organiziranje Študentske prakse na Šoli x · knowledge for passing exams, and not applying it...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer: ORGANIZACIJA IN MANAGEMENT

KADROVSKO-IZOBRAŽEVALNIH SISTEMOV

ORGANIZIRANJE ŠTUDENTSKE PRAKSE NA ŠOLI X

Mentor: red. prof. dr. Marko Ferjan Kandidat: Franka Kulaš

Kranj, oktober 2009

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, red. prof. dr. Marku Ferjanu, za kakovostno mentorsko vodenje, pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi študentom Šole X za sodelovanje pri izvajanju raziskave. Za pomoč pri lektoriranju se zahvaljujem Viktoriji Bizjan. Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je skozi študij stala ob strani.

POVZETEK Izobraževanje je v današnjem času zelo pomembno. Izobraževalnih ustanov je zelo veliko, konkurenca pa je iz leta v leto večja. Menim, da je za študente in tudi za samo fakulteto zelo pomembno, da študentom poda uporabno znanje. Z drugimi besedami, da povežejo teorijo in prakso. Same teorije je veliko in je napisana v mnogih knjigah. Nikjer pa ni napisano, kako naj študenti vso to teorijo koristno uporabimo v praksi. Tukaj imajo veliko vlogo predavatelji, ki študentom snov podajo. Študenti na fakulteti pridobivajo znanje kar nekaj let in bi bilo res škoda, da pridobljeno znanje koristi samo za to, da se pozitivno opravi izpit, kasneje pa ga študenti ne izkoristijo v praksi. Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu so podana splošna znanja o izobraževanju in usposabljanju, motivaciji ter komunikaciji. V praktičnem delu pa so predstavljeni rezultati raziskave, katera je bila izvedena s pomočjo anketnega vprašalnika. Zanimalo me je, kakšno je zadovoljstvo študentov z organiziranjem prakse na Šoli X. Šola X ima poleg predavanj za študente organizirano tudi prakso izven fakultete v različnih organizacijah, kar je zelo pozitivno. To je že korak naprej, kako čim bolje povezati teorijo in prakso. Potem pa je pomembno, da je sama praksa dobro organizirana, da so študenti ustrezno motivirani za opravljanje prakse ter da stalno poteka vrednotenje prakse z upoštevanjem povratnih informacij, s strani študentov pa tudi stalno izboljševanje prakse. Torej ni dovolj, da je v proces izobraževanja vključeno praktično izobraževanje, le to mora biti izvedeno kakovostno. S pomočjo anketnega vprašalnika sem ugotovila, da so študenti zadovoljni z obveščenostjo, kdaj in kje bo praksa potekala. Dokaj zadovoljni so tudi s samo vsebino prakse in dokumentacijo, ki jo je fakulteta pripravila za izvajanje prakse. Ni pa jim všeč to, da imajo občutek, da fakulteta ne upošteva njihovih povratnih informacij glede prakse. Rezultati ankete kažejo tudi na to, da so študenti bolj zadovoljni s šolskim mentorjem, kot pa z mentorjem na praksi. Za slednjega menijo, da jim ne posveča dovolj časa. Veliko nezadovoljstvo je prisotno zaradi tega, ker na praksi ne izvajajo nalog, katere so zabeležene v dokumentaciji, katero je pripravila fakulteta, ampak so prepuščeni sami sebi ali pa ostalim zaposlenim, ki pa nimajo ustrezne izobrazbe, da bi delali s študenti. Menijo, da bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten šolski mentor. V tem tudi vidijo rešitev, kako izboljšati praktični del izobraževanja na Šoli X. KLJUČNE BESEDE

- Organiziranje prakse; - študentska praksa; - praktično izobraževanje; - izobraževanje; - usposabljanje.

ABSTRACT Education is extremely important in modern life. With all the existing educational institutions, the competition between them is growing with every year. In my opinion it is essential for the students and the faculty itself, that it provides the students with useful knowledge. In other words, to create a link between theory and practice. The theoretical aspect is written in many books, but there is a shortage of information on how to make use of this apsect in practice. The professors play a big role here as they give the information to the students. The students have been learning at the faculties for many years now and it would be a pity if they only used their current knowledge for passing exams, and not applying it later in practice. My diploma consists of the theoretical and practical work. General knowledge about the education, training, motivation and communication is given in the theoretical part. As for the practical part, it is presented with the results of a survey. I was curious about how the students at School X were pleased with their organization of traineeship. Besides the courses, School X has an organized traineeship in many institutions outside the faculty, which is very positive. It is a step forward in linking the theory and practice. But the key to success is in the quality of the traineeship, the proper motivation of the students who participate in it and of course in the cooperation between the students and the faculty in reaching a common goal, which is constant improvement of the traineeship. Therefore the mere presence of the practical part of education is not enough, it also needs to be carried out efficiently. With the help of my survey I discovered that the students are satisfied with the given information about where and when the traineeship will take place. They are also fairly pleased with its content and the documentation the faculty has prepared for them. What bothers them most is that the faculty does not consider their own feedback. The results of the survey also imply that the students are more satisfied with their school mentor, rather than their traineeship mentor. For the latter, they believe that he is not devoted to spending enough time with them. A great dissatisfaction is present because many of the documented tasks, prepared by the faculty, are not being carried out. Instead the students are left for themselves or other employees, who do not have the adequate training to work with them. The students believe that they would learn more with a present school mentor at their traineeship. This is their solution for the improvement of the practical part of education at School X. KEYWORDS

- Organization of the traineeship - Student practice - Practical education - Education - Training

KAZALO 1 Uvod ......... ............................................................................................... 1

1.1 Predstavitev problema .................................................................... 1 1.2 Predstavitev okolja ......................................................................... 1 1.3 Predpostavke in omejitve .................................................................. 2

2 Teoretični del ............................................................................................ 3 2.1 Predstavitev organizacije ................................................................. 3 2.2 Izobraževanje in usposabljanje ........................................................ 4 2.3 Motivacija ........................................................................................ 7 2.4 Komunikacija..................................................................................... 11

3 Predstavitev organizacije izobraževanja na Šoli X .................................. 16 3.1 Vizija ................................................................................................ 16 3.2 Smotri ............................................................................................. 16 3.3 Študijski program............................................................................... 17 3.4 Delo pedagoških delavcev................................................................. 18 3.5 Obveznost študentov......................................................................... 21

4 O raziskavi ................................................................................................ 22 4.1 Namen raziskave ............................................................................ 22 4.2 Vprašanja raziskave ....................................................................... 22 4.3 Opis metode raziskave...................................................................... 23

5 Rezultati raziskave .................................................................................. 24 6 Zaključek.................................................................................................... 59

6.1 Odgovori na vprašanja raziskave .................................................... 59 6.2 Povzetek ugotovitev .......................................................................... 62 6.3 Kritična analiza.................................................................................. 63 6.4 Predlogi za izboljšave........................................................................ 64

6 Literatura in viri ........................................................................................ 66

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Franka Kulaš: Organiziranje študentske prakse na Šoli X Stran 1

1 UVOD 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Izobraževanje študentov je zelo zahtevna in odgovorna naloga, vendar je pomembno, da se izvede, kar se najbolje da. Izobraževanje je običajno sestavljeno iz predavanj, seminarjev in prakse. Študentska praksa je zelo pomemben del izobraževanja, saj se študenti srečajo z različnimi organizacijami in pri tem dobijo pomembne izkušnje, ki jih na predavanjih ne morejo pridobiti, so pa zelo pomembne pri kasnejšem iskanju zaposlitve. Prav zaradi pomembnosti prakse kot oblike usposabljanja za delo sem se odločila za raziskavo na to temo. Pri izobraževanju pa je tudi pomembno, da so študenti pravilno motivirani ter da je način komunikacije med študentom in učiteljem ustrezen. Pogosto se pojavlja problem razhajanja teorije in prakse. Vzroki za to so različni, možnih pa je več rešitev. V diplomskem delu bo predstavljen dosedanji način organizacije izobraževanja na Šoli X, torej organizacija predavanj in prakse na Šoli X. Poudarek bo na organiziranju prakse, prednostih in slabostih tega načina izvajanja praktičnega dela izobraževanja, in na kancu možni predlogi izboljšave. 1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA Na Šoli X je obseg dela in izvedba organiziranega študijskega dela določen s študijskimi programi, skladno z določili Zakona o visokem šolstvu in Statutom Univerze v Ljubljani. Program izobraževanja traja 42 tednov, predavanja 20-30 ur na teden ali 40 ur prakse na teden. Izobraževanje traja 3 leta. V prvem letniku potekajo vaje samo v kabinetih in laboratorijih na fakulteti. V 2. in 3. letniku pa se praksa opravlja izven fakultete v različnih organizacijah. Visokošolski strokovni študijski programi so usmerjeni v strokovno usposabljanje študentov, zato je kakovostna izvedba vaj in prakse posebej pomembna. Študentje se na pravo prakso pripravljajo v laboratorijih in kabinetih fakultete ter drugih članicah UL, v 2. in 3. letniku pa gredo na prakso z že pridobljenim predznanjem in to znanje uporabijo v praksi. Šola ima sklenjenih prek 80 pogodb za izvajanje praktičnega pouka z različnimi zavodi in drugimi podjetji. Fakulteta ima podpisanih 25 medsebojnih sporazumov s sorodnimi inštitucijami v Evropi in svetu in stalno spodbuja tako mobilnost visokošolskih učiteljev kakor tudi študentov. Visokošolska dejavnost vključuje in obsega vse oblike in vsebine dela, ki jih opravijo pedagoški delavci v polnem delovnem času, in sicer: predavanja, seminarji, seminarske in druge oblike teoretičnih vaj, laboratorijske in klinične vaje, strokovna praksa, izpiti, diplome, seminarske naloge, govorilne ure, priprava učbenikov in ostalih učnih pripomočkov ter urejanje kabinetov, sodelovanje na strokovnih in znanstvenih srečanjih, raziskovalno delo.



1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Za anketiranje študentov na Šoli X bom najprej potrebovala odobritev dekana, da se strinja z anketiranjem. Nato bom v sodelovanju z drugimi zaposlenimi na Šoli X organizirala anketiranje ob primernem času. Študenti opravljajo prakso v 2. in 3. letniku. V času raziskovanja se študijsko leto 2008/2009 izteka in študenti 3. letnika bodo v šolskem letu 2009/2010 vpisani v absolventa, zato jih bom težko pridobila, da bi izpolnili anketo o zadovoljstvu z organizacijo prakse na njihovi fakulteti. Rešitev vidim v tem, da anketiram študente 3. letnika na dan, ko se bodo vpisovali v absolventa, saj bodo takrat zbrani v večjem številu v enem prostoru. Na dan vpisov v višji letnik bom anketirala tudi študente 2. letnika, kajti kasneje bodo že vpisani v tretji letnik, moj namen pa je anketirati študente 2. in 3. letnika. Da bi anketirala študente 2. in 3. letnika v začetku študijskem letu 2009/2010, pa ne pride v poštev, ker se praksa izven fakultete začne v drugem letniku in tako študenti 2. letnika v oktobru še nimajo veliko izkušenj na tem področju, zato niso primerni za anketiranje.



2 TEORETIČNI DEL 2.1 OPREDELITEV ORGANIZACIJE Beseda organizacija izvira iz grščine iz besede organon in pomeni orodje ali instrument. V latinščini ista beseda pomeni spojitev posameznih delov v celoto, zgradbo, organiziranje (Lipičnik, 1996, 33). Organizacija predstavlja skupino ljudi, ki po določenih pravilih oblikujejo strukturiran socialni sistem. Vsaka organizacija ima določen cilj oziroma cilje, ki jih skušajo doseči člani z določenimi aktivnostmi (Kavčič, 1991, 17). Organizacijo je mogoče opredeliti tudi kot združbo, organizacijo v tehničnem smislu in organizacijo kot množico medsebojnih razmerij (Rozman, 2000, 15). Tradicionalni pogled enači organizacijo s strojem, napravo, instrumentom, zgrajenim in namenjenim za opravljanje kakšnega dela, za doseganje določenih ciljev. V tem pogledu so ljudje, ki delujejo v organizaciji, le kolesca in vzvodi in motorji in kar je še takega v dobrem stroju. Vendar je organizacija s tega vidika le orodje, instrument za doseganje vnaprej določenih ciljev. Toda organizacija brez sodelavcev je mrtva in prazna lupina. Življenjsko silo in upravičenost ji dajejo interesi udeležencev, skupin, organizacij, javnosti, ki jih zadeva delovanje organizacije in ki so s svoje strani zmožni in voljni povratno vplivati nanjo (Tavčar, 2009, 22). Najbolje je, če se doseže sinteza obeh pristopov, kajti organizacija je obenem instrument za doseganje ciljev in skupnost interesov udeležencev. Vidimo, da različni avtorji podajajo različne definicije o pojmu organizacija. Pojem ni enosmiselno opredeljen, saj ga proučujejo ljudje različnih poklicev in različnih (delnih) prijemov. Toda nekaj je vsem skupnega, vsi avtorji se strinjajo, da je organizacija združba oziroma sistem za dosego ciljev. Cilj organizacij, v katerih študenti opravljajo prakso, bi moral biti ta, da bi se le-ti počutili sprejete in se kar največ naučili. Za doseganje tega cilja pa je potrebna dobra organizacija zaposlenih ter dobro sodelovanje šole z inštitucijo, kjer se izvaja praktično izobraževanje. Cilje ni dovolj postaviti, treba jih je dosegati. Da pa vemo, ali smo dosegli cilje, je potrebno postaviti merila, po katerih na koncu ali pa sproti ocenjujemo, kako uspešni smo pri doseganju ciljev. Vsaka organizacija želi ugotoviti, kolikšno je pridobljeno znanje, kakšen je rezultat usposabljanja, zato je potrebno vrednotenje izobraževanja in usposabljanja. Potrebno je ocenjevati pridobljeno znanje pri posameznikih in sproti spremljati izobraževalni proces. Za ugotavljanje rezultatov izobraževanja in usposabljanja je treba ugotoviti situacijo pred izobraževanjem in usposabljanjem, med in po izobraževanju in usposabljanju. To nam omogoča, da primerjamo prvotno stanje z doseženim ter tako ugotovimo uspeh ali pa neuspeh glede na zastavljene cilje. Če gre za neuspeh, je toliko bolj pomembno, da ga čim prej odkrijemo, da sproti ugotavljamo vzroke morebitnih slabih uspehov ter takoj ukrepamo. Ugotavljanje neuspehov šele na koncu usposabljanja je prepozno in nekoristno.



Pozorni pa moramo biti pri izboru meril. Izidi merjenja so malo vredni, če veljajo za preveč oddaljeno preteklost ali če so merila preveč številna. Za sprotno obvladovanje organizacije kaže izbrati uravnotežen in pregleden sistem meril, ki so lahko razumljiva in zadevajo najpomembnejša področja delovanja organizacije. Omogočajo naj učinkovito merjenje ob zmernih stroških. Kakovosten sistem meril naj bo natančen, pravočasen, objektiven in razumljiv, osredinjen na strateške zadeve, gospodaren, realističen, skladen s temeljno dejavnostjo organizacije, prožen, določen in uporaben ter sprejemljiv za uporabnike, sodelavce in menedžerje (Tavčar, 2008, 411). 2.2 IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE Izobraževanje je vzgojno-izobraževalni proces pridobivanja formativnih in informativnih znanj, spretnosti, navad in oblikovanja vrednot, ki poteka pod vodstvom usposobljenega učitelja, je ciljno usmerjen in poteka na osnovi znanstvenih spoznanj (Ferjan, 2005, 17). Izobraževanje je dolgotrajen in načrten proces razvijanja posameznikovega znanja, sposobnosti in navad, ki mu omogočajo vključitev v družbeno življenje in delo ter oblikujejo znanstveni pogled na svet (Jereb, 1998, 17). Izobraževanje definiramo kot razvoj znanja, sposobnosti in navad, ki so potrebne na vseh področjih življenja (Armstrong, 2006, 133). Izobraževanje je razmeroma avtonomen proces, v katerem posameznik pridobiva znanje in to znanje asimilira, ga notranje sprejme, lahko se ga nauči mehansko, si ga zapomni ali ga razume. Posledice ali kategorije izobraževanje so znanje, spretnosti, navade in delno sposobnosti. Znanje je najpomembnejša naloga učenja, izobraževalnega procesa – je temelj za spoznavanje sveta. Pri ožji opredelitvi znanja prevladuje notranja – mentalna komponenta. Sestavljajo ga simbolične sestavine, kot so dejstva, pojmi, pravila, zakoni, načela, modeli intelektualnih operacij. Lahko ga preverimo, merimo, dokažemo. Spretnost je posebna oblika izkušnje, ki jo lahko opredelimo kot na novo oblikovano psihomotorično in senzorno strukturo. Spretnosti pomenijo način delovanja človeka, so natančno določene in vodijo k natančno določeni operaciji. Človeku pomagajo, da porabi manj energije in hitro ter z malo napakami opravi naloge. Navade so bolj celoviti pojavi kot spretnosti. Pomenijo že osvojeno in v veliki meri avtomatizirano reakcijo organizma. So posledica ponavljanja in imajo ustaljeno obliko. Veliko vsakodnevnih dejavnosti poteka na ravni navad, npr. umivanje zob. Ne sme pa postati stvar navade vožnja avtomobila, ta naj bo na ravni spretnosti in ne navade. Prav tako to velja za opravljanje službe, kajti vedno moramo delovati razmišljujoče. Da hodimo v službo in imamo različne naloge, naj bo navada, vsebine pa morajo biti vedno premišljene in prilagojene (Hoyer, 2005, 65).



Poleg pojma izobraževanje in zgoraj opisanih se pojavljajo še naslednji: učenje, usposabljanje, izpopolnjevanje, razvoj, pa še kakšen bi se našel. Veliko ljudi ne loči pojmov med seboj, zato so le-ti v nadaljevanju na kratko predstavljeni. Učenje lahko opredelimo kot relativno trajno spremembo v vedenju, ki se pojavi kot posledica prakse in izkušenj (Armstrong, 2006, 133). Pri izobraževanju moramo ločiti med formalnim in neformalnim izobraževanjem. Razlika je v tem, da pri formalnem izobraževanju dobimo na koncu formalno potrdilo o zaključku šolanja, o usposobljenosti za opravljanje poklica, s tem pa tudi določeno stopnjo izobrazbe, pri neformalnem pa tega ni. Pri neformalnem izobraževanju pa moramo ločiti med usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Usposabljanje je sistematična priprava na delo. Usposabljanje razumemo kot načrtovano in sistematično spreminjanje vedenja s pomočjo učenja, izobraževalnih programov ter navodil, ki omogočajo zaposlenemu, da doseže stopnjo znanja, sposobnosti in kompetenc, ki so potrebne za učinkovito opravljanje konkretnih nalog (Armstrong, 2006, 133). Usposabljanje je namenjeno uvajanju na delo, učenju specifičnih spretnosti in postopkov. Izpopolnjevanje pomeni dopolnjevanje, spreminjanje in sistematiziranje že osvojenih znanj, spretnosti, navad ter razvitih sposobnosti. Izpopolnjevanje omogoča človeku, da vse svoje življenje osvežuje, dopolnjuje, širi in poglablja svojo izobrazbo (Jereb, 1989, 22). Pri izpopolnjevanju gre torej za razširjanje že obstoječega znanja. Razvoj opredeljujemo kot rast ali realizacijo osebnih sposobnosti in potencialov na podlagi učenja ter izkušenj, ki jih zaposleni pridobi z izobraževanjem (Armstrong, 2006, 133). Ločiti moramo tudi pojma pedagogika in andragogika, kajti za vsakega posameznika, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem in želi biti uspešen, je nujno poznavanje pedagoške in andragoške teorije. Pedagogika je znanost, ki se ukvarja z vzgojo otrok in mladine. Izvira iz besed paidos gogos (voditi dečka). Vzgoja je bila dolgo (skoraj do fevdalizma) namenjena le fantom, dekletom pa popolnoma nič – zato se je ohranil izraz, pomen pa ne. Vzgoja je najpomembnejši družbeni pojav, ki je določen z družbenimi odnosi, je pa tudi medsebojni odnos. V vzgojni proces smo vključeni vsi, lahko kot prenašalci ali sprejemniki znanja in izkušenj. Z vzgojo je mogoče razviti dedne zasnove v sposobnosti, spreminjati okolje in vzgojiti človeka z razvito zavestjo o sebi, ki je sposoben spreminjati samega sebe in družbo, vendar se moramo zavedati, da ima tudi vzgoja svoje omejitve. Andragogika pa je veda, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem odraslih. Andragogika je razmeroma mlada veda. Kot samostojna znanost se je v Evropi začela razvijati v tridesetih letih 20. stoletja. Odrasli se uči za vse potrebe, ki mu jih prinaša življenje. Pojavljajo se vedno nove potrebe po znanju. Izobraževanje se tako



pojavi kot korekcija, dopolnitev, osvežitev. Življenje se ne deli več na obdobje učenja in obdobje dela, ampak se oboje prepleta in dopolnjuje (Hoyer, 2005, 83). Ljudje se med seboj razlikujemo. V možganih se nahajajo trije komunikacijski centri, in sicer vidni, slušni in čustveno-gibalni. Glede na to, kako informacije najlažje sprejemamo, se med seboj razlikujemo. V procesu izobraževanja so pogoji najboljši, ko se ujemata učiteljev in učenčev kanal. Če se kanala ne ujemata, ljudje komunicirajo drug mimo drugega. Za vidni tip ljudi je pomembno gradivo grafično oblikovati, uporabiti video, film. Za slušni tip človeka je pomembno besedno slikanje snovi, razlage, razprave. Za čustveno-gibalne pa je potrebno pripraviti vaje, demonstracije, delajo naj v skupinah. Pri šolskem delu prevladujejo verbalne metode, to je eden izmed razlogov, da je pridobivanje znanja v šolah težko. Dober učitelj se skuša s svojim nastopom približati različnim tipom učencev. Zahteva sodobnega časa je permanentno ali vseživljenjsko učenje. Sodobni človek se mora nenehno izobraževati, saj znanost zelo hitro napreduje in potrebno je slediti novemu znanju. Permanentno izobraževanje ima poseben pomen pri poklicih v zdravstvu, to je področje, ki se zelo hitro razvija. Na Šoli X imajo poleg teoretičnega izobraževanja tudi praktično izobraževanje, in sicer kar polovico vsega izobraževanja predstavlja praksa. Zato je zelo pomembno, da je ta ustrezno organizirana. Znano je, da v sodobnem svetu prihaja do razkoraka med teorijo in prakso. Klinično usposabljanje oz. praksa zahteva od študenta, da se aktivno vključi v živo klinično okolje ter uporabi svoje znanje in veščine, ki jih je pridobil v predavalnicah in specialnih učilnicah v simuliranih pogojih. To povezovanje teorije in prakse od njega zahteva vsestransko percepcijo in osebnostno-strokovni napor, vpliva pa nanj kot človeka in bodočega strokovnjaka dolgoročno in kompleksno. Če želimo, da se študent v klinično okolje uspešno vključi, potrebuje usmerjanje s strani strokovnjaka, ki bo enako dobro obvladoval akademsko in klinično okolje. Danes pa pogosto prihaja do razkoraka med teorijo in prakso. Dejstvo je, da prihaja do razkoraka med teorijo in prakso. Pri vseh, ki se ukvarjajo s kliničnim usposabljanjem, se ugotavlja:

• preobremenjenost zaradi dvojne vloge, tj. učenja drugih in izvajanja rednega dela;

• težave zaradi neusposobljenosti za pedagoško delo; • dodatna obremenjenost zaradi hitro spreminjajoče se prakse, količine dela,

nejasne delitve dela, pomanjkanja kadra; • pomisleki, komu dati prednost pri kliničnem izobraževanju, študentom ali

zaposlenim; • težnja po prelaganju dolžnosti učenja drugih na samo nekatere ljudi v

ustanovi, hkrati pa se vidi potreba po vedno večjem številu osebja, ki bi bilo vključeno v klinično usposabljanje, ker se le-to vedno bolj širi (Rebec, 2008, 403-412).

V tujini ugotavljajo, da je profil predavatelja praktika najprimernejši za zmanjševanje razkoraka med teorijo in prakso, pa ne samo v primeru izobraževanja študentov, ampak tudi v izobraževanju strokovnjakov iz prakse in za napredek stroke. Koncept



predavatelj praktik je bil prvič predstavljen v Oxfordu sredi 80-ih let. Profil predavatelja praktika se je pojavil z namenom zmanjševanja razkoraka med teorijo in prakso. Predavatelj praktik zajema dvojno vlogo, poučevanje in prakso. Študentje velik del študija preživijo v kliničnem okolju, zato bi tam morali biti tudi njihovi učitelji (Hewison idr., 1996, 754-61). Gray in Smith (1999, 639-47) sta ugotovila, da v primeru, ko mentor ne dela s študenti, se ti pogosto zatekajo k nalogam, ki so povezane z nekvalificiranim osebjem. Na odločitve študentov o lastni profesionalni karieri po zaključku šolanja pa neposredno vplivajo doživetja z vaj, ki se nanašajo na opazovanje dela izurjenih že zaposlenih in odnos zaposlenih do študentov, zato je še toliko bolj pomembno, da je študentska praksa kakovostna in so študenti zadovoljni. Driver in Campbell (2000, 292-300) sta v svoji raziskavi med študenti dodiplomskega študija ugotovila, da so le-ti mnenja, kako je teoretična snov, ki jo podajajo predavatelji praktiki v primerjavi z univerzitetnimi profesorji, bolj aplikativna v praksi. Torej je ena izmed rešitev, kako zmanjšati razkorak med teorijo in prakso, ta, da na fakultetah učijo profesorji iz prakse oz. da profesorji s fakultete spremljajo študente tudi na praksi. Tako bi vedeli, s kakšnimi težavami se študent na praksi sreča, in bi lažje našli rešitve, ki bi omogočile bolj kakovostno prakso v prihodnje, kar bi vplivalo tudi na dvig ugleda fakultete. 2.3 MOTIVACIJA Motivacija je prostovoljna pripravljenost posameznika, da bi opravil neko delo, za katerega je potreben napor (Ferjan, 1998a). Glavni cilj vsakega izobraževalnega procesa je izobraževalčevo sprejemanje, obdelovanje, shranjevanje pa tudi oddajanje ustreznih informacij, ki mu jih z namenom, da bi dosegli postavljene izobraževalne cilje, sporočajo različni, v izobraževalni proces vključeni oddajniki informacij (Jereb, 1999, 49). Da bi bil lahko posameznik pri izobraževanju uspešen, je potrebno, da to želi (motivacija) in zmore (sposobnosti). Učinkovitost sama pa običajno ni odvisna le od obeh navedenih dejavnikov, ampak tudi od ustreznosti izobraževalne institucije. Kljub temu, da so v ustrezni literaturi obdelane številne motivacijske teorije, je vprašanje, kako motivirati posameznika za izobraževanje, trajno prisotno. Vprašanj je veliko. Kako motivirati, kakšno motivacijsko strukturo zgraditi, katere motivacijske dejavnike je dobro poznati in uporabljati? Na kakšen način doseči, da bi učitelji delali bolje, več in da bi bili zadovoljni? Osnovni mehanizmi so že davno jasni: človek je aktiven zaradi nekega razloga, ki je lahko notranje narave ali zunanjega izvora. Tudi povezanost motivacije s potrebami je dokaj nesporna. Zaplete pa se pri potrebah posameznega človeka. Te so pod vplivom zavesti in podzavesti, tako je kombinacij zadovoljevanja teh potreb lahko veliko. Učitelj bo pri svojih nalogah uspešen, če jih zna (sposobnost) in hoče (motiviranost) opraviti (Jereb, 1999, 44). Najbolj tipično teorijo motivacije je opredelil Abraham Maslow, ki je razdelil človekove potrebe v piramido, ki ima hierarhično strukturo, kar pomeni, da morajo biti najprej zadovoljene potrebe nižje vrste, da lahko posameznik preide na zadovoljevanje potreb višje vrste. Če razlagamo njegovo teorijo od nižjih potreb proti višjim, spoznamo tudi pogoje učenja:



• fiziološke potrebe, kot so lakota, žeja, toplota, …, pomenijo pri učenju udobno učilnico in dobre pogoje za učenje;

• potrebe po varnosti, strukturi in redu pomenijo šolski red, urnik, upoštevanje dogovorov glede zadolžitev;

• potrebo po pripadnosti in ljubezni razlagamo kot prijateljsko ozračje, povezovanje članov skupine, medsebojno pomoč;

• potreba po spoštovanju je potreba po priznanju za dosežke, po pozitivnih spodbudah, upoštevanju izkušenj, s katerimi posamezniki pridejo v program izobraževanja;

• potrebo po spoznavanju razlagamo kot potrebo po kakovostnem učenju, ki je na znanstvenih temeljih;

• estetske potrebe, kot je umetniško poustvarjanje; • potrebe po samouresničevanju kot potrebe najvišje ravni – te potrebe so

skupaj z znanjem pomembne za osebno rast. Prve štiri skupine potreb so potrebe pomanjkanja, težijo k vzpostavitvi ravnovesja ali homeostaze. Ko so zadovoljene, začasno izginejo. Druga skupina so potrebe rasti, ki človeka vodijo v akcijo, čeprav ne čuti pomanjkanja, npr. radovednost, želja po spoznavanju novega. Po Maslowi teoriji ima vsak zdrav človek potrebo po uresničevanju svojih zmožnosti, kar je dano z rojstvom – želi rasti, se razvijati, spoznavati svet in vanj tudi posegati (Hoyer, 2005, 101).

Poznamo notranjo in zunanjo motivacijo. Notranjo motivacijo imenujemo tudi avtonomno, intrinistično ali primarno, zunanjo pa imenujemo tudi heteronomno, ekstrinistično ali sekundarno. Zunanja motivacija ime elemente homeostatične motivacije, ko se človek prepušča zunanjim dražljajem in ni trajna. Ko izgine vir zunanje podkrepitve, tudi dejavnost preneha. Zunanjo motivacijo predstavlja nagrada, pohvala, graja, ocenjevanje, tekmovanje, kazen. Zunanja motivacija je lahko povezana tudi s pritiski in napetostjo ter z nizkim samospoštovanjem. Učenec se pri tej vrsti motivacije oklepa zunanjih ciljev, ki pa niso v dejavnosti, torej niso v novem znanju. Pri notranji motivaciji je cilj delovanja v dejavnosti, vir podkrepitve pa je pretežno v človeku, ki želi razviti svoje sposobnosti, doseči nekaj, kar ga zanima, obvladati določeno spretnost, spoznati in razumeti novosti. Notranja motivacija je lahko nek cilj, radovednost, vzburjenje, pozitivna samopodoba, strah. Notranja motivacija je bolj trajna in učinkovita. Učenca torej zanima učna snov in se ne oklepa zunanjih ciljev. Obe pa se med seboj prepletata in dopolnjujeta ter ju je težko ločiti. Včasih prevladuje ena, drugič druga. V raziskavi (Ferjan, 1998a, 404) je avtor ugotovil, da je najbolj učinkovita oblika motiviranja dajanje pohval in spodbud s strani učiteljev in staršev. To ugotovitev bi morali upoštevati oz. se je bolj pogosto posluževati. Pomembno pa je, da se tako pohvalo kot tudi grajo uporabi pravilno.



Najpomembnejši sredstvi zunanje motivacije – pohvalo in grajo se mora uporabiti pravilno, pri tem pa upoštevati naslednje:

• pohvala naj bo spontana, pristna, sporočena ob določenem dosežku; • pohvala naj se nanaša na dosežke in napredek posameznika; • posameznika se ne sme primerjati z dosežki drugih, ampak samo glede na

njegove dosežke; • pohvala je najcenejša oblika motivacije, prispeva k boljšemu delu in izpeljavi

nalog; • graja mora biti usmerjena na storjeno napako in nikoli ne sme biti osebna; • graja je manj primerna od pohvale; • občutljivim učencem je potrebno grajo izreči na samem; • pohvala je učinkovita, če je izrečena pred skupino ljudi; • graja je učinkovitejša kot pa ignoriranje učenca; • pri učencu, ki je notranje motiviran, ne zaleže niti pohvala niti graja.

Pohvale in kritike, ki jih izrekamo udeležencem, imajo vsaj štiri temeljne funkcije. Te štiri funkcije, ki se med seboj deloma tudi prekrivajo, so:

• informacijska funkcija: s pohvalo ali kritiko udeležencu v bistvu sporočamo, kaj od njega pričakujemo;

• razvojna funkcija: če uspešnost udeleženca oziroma želeno obnašanje pohvalimo, povečamo možnost, da bo tako tudi v bodoče, če pohvale ni, se pogostost in intenzivnost želenega obnašanja postopoma zmanjšujeta;

• motivacijska funkcija: tako pohvala kot kritika lahko vplivata na aktivnost posameznika; vzpodbudno vpliva na povečanje aktivnosti predvsem pohvala;

• usmerjevalna funkcija: če udeležencu nikoli ne izrečemo pohvale, ga delamo negotovega, zdi se mu, da nihče ne opazi njegovega prizadevanja, njegov učinek začne padati, tako da na koncu res ne zasluži več pohvale. Nasprotno lahko začne udeleženec, ki mu nikoli ne izrečemo kritike, sam sebe precenjevati in neustrezno izpolnjevati svoje študijske obveznosti (Jereb, 1999, 17).

Motivacijo učencev za izobraževanje lahko poleg s pohvalo in grajo dvigujemo z več ukrepi, in sicer:

• udeleženci morajo videti smisel v učenju; • udeleženci morajo doživljati radost uspeha in napredovanja, učiteljevo

spodbudo in pohvalo; • z udeleženci se je potrebno pogovarjati, razpravljati in skupaj načrtovati cilje; • udeležencev se ne sme poniževati, siliti v določene dejavnosti ali jih

prikrajšati za enakopravnost v vzgojnem procesu (Hoyer, 2005, 85). Prav tako kot motivacija učencev je pomembna tudi motivacija učiteljev. Učiteljski poklic, ki ga opravljajo motivirani in visoko izobraženi strokovnjaki, je bistvenega pomena za uspešno izobraževanje mladine. V današnjem času se motivaciji učiteljev posveča več pozornosti, kot pa se je to počelo v preteklosti.



Motivacijo učiteljev lahko povečamo z naslednjimi ukrepi:

• zadovoljiti poskušamo njihove potrebe; • ustvariti pogoje za njihovo dobro počutje na šoli in v kolektivu; • ustvariti pozitivno klimo z ugodnimi medčloveškimi odnosi; • poskrbeti za možnosti napredovanja; • uvesti ustrezni stil vodenja v organizaciji (Červ, 2009, 16).

Samo motivirani učenci so lahko uspešni učenci in samo motivirani učitelji so lahko uspešni učitelji. Ni dovolj, da učiteljem zagotovimo dobro plačo, ugodne delovne pogoje, prijetno delovno vzdušje, sodobno tehnologijo, zaposlitev in sprejemljiv način vedenja. Potrebno jim je tudi priznati uspehe, prepustiti odgovornost, omogočiti razvoj, pomagati, da spoznajo smisel in rezultate svojega dela. Da bi učence motivirali, ni dovolj, da nalogo razumejo, o njej razmišljajo in jo želijo opraviti. Potrebno je, da jo doživijo v učiteljevem predstavljanju in vedenju (Brajša, 1995, 64-69). Pomanjkanje motivacije je značilnost marsikatere organizacije. Praksa dokazuje, da visoko motivirani uslužbenci delajo več in bolje kot pa slabo motivirani. Vodilno osebje se mora zavedati individualnih potreb zaposlenih in povezati želeni učinek z ustrezno dejavnostjo zaposlenih in motiviranju zaposlenih nameniti dovolj časa. Za dobro sodelovanje učiteljev in učencev je priporočljivo upoštevati spodnja načela, ki veljajo tako za učitelje kot za učence:

• več poslušaj, manj govori: pripravnik težko uresniči svoj načrt, če mentor dominira. Mentor, ki pravi pripravniku: »Vem, kaj si mislil povedati,« z besedami pove, da je poslušal;

• vprašaj za pojasnilo in dodatne informacije: namen dodatnih vprašanj in pojasnil je preprečitev nerazumevanja v sporazumevanju in poglabljanje razumevanja položaja;

• pohvali napredek in izražaj strinjanje: če mentor pohvali in reče »To je dober izdelek,« je učinek manjši, kot če bi rekel: »Peter, ta vijak si pa res dobro naredil.«;

• izogibaj se neposrednih nasvetov: to ne pomeni, da ne smemo nikoli neposredno svetovati, ampak ne hitimo s svojimi nasveti;

• zaupanje in pomoč: večina pripravnikov ima raje t. i. »indirektne« mentorje«, ki se ne obnašajo tako, kot da poznajo vse odgovore na vprašanja, mentorje, ki pustijo pripravniku, da naredi kaj po svoje ter jih sprejmejo kot sodelavce;

• upoštevanje čustev: mentor naj ne prezira pripravnikovih čustev, tudi naj ne bo presenečen, če bo prvi hip pripravnik zanikal svoje čustveno stanje, na primer: »Ne, nisem žalosten.« V naši kulturi in vzgoji je bila dolgo prisotna misel, da je treba določena čustva prikrivati. Danes pa velja, da je na primeren način izraženo čustvo zdravo in koristno;

• sproščenost in odkritost: mentorjeva sproščenost bo spodbudno delovala na boljše ozračje in uspešnejšo vzajemno sporazumevanje. Napačna je bojazen, da bo s tem ogrožena njegova avtoriteta (Tome, 1995, 57-59).



2.4 KOMUNIKACIJA Pojem komunikacija izvira iz latinske besede communicare in pomeni občevati, posvetovati se, razpravljati in vprašati za nasvet (Florjančič, Ferjan, 2000, 15). Komuniciranje je proces prenašanja informacij z medosebnim sporazumevanjem, saj se v komuniciranju odvija proces vzpostavljanja stikov in oblikovanja vzdušja, razumevanja dveh oseb (Možina, 1995, 23). Ko komuniciramo, prenašamo sporočila s pomočjo različnih simbolov (besed, kretenj, govorice telesa, slik, svetlobnih in zvočnih simbolov, …). Komuniciranje je sestavni del našega življenja. S komunikacijo vzpostavljamo in vzdržujemo medosebne odnose. Komunikacija je sestavni del osebnega in poslovnega življenja vsakega posameznika. Je sredstvo, preko katerega se medsebojno sporazumevamo, izražamo svoja stališča in načela, si pomagamo ter pripomoremo k razvoju v družbi. V proces komunikacije sta vključena najmanj dva udeleženca, in sicer oddajnik in sprejemnik. Komunikacija je lahko enosmeren ali dvosmeren proces. Pri enosmerni komunikaciji imamo oddajnika, sporočilo in sprejemnika. V dvosmerni komunikaciji pa imamo poleg prej naštetega še povratno zvezo. Komunikacijski proces sestavljajo oddajnik, sprejemnik, sporočilo in komunikacijski kanal. Prvi pogoj za proces komunikacije je oddano sporočilo. Cilj komuniciranja je prenesti informacijo iz misli ene osebe v misli druge osebe ali več oseb, kot to terja informiranje, dogovarjanje, vplivanje. Cilji so zaželeni prihodnji rezultati ali izidi. Močno vplivajo na delovanje in vedenje ljudi (Rozman, 2000, 56). Skoraj ni dejavnosti v organizaciji, ki bi lahko potekala brez komuniciranja. Razne oblike komuniciranja omogočajo:

• dajanje ali dobivanje informacij; • medsebojno izmenjavo podatkov, mnenj; • vzdrževanje poslovnih, tržnih stikov; • delovanje in prenos idej, zamisli, rešitev; • začenjanje, razvoj in končanje dela; • nabavo, prodajo, pogodbe; • pregled, usmerjanje in usklajevanje tržnih poslov, dejavnosti; • raziskovalno in razvojno dejavnost (Možina, 1995, 19).

Katere oblike in metode komuniciranja uporabljamo, je odvisno od namena, cilja, ki si ga postavimo, in seveda še od drugih dejavnikov: vsebine, ki jo želimo podati, izmenjati, števila ljudi, ki sodelujejo, njihove izobrazbe, izkušenj in motiviranosti, časa, ki ga imamo na razpolago, in končno od našega znanja in sposobnosti, da uporabljamo razne načine komuniciranja.



Slika 1: Model komunikacije (Hoyer, 2005, 120) Pošiljatelj ali oddajnik je oseba, ki oddaja sporočilo preko komunikacijskega kanala do sprejemnika. Sporočilo, ki ga želi prenesti, spremeni (kodira) v določene simbolne oblike, besede, skice, gibe, ki morajo imeti enak pomen pri pošiljatelju in sprejemniku. Komunikacijski kanal imenujemo pot, po kateri oddajnik pošlje svoje sporočilo do sprejemnika. Oddajnik in sprejemnik morata biti pri komuniciranju na isti valovni dolžini. To pomeni, da so sporočila zabeležena v taki obliki, da jih razumeta oba ter da uporabljata isti komunikacijski kanal, saj le tako lahko sprejemata in oddajata medsebojna sporočila. Lahko prihaja tudi do napak in težav, katere so lahko posledica neprimerno oblikovanega sporočila, napačno izbranega komunikacijskega kanala, motenj v kanalih ali razlik v kodiranju in dekodiranju sporočil. Sprejemnik je oseba, ki sporočilo preko istega komunikacijskega kanala sprejema. Sporočilo je, kar se o določeni stvari sporoči, kar oddajnik želi prenesti sprejemniku. Sporočilo je lahko verbalno ali neverbalno. Sprejemnik sporočilo najprej dekodira, ga interpretira in oblikuje v sebi razumljive znake. Lahko se zgodi, da dve osebi isto informacijo, oddano po istem kanalu, sprejmeta popolnoma različno. Povratna zveza je pravzaprav povratna informacija, odziv prejemnika na sporočilo, ki ga je poslal oddajnik. Kljub temu, da je to zadnja faza v procesu komunikacije, bi lahko rekli, da je hkrati tudi začetna faza procesa komuniciranja. S tem, ko se



prejemnik odzove na sporočilo, da podlago oddajniku, da oblikuje novo sporočilo. Tako je krog komunikacije zaključen. Ločiti moramo enosmerno in dvosmerno komunikacijo. Največkrat je komunikacija dvosmerna. Pošiljatelj in prejemnik se med seboj izmenjujeta, se poslušata in izmenjujeta mnenja. Sporočila se izmenjujejo. Med njima obstaja dialog. Le v primeru dialoga imajo udeleženci možnost preveriti, ali so razumeli sporočilo in ali so drugi razumeli njih. Pri enosmerni komunikaciji potuje sporočilo od pošiljatelja do prejemnika, v obratni smeri pa ne. To imenujemo monolog. Pomanjkljivost je ta, da ni povratne informacije, ne moremo vprašati, če česa ne razumemo. Ta način komuniciranja se pojavlja pri sredstvih javnega obveščanja, avtoritarnih odnosih. Komunikacijo v splošnem delimo na verbalno in neverbalno komunikacijo. Pri verbalni komunikaciji za sporazumevanje uporabljamo besede. Besede izražamo govorno ali pisno. Govorno komuniciranje je hitro, vsa dodatna pojasnila lahko dobimo v trenutku. Pisno komuniciranje odlikuje trajnost, vendar pa povratna komunikacija poteka počasneje kot pri govornem komuniciranju. Neverbalna oz. nebesedna komunikacija je vsaka komunikacija, ki ne vključuje besed. Kot najpomembnejše vrste neverbalnega komuniciranja Kavčič (2000, 282) opredeljuje naslednje:

• prajezik: je sredstvo za sporočanje čustev; izraz se nanaša na višino glasu, glasnost, hitrost govora, kakovost glasu in poudarek v stavku;

• geste: to so gibi, kretnje, s katerimi pošiljamo vidne signale gledalcu; • izraze obraza: z obraznimi gibi posredujemo mnoga čustva in stališča; sem

sodijo nasmeh, gubanje čela, majhni gibi ustnic, trzanje mišic na licih; • oči: sodijo med najpogosteje uporabljen način neverbalnega komuniciranja; • dotiki: delimo jih na socialne in nesocialne dotike, slednji so tisti, ki jih imamo

z ljudmi, katerih funkcija vključuje telesno dotikanje (zdravniki, medicinske sestre, …); socialno dotikanje pa pride v poštev za večjo skupino ljudi, s katerimi delamo, se igramo ali družimo;

• prostor: uporaba prostora je statusni znak (parkirni prostor, jedilnica, …); • čas: točnost se šteje kot znak zanesljivosti; • poslovna darila: prispevajo k ustvarjanju ugodnega ozračja.

Veliko ljudi meni, da je pri človeku najpomembnejši način komuniciranja govor. Strokovnjaki pa trdijo drugače, in sicer besede predstavljajo le 7 % sporočila, intonacija govora 38 % (ritem, glasnost, dinamika) sporočila, ostalo telesno izražanje (drža, kretnje, mimika, pogled) pa sporoča kar 55 % sporočila. Tako velja, da ima nebesedno komuniciranje ključno vlogo pri prenašanju pomena sporočila (Možina, Tavčar, Kneževič, 1995, 47).



55%

7%

38%

Govorica telesa

Pomen besed

Intonacija govora

Slika 2: Deleži sestavin v komuniciranju (Možina, Tavčar, Kneževič, 1995, 48) Na Sliko 2 se lepo navezuje znani rek, ki pravi, da molk pove več kot tisoč besed. Poleg izgovorjenih besed moramo torej paziti tudi na našo neverbalno komunikacijo. Neverbalno komunikacijo je mnogo težje obvladati kot verbalno. Z neverbalno komunikacijo lahko izdamo marsikaj, česar ne bi hoteli. Ko komuniciramo neverbalno, to pogosto storimo podzavestno. Komuniciranje je uspešno samo takrat, kadar oseba, s katero komuniciramo, sprejme naše sporočilo, ga razume, si ga zapomni in kar je najpomembneje, se nanj primerno odzove. Če na teh področjih nismo uspešni, pride do motenj v komuniciranju. Do motenj lahko pride v katerikoli fazi procesov pri oddajniku, sprejemniku ali komunikacijskem kanalu (Florjančič, Ferjan, 2000, 71). Za odpravljanje motenj je pomembno, da znamo ugotoviti, kje nastajajo (pri pošiljatelju, prejemniku ali na komunikacijski poti) ter kaj je njihov vzrok. Med motnje pri pošiljatelju štejemo: nejasno, dvoumno, neprimerno kodirano sporočilo. Motnje pri prejemniku: prejemnik ne dekodira oz. narobe dekodira sporočilo, za sporočilo nima interesa, sporočilo je preobsežno oz. sporočil je preveč, sprejemnik zaznava druga, zanj pomembnejša sporočila. Motnje na komunikacijski poti: prekinjen komunikacijski kanal, hrup, preveč posrednikov. Poleg naštetih motenj pa lahko komunikacijo ovirajo tudi naslednji dejavniki:

• močna čustva: jeza, strah, razočaranje, ki so lahko ovire za stišanje drugih; • osebe, vsebine in stanja: občutek bojazni pred starši, vrstniki ali avtoritarne

osebe vplivajo na to, da nas oseba ne sliši;



• izzivalne besede: te besede običajno izzovejo jezo ali potrtost in zmanjšajo možnost slišanja;

• slabo poslušanje: poslušanje je bistveno za vsako komunikacijo. S poslušanjem izražamo spoštovanje do sočloveka. Osebi moramo pustiti, da spregovori in jo pozorno poslušati in pokazati zanimanje za to, kar govori. H govornem bontonu sodi še neprekinjanje;

• neprimerna paralingvika (značilnost govora): pazimo na barvo glasu, hitrost podajanja informacij, premore, glasnost, način govorjenja, ritem glasu;

• neprimerno neverbalno sporočanje: razdalja med sogovornikom, lastna fizična podoba, očesni kontakt, izraz obraza, kretnje, drža, točnost, molk, dotik.

Da bi se izognili zgoraj naštetim oviram, je potrebno poznati naslednja pravila:

• ko govorimo, naj bo naš glas prijeten, izraža in poudarja naj čustva; • glede hitrosti podajanja snovi velja v angleškem jeziku pravilo, da je

povprečje okoli 120 izrečenih besed na minuto; • poskrbeti je potrebno tudi za ustrezno glasnost, in sicer naj nas vsi slišijo; • pomembna je tudi razdalja med udeleženci. Najugodneje je, da sta glavi

sogovornikov v isti višini. Intimna razdalja je od 0 do 40 centimetrov, kar je osebni prostor vsakega posameznika. Vdor v ta prostor lahko povzroči nelagodje. Osebna razdalja je od 40 centimetrov do 1,5 metra. Na tej razdalji naj poteka pogovor v dvoje. Socialna razdalja je od 1,5 metra do 4-ih metrov, imenujemo jo tudi družbeno območje. Primerna je za skupinsko delo, timske sestanke. Nato pa imamo še javno razdaljo, ki je od 4 do 8 metrov, katero uporabljamo na različnih seminarjih, predstavitvah;

• naša fizična podoba mora biti ustrezna, moramo biti urejeni ter v primerni obleki;

• v neverbalni komunikaciji pa je najpomembnejši očesni kontakt. Kontakt je potrebno vzpostaviti z vsemi udeleženci. Pogled naj traja od 5 do 15 sekund, če je skupina manjša. V večji skupini pa se pogled ustavi na posamezniku za 4 do 5 sekund;

• pazimo na mimiko. Pozoren poslušalec ima široko odprte oči, dvignjen obraz in gleda sogovornika;

• kretnje kažejo pozornost do osebe, s katero komuniciramo. Prepoznavni zaviralni gibi so prekrižane roke, sklenjeni prsti, bobnanje s prsti, zavijanje las, pokrivanje ušes, polaganje rok na usta;

• drža pokaže fizično odprtost in sproščenost. Proti sogovorniku se obrnimo s celim telesom, drža naj bo vzravnana, po prostoru se gibljemo sproščeno;

• pomembno je držati se dogovorjenih rokov, sogovornika ne pustimo čakati. Če to ni mogoče, ga je potrebno obvestiti o zamudi s kratko utemeljitvijo.



3 PREDSTAVITEV ORGANIZACIJE IZOBRAŽEVANJA NA ŠOLI X Obseg dela in izvedba organiziranega študijskega dela je določen s študijskimi programi, skladno z določili Zakona o visokem šolstvu in Statutom Univerze v Ljubljani. Skladno z določili Statuta Univerze v Ljubljani ima Šola X naslednje organe: − dekan, − senat, − akademski zbor, − upravni odbor, − študentski svet. Na dan 31. 12. 2008 je bilo na Šoli X 117 zaposlenih, od tega 87 pedagoških delavcev (78 s polnim delovnim časom in 9 s krajšim delovnim časom), v knjižnici so bili 4 zaposleni, 8 v tehnični službi ter 18 zaposlenih na drugih spremljevalnih delovnih mestih. Gleda na izobrazbeno strukturo je bilo 29 zaposlenih z doktoratom, 21 z magisterijem, 30 z univerzitetno izobrazbo, 25 z visokošolsko strokovno izobrazbo, ostali imajo nižjo izobrazbo od navedenih. Glede na izvolitev v naziv imajo 4 redne profesorje, 3 izredne profesorje, 10 docentov, 22 višjih predavateljev, 21 predavateljev, 21 asistentov, 4 strokovne sodelavce in enega mladega raziskovalca. Vodstvo Šole X sestavljajo dekan, prodekani, predstojniki oddelkov in tajnik. V študijskem letu 2008/2009 je bilo na Šolo X vpisanih 1408 študentov (brez absolventov), od tega 1115 rednih študentov in 293 izrednih študentov. Absolventi so bili 403, od tega 289 rednih in 114 izrednih. V študijski program, katerega raziskujem v svojem diplomskem delu, pa je bilo vpisanih 816 študentov, v to številko so všteti redni in izredni študenti ter absolventi. Od tega jih je bilo v prvi letnik vpisanih 348, med njimi 191 rednih in 157 izrednih. V drugi letnik je bilo vpisanih 96 rednih in 52 izrednih študentov. V tretji letnik pa se je vpisalo 72 rednih in 66 izrednih študentov. Absolventov pa je bilo 182, od tega 109 rednih in 73 izrednih. 3.1 VIZIJA Šola X se bo uvrstila med vodilne izobraževalne in raziskovalne institucije s svojega področja ter bo povsem primerljiva s kakovostnimi sorodnimi institucijami z daljšo tradicijo delovanja v globalnem svetu. 3.2 SMOTRI ŠOLE X Smotri Šole X so:

- zagotavljanje stalne in visoke kakovosti na vseh področjih izobraževanja in raziskovanja;



- pospešiti mobilnost študentov med članicami UL, med slovenskimi univerzami in v mednarodnem prostoru;

- organizirati mednarodno izmenjavo izkušenj; - izdelati mednarodno primerljive študijske programe; - povečanje števila raziskovalnih projektov; - spodbujanje raziskovalne dejavnosti po obsegu in kakovosti; - krepitev obštudijskih dejavnosti študentov; - zavzemanje za razvoj strok in boljši prenos raziskovalnih dosežkov v prakso; - povečevati število vpisnih študentov z boljšimi srednješolskimi uspehi; - povečati število diplomantov; - uvesti neposredno povezavo z gospodarstvom za izvajanje praktičnega

pouka; - podvojiti število tujih študentov in izboljšati možnosti za njihovo nastanitev; - ostati najpomembnejša raziskovalna ustanova/univerza v R Sloveniji; - postati najpomembnejša raziskovalna ustanova v regiji; - povečati nivo znanja in usposobljenosti diplomantov.

3.3 ŠTUDIJSKI PROGRAM Visokošolski strokovni študijski program obsega 5400 ur obremenitve študenta, kar je ovrednoteno s 180 ECTS. Letna obremenitev študenta je 60 ECTS, kar ustreza 1800 uram. Celoten študijski program vključuje 3900 kontaktnih ur in 1500 ur samostojnega dela študentov. Merila za kreditno vrednotenje študijskih programov ECTS določajo, da 1 kreditna točka pomeni 25 do 30 ur obremenitve študenta. V programu, katerega sem raziskovala, je 1 kreditna točka 30 ur obremenitve študenta. Predavanja, seminarji, seminarske in laboratorijske vaje so vrednotene z 1 : 2 (npr. 30 ur v predmetniku pomeni 60 ur obremenitve študenta; tj. 2 ECTS). Klinično usposabljanje je vrednoteno z 1 : 1 (npr. 30 ur kliničnega usposabljanja v predmetniku pomeni 30 ur obremenitve študenta; tj. 1 ECTS). Klinično usposabljanje poteka v kliničnih okoljih, zaradi specifičnosti in zahtevnosti dela z ljudmi in opravljanja specifičnih diagnostično-terapevtskih postopkov na živih ljudeh se klinično usposabljanje vedno prične v posebej opremljenih kabinetih Šole X. Delež praktičnega usposabljanja (laboratorijske vaje in klinično usposabljanje) v programu obsega 50 % obremenitve študenta in je ovrednoteno z 90 ECTS. ECTS, s katerimi je ovrednoteno klinično usposabljanje, so upoštevane pri predmetih, katerih sestavni del so. V letu 2008 je Šola X izvajala praktično usposabljanje v 80-ih različnih ustanovah. Program traja 42 tednov, predavanja 20-30 ur na teden ali 40 ur prakse na teden. Na izrednem študiju je tedenska časovna obveznost študentov manjša. Preverjanje znanja študentov poteka v skladu s Statutom Univerze v Ljubljani in Pravilnikom o opravljanju izpitov. Opravljanje diplom poteka v skladu s Pravilnikom o opravljanju diplomskega dela in izpita. Za študente izrednega študija potekajo predavanja in vaje v naprej določenih terminih (praviloma v petek in soboto in ob določenih dnevih v tednu) v skladu s planom izvedbe posameznega programa.



Šola ima za izvajanje praktičnega dela izobraževanja pripravljeno dokumentacijo za študente in mentorje na praksi. In sicer vsak študent dobi Zbirno mapo študenta, v kateri se nahajajo navodila za vsako področje posebej. Navedene so možne lokacije izvajanja prakse, obseg prakse, učni načrt, cilji, vsebina, diagnostično-terapevtski posegi, povezanost z drugimi predmeti, študijski viri, posebnosti pri izvedbi prakse, obveznosti študenta. Vse to je opisano za vsak oddelek posebej. Vsak sklop ima na koncu ocenjevalni list, kjer mentor s prakse oceni študenta na 10-ih različnih področjih. Ocenjuje se:

• obvladovanje teoretičnih osnov; • obvladovanje diagnostično-terapevtskih postopkov; • disciplina, zanesljivost, odgovornost; • kritično in sistematično razmišljanje; • upoštevanje varnostnih ukrepov; • odnos do varovancev; • upoštevanje Kodeksa etike; • sposobnost empatije; • sodelovanje z mentorjem in drugimi v timu; • motivacija za pridobivanje novih znanj.

Vsako področje ima možnost ocenjevanja od ocene 5 do ocene 10. Na koncu je podana možnost, da mentor napiše pohvalo, pripombo ali področja, kjer se mora študent še razvijati. Sledi skupna ocena in podpis mentorja ter študenta. Študent mora napisati tudi poročilo o praksi in vse skupaj pokazati mentorju na šoli, kateri poda končno oceno vaj. Zbirna mapa vsebuje tudi t. i. Seznam znanj in veščin, pridobljenih na vajah in praksi. V tem delu so v tabeli navedeni postopki, katere naj bi študent obvladal. V nadaljevanju tabele je en stolpec za datum izvedbe tega postopka in podpis mentorja. Mentor ima možnost podpisa v tri različne stolpce, in sicer v prvi stolpec se podpiše, če je bil študent s postopkom teoretično seznanjen, ga teoretično obvlada. V drugi stolpec, če je bil s postopkom seznanjen na praksi in ga izvede pod vodstvom mentorja 2 do 3 krat. V tretji stolpec pa študent dobi podpis od mentorja, če postopek teoretično in praktično obvlada. 3.4 DELO PEDAGOŠKIH DELAVCEV Visokošolska dejavnost vključuje in obsega vse oblike in vsebine dela, ki jih opravijo pedagoški delavci v polnem delovnem času, in sicer: predavanja, seminarji, seminarske in druge oblike teoretičnih vaj, laboratorijske in klinične vaje, strokovna praksa, izpiti, diplome, seminarske naloge, govorilne ure, priprava učbenikov in ostalih učnih pripomočkov ter urejanje kabinetov, sodelovanje na strokovnih in znanstvenih srečanjih, raziskovalno delo. Visokošolski strokovni študijski programi so usmerjeni v strokovno usposabljanje študentov, zato je kakovostna izvedba vaj in prakse posebej pomembna. Poteka v laboratorijih in kabinetih Šole X ter drugih članic UL. Šola ima sklenjenih prek 80 pogodb za izvajanje praktičnega pouka z različnimi zavodi in drugimi podjetji. Za potrebe novih študijskih programov se sklepajo tudi nove.



Študenti v 1. letniku izvajajo prakso na fakulteti v za to opremljenih kabinetih. Praktično izobraževanje se opravlja v manjših skupinah, katere vodi mentor. Mentor predstavi najprej teoretična znanja, nato izvede praktičen poseg. Študentje opazujejo in vprašajo, če je kaj nejasnega. Nato pa vadijo tudi študenti, katere mentor nadzoruje, spodbuja in jim svetuje. Na koncu vaj pa je preverjanje usvojenega znanja. Študenti v 2. in 3. letniku pa začnejo z opravljanjem prakse izven fakultete, torej v ustanovah, s katerimi ima šola podpisane pogodbe. Poleg prakse, ki poteka skozi celo leto, pa morajo študenti v 2. in 3. letniku opraviti strokovni praktikum, ki traja v vsakem letniku po 160 ur. Šola X organizira opravljanje prakse in strokovnega praktikuma za vse študente in jih obvesti s pomočjo e-referata. Vsak študent ima svoje uporabniško ime in geslo, s katerim dostopa do e-študenta, kjer najde vsa pomembna obvestila šole, referata, profesorjev. Študent si lahko tudi sam poišče prakso v svojem kraju in le to izvaja tam. Študentje ne dobijo nikakršnega plačila za izvajanje prakse, niti za izvajanje strokovnega praktikuma v poletnih mesecih. Študenti imajo prakso na različnih področjih, za vsako področje imajo določenega mentorja na fakulteti, s katerim se dobijo pred pričetkom prakse in po zaključeni praksi. Poleg mentorja na fakulteti pa imajo študenti določenega tudi mentorja na praksi. Mentor na praksi naj bi študente sprejel ob prihodu, razkazal oddelek, jih spodbujal pri opravljanju prakse in jim svetoval, saj ima sam veliko delovnih izkušenj. Vlogo mentorja opredeljuje veliko avtorjev, naj jih nekaj navedem v nadaljevanju. Mentor študenta stalno vodi in usmerja skozi vso dobo. Njegova naloga je sprotno spremljanje in pregledovanje študentskega dnevnika (v tem primeru Zbirna mapa), spremljanje napredovanja, nagrajevanje pripravnika, ocenitev študenta na koncu (prirejeno po Tome, 1995). Mentorstvo je oblika socializacije za profesionalne oblike. Opredeljuje razmerje, v katerem mentor tesno sodeluje z varovancem z namenom učenja, vodenja, podpore in razvoja tega individuuma. Mentor ima osebni interes, da oseba, katera mu je zaupana v določenem časovnem obdobju, razvije znanje in veščine v vsem možnem potencialu (Fuszard, 1995, 200-208). Ali študenti Šole X menijo, da njihovi mentorji izpolnjujejo svojo nalogo, bom ugotovila s svojo raziskavo v nadaljevanju diplomskega dela. Pedagoški delavci se lahko pri svojem delu poslužujejo različnih oblik in metod izobraževanja. Izobraževalna oblika je predvsem temeljni organizacijski okvir izobraževalnega procesa, v katerem za dosego izobraževalnega cilja uporabljamo različne metode. Poznamo tri različne oblike izobraževanja, in sicer: množično, skupinsko in individualno obliko. Pri množični obliki učenci pridobivajo učne vsebine s pomočjo učitelja. Pri skupinski obliki gre za večjo skupino učencev, katere razdelimo v manjše skupine, ki nato opravljajo enake ali različne naloge. Individualna oblika izobraževanja pa temelji na samostojnem delu učencev. Vsakdo samostojno rešuje dobljeno nalogo, brez sodelovanja z drugimi (Možina, 1998, 185).



Izobraževalne metode pa lahko razdelimo med pasivne, pasivno aktivne in aktivne izobraževalne metode. Pri pasivnih metodah je učitelj tisti, ki govori, piše ali riše na tablo in uporablja druga učna sredstva, učenci pa bolj kot ne ostajajo pasivni, poslušajo ter si zapisujejo predavanja. Med pasivne metode uvrščamo: predavanja, pripovedovanja, opisovanje, pojasnjevanje, poročanje, kazanje. Pri pasivno aktivnih metodah pa so učenci že bolj aktivno vključeni v izobraževanje. Sem štejemo naslednje metode: metoda razgovora, diskusije, vaj, proučevanje primerov, igranje vlog, metoda urjenja. Pri aktivnih izobraževalnih metodah pa izvor znanja ni učitelj. Učenec si mora znanje pridobivati iz drugih virov in učitelj mu pri tem lahko pomaga z različnimi nasveti. Sem spada metoda dela z besedili, metoda dogodka, projektna metoda, metoda programiranega učenja in metode učenja z računalnikom (Jereb, 1998, 56-61).

Slika 3: Aktivnost učitelja in izobraževancev pri različnih oblikah in metodah izobraževanja (Jereb, 1998, 55)



3.5 OBVEZNOSTI ŠTUDENTOV Študent mora imeti za vpis v višji letnik potrjen predhodni letnik s frekvencami iz vseh predmetov, opravljene vse vaje in vsa klinična usposabljanja, na katera je bil razporejen, ter za vpis v posamezni letnik v naprej določeno število kreditnih točk. Za dokončanje študija mora študent opraviti vse obveznosti pri vseh obveznih predmetih ter izbirnih predmetih, ki jih je vpisal, ter zbrati 180 ECTS, od tega vsaj 90 ECTS praktičnega usposabljanja, ter napisati diplomsko nalogo. Urejeno mora imeti tudi Zbirno mapo ter vse podpise. Ko študent meni, da ima vse urejeno, to odda v naprej določenemu profesorju, da ta dokumentacijo pregleda in poda mnenje. Na vajah na fakulteti in kasneje na praksi izven fakultete je zelo pomembna zunanja podoba in urejenost študenta. Nositi mora uniformo, katere nakup organizira šola. Uniforma mora biti čista in zlikana. Na desnem rokavu je emblem šole, na levem zgornjem žepu pa mora študent nositi predstavitveno priponko z imenom in priimkom. Ni dovoljeno nošenje uniforme izven šole ali izven ustanove, kjer se opravlja praksa. Pomembno je tudi obuvalo, in sicer naj bo to bele barve, spredaj zaprto, podplat mora biti nedrseč, material pa mora biti takšen, da se lahko dobro higiensko vzdržuje. Zaradi hrupa se ne priporoča cokel. Paziti pa je potrebno tudi na osebno urejenost, in sicer za redno osebno higieno, urejeno pričesko (dolgi lasje morajo biti speti). Nohti morajo biti kratki in nelakirani, na rokah ne sme biti prstanov. Prisotnost na praksi mora biti 100 %, v primeru, da je študent odsoten zaradi bolezni ali drugega upravičenega razloga, se naknadno dogovori z mentorjem za nadomeščanje prakse. Strokovni praktikum, ki ga opravljajo v 2. in 3. letniku v obsegu 160 ur, morajo študenti opraviti v poletnih mesecih, juniju, juliju, avgustu in septembru. Absolventi ga po dogovoru lahko opravljajo še v času absolventa. Z učnimi bazami se je Šola X dogovorila, da imajo študenti v času strokovnega praktikuma s seboj celotno Zbirno mapo, da bodo lahko skupaj s kliničnim mentorjem načrtovali delo v času strokovnega praktikuma. Iz Zbirne mape je razvidno, katera znanja, spretnosti in veščine naj bi študenti usvojili na strokovnem praktikumu. Ob izvajanju strokovnega praktikuma študent izpolnjuje tudi »Seznam znanj in veščin, pridobljenih na vajah in praksi. Po končanem strokovnem praktikumu mora študent izpolniti dokumentacijo, ki se nahaja na spletni strani šole, ter napisati poročilo. Nato vse skupaj izroči mentorju letnika, ki dokumentacijo pregleda, se podpiše na izpolnjeni obrazec in vpiše oceno strokovnega praktikuma. Kako uspešen je dogovor med Šolo X in kliničnimi mentorji v zvezi z organizacijo prakse, bo razvidno iz odgovorov študentov na anketni vprašalnik. Rezultati sledijo v nadaljevanju diplomskega dela.



4. O RAZISKAVI 4.1 NAMEN RAZISKAVE Raziskavo sem izvedla s pomočjo anketnih vprašalnikov. Poskušala sem ugotoviti zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse na Šoli X. Cilj naloge je ugotoviti, kaj so dobre in kaj slabe lastnosti v zvezi s prakso. Glede slabih stvari bom poskušala najti ustrezne rešitve, kako jih izboljšati. Predvidevam, da bodo prisotne tako pozitivne kot negativne lastnosti v zvezi z organizacijo prakse na Šoli X. 4.2 VPRAŠANJA RAZISKAVE V raziskovalnem delu sem postavila 21 trditev, na katere so odgovorili tako, da so napisali X v ustrezno okence. Imeli so 5 možnosti: res je, delno je res, ne vem, najbrž ni res in zagotovo ni res.

1. Fakulteta študente dobro obvešča, kdaj in kje bo potekala praksa. 2. Vsebina prakse je skrbno izbrana in dokumentirana. 3. Fakulteta upošteva želje, predloge in pritožbe študentov glede prakse. 4. Mentor na fakulteti je bil dobro pripravljen. 5. Mentor na praksi je bil dobro pripravljen na prihod študentov. 6. Splošno zadovoljstvo z mentorjem na šoli je odlično. 7. Splošno zadovoljstvo z mentorjem na praksi je odlično. 8. Mentor na praksi preživi dovolj časa s študentom. 9. Študenti so bili seznanjeni z varstvom pri delu. 10. Ob prihodu so študente seznanili z organizacijo oddelka. 11. Na začetku so študente na oddelku uvajali. 12. Mentor na praksi dodeli študentu večinoma tiste naloge, katere so

predvidene v dokumentaciji fakultete. 13. Mentor na praksi je študente dovolj spodbujal in kazal interes za njihov

napredek v praksi. 14. Študenti bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole. 15. Na praksi se ne delajo razlike med rednimi in izrednimi študenti. 16. Način ocenjevanja prakse je dober in pravičen do vseh študentov. 17. Ocena vaj je enakovredna ocenam drugih izpitov. 18. Študenti so za dobro opravljano delo nagrajeni (plačilo, nagrada, povrnitev

potnih stroškov, malica, …). 19. Študentje so zelo motivirani za opravljanje prakse. 20. Splošno zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse na Šoli X je odlično. 21. Kaj bi študente najbolj motiviralo pri opravljanju prakse?

- Sama vsebina dela. - Odnos mentorja. - Način uvajanja. - Več spodbude študentom. - Prisotnost mentorja s fakultete. - Enakovredna ocene prakse ostalim predmetov na Šoli X.



Pri 21. vprašanju so imeli študenti možnost označiti pri vsaki od trditev, kako močno bi jih motivirala od 1 do 5. Številka 1 pomeni malo, številka 5 pa zelo veliko.

Na koncu pa so sledila še 3 vprašanja odprtega tipa:

1. Kaj vam je v zvezi z organizacijo prakse všeč? 2. Kaj je po vašem glavni razlog za pojavljanje nezadovoljstva s prakso? 3. Kakšni so vaši predlogi za izboljšanje oz. kaj bi želeli, da se spremeni?

4.3 OPIS METODE RAZISKAVE Pri pisanju teoretičnega dela sem uporabila predvsem domačo in tujo literaturo. V praktičnem delu pa sem s pomočjo anketnih vprašalnikov poskušala ugotoviti zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse na Šoli X. Praksa se izvaja v 2. in 3. letniku, zato sem anketirala samo ta dva letnika. Študente 2. letnika sem anketirala na dan vpisa v višji letnik. Prav tako sem na dan vpisa v absolventa anketirala študente 3. letnika. V raziskavo je bilo zajetih 56 študentov 2. letnika in 54 študentov 3. letnika. Anketni vprašalnik je bil sestavljen na podlagi strokovne literature, nasvetov mentorja ter lastnih izkušenj. Anketna vprašanja so bila podana v obliki tabele, anketiranci pa so na 21 trditev odgovorili tako, da so napisali X v ustrezno okence. Imeli so 5 možnosti: res je, delno je res, ne vem, najbrž ni res in zagotovo ni res. Na koncu pa so sledila še 3 vprašanja odprtega tipa. Za obdelavo podatkov sem uporabila deskriptivno metodo dela in jih grafično prikazala s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel. Cilj naloge je ugotoviti, kaj so dobre in kaj slabe lastnosti v zvezi s prakso. Glede slabih stvari bom poskušala najti ustrezne rešitve, kako jih izboljšati. Predvidevam, da bodo prisotne tako pozitivne kot negativne lastnosti v zvezi z organizacijo prakse na Šoli X.



5. REZULTATI RAZISKAVE Rezultati raziskave bodo predstavljeni grafično in opisno. In sicer pri vsakem vprašanju bodo trije grafi, prvi bo predstavljal odgovore študentov 2. letnika, drugi graf pa bo predstavljal zadovoljstvo študentov 3. letnika. Nato pa sledi tretji graf, ki bo predstavljal skupne rezultate. Na abscisni osi so podani možni odgovori, med katerimi so izbirali anketiranci. Ordinatna os pa predstavlja število anketirancev. Spol anketirancev:

Razmerje med ženskami in moškimi

89%

11%

Ženske

Moški

Slika 4: Študenti 2. letnika Na anketni vprašalnik, je v 2. letniku odgovorilo 89% žensk in 11% moških.


93%

7%

Ženska

Moški

Slika 5: Študenti 3. letnika V 3. letniku je na anketne vprašalnike odgovorilo 93% žensk in 7% moških.




91%

9%

Ženske

Moški

Slika 6: Študenti 2. in 3. letnika skupaj, prikazani glede na spol Anketo je izpolnilo 56 študentov 2. letnika in 54 študentov 3. letnika. Torej skupno je anketiranih 110 študentov. Od tega je 9% moških in 91% žensk. Trditev številka 1:

Fakulteta študente dobro obvešča, kdaj in kje bo potekala praksa

0

5

10

15

20

25

30

35

res je delno je res ne vem najbrž ni res zagotovo nires

Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 7: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z obveščenostjo o času in kraju poteka prakse Iz slike 7 je razvidno, da so študenti 2. letnika zadovoljni z obveščenostjo o času in kraju poteka prakse.




0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 8: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z obveščenostjo o času in kraju poteka prakse Študenti 3. letnika so v večini zadovoljni z obveščenostjo o lokaciji in času izvajanja prakse.


0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 9: Zadovoljstvo študentov z obveščenostjo o času in kraju poteka prakse Tako študenti 2. letnika, kot študenti 3. letnika, so zadovoljni z obveščanjem o kraju in času izvajanja prakse. Torej ima Šola X dobro organizirano to področje.



Trditev številka 2:

Vsebina prakse je skrbno izbrana in dokumentirana

05

10152025303540


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 10: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z izborom vsebin in dokumentacijo prakse Študenti 2. letnika menijo, da je vsebina prakse skrbno izbrana. Zadovoljni so tudi z dokumentacijo, katero je Šola X za njih pripravila.


0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 11: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z izborom vsebin in dokumentacijo prakse Študenti 3. letnika so manj zadovoljni, kot študenti 2. letnika. Tu se pojavi večji delež tistih, ki se s trditvijo ne strinjajo. Vzrok za to vidim v nezadovoljstvu na praksi. Torej sama dokumentacija je v redu, toda na praksi je ne upoštevajo in od tod nezadovoljstvo.




0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 12: Zadovoljstvo študentov z izborom vsebin in dokumentacijo prakse

Študenti 2. letnika so bolj zadovoljni z vsebino prakse, kot pa študenti 3. letnika. Medtem ko v 2. letniku ni nihče označil, da vsebina prakse zagotovo ni skrbno izbrana, se je v 3. letniku za to možnost odločilo kar 17% študentov. TRDITEV ŠTEVILKA 3:

Fakulteta upošteva želje, predloge in pritožbe študentov glede prakse

0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 13: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z upoštevanjem njihovih povratnih informacij o praksi (želje, predlogi in pritožbe) Študenti 2. letnika menijo, da šola ne upošteva njihovih povratnih informacij.




0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 14: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z upoštevanjem njihovih povratnih informacij o praksi (želje, predlogi in pritožbe) Tudi študenti 3. letnika niso zadovoljni z upoštevanjem njihovih povratnih informacij.


0

10

20

30

40

50


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 15: Zadovoljstvo študentov z upoštevanjem njihovih povratnih informacij o praksi (želje, predlogi in pritožbe) Študenti v obeh letnikih so enotni, da Šola X ne upošteva dovolj njihovih povratnih informacij (želje, predlogi, pritožbe,…) glede prakse.




Mentor na fakulteti je bil dobro pripravljen

0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 16: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s pripravljenostjo šolskega mentorja Glede na rezultate anket, lahko rečem, da so študenti 2. letnika zadovoljni z delom šolskega mentorja.


0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 17: Zadovoljstvo študentov 3. letnika s pripravljenostjo šolskega mentorja Tudi študenti 3. letnika so s šolskim mentorjem zadovoljni. Sicer se ponovno opazi, da so študenti 3. letnika manj zadovoljni, kot pa študenti 2. letnika. Ampak večina študentov 3. letnika meni, da je bil šolski mentor dobro pripravljen.




0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 18: Zadovoljstvo študentov z pripravljenostjo šolskega mentorja Večina študentov v obeh letnikih, je zadovoljna s šolskim mentorjem. Trditev številka 5:

Mentor na praksi je bil dobro pripravljen na prihod študentov

0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 19: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s pripravljenostjo kliničnega mentorja Študenti 2. letnika menijo, da je bil mentor na praksi dobro pripravljen na njihov prihod.




0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 20: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z pripravljenostjo kliničnega mentorja V 3. letniku se zadovoljstvo s kliničnim mentorjem zmanjša, v primerjavi z 2. letnikom.


0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 21: Zadovoljstvo študentov z pripravljenostjo kliničnega mentorja Študenti obeh letnikov so bolj zadovoljni z šolskim mentorjem, kot pa z kliničnim. Študenti menijo, da so klinični mentorji manj pripravljeni na prihod študentov.




Splošno zadovoljstvo z mentorjem na šoli je odlično

0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 22: Splošno zadovoljstvo študentov 2. letnika s šolskim mentorjem Študenti 2. letnika so v splošnem zadovoljni s šolskim mentorjem. Je pa kar nekaj študentov ostalo neopredeljenih.


0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 23: Splošno zadovoljstvo študentov 3. letnika s šolskim mentorjem V 3. letniku so študenti manj zadovoljni s šolskim mentorjem, toda še vedno lahko rečemo, da so zadovoljni. Zmanjša se število neopredeljenih, in sicer na račun tistih, ki niso zadovoljni z mentorjem na šoli.




0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 24: Splošno zadovoljstvo s šolskim mentorjem Študenti obeh letnikov so v splošnem zadovoljni s šolskim mentorjem. Približno polovica jih meni, da šolski mentorji opravljajo svoje delo odlično. Majhen procent jih je nezadovoljnih in nekaj se jih ni opredelilo. Trditev številka 7:

Splošno zadovoljstvo z mentorjem na praksi je odlično

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 25: Splošno zadovoljstvo študentov 2. letnika s kliničnim mentorjem Rezultati kažejo na to, da so študenti s kliničnim mentorjem manj zadovoljni, kot pa s šolskim.




0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 26: Splošno zadovoljstvo študentov 3. letnika s kliničnim mentorjem Tako kot pri prejšnjih ugotovitvah, se tudi tu pokaže, da so študenti 3. letnika manj zadovoljni, kot pa študenti 2. letnika.


0

10

20

30

40

50


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 27: Splošno zadovoljstvo s kliničnim mentorjem Tu se opazi predvsem razlika, da so študenti 3. letnika manj zadovoljni s kliničnim mentorjem, kot pa študenti 2. letnika. Poveča se predvsem delež tistih, ki menijo da trditev, da je splošno zadovoljstvo s kliničnim mentorjem odlično, zagotovo ni res.




Mentor na praksi preživi dovolj časa s študentom

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 28: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s časom, ki jim ga klinični mentor posveti Rezultati, prikazani na sliki 28, kažejo na nezadovoljstvo študentov, saj jim klinični mentor ne posveča dovolj časa.


0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 29: Zadovoljstvo študentov 3. letnika s časom, ki jim ga klinični mentor posveti Pri študentih 3. letnika je nezadovoljstvo še večje. Menijo, da dodeljeni klinični mentor ne posveča dovolj časa študentom.




05

1015202530354045


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 30: Zadovoljstvo študentov s časom, ki jim ga klinični mentor posveti Študenti obeh letnikov menijo, da dodeljeni klinični mentor, ne preživi dovolj časa s študenti. Trditev številka 9:

Študenti so bili seznanjeni z varstvom pri delu

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 31: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s seznanjenostjo o varstvu pri delu Mnenje med študenti je deljeno, tako da bi težko podala mnenje kako je z obveščenostjo o varstvu pri delu. Vsekakor bi bilo bolje, da bi bil manjši delež tistih, ki menijo da trditev najbrž ne drži ali pa celo da zagotovo ni res.




0

2

4

6

8

10

12

14

16


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 32: Zadovoljstvo študentov 3. letnika s seznanjenostjo o varstvu pri delu V 3. letniku se poveča število tistih, ki menijo, da z varstvom pri delu niso dovolj seznanjeni.


0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 33: Zadovoljstvo študentov s seznanjenostjo o varstvu pri delu Študenti 2. letnika menijo, da so bolj seznanjeni z varstvom pri delu, kot pa študenti 3 letnika. So pa mnenja o tem deljena, približno polovica študentov trdi eno, druga polovica pa drugo.




Ob prihodu so študente seznanili z organizacijo oddelka

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 34: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s seznanitvijo z oddelkom ob prihodu Študenti 2. letnika so zadovoljni s seznanitvijo o organizacij oddelka.


0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 35: Zadovoljstvo študentov 3. letnika s seznanitvijo z oddelkom ob prihodu Tako kot študenti 2. letnika, so tudi študenti 3. letnika zadovoljni s seznanitvijo o organizacijo oddelka.




0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 36: Zadovoljstvo študentov s seznanitvijo z oddelkom ob prihodu S samim sprejemom na oddelek študenti večinoma nimajo slabih izkušenj. Večina jih meni, da so bili seznanjeni z organizacijo oddelka ob prihodu. Trditev številka 11:

Na začetku so študente na oddelku uvajali

0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 37: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z uvajanjem na oddelek Študenti 2. letnika so zadovoljni z uvajanjem na oddelek.




0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 38: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z uvajanjem na oddelek Študenti 3. letnika niso tako zadovoljni z uvajanjem na oddelek, kot študenti 2. letnika.


0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 39: Zadovoljstvo študentov z uvajanjem na oddelek Ponovno se opazi to, da se nezadovoljstvo v 3. letniku poveča. Sicer jih je vseeno približno polovica zadovoljnih z uvajanjem na oddelek, vendar znatno se poveča delež tistih, ki so res nezadovoljni.




Mentor na praksi dodeli študentu večinoma tiste naloge, katere so predvidene v dokumentaciji

fakultete

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 40: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z dodeljenimi nalogami na praksi Rezultati kažejo, da so mnenja tu deljena. Nekoliko več, jih meni, da ne opravljajo del, katera so navedena v dokumentaciji fakultete.


fakultete

0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 41: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z dodeljenimi nalogami na praksi V 3. letniku se zadovoljstvo izrazito poveča. Študenti jasno izražajo nezadovoljstvo, saj se na praksi ne naučijo tega, kar e šola predvidela v dokumentaciji. To je eden izmed razlogov, da se študenti počutijo izkoriščene.




fakultete

05

10152025303540


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 42: Zadovoljstvo študentov z dodeljenimi nalogami na praksi Fakulteta ima izdelano dobro dokumentacijo za študente, vendar se te dokumentacije na praksi ne upošteva. Razvidno je, da so študenti nezadovoljni z dodeljenim delom, vsebino oz s potekom prakse. Trditev številka 13:

Mentor na praksi je študente dovolj spodbujal in kazal interes za njihov napredek v praksi

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šev

ilo o

dg

ovo

rov

Slika 43: Zadovoljstvo študentov 2. letnika s spodbudo kliničnega mentorja Prevlada število študentov, kateri menijo, da jih mentor na praksi ne spodbuja dovolj.




02468

1012141618


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 44: Zadovoljstvo študentov 3. letnika s spodbudo kliničnega mentorja Iz slike 44 se še bolj pokaže nezadovoljstvo študentov, ker jih mentor na praksi ne spodbuja dovolj. Lahko rečemo, da so takšni rezultati pričakovani. Saj smo zgoraj videli, da klinični mentor študentom ne posveča dovolj časa. Torej, če mentor ni prisoten, jih tudi motivirati ne more prav veliko.


05

10152025303540


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 45: Zadovoljstvo študentov s spodbudo kliničnega mentorja Že med študenti 2. letnika je opaziti, da niso zadovoljni z načinom motivacije, s strani kliničnega mentorja. V 3. letniku je nezadovoljstvo še bolj izraženo.




Študenti bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole

0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 46: Želja študentov 2. letnika po prisotnosti šolskega mentorja na praksi Študenti 2. letnika menijo, da bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten šolski mentor.


0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 47: Želja študentov 3. letnika po prisotnosti šolskega mentorja na praksi Tudi študenti 3. letnika menijo enako kot študenti 2. letnika. Torej, da bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten šolski mentor.




0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 48: Želja študentov po prisotnosti šolskega mentorja na praksi Tukaj je jasno izražena želja študentov po prisotnosti šolskega mentorja na praksi. Takšne rezultate sem tudi pričakovala. To se mi zdi tudi dobra rešitev, kako izboljšati kakovost prakse in s tem zadovoljstvo študentov. Trditev številka 15:

Na praksi se ne delajo razlike med rednimi in izrednimi študenti

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 49: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z enakopravno obravnavo njih in izrednih študentov Iz slike 49 je razvidno, da je veliko študentov neopredeljenih, glede tega ali se na praksi delajo razlike med rednimi in izrednimi študenti.




02468

10121416


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 50: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z enakopravno obravnavo njih in izrednih študentov Študenti 3. letnika na praksi bolj opažajo razlike med rednimi in izrednimi študenti, kot pa študenti 2. letnika. Še vedno pa je velik del študentov, ki niso opredelili svojega mnenja.


05

10152025303540


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 51: Zadovoljstvo študentov z enakopravno obravnavo njih in izrednih študentov Mnenja glede tega so deljena, velik delež študentov je tudi neopredeljenih, tako da kaj konkretnega se ne da razbrati.




Način ocenjevanja prakse je dober in pravičen do vseh študentov

0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 52: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z ocenjevanjem prakse Študenti 2. letnika so zadovoljni z načinom ocenjevanja.


0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 53: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z ocenjevanjem prakse Študentom 3. letnika se ocenjevanje prakse ne zdi pravično.




0

5

10

15

20

25

30

35


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 54: Zadovoljstvo študentov z ocenjevanjem prakse Tu pa ponovno pride do izraza razlika med študenti 2. in 3. letnika. Ponovno so študenti 3. letnika veliko bolj nezadovoljni z načinom ocenjevanja. Način ocenjevanja prakse se jim ne zdi pravičen. Trditev številka 17:

Ocena vaj je enakovredna ocenam drugih izpitov

02468

1012141618


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 55: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z enakovrednostjo ocene vaj v primerjavi z oceno izpitov na fakulteti Študenti 2. letnika menijo, da ocena z vaj ni enakovredna drugim ocenam izpita.




05

1015202530354045


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 56: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z enakovrednostjo ocene vaj v primerjavi z oceno izpitov na fakulteti Tudi študenti 3. letnika menijo, da ocena vaj ni enakovredna drugim ocenam. Če bi ocena vaj bila enakovredna, bi bil to dober način motivacije študentov, za opravljanje prakse.


0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 57: Zadovoljstvo študentov z enakovrednostjo ocene vaj v primerjavi z oceno izpitov na fakulteti Ocena prakse ni enakovredna ocenam, ki jih študenti pridobijo na izpitu. Ocena vaj se tudi v povprečje ocen ne šteje. Zaradi tega je bil takšen rezultat pričakovan. Študenti so nezadovoljni.




Študenti so za dobro opravljano delo nagrajeni (plačilo, nagrada, povrnitev potnih stroškov,

malica, …)

0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 58: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z nagrado za dobro opravljano delo Iz slike 58 je jasno razvidno, da študenti za svoj trud in dosežke niso nagrajeni.


malica, …)

0

10

20

30

40

50

60


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 59: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z nagrado za dobro opravljano delo Prav tako tudi študenti 3. letnika jasno izražajo nezadovoljstvo, saj za opravljeno delo niso nikakor nagrajeni.




malica, …)

0

20

40

60

80

100

120


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 60: Zadovoljstvo študentov z nagrado za dobro opravljano delo Veliko nezadovoljstvo je prisotno zaradi tega, ker študenti ne dobijo na praksi niti malice, niti povrnjenih potnih stroškov, kaj šele kakšno nagrado za uspešnost ali pa plačilo prakse. Trditev številka 19:

Študentje so zelo motivirani za opravljanje prakse

0

5

10

15

20

25

30


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 61: Zadovoljstvo študentov 2. letnika z načinom motivacije V 2. letniku študija so študenti dokaj motivirani za opravljanje prakse. Se pa že pojavi delež neopredeljenih in tistih, kateri menijo da niso motivirani.




02468

101214161820


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 62: Zadovoljstvo študentov 3. letnika z načinom motivacije V 3. letniku pa se poveča število nezadovoljnih, torej število študentov, ki menijo, da za opravljanje prakse niso zelo motivirani.


05

101520253035404550


Možni odgovori

Šte

vilo

od

govo

rov

Slika 63: Zadovoljstvo študentov z načinom motivacije Nekateri študenti so motivirani manj, drugi bolj. Na motivacijo vplivajo vsi zgoraj omenjeni dejavniki, kot so odnos mentorja, vsebina prakse, nagrajevanje študentov za trud in uspešnost,… Če bi se te zadeve spremenile, bi bila tudi motivacija večja.




Splošno zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse na Šoli X je odlično

0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 64: Splošno zadovoljstvo študentov 2. letnika z organizacijo prakse Anketiranci 2. letnika Šole X, se ne strinjajo s trditvijo, da je splošno zadovoljstvo z organizacijo prakse odlično.


0

5

10

15

20

25


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 65: Splošno zadovoljstvo študentov 3. letnika z organizacijo prakse Še večje nestrinjanje s trditvijo je razvidno iz slike 65, kjer so podani rezultati anket, študentov 3. letnika.




05

10152025303540


Možni odgovori

Šte

vilo

od

go

voro

v

Slika 66: Splošno zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse Rezultati anket kažejo, da študenti niso zadovoljni z organizacijo prakse na Šoli X. Nekaj stvari je dobrih, kar nekaj pa je stvari, ki povzročajo veliko nezadovoljstvo med študenti in bo potrebno ukrepati na tem področju. Trditev številka 21:

Motivacijski dejavniki

0 50 100 150 200 250 300

Sama vsebina dela

Odnos mentorja

Način uvajanja

Več spodbude študentom

Plačilo

Prisotnost mentorja s fakultete

Enakovrednost ocene vaj

Nač

in m

oti

vaci

je

Jakost motivacije

Slika 67: Motivacijski dejavniki v 2. letniku Študente 2. letnika bi k opravljanju prakse najbolj motiviral boljši odnos kliničnega mentorja ter enakovrednost ocene z vaj ostalim ocenam izpitov.




0 50 100 150 200 250 300

Sama vsebina dela

Odnos mentorja

Način uvajanja


Plačilo



Nač

in m

oti

vaci

je

Jakost motivacije

Slika 68: Motivacijski dejavniki v 3. letniku Študente 3. letnika bi motiviralo plačilo ter odnos mentorja.


0 100 200 300 400 500 600

Sama vsebina dela

Odnos mentorja

Način uvajanja


Plačilo



Nač

in m

oti

vaci

je

Jakost motivacije

Slika 69: Motivacijski dejavniki Študente bi najbolj motiviral boljši odnos mentorja. Nato pa tudi enakovrednost ocene prakse z oceno izpita, ter plačilo prakse. Študenti bi potrebovali več spodbude.



Vprašanje številka 1: Kaj vam je v zvezi z organizacijo prakse všeč? Najpogostejši odgovori na to vprašanje so bili: - da imajo pred začetkom prakse srečanje s šolskim mentorjem, kateri jim poda koristne napotke; - dobro so obveščeni o kraju in času izvajanja prakse preko e-referata in oglasne deske; - možnost opravljanja prakse na različnih področjih; - bližina ustanov, kjer se praksa izvaja; - da praksa poteka v dopoldanskem času; - da študent ni nikoli sam razporejen na prakso; - nekaj kliničnih mentorjev je dobrih in se posvečajo študentom; - da si strokovni praktikum lahko organiziraš sam; - možnost izvajanja prakse v svojem kraju.

Vprašanje številka 2: Kaj je po vašem glavni razlog za pojavljanje nezadovoljstva s prakso? Najpogostejši odgovori na to vprašanje so bili: - študente izkoriščajo za drugo delo, zaradi pomanjkanja kadra, zato se na praksi ne naučijo tega, za kar jih je fakulteta napotila tja; - niso nagrajeni za uspešno opravljeno delo; - ne dobijo povračila potnih stroškov, ne malice, niti nobene nagrade; - na praksi ni mentorja s šole, zato so prepuščeni sami sebi; - mentor na praksi se s študenti sploh ne ukvarja, ni zainteresiran za študente; - klinični mentor je že tako preobremenjen in nima časa še za študente; - ni pravilne komunikacije med šolo in organizacijo, kjer se praksa izvaja; - nezadovoljstvo z odnosom kliničnega mentorja in ostalih zaposlenih do študentov; - študenti imajo ponekod občutek, da niso dobrodošli, da so nujno zlo; - nespoštovanje študentov na oddelku; - na praksi se ne naučijo veliko novega, saj mentor nima časa zanje; - prenatrpan urnik; - prehitra menjava oddelkov; - preveč študentov hkrati na oddelku in potem ni dovolj dela za vse; - da jih na koncu vaj ocenjuje mentor, katerega sploh niso videli v času vaj, kaj šele delali z njim; - delovno obleko z vso umazanijo morajo študenti nositi domov; - iskanje profesorjev za pridobitev podpisa.

Vprašanje številka 3: Kakšni so vaši predlogi za izboljšanje oziroma kaj bi želeli, da se spremeni? Najpogostejši odgovori na to vprašanje so bili: - prisotnost šolskega mentorja na praksi; - delo z mentorjem, kajti če delajo sami oz. s kadrom, ki ni usposobljen za to, jih nihče ne more opozoriti na napake ali svetovati, kako kaj opraviti bolje; - da študent opravlja tisto delo, kar je fakulteta predvidela v svoji dokumentaciji, tako bi se naučili veliko več o poklicu, za katerega se izobražujejo;



- več časa na zanimivih oddelkih in manj tam, kjer se študent ne nauči veliko; - vsaj delna povrnitev stroškov (prevoz, malica, …) oz. minimalno plačilo prakse; - plačilo strokovnega praktikuma; - da bi študenti na praksi delali z dodeljenim mentorjem, ne pa z nekom, ki ni ustrezno izobražen za delo s študenti; - da se ocena z vaj upošteva pri računanju povprečja; - da bi imeli večjo možnost pri izbiri oddelka, kjer bodo prakso opravljali; - da bi se povratne informacije študentov upoštevale; - neustrezne klinične mentorje je potrebno zamenjati; - na začetku prakse bi morali s kliničnim mentorjem določiti cilje, h katerim bi stremeli tekom prakse, na koncu pa bi opravili evalvacijo doseganja ciljev. Pri postavljanju ciljev bi si pomagali z dokumentacijo, katero je za študente oblikovala fakulteta; - da bi delovno uniformo dobili v organizaciji, tako kot zaposleni; - pol leta teorije in pol leta prakse, oboje hkrati je prenaporno.



6 ZAKLJUČEK 6.1 ODGOVORI NA VPRAŠANJA RAZISKAVE

1. Fakulteta študente dobro obvešča, kdaj in kje bo potekala praksa.

Študenti so tu zelo zadovoljni. Všeč jim je, da so v naprej obveščeni, kje in kdaj bo praksa potekala, tako si lažje organizirajo ostale stvari. Pohvalili so obveščanje po e-referatu, tako lahko kadarkoli prek interneta preverijo, kdaj in kam so razporejeni na prakso.

2. Vsebina prakse je skrbno izbrana in dokumentirana. Strokovnjaki na Šoli X so dobro izbrali vsebino prakse in tudi dokumentacija za študente je odlično pripravljena. Študenti imajo Zbirno mapo ter Seznam znanj in veščin. Toda problem se pojavi na praksi, kjer se tega seznama ne držijo. Študenti ne opravljajo del, katera so predvidena v dokumentaciji šole, kar povzroča veliko nezadovoljstvo in razočaranje s strani študentov.

3. Fakulteta upošteva želje, predloge in pritožbe študentov glede prakse. S to trditvijo se študenti ne strinjajo. Menijo, da njihove pritožbe in želje niso upoštevane, da so preslišane.

4. Mentor na fakulteti je bil dobro pripravljen. S šolskim mentorjem so študenti zadovoljni. Všeč jim je, da imajo pred pričetkom prakse organizirano srečanje s šolskim mentorjem, ki jim poda veliko znanja in napotkov. Želijo si, da bi bil šolski mentor prisoten z njimi tudi na praksi, kjer bi skupaj izvajali posege, katere so izvajali v kabinetih Šole X.

5. Mentor na praksi je bil dobro pripravljen na prihod študentov. S kliničnim mentorjem pa študenti niso zadovoljni. Sicer omenjajo, da so nekateri mentorji res odlični, toda večina jih ni zainteresiranih za delo s študenti. Klinični mentorji so preobremenjeni z vsakodnevnim delom in nimajo časa za študente. Posledično so študenti prepuščeni sami sebi ali pa osebju, ki ni izobraženo, pa tudi ne kompetentno za delo s študenti. Študenti tako v času vaj ne pridobijo veliko znanja in veščin, zaradi tega je prisotno veliko nezadovoljstvo.

6. Splošno zadovoljstvo z mentorjem na šoli je odlično.

S to trditvijo se študenti strinjajo. Velika večina si želi, da bi bil šolski mentor prisoten tudi na praksi. Menijo, da bi se tako naučili veliko več.

7. Splošno zadovoljstvo z mentorjem na praksi je odlično.

S to trditvijo pa se študenti ne strinjajo iz enakih razlogov, kot so navedeni pri trditvi 5.



8. Mentor na praksi preživi dovolj časa s študentom.

Trditev ne drži, kajti večina študentov pove, da dodeljeni mentor ne dela z njimi, temveč so prepuščeni drugemu osebju na oddelku. Menijo, da bi slabe mentorje morali zamenjati in izbrati takšne, ki imajo čas in voljo ukvarjati se s študenti. Takšne, katerim bo delo s študenti v veselje, ne pa nujno zlo.

9. Seznanjeni ste bili z varstvom pri delu.

Tu so mnenja študentov deljena. Približno polovica jih meni, da so bili seznanjeni dobro, druga polovica pa trdi drugače.

10. Ob prihodu so vas seznanili z organizacijo oddelka.

S samim sprejemom na oddelek študenti večinoma nimajo slabih izkušenj. Večina jih meni, da so bili seznanjeni z organizacijo oddelka ob prihodu.

11. Na začetku so vas na oddelku uvajali.

Približno polovica študentov je zadovoljnih z uvajanjem na oddelek, vendar se v 3. letniku znatno poveča delež tistih, ki so z uvajanjem res nezadovoljni.

12. Mentor na praksi dodeli študentu večinoma tiste naloge, katere so predvidene v dokumentaciji fakultete.

Študenti v anketi navajajo, da se dokumentacije fakultete ne upošteva, tako ne opravljajo nalog, zaradi katerih so tam, torej da bi pridobili znanja in veščine, katere so potrebne za opravljanje dela, za katerega se izobražujejo. Študenti imajo občutek, da jih na praksi izkoriščajo, da opravljajo delo nižjega kadra, medtem ko le-ti pijejo kavo. Zaradi vsega tega menijo, da jih na praksi ne spoštujejo. Menijo, da bi se radi naučili več, kar pa jim dosedanje stanje ne omogoča.

13. Mentor na praksi vas je dovolj spodbujal in kazal interes za vaš napredek v praksi.

Ta trditev ne drži. Študenti imajo večinoma slabe izkušnje s kliničnimi mentorji. Že sam odnos mentorja in sodelavcev je bil negativen. Velikokrat so se počutili, da so jim v napoto in da so odveč. Klinični mentor si zanje ni vzel časa, tako da od prakse niso odnesli veliko. Nekateri omenjajo, da so v času prakse bili prepuščeni sami sebi, tako so stali in gledali naokoli, ker nihče ni imel časa, da bi se jim posvetil.

14. Študenti bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole.

Želja po prisotnosti mentorja s fakultete na praksi je zelo velika. Meni se ta ideja zdi odlična in menim, da bi to rešilo veliko težav, katere sedaj pestijo študente na praksi.



15. Na praksi se ne delajo razlike med rednimi in izrednimi študenti. Mnenja glede tega so deljena, velik delež študentov je tudi neopredeljenih, tako da kaj konkretnega ne moremo razbrati.

16. Način ocenjevanja prakse je dober in pravičen do vseh.

Način ocenjevanja se študentom ne zdi pravičen, saj jih na koncu oceni mentor, s katerim sploh niso delali.

17. Ocena vaj je enakovredna ocenam drugih izpitov.

Ocena vaj se ne upošteva pri izračunu povprečja ocen, kar študentom ni všeč. Menijo, da bi jih zelo motiviralo, če bi temu bilo drugače.

18. Študenti so za dobro opravljano delo nagrajeni (plačilo, nagrada, povrnitev potnih stroškov, malica, …).

Na tem področju vlada veliko nezadovoljstvo. Študenti bi radi dobili v času prakse vsaj malico. V času strokovnega praktikuma pa se jim zdi pravično, da bi dobili vsaj minimalno plačilo in/ali povrnitev stroškov (malica, prevoz).

19. Študentje so zelo motivirani za opravljanje prakse.

Nekateri študenti so motivirani bolj, drugi manj. Na motivacijo vpliva mnogo dejavnikov, kot so odnos mentorja, vsebina prakse, nagrajevanje študentov za trud in uspešnost, … Če bi se te zadeve spremenile, bi bila tudi motivacija večja. Predvsem pa izražajo željo po prisotnosti šolskega mentorja na praksi. Menim, da bi poleg dviga motivacije to pripomoglo tudi k boljši povezavi teorije in prakse. Tako bi bila korist obojestranska, torej študenti bi bili bolj motivirani in bi se več naučili, šolski mentorji bi se ponovno srečali s prakso. Študenti so izrazili željo, da bi se radi naučili več, torej bi to željo fakulteta morala upoštevati in ukreniti nekaj, da bi se zadeve začele spreminjati v to smer.

20. Splošno zadovoljstvo z organizacijo prakse na vaši šoli je odlično.

Nekatere zadeve so dobro urejene, tu imam v mislih predvsem zadovoljstvo študentov z obveščanjem s strani šole ter zadovoljstvo s šolskim mentorjem. Je pa veliko zadev, katere bo potrebo še spremeniti, zato je trenutno zadovoljstvo bolj slabo.

21. Kaj bi vas najbolj motiviralo pri opravljanju prakse?

Tu študenti omenjajo predvsem odnos kliničnega mentorja in ostalega osebja do njih, vsaj minimalno oz. simbolično plačilo ter prisotnost šolskega mentorja na praksi.



1. Kaj vam je v zvezi z organizacijo prakse všeč?

Všeč jim je način obveščanja, torej da so pravočasno obveščeni preko e-referata o kraju in času izvajanja prakse. Zelo zadovoljni so tudi z delom šolskih mentorjev. Praktično se jim zdi tudi to, da imajo možnost, da si izvajanje prakse ali strokovnega praktikuma organizirajo v svojem kraju.

2. Kaj je po vašem glavni razlog za pojavljanje nezadovoljstva s prakso?

Tu so omenili veliko stvari. Najpogosteje pa to, da klinični mentor zanje nima časa in so zato prepuščeni sami sebi oziroma osebju, ki za to ni ustrezno izobraženo, zato se na praksi ne naučijo veliko. Zaskrbljujoč je podatek, da študente na praksi izkoristijo za nadomeščanje delovne sile (nižji kader). Študenti niso zato tam, da bi nadomestili kadrovski primanjkljaj, ampak zato, da bi se kaj naučili. Menijo, da bi bilo tudi pravično, da bi na praksi dobili vsaj malico in pa neko minimalno plačilo.

3. Kakšni so vaši predlogi za izboljšanje oz. kaj bi želeli, da se spremeni?

Študenti so podali kar nekaj predlogov. Največ si jih želi, da bi bil klinični mentor prisoten z njimi v času prakse. Dosedanje klinične mentorje, ki nimajo ne časa ne volje za študente, bi bilo potrebno zamenjati. Želijo si tudi dobiti malico v času prakse. V času praktikuma pa vsaj minimalno plačilo ali povračilo potnih stroškov.

6.2 POVZETEK UGOTOVITEV S pomočjo opravljene ankete sem prišla do podatkov o zadovoljstvu študentov z organizacijo prakse na Šoli X. Na podlagi ankete lahko zaključim, da splošno zadovoljstvo študentov z organizacijo prakse na Šoli X ni dobro. Rezultati kažejo, da je kar 85 % anketirancev zadovoljnih z obveščenostjo o kraju in času izvajanja prakse. Fakulteta to izvaja preko oglasne deske in elektronsko preko e-referata. Torej lahko študenti kadarkoli preverijo, kam so razporejeni na vaje. Tudi s samim izborom vsebin prakse s strani fakultete so zadovoljni. Kar 64 % anketiranih študentov meni, da je vsebina prakse skrbno izbrana. Večina jih je tudi zadovoljna z delom šolskega mentorja. Nezadovoljni pa so na različnih področjih. Mentorji na praksi ne preživijo dovolj časa s študenti, meni kar 70 % anketiranih. Ne strinjajo se tudi s trditvijo, da mentor na praksi dodeli študentu večinoma tiste naloge, katere so predvidene v dokumentaciji fakultete. To zanika kar 62 % anketiranih. Rezultati anket kažejo na mešano mnenje glede pojavljanja razlik med rednimi in izrednimi študenti. Velik delež študentov se ni opredelil pri tej trditvi. Ugotovila sem tudi, da se slabi polovici študentov način ocenjevanja prakse ne zdi pravičen. Študente moti tudi to, da ocena s prakse ni enakovredna oceni ostalih izpitov. Če bi temu bilo tako, bi bil to zelo dober način motivacije, kažejo rezultati. Kar 66 %



anketiranih študentov meni, da Šola X ne upošteva njihovih povratnih informacij (želje, predlogi, pritožbe, …) glede prakse. Največje nezadovoljstvo in hkrati enotnost pri odgovorih je opaziti pri trditvi številka 18, in sicer 85 % študentov 2. letnika in 94 % študentov 3. letnika meni, da za dobro opravljano delo niso nagrajeni. Na tem področju bi bilo potrebno uvesti spremembe. S tem bi pozitivno vplivali na motivacijo študentov za opravljanje prakse. Sedanje stanje motiviranosti študentov je mešano, nekateri so motivirani bolj, drugi manj. Študenti 2. letnika so bolj motivirani kot študenti 3. letnika. Rezultati kažejo, da bi jih najbolj motiviral boljši odnos kliničnega mentorja do študentov, pa tudi enakovrednost ocene prakse z oceno izpita ter plačilo prakse. 6.3 KRITIČNA ANALIZA Šola X ima organizirano poleg teoretičnega izobraževanja tudi praktično izobraževanje študentov, kar je zelo pozitivno. Toda samo to, da praktično izobraževanje obstaja, še ne pomeni, da je izobraževanje tudi uspešno. Študenti Šole X v splošnem niso zadovoljni z organizacijo prakse. Nekaj stvari jim je zelo všeč, kar nekaj pa je slabosti, katere povzročajo veliko nezadovoljstvo med študenti. Šola X je zelo dobro organizirana na področju obveščanja študentov. Le-ti so zadovoljni, saj so vnaprej obveščeni, kje in kdaj bo praksa potekala. Obveščanje poteka na dva načina, in sicer na oglasni deski šole in elektronsko, preko e-referata. Torej študentom ni potrebno osebno priti na fakulteto, da bi videli, ali so razporejeni na vaje, to lahko storijo od koderkoli s povezavo preko interneta. Študenti so zadovoljni s šolskim mentorjem, menijo, da jim poda veliko koristnih informacij. Tudi vsebina prakse in dokumentacija sta skrbno izbrani. Študenti imajo Zbirno mapo, katera vsebuje opis vseh področij, kjer se bodo vaje izvajale. Zbirna mapa vsebuje tudi t. i. Seznam znanj in veščin, pridobljenih na vajah in praksi. V tem delu so v tabeli navedeni postopki, katere naj bi študent obvladal. Šola X se je na tem področju potrudila in kvalitetno izdelala dokumentacijo, katera je študentom, šolskim in kliničnim mentorjem v veliko pomoč. Toda problem se pojavi, ker se ta dokumentacija ne upošteva in zato študenti ne opravljajo nalog, katere so zabeležene v dokumentaciji šole. Kot prvo se problem pojavi že tu, da dodeljeni klinični mentor nima dovolj časa, da bi se ukvarjal s študenti. Klinični mentor ima veliko drugega dela, zato za delo s študenti nima časa. Le-ti so zato prepuščeni sami sebi ali pa drugemu osebju, ki ni kvalificirano za delo s študenti. To pa pomeni, da študenti ne pridobijo predvidene količine znanja in veščin, zaradi katerih so bili poslani na vaje. Študenti omenjajo tudi nezadovoljstvo z odnosom mentorja in ostalih zaposlenih do študentov. Vzrok nezadovoljstva je med drugim tudi to, da študenti za svoje delo niso na noben način nagrajeni, niti nikakršnega plačila ne dobijo. Iz študijskega programa je razvidno, da je število ur, namenjenih praksi, veliko. Tu je še strokovni praktikum,



kateri se opravlja v poletnih mesecih, v obsegu 160 ur. Študenti menijo, da si zaslužijo vsaj malico ali pa povračilo potnih stroškov. Zelo bi jih motiviralo simbolično plačilo ali pa kakšna nagrada v primeru doseganja uspešnosti. Eno nezadovoljstvo vpliva na drugo. Na praksi večinoma ne izvajajo del in nalog, katere so navedene v dokumentaciji fakultete, torej nalog, katere bodo morali obvladati v poklicu, za katerega se izobražujejo. Počutijo se izkoriščene in namenjene nadomeščanju pomanjkanja nižjega delovnega kadra. Poleg tega pa še ne dobijo ne malice, ne povrnjenih potnih stroškov in niti simboličnega plačila ali druge oblike nagrade za uspešnost. Študenti si zelo želijo, da bi bil šolski mentor z njimi prisoten tudi na praksi in bi skupaj z njim izvajali naloge, katere so predvidene v dokumentaciji fakultete. Kar 75 % anketiranih meni, da bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole. 6.4 PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE Prvi in po mojem mnenju zelo dober predlog za izboljšanje situacije je t. i. predavatelj praktik. Že sami rezultati ankete kažejo, da 75 % študentov meni, da bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole. Profil predavatelja praktika je v tujini dobro poznan in se je pojavil z namenom zmanjševanja razkoraka med teorijo in prakso. Predavatelj praktik zajema dvojno vlogo, poučevanje in prakso. Študentje velik del študija preživijo v kliničnem okolju, zato bi tam morali biti tudi njihovi učitelji. Iz anketnih vprašalnikov je razvidno, da dosedanji klinični mentorji nimajo časa, da bi se ukvarjali s študenti, zato so ti prepuščeni sami sebi. Ko pa mentor ne dela s študenti, se ti pogosto zatekajo k nalogam, ki so v navezi z nekvalificiranim osebjem, ali pa preprosto stojijo in čakajo, da se izteče čas prakse, da gredo domov. Vsi se zavedamo, da obstaja razkorak med teorijo in prakso. V šoli poslušamo eno, na praksi pa se dogaja drugo. To študente še bolj zmede. Če pa bi bil na praksi šolski mentor, bi lahko to isto teorijo, katero je študentom podajal v času predavanj, prenesel v prakso. Driver in Campbell (2000, 292-300) sta v svoji raziskavi med študenti dodiplomskega študija ugotovila, da so le-ti mnenja, kako je teoretična snov, ki jo podajajo predavatelji praktiki v primerjavi z univerzitetnimi profesorji, bolj aplikativna v praksi. Torej je ena izmed rešitev, kako zmanjšati razkorak med teorijo in prakso, ta, da na fakultetah učijo profesorji s prakse oz. da profesorji s fakultete spremljajo študente tudi na praksi. Naslednji predlog so sestanki. Tu imam v mislih, da se organizirajo srečanja, kjer naj bodo prisotni študenti, predstavnik šolskih mentorjev in predstavnik kliničnih mentorjev. Glede na željo študentov se lahko na sestanek pokliče točno določenega mentorja, torej iz točno določenega oddelka, kjer je stalno prisotno nezadovoljstvo. Na sestanku naj se obravnavajo določene aktualne teme in problemi. Končni rezultat enega ali več sestankov mora prinesti neko rešitev, na primer rešitev nekega konkretnega problema. S problemi se je potrebno spopasti. Možnost je tudi ta, da študenti probleme napišejo na listke, katere se vrže v škatlo, potem pa se na sestanku probleme prebere z lista in nato teče debata, na kancu pa se mora



sestanek zaključiti z neko rešitvijo, saj sam sestanek brez konkretne rešitve nima smisla oziroma je izguba časa. Seveda ne smemo pozabiti na kasnejše sprotno preverjanje stanja, da vidimo, ali so se zgodile spremembe, torej ali smo ukrepali na pravi način. Naslednji korak je, da se študentom na praksi uredi malica. V času strokovnega praktikuma pa bi jim povrnili še potne stroške. Za posebej uspešne študente pa bi predlagala nagrado, tako bi jih še bolj motivirali.



7 LITERATURA Armstrong, M. (2006) Strategic human resource management, Kogan Page, Philadelphia.

Brajša, P. (1995) Sedem skrivnosti uspešne šole, Doba, Maribor.

Červ, R. (2009) Motivacija študentov, Moderna organizacija, Kranj.

Driver, J., Campbell, J. (2000) An evaluation of impact of lecturer practitioners on learning, British Journal of Nursing, 9 (5), str. 292-300.

Ferjan, M. (1998 a) Poleg zanimanja za stroko in delavnosti so za uspeh potrebne tudi sodbude, Organizacija, 31(7), str. 398-407.

Ferjan, M. (1998 b). Poslovno komuniciranje, Moderna organizacija, Kranj.

Ferjan, M. (2005) Management izobraževalnih procesov, Moderna organizacija, Kranj.

Florjančič, J., Ferjan, M. (2000) Management poslovnega komuniciranja, Moderna organizacija, Kranj.

Fuszard, B, Jowers Taylor L. (1995) Mentorship, Innovative teaching strategies in nursing, 2(15), str. 200-8.

Gray, M., Smith LN. (2000) The professional socialization of diploma of higer education in nursing students, Journal of Advanced Nursing, 29(3), str. 639-47.

Hewison, A., Wildman, S. (1996) The theory-practice gap in nursing: a new dimension, Journal of Advanced Nursing, 24(4), str. 754-761.

Hoyer, S. (2005) Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji, Visoka šola za zdravstvo, Ljubljana.

Jereb, J. (1989) Strokovno izobraževanje in razvoj kadrov, Moderna organizacija, Kranj.

Jereb, J. (1998) Teoretične osnove izobraževanje, Moderna organizacija, Kranj.

Jereb, J. (1999) Teoretične osnove izobraževanja, Moderna organizacija, Kranj.

Kavčič, B. (1991) Sodobna teorija organizacije, Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Kavčič, B. (2000) Poslovno komuniciranje, Ekonomska fakulteta, Ljubljana.

Lipičnik , B. (1996) Človeški viri in ravnanje z njimi, Ekonomska fakulteta, Ljubljana.

Možina, S. (1998) Management kadrovskih virov, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Možina, S., Tavčar, M., Kneževič, A. (1995) Poslovno komuniciranje, Založba Obzorja, Maribor.

Rebec, D., Kornjuš, I., Zakšek, T. (2008) Razhajanje med teorijo in prakso – vloga predavatelja praktika, Založba Pivec, Maribor.



Rozman, R. (2000) Analiza in oblikovanje organizacije, Ekonomska fakulteta, Ljubljana.

Tavčar I. M: (2009) Management in organizacija 1, Fakulteta za management, Koper.

Tavčar I. M. (2008) Management in organizacija 2, Fakulteta za management, Koper.

Tome, M., Velikonja, M. (1995) Pripravništvo – napotila za mentorje in pripravnike, Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana.



PRILOGE Priloga 1: Anketni vprašalnik Spol: M / Ž Starost:_____ let Letnik študija: ____ letnik

TRDITEV Res je Delno je res

Ne vem Najbrž ni res

Zagotovo ni res

Fakulteta študente dobro obvešča kdaj in kje bo potekala praksa








Seznanjeni ste bili z varstvom pri delu Ob prihodu so vas seznanili z organizacijo oddelka

Na začetku so vas na oddelku uvajali Mentor na praksi dodeli študentu večinoma tiste naloge, katere so predvidene v dokumentaciji fakultete

Mentor na praksi vas je dovolj spodbujal in kazal interes za vaš napredek v praksi

Študentje bi se naučili več, če bi bil na praksi prisoten mentor iz šole


Način ocenjevanja prakse je dober in pravičen do vseh


Študenti so za dobro opravljano delo nagrajeni (plačilo, nagrada, povrnitev potnih stroškov, malica…)

Študentje ste zelo motivirani za opravljanje prakse

Splošno zadovoljstvo z organizacijo prakse na vaši šoli je odlično



1) Kaj bi vas najbolj motiviralo pri opravljanju prakse?

1 2 3 4 5

Sama vsebina dela

Odnos mentorja

Način uvajanja


Plačilo


Da bi bila ocena prakse enakovredna ocenam ostalih predmetov na fakulteti

2) Kaj vam je v zvezi z organizacijo prakse všeč?

3) Kaj je po vašem glavni razlog za pojavljanje nezadovoljstva s prakso?

4) Kakšni so vaši predlogi za izboljšanje oz kaj bi želeli, da se spremeni?

organiziranje Študentske prakse na Šoli x · knowledge for passing exams, and not applying it...

Documents