UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

UPRAVLJANJE Z LIKVIDNOSTJO BANK

Managing a Bank's Liquidity

Kandidat: Dušanka Bodiroža

Študijski program: Poslovna ekonomija

Študijska usmeritev: Finance in bančništvo

Mentor/ica: mag. Sabina Taškar Beloglavec

Jezikovno pregledal/a: Ana Šela, dipl. slovenistka

Študijsko leto: 2015/2016

Maribor, maj 2016

ZAHVALA

Za prevzeto mentorstvo, usmerjanje in potrpežljivost pri nastajanju diplomske naloge se

iskreno zahvaljujem mag. Sabini Taškar Beloglavec.

Iskrena hvala moji družini za vso potrebno podporo, spodbujanje in razumevanje v času

študija.

Za jezikovni pregled diplomske naloge se zahvaljujem Ani Šela, dipl. slovenistki.

POVZETEK

Banka je likvidna, v kolikor je sposobna izpolniti svoje obveznosti ob zapadlosti po

sprejemljivih stroških. Likvidna je torej tista banka, ki pravočasno izpolnjuje vse svoje

obveznosti, bodisi zaradi zahtev svojih vlagateljev po izplačilu vloženih sredstev ali

zagotavljanju sredstev iz naslova povpraševanj po posojil. Na podlagi likvidnostnih

teorij zlatega bančnega pravila, teorije ostanka vlog, teorije spremenljivosti ter teorije

maksimalne obremenitve, lahko izpeljemo pravila o odločanju glede likvidnosti bank.

Med dejavnike, ki vplivajo na likvidnost banke prištevamo: kreditno dejavnost banke,

gibanje vlog komitentov in ukrepe centralne banke. Banka se lahko zaradi morebitne

neusklajenosti med viri (vračila posojil, novi depoziti) in uporabo sredstev (črpanje

posojil, dvigi depozitov) sooči z likvidnostnimi potrebami. Primanjkljaj sredstev lahko

odpravi z zadolževanjem na denarnem trgu oz. s črpanjem zalog iz svojih likvidnih

sredstev. Z vidika banke je zato zelo pomembno kako hitro in s kakšnimi stroški lahko

pretvori določeno sredstvo v gotovino v primeru nastanka likvidnostnih potreb. Za

ocenjevanje likvidnostnih potreb bank je bilo razvitih več metod. Boljše, kot bo banka

ocenila pričakovana povpraševanja po posojilih in dvigih vlog, manjše likvidnostne

oblikovane potrebe bo zato potrebovala. Za merjenje svoje likvidnosti banke

uporabljajo različne načine.

Pri poslovanju so banke izpostavljene likvidnostnemu tveganju. To pomeni, da se lahko

banka znajde v situaciji, ko ni sposobna poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma je

za poravnavo le-teh primorana zagotavljati likvidna sredstva po občutno višjih stroških.

Proces zagotavljanja denarnih sredstev za izpolnjevanje obveznosti po razumnih cenah

v vsakem trenutku imenujemo upravljanje likvidnosti banke. Glede na vir, iz katerega

banka črpa potrebna likvidna sredstva, ločimo različne strategije upravljanja z

likvidnostjo banke. Centralna banka z uporabo instrumentov denarne politike uravnava

likvidnost bančnega sistema.

Ključne besede: likvidnost, likvidnostne teorije, dejavniki, ki vplivajo na likvidnost

banke, likvidna sredstva, likvidnostno tveganje, upravljanje z likvidnostjo, strategije

upravljanja z likvidnostjo, denarna politika.

ABSTRACT

A bank is liquid if it is able to meet its obligations when due at a reasonable cost.

Therefore, a liquid bank is one that in a timely manner fulfils all its obligations, either

because of the demands of its investors for the disbursement of funds invested or the

provision of funds from the demands for loans. A deduction of rules on decision-

making concerning the liquidity of banks can be achieved on the basis of the following

liquidity theories: the golden bank rule, the theory of residue deposits, the variability

theory, and the theory of maximum load.

We distinguish the following factors that affect the liquidity of banks: the credit activity

of banks, the movement of customers’ deposits, and the actions of the central bank. A

bank may face liquidity needs due to any mismatch between resources (i.e. repayment

of loans, new deposits etc.) and the use of funds (i.e. disbursement of loans, withdrawals

of deposits etc.). A deficit of funds can be eliminated by borrowing on the money

market or drawing on stocks from the bank’s liquid assets. Therefore, in case of

liquidity needs it is crucial for a bank to know how quickly and at what cost it can

convert a specific asset into cash. For the assessment of the liquidity needs of banks

several methods have been developed. The better a bank can assess the expected

demands for loans, deposits, and withdrawals, the lesser amount of liquid assets it needs

to create. To measure its liquidity banks use various means.

In operations, banks are exposed to liquidity risk. This means that a bank may find itself

in a situation where it is not able to settle all due liabilities and is consequently forced to

maintain liquid assets at significantly higher costs for the settlement of the liabilities.

The process of providing cash to meet obligations at a reasonable price at any given

moment is called the liquidity management of a bank. According to the source from

which a bank draws the necessary liquid assets, there are different strategies for

liquidity management. The central bank uses monetary policy instruments to regulate

the liquidity of the banking system.

Keywords: liquidity, liquidity theories, factors affecting the bank's liquidity, liquid

assets, liquidity risk, liquidity management, liquidity management strategies, monetary

policy.

i

KAZALO

1 UVOD ___________________________________________________________ 1

1.1 Opredelitev področja in opis problema ______________________________ 1

1.2 Namen, cilji in teze diplomskega dela ________________________________ 1

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave _________________________________ 3

1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________ 3

2 OPREDELITEV POJMA LIKVIDNOSTI BANK _______________________ 4

2.1 Likvidnost kot načelo poslovanja bank ______________________________ 5

2.2 Likvidnostne teorije ______________________________________________ 6

2.2.1 Zlato bančno pravilo _____________________________________________ 6

2.2.2 Teorija ostanka vlog _____________________________________________ 6

2.2.3 Teorija spremenljivosti ___________________________________________ 7

2.2.4 Teorija maksimalne obremenitve ___________________________________ 8

2.3 Vrste likvidnih sredstev ___________________________________________ 8

2.4 Dejavniki, ki vplivajo na likvidnost bank _____________________________ 9

2.5 Povpraševanje in ponudba po likvidnosti bank _______________________ 12

3 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE _____________________________________ 14

3.1 Likvidnost po Baslu III __________________________________________ 15 3.1.1 Uvedba novih globalnih likvidnostnih standardov _____________________ 16

3.1.2 Višnji minimalni kapitalski standardi in uvedba novih kapitalskih blažilnikov

_____________________________________________________________ 17

3.1.3 Kreditno tveganje nasprotne stranke ter druge zahteve za tveganje trgovalne

knjige______________________________________________________________19

4 URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI BANK S STRANI CENTRALNE BANKE -

____________________________________________________________________ 20

4.1 Izvajanje denarne politike in uravnavanje likvidnosti bank ____________ 21 4.1.1 Operacije odprtega trga __________________________________________ 21

4.1.2 Odprte ponudbe ________________________________________________ 22

4.1.3 Obvezne rezerve _______________________________________________ 23

4.1.1.1 Obvezniki obveznih rezerv ___________________________________ 23

4.1.1.2 Osnova za rezerve in stopnje obveznih rezerv_____________________ 23

5 UPRAVLJANJE LIKVIDNOSTI BANK _____________________________ 25

ii

5.1 Strategije upravljanja likvidnosti bank _____________________________ 26

5.1.1 Strategija naložb _______________________________________________ 27

5.1.2 Strategija zadolževanja __________________________________________ 27

5.1.3 Uravnotežena strategija zadolževanja_______________________________ 28

5.2 Upravljanje bilance banke________________________________________ 28

5.2.1 Odbor za upravljanje z bilanco banke ______________________________ 30

5.3 Ocenjevanje likvidnostnih potreb bank _____________________________ 30

5.4 Merjenje likvidnosti bank ________________________________________ 35

6 PRIMER UPRAVLJANJA LIKVIDNOSTI V NOVI KBM D. D. _________ 39

6.1 Kratka predstavitev Nove KBM d. d. _______________________________ 39

6.2 Poslovanje Nove KBM d. d. ter vpliv gospodarske krize na poslovanje __ 39

6.2.1 Poslovanje Nove KBM d. d. s pravnimi osebami ______________________ 41

6.2.2 Poslovanje s prebivalstvom in samostojnimi podjetniki ________________ 42

6.3 Upravljanje z likvidnostjo v Novi KBM d. d. ________________________ 43 6.3.1 Upravljanje likvidnostnega tveganja v Novi KBM d. d. ________________ 46

6.3.2 Udeležba Nove KBM d. d. na področju mednarodnega poslovanja ________ 47

7 SKLEP _________________________________________________________ 49

iii

KAZALO TABEL

TABELA 1: PRIMER IZRAČUNA VERJETNE LIKVIDNOSTI _____________________________ 34 TABELA 2: NETO LIKVIDNOSTNA POZICIJA V MIO USD ______________________________ 36 TABELA 3: ČISTI DOBIČEK/IZGUBA BANKE V OBDOBJU 2007−2014 (V TISOČ EUR) ______ 40 TABELA 4: BILANČNA VSOTA BANKE NA DAN 31.12. V OBDOBJU 2007−2014 (V TISOČ EUR)

____________________________________________________________________________ 40 TABELA 5: CELOTNI KAPITAL BANKE NA DAN 31.12. V OBDOBJU 2007−2014 (V TISOČ EUR)

____________________________________________________________________________ 40 TABELA 6: KAPITALSKA USTREZNOST BANKE NA DAN 31.12. V OBDOBJU 2007−2014 ___ 41 TABELA 7: KREDITI IN VLOGE PRAVNIH OSEB NA DAN 31. 12. OD 2007 DO 2014 (V TISOČ

EUR) ________________________________________________________________________ 42 TABELA 8: KREDITI IN VLOGE PREBIVALSTVA IN SAMOSTOJNIH PODJETNIKOV NA DAN

31. 12. OD 2007 DO 2014 (V TISOČ EUR) _________________________________________ 42 TABELA 9: URAVNAVANJE LIKVIDNIH SREDSTEV NOVE KBM D. D. OD 2007 DO 2014 ___ 44 TABELA 10: PORTFELJ DOLŽNIŠKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV NOVE KBM D. D. ________ 45 TABELA 11: LIKVIDNOSTNI KOLIČNIKI BANKE NA DAN 31.12. OD 2007 DO 2014 ________ 47

iv

SEZNAM ORAJŠAV

ALCO Odbor za upravljanje z bilanco banke

ALM Upravljanje bilance banke

CET1 Temeljni kapital CRD Direktiva o kapitalskih zahtevah

CRR Uredba o kapitalskih zahtevah

DUTB Družba za upravljanje terjatev bank d. d.

ECB Evropska centralna banka

ESCB Evropski sistem centralnih bank

EU Evropska unija

LCR Količnik likvidnostnega kritja

LLD Metoda odvisnosti od večjih obveznosti

NCB Nacionalna centralna banka

NSFR Količnik neto stabilnih virov financiranja

ROA Donosnost sredstev

ROE Donosnost kapitala SID banka Slovenska izvozna in razvojna banka d. d.

TARGET-2 Vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času za plačila v evrih, ki

ga upravlja Evrosistem.

UL Uradni list

ZBan Zakon o bančništvu

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Ena izmed najpomembnejših nalog, s katero se soočajo vodstva vseh bank, je

zagotavljanje zadostne bančne likvidnosti. Banka se šteje za likvidno, če ima takojšen

dostop do likvidnih sredstev za izpolnjevanje vseh svojih obveznosti, seveda po zmerni

ceni. Komitenti bank najpogosteje zadovoljujejo svoje potrebe po likvidnosti s

povpraševanjem po novih kreditih ali z dvigi bančnih vlog. Zaradi dvigovanja depozitov

in najemanja novih kreditov morajo biti banke iz dneva v dan pripravljene na izpolnitev

teh zahtev. Da lahko banke zagotovijo vsakodnevne likvidnostne potrebe svojih

komitentov, morajo imeti na voljo zadosten obseg sredstev v najbolj likvidni obliki (tj. v

obliki gotovine ter likvidnostnih rezerv).

Likvidnost predstavlja pomembno storitev, ki jo nudijo poslovne banke. Predstavlja tudi

eno izmed storitev, ki loči banke od ostalih finančnih institucij. Prevelik obseg likvidnih

sredstev zmanjšuje donosnost bank, zato želijo banke v svojem portfelju držati

minimalen obseg teh sredstev, presežek likvidnih sredstev pa donosno plasirati. Banke

se zato pri upravljanju likvidnosti poslužujejo različnih strategij ter metod z namenom

zagotovitve ustrezne likvidnostne pozicije. Vendar pa je upravljanje z likvidnostjo

banke močno povezano z odnosom, ki ga ima vodstvo banke do izpostavljenosti k

tveganju. Ob zadnji finančni krizi se je izkazalo, da so se banke zaradi težnje po čim

boljših rezultatih izpostavljale prevelikemu tveganju. Ob izgubah, ki so nato sledile

banke niso razpolagale z zadostno količino kapitala za pokrivanje le-teh. Prav tako so

mnoge banke neučinkovito upravljale z likvidnostnim tveganjem ter preobsežno

financirale dolgoročna sredstva s kratkoročnimi viri. Zaradi razsežnih posledic zadnje

finančne krize in preprečitve pojava novih je bil sprejet nov kapitalski sporazum Basel

III, ki uvaja enotna pravila v bančništvu.

Na likvidnosti bank ter s tem celotni bančni sistem pomembno vpliva tudi denarna

politika, ki jo izvaja centralna banka z namenom uravnavanja količine denarja v obtoku.

V okviru izvajanja denarne politike Evrosistema predstavljajo pomembno vlogo

instrumenti denarne politike, s katerimi se uravnava likvidnost bančnega sistema,

vplivajo na likvidnost ter obrestne mere čez noč, stabilizirajo obrestne mere denarnega

trga ter ustvarjajo ali povečujejo likvidnostni primanjkljaj.

1.2 Namen, cilji in teze diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti pojem ter splošne značilnosti likvidnosti bank.

Osrednji namen diplomskega dela je predstaviti vpliv izvajanja denarne politike

Evrosistema na uravnavanje likvidnosti bank ter instrumente, metode oz. strategije, ki

jih imajo banke na voljo v okviru upravljanja z likvidnostjo in pojasniti, v kakšnih

okoliščinah se zanje odločajo. Z diplomskim delom želimo predstaviti tudi razloge za

uvedbo novega regulatornega okvirja Basel III ter vključevanje teh zahtev v evropsko

zakonodajo.

2

Cilji diplomskega dela:

opredeliti pojem likvidnosti ter splošne značilnosti likvidnosti bank in predstaviti

prispevek likvidnostnih teorij;

opredeliti upravljanje z likvidnostjo bank, podrobneje predstaviti različne

strategije upravljanja z likvidnostjo bank ter metode merjenja in ocenjevanja

potreb po likvidnih sredstvih;

opredeliti vpliv uporabe instrumentov denarne politike na uravnavanje

likvidnosti bank;

predstaviti razloge za uvedbo novega kapitalskega sporazuma Basel III in

novosti, ki jih prinaša implementacija le-tega v evropsko bančno zakonodajo;

predstaviti upravljanje z likvidnostjo na primeru Nove KBM d. d. v obdobju

med letoma 2007 in 2014.

Teze diplomskega dela:

H1 - banke se poslužujejo različnih strategij upravljanja z likvidnostjo. Izbira

strategij upravljanja z likvidnostjo je odvisna od velikosti banke ter od odnosa ki

ga ima vodstvo banke do izpostavljenosti k tveganju.

H2 - v zaostrenih gospodarskih razmerah se s strani Evropske centralne banke

deloma prilagaja izvajanje denarne politike z namenom, da se bankam zagotovi

lažji dostop do likvidnih sredstev.

H3 - na slabšo likvidnost bank lahko pomembno vplivajo potencialno slabi

krediti.

Hipoteze H1 – H3 smo preučili na podlagi strokovne literature domačih in tujih avtorjev

iz področja upravljanja in uravnavanja likvidnosti bank.

V okviru upravljanja z likvidnostjo na primeru Nove KBM d. d. smo zastavili naslednje

teze:

H4 - banka je kljub zaostreni finančni situaciji v obdobju 2007−2014 redno

izpolnjevala predpise o zagotavljanju ustrezne likvidnostne pozicije. Prav tako je

banka v omenjenem obdobju izpolnjevala predpise Banke Slovenije o obveznih

rezervah.

H5 - v času finančne krize se banka ni zadolževala na tujih trgih in tako

zmanjšala odvisnost od tujih virov financiranja.

H6 - banka je kljub težkim gospodarskim razmeram v obdobju 2007−2014

uspela ohraniti stabilen delež vpoglednih vlog na področju depozitnega

poslovanja s pravnimi in fizičnimi osebami.

H7 - banka se je za namene povečanja likvidnosti v obdobju 2007-2014 v

največji meri posluževala operacij dolgoročnejšega refinanciranja;

H8 - presežna likvidna sredstva je banka v obdobju 2007−2014 uspešno plasirala

na medbančni denarni trg in mejni depozit centralne banke.

H9 - s prehodom na enotna baselska pravila je banka izboljšala kapitalsko

ustreznost.

S hipotezami H4–H9 smo ugotavljali, ali je Nova KBM d. d. v obdobju med letoma

2007−2014 izpolnjevala predpise o zagotavljanju ustrezne likvidnostne pozicije in ali je

izpolnjevala predpise Banke Slovenije o obveznih rezervah.

3

S hipotezama 5 in 6 smo z analizo podatkov letnih poročil Nove KBM d. d. od leta 2007

do 2014 pregledali zagotavljanje potrebnih likvidnih sredstev za ustrezno likvidnost

banke.

S hipotezama 7 in 8 smo pregledali, katerih ukrepov se je Nova KBM d. d. poslužila pri

upravljanju z likvidnostjo v letih 2007−2014.

Hipotezo 9 smo ugotavljali z analizo podatkov o kapitalski ustreznosti na podlagi letnih

poročil Nove KBM d. d. v obdobju 2007−2014.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljamo, da ima izvajanje denarne politike za namene uravnavanja likvidnosti

bank pomemben vpliv na ohranjanje bančne likvidnosti in s tem likvidnosti celotnega

bančnega sistema. Prav tako predvidevamo, da je uravnavanje likvidnosti banke

odvisno tudi od politike posamezne banke.

V diplomskem delu se omejujemo na:

obravnavo splošnih značilnosti likvidnosti bank,

obravnavo upravljanja z likvidnostjo bank,

obravnavo predpisov, ki urejajo uravnavanje likvidnosti bank v Sloveniji,

obravnavo upravljanja z likvidnostjo na primeru Nove KBM d. d.

Pri raziskavi uravnavanja likvidnosti bank smo bili omejeni na črpanje informacij

predvsem iz zakonodaje, strokovnih člankov, strokovnih publikacij Evropske centralne

banke in Banke Slovenije. V okviru raziskave upravljanja z likvidnostjo na primeru

Nove KBM d. d., se zaradi poslovnih skrivnosti banke omejujemo le na uporabo

podatkov, ki so dostopni v letnih poročilih Nove KBM d. d. V omenjeni raziskavi se

omejujemo na upravljanje likvidnosti banke od leta 2007 do leta 2014.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Diplomsko delo temelji na statični in dinamični poslovni raziskavi. Uporabili smo

deskriptivni pristop raziskovanja. V okviru deskriptivnega pristopa raziskovanja smo

uporabili metodo deskripcije, metodo klasifikacije in metodo kompilacije. Z metodo

analize podatkov smo raziskali upravljanje z likvidnostjo na primeru Nove KBM d. d.

Pri nastajanju diplomskega dela smo izhajali iz strokovne literature domačih in tujih

avtorjev, strokovnih revij, člankov, zakonodaje, strokovnih publikacij Evropske

centralne banke in Banke Slovenije ter iz internetnih virov.

4

2 OPREDELITEV POJMA LIKVIDNOSTI BANK

Likvidnost banke pomeni zmožnost izpolnjevanja vseh njenih kratkoročnih in

dolgoročnih obveznosti po sprejemljivih stroških in ob hkratnem izpolnjevanju njenih

ciljev po rasti (Domitrovič 2008, 30).

Definicija likvidnosti banke se ne loči od definicije likvidnosti drugih podjetij.

Likvidnost podjetja in torej tudi banke običajno pomeni sposobnost pravočasno

opravljati plačilne obveznosti (Bobek 1995, 45).

Dimovski in Gregorčič (2000, 115) razlagata, da se likvidnost banke nanaša na njeno

pravočasno sposobnost izpolniti vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz zahtev njenih

vlagateljev po izplačilu v banko vloženih sredstev ali zagotavljanju sredstev na osnovi

povpraševanj po posojilih. Likvidna banka razpolaga z zadostno količino likvidnega

(kratkoročne naložbe) in prenosljivega finančnega premoženja (finančne naložbe, ki jih

je mogoče prenesti na nove imetnike).

Casu s soavtorji (2006, 126) navaja, da je likvidnost bank povezana z njihovo

zmožnostjo izpolnjevanja kratkoročnih obveznosti (tako pričakovanih kot

nepričakovanih) ob njihovi zapadlosti. Banke lahko npr. z določeno stopnjo natančnosti

napovedo koliko gotovine potrebujejo za plačilo položnic, plačilo najemnin poslovnih

prostorov in (ob normalnih tržnih pogojih) koliko za dvige vlog. Zraven pričakovanih

potreb po likvidnosti pa morajo banke držati tudi sredstva nad tem zneskom kot blažilo

za zadovoljitev nepričakovanih likvidnostnih potreb.

Zelo pomembno je razlikovanje med solventnostjo in likvidnostjo. Slednja se nanaša na

takojšnjo sposobnost banke, da npr. izpolni dvige gotovine, dvige depozitov in omogoči

nova posojila ob hkratnem izpolnjevanju obveznih rezerv, medtem ko mora banka za

ohranitev solventnosti sprejeti previdnostne ukrepe za zagotovilo, da njena vrednost

sredstev presega vrednost njenih obveznosti v vsakem trenutku (Lloyd 1997, 209). Casu

s soavtorji (2006, 126) razlaga, da sta likvidnostna in solventna pozicija banke

povezani, ker se lahko hud likvidnosten primanjkljaj konča s problemom insolventnosti

oziroma plačilne nesposobnosti. Trajni likvidnostni primanjkljaji lahko vodijo banko

npr. k zaostritvi posojilne politike, kar pomeni, da npr. le-ta ne podaljšuje oz. ne

obnavlja kratkoročnih posojil.

Bobek (1995, 45) obravnava likvidnost bank kot eno izmed osrednjih vprašanj poslovne

politike. Po sodobni bančni teoriji se likvidnost uvršča med stranke pogoje poslovanja

in ne med temeljne cilje banke pri njenem poslovanju. Med temeljne cilje banke se pri

njenem poslovanju prišteva rentabilnost, gospodarska rast in drugo, medtem ko je

likvidnost nujno potrebna za doseganje temeljnih ciljev. Nelikvidnost ali prevelika

likvidnost imata negativen vpliv na doseganje temeljnih ciljev banke. Likvidnost bank

je zelo pomembna tudi za bančne komitente, saj je od likvidnosti banke odvisno, ali

bodo komitenti svoj denar lahko dvigovali in z njim razpolagali. Likvidnost je eden

izmed prastarih problemov bank, zato so ga skozi čas skušali reševati na najrazličnejše

načine. V novejšem času skušajo države ščititi komitente bank in vlagatelje s pomočjo

strogih predpisov, ki v zakonih v bankah določajo pogoje bančne likvidnosti. Tudi v

naših predpisih je likvidnost bank strogo opredeljena.

5

2.1 Likvidnost kot načelo poslovanja bank

Banke predstavljajo enega ključnih elementov finančnega trga, zato je pomembno, da je

njihovo delovanje zdravo, pregledno in varno. Pri uresničevanju takšnega načina

delovanja se morajo banke in druge finančne inštitucije držati temeljnih načel, kot so

načelo likvidnosti in solventnosti, načelo varnosti in načelo donosnosti (Bitenc 2009,

11).

Korošec s soavtorji (2005, 56) pravi, da so banke dolžne poslovati v skladu s temeljnimi

načeli, kot so likvidnost, varnost in donosnost. Pojmi se med sabo prepletajo.

Likvidnost povezujemo z varnostjo poslovanja. Banke so finančne institucije in

sposobnost preoblikovanja virov sredstev v naložbe z različno ročnostjo je pravzaprav

največja operativna zahteva, ki jo morajo izpolnjevati. Varnost poslovanja je tudi

strošek in velikokrat sta si donosnost in varnost poslovanja diametralno nasprotni.

Vedno pomembnejše je ugotavljanje donosnosti posameznih delov banke, ker se na ta

način postavlja sistem kalkulacij donosnosti produktov in strank.

Načelo likvidnostni

Načelo likvidnostni je najpomembnejše, saj lahko nespoštovanje le-tega privede do

negativnih posledic tako za banko kot za njene komitente. Banka je likvidna, v kolikor

je vselej sposobna izpolnjevati svoje obveznosti ob zapadlosti. Načelo likvidnosti

zahteva od bank skladnost med rokom sredstev in rokom naložb, kar pomeni plasiranje

kratkoročnih virov sredstev v kratkoročne naložbe in dolgoročnih virov sredstev v

dolgoročne naložbe. Za bančno poslovanje je to načelo izredno pomembno, zato ga

imenujemo tudi »zlato bančno pravilo«. Neupoštevanje tega načela lahko pripelje banko

v nelikviden položaj, kar pa lahko vodi tudi v stečaj banke (Fišer 2010, 16-17). Pernek

(1999, povzeto po Slak, 2005, 9) razlaga, da nelikvidnost banke največkrat povzročijo:

odobravanja kreditov nad kreditnim potencialom bank,

nezadostna reagiranja pri neplačevanju obveznosti s strani kreditojemalcev,

odlivi depozitov v druge banke.

Načelo varnosti

Fišer (2010, 17) opisuje, da se načelo varnosti nanaša na sigurnost banke, da bodo njeni

poslovni partnerji v dogovorjenem roku izvršili vse svoje obveznosti. Hkrati pa se

načelo varnosti nanaša tudi na vloge v bankah in pomeni, da bodo le-te vrnjene

vlagateljem. Slak (2005, 9) razlaga, da mora banka v skladu z načelom varnosti redno

spremljati poslovanje svojih poslovnih partnerjev, spremljati kreditno sposobnost

prosilcev za odobritev posojil, spremljati konjukturna gibanja v domačem in tujem

gospodarstvu. Za čim bolj varno poslovaje mora banka za odobrena posojila zahtevati

različna zavarovanja (npr. zavarovanja pri zavarovalnicah, zastave nepremičnin,

vrednostnih papirjev in dragocenosti, razna poroštva).

Fišer (2010, 17) razlaga, da je varnost vlog za banko izredno pomembna, saj bodo

vlagatelji vlagali prihranke v tiste banke, kjer menijo, da so vloge varne, interes banke

pa je zbrati čim več sredstev za nova posojila in druge naložbe. V Sloveniji jamstvo

vlog v bankah ureja Zakon o bančništvu (ZBan-1-UPB5) v 310. členu. Po tem zakonu

zajamčeno vlogo predstavlja neto stanje vloge posamezne osebe do skupne višine

100.000 evrov na dan začetka stečaja nad banko. Neto stanje vlog posamezne osebe

predstavlja stanje vlog te osebe, zmanjšano za neporavnane obveznosti te osebe do

banke, ki so dospele pred dnem začetka stečaja nad banko.

6

Načelo donosnosti

Načelo donosnosti predstavlja bistvo ustanavljanja bank. Banke niso zgolj

zainteresirane za povrnitev izposojenih sredstev s strani komitentov, ampak tudi za to,

da so sredstva donosno naložena. Banke strmijo k vlaganju svojih sredstev v

dobičkonosne naložbe, to je v naložbe, ki prinašajo čim boljše poslovne rezultate.

Banka izpolnjuje načelo donosnosti takrat, ko so njeni prihodki večji od njenih

izdatkov. To pomeni, da so prihodki od obresti in nadomestil za bančne storitve večji od

obresti, ki jih banka plačuje za vloge in druga deponirana sredstva, ter od stroškov

poslovanja (plače zaposlenih, stroški materiala, davki, ipd.) (Slak 2005, 9).

2.2 Likvidnostne teorije

2.2.1 Zlato bančno pravilo

Huebner (1854, povzeto po Glogovšek, 2008a, 432) je razvil teorijo, imenovano zlato

bančno pravilo, na osnovi katere temeljijo bančni posli na donosnem trgovanju s

izposojenim denarjem. Po njegovem posoja denarja temelji na zaupanju v sposobnost

banke, da bo denar vrnila. Insolventnost bank je posledica (napačnega) prepričanja

njihovih vodstev, da komitenti vlog ob zapadlosti ne bodo dvignili. Na osnovi tega

izpeljano klasično »zlato pravilo« govori o tem, da lahko banka brez nevarnosti

(nezmožnost izpolniti svoje obveznosti) odobri kredit, v kolikor le-ta po znesku in

ročnosti ustreza kreditu, ki ga je prejela sama. Glogovšek (2008a, 432) razlaga, da

zahteva zlato bančno pravilo popolno usklajenost aktivnih in pasivnih poslov tako po

zneskih kot ročnosti. V svoji strogi obliki pravilo nikoli ni bilo udejanjeno. Pri pregledu

poslovne strukture današnjih kreditnih bank ugotovimo, da v kolikor bi se banke

odpovedale vsem vrstam transformacije zneskov in rokov, bi to privedlo do znatnih

upadov donosnosti.

2.2.2 Teorija ostanka vlog

Wagner (1857, povzeto po Glogovšek, 2008a, 433) je ugotovil, da komitenti zapadlih

vlog ne dvignejo vsi istočasno. Razlog zato so različni motivi bančnih strank, zaradi

katerih se odločijo vložiti denar v banko (transakcije, varnost, špekulacija). Tako

predstavljajo dvigi depozitov s strani vlagateljev medsebojno nepovezana slučajna

dejanja, ki se po zakonu velikega števila v glavnem uskladijo z novimi prilivi iz naslova

vlog, na podlagi česar ostane v banki stabilen ostanek vlog. Pri gibanju stanj depozitov

komitentov je predvsem pomembno, da ima banka oblikovane denarne rezerve v

znesku, s katerim se lahko pokrije področje nihanj, ki presega stabilen ostanek vlog. Pri

tem bi naj bili aktivni in pasivni posli rokovno čim bolj usklajeni, na osnovi ostanka

vlog pa naj bi banka načeloma odobravala kratkoročne kredite.

Glogovšek (2008a, 434-437) razlaga, da je teorija ostanka vlog realnejša od teorije

zlatega bančnega pravila, ima pa določene pomanjkljivosti. Navaja, da se zdi

nedosledno, da oblikovanje ostanka ni upoštevano tudi pri posojilih. Če, na primer,

zaradi zamrznitve kratkoročnih posojil nastanejo dolgoročna posojila, je s tem

obremenjen plačilni tok teh posojil. Spregledana je tudi možnost obremenitve toka

izplačil z odobrenimi, a še ne izkoriščenimi kreditnimi linijami ter možnost okrepitve s

strani vplačil. Teorija ostanka vlog predstavlja nadgradnjo zlatega bančnega pravila,

7

kljub temu da v njej niso v celoti zajeti plačilni tokovi. Svojo veljavnost je zadržala do

danes.

2.2.3 Teorija spremenljivosti

Moulton (1918, povzeto po Glogovšek, 2008a, 437) je od leta 1918 naprej razvijal

likvidnostno teorijo. Takrat so se že spremenile značilnosti bančnega financiranja.

Zaradi industrializacije in vse večje vloge države v narodnih gospodarstvih so se

potrebe po kratkoročnem kreditiranju prenesle na potrebe po dolgoročnejšem

kreditiranju industrije in države (proizvodni krediti, zasebne in državne emisije

vrednostnih papirjev). Podjetja so najemala kredite za nabavo zalog in vzdrževanje

proizvodnje. Spoznal je, da tudi plačilnih sredstev, pridobljenih iz zapiranja pozicij

premoženja v obtoku (trgovskih in industrijskih podjetij, ki najamejo kredite),

praviloma ni bilo mogoče uporabiti za vračanje kredita, ker so bila potrebna za nabavo

zalog in za vzdrževanje proizvodnje. Zaradi potrebe po stalnem vzdrževanju rezerv

(zalog) so podjetja pri bankah zaprosila za podaljšanje kreditov (kot rezultat odobritve

so nastajali ostanki kontokorektnih kreditov). Spremembe pri financiranju so vodile do

preoblikovanja bančne aktive. Porajalo se je vprašanje o ogroženi likvidnostni bank.

Glede na zmanjšanje obsega lastnega kapitala bank je takšno gibanje pomenilo kršitev

zlatega bančnega pravila in teorije ostanka vlog. Moulton ugovarja temu argumentu s

trditvijo, da tok vplačil (za izplačevanje izplačilnih obveznosti) ni samo rezultat

zapadlih naložb, temveč je, v primeru potrebe, bistvenega pomena predčasen odstop

bančne aktive. To pomeni, da v kolikor se lahko z odstopom nezapadle bančne aktive

doseže njena predčasna likvidnost, ni potrebe po upoštevanju klasičnih likvidnostnih

pravil. Bančno aktivo je možno odstopiti, v kolikor ima posojilojemalec dobro boniteto,

obstajajo trgi za trgovanje z bančno aktivo in na teh trgih ne prihaja do prekinitve pri

trgovanju z bančno aktivo. Bančno aktivo (zaradi pridobitve umetne likvidnostni ob

možnosti odstopa) imenujemo sekundarna rezerva. Takšne sekundarne rezerve so

obrestovane naložbe, katere je mogoče takoj in brez izgub oz. z »zanemarljivimi«

izgubami preoblikovati v primarne rezerve. Zraven vlog pri ostalih bankah so to

predvsem še menice in vrednostni papirji denarnega trga. Likvidnostna teorija, ki

upošteva tako elemente teorije ostanka vlog kot tudi ugotovitve teorije spremenljivosti,

nam pojasni, zakaj lahko banke ugodijo spremenjenim potrebam svojih strank po

financiranju, ne da bi postale nelikvidne. Zaradi spreminjanja obsega vlog in s tem

likvidnostnega tveganja, mora imeti banka likvidnostne rezerve, ki jih sestavljajo

primarne, predvsem pa sekundarne rezerve. Slednje so premoženjske postavke (aktiva),

ki se jih lahko proda na trgu ali uporabi za osnovo pri refinanciranju. Z oblikovanjem

sekundarnih rezerv se izkaže, koliko likvidnih sredstev lahko banka pridobi pri centralni

banki (rediskont, lombard) in pri ostalih bankah. Dodatno zadolževanje glede na druge

banke je možno brez uporabe sekundarne rezerve. Če upoštevamo še kreditne linije pri

partnerjih na denarnem trgu in morebitna vračila banki iz naslova odobrenih posojil,

smo v celoti zajeli vse možne plačilne tokove na finančnem položaju banke, ki

zahtevajo likvidnost (Glogovšek 2008a, 438-439).

8

2.2.4 Teorija maksimalne obremenitve

Stuetzel (1983, povzeto po Glogovšek, 2008a, 439-440) v svoji likvidnostni teoriji

obravnava »maksimalno obremenitev«, ki bi se pojavila v primeru navala, tj., ko bi vsi

komitenti neke banke, o kateri so se začele širiti govorice, hoteli dvigniti svoje vloge in

bi se ostanek vlog gibal proti ničli. V tem primeru bi morala banka vsekakor resno

obravnavati vire (dvigi vlog ne bi bili medsebojno neodvisne spremenljivke). Prav tako

banka ne bi mogla računati na pravočasni priliv likvidnih sredstev iz naslova bančnih

vlog zaradi pojava nezaupanja v banko.

Glogovšek (2008a, 440) opisuje, da je v takšni situaciji za obstoj banke ključnega

pomena položaj obrestnih mer in boniteta naložb, ker je le-te mogoče pred zapadlostjo z

odstopom spremeniti v plačilna sredstva. Pri tem je potrebno računati z izgubami

likvidnosti, vendar je to nevarnost mogoče preprečiti. Stuetzel v tej zvezi v ospredje

postavlja funkcijo garancije, ki jo ima lastni kapital. Po njegovem banka ni

prezadolžena, če vsota izgub zaradi predčasnega odstopa aktive ne preseže višine

lastnega kapitala. Vsoto izgub zaradi odstopa aktive lahko banka zmanjša, če ji uspe

omejiti:

tveganje bonitete (razdelitev tveganja po velikostih kreditov in diverzifikacija

kreditov, npr. po panogah),

tveganje spremembe obresti (klavzula o drsni lestvici).

Stuetzel je nedvomno zaslužen za analizo nevarnosti za obstoj banke, ki se nanaša na

povezanost dveh načelno različnih ravni (likvidnosti in lastnega kapitala). V situaciji, ko

se banka sooča z nenormalno povečanim dvigovanjem vlog, mora predčasno in z

izgubami unovčiti naložbe, to pa zmanjša njen lasti kapital. Slabost teorije maksimalne

obremenitve se kaže v tem, da lahko vodstva bank z malo verjetnostjo vnaprej ocenijo

izgube, ki bi izhajale iz množičnega dvigovanja vlog. V primeru množičnega

dvigovanja vlog, bi tudi tisti upniki, katerih obveznosti še niso dospele poskusili takoj

uveljaviti svoje zahteve, kar bi ogrozilo miren potek ustreznega poslovanja in

prispevalo k obsegu izgub (Glogovšek 2008a, 441).

2.3 Vrste likvidnih sredstev

Koch in MacDonald (2000, 580) opisujeta, da se likvidnost sredstev nanaša na to, kako

preprosto lahko pretvorimo sredstvo v gotovino z minimalno izgubo. Po njunem najbolj

likvidna sredstva zapadejo v bližnji prihodnosti in so visoko tržna. Navajata tudi, da

večina manjših bank ohranja precejšen del naložb v visoko likvidnih sredstvih, ker

zagotavljajo likvidnost tudi v časih pritiskov.

Likvidno sredstvo je nekaj, kar lahko pretvorimo v splošno sprejemljivo plačilno

sredstvo, ne da bi pri tem utrpeli izgubo, medtem ko se nelikvidna sredstva običajno

prodajo v kratkem času le po občutno nižji ceni. Tako gotovina kot vpogledni računi

predstavljajo najbolj likvidni obliki sredstev, vendar nista edini. Hranilne vloge in

vrednostni papirji predstavljajo precej likvidno obliko sredstev, čeprav jih ni mogoče

neposredno porabiti. Da jih lahko porabimo, jih moramo najprej pretvoriti v denar. Na

drugi strani pa se npr. nepremičnine uvrščajo precej nizko na likvidnostni lestvici.

Namreč, če želimo nepremičnino hitro prodati, lahko pri tem utrpimo izgubo (Ritter et

al. 2000, 15).

9

Bobek (1995, 65) razlaga, da v banki optimalni likvidnostni položaj obstaja takrat, ko

sredstva banke na rednem računu pri centralni banki zadoščajo zahtevi likvidnostne

rezerve. V primeru, ko banka razpolaga s presežkom ali primanjkljajem likvidnih

sredstev glede na optimalno likvidnost, mora banka ustrezno ukrepati v obliki posebnih

dispozicij, da omenjen presežek ali primanjkljaj odpravi. S temi dispozicijami posega v

posamezne vrste sredstev, ki imajo z likvidnostnega vidika primarno, sekundarno, ali

terciarno vlogo. Govorimo o primarnih, sekundarnih in terciarnih likvidnih sredstvih.

Primarna likvidna sredstva

Med primarna likvidna sredstva uvrščamo denarna sredstva bank na njihovih rednih

računih pri centralni banki in gotovino v blagajni. Banka lahko sredstva primarne

likvidnosti uporabi vsak trenutek za poravnavanje svojih obveznosti brez izgub.

Sredstva primarne likvidnosti omogočajo bankam poravnavanje dospelih obveznosti v

roku, opravljanje plačilnih nalog pravnih in fizičnih oseb ter nemoteno izvajanje

kreditne aktivnosti. Potreben obseg primarnih likvidnih sredstev je odvisen od

posamezne banke in okoliščin, v katerih posluje. Banke običajno težijo k višji stopnji

primarne likvidnosti kot je potrebno, kar pa ima negativen učinek na donosnost banke

(ibid., 65). Rose (2002, 114) opisuje, da se banke s sredstvi primarne likvidnosti v prvi

vrsti zavarujejo pred dvigi vlog in nepričakovanimi povpraševanjih po posojilih. Po

njegovem si banke prizadevajo, da imajo oblikovan čim nižji obseg sredstev primarne

likvidnosti, saj le-te prinašajo malo oz. nič obrestnih prihodkov za banko.

Sekundarna likvidna sredstva

S sekundarnimi likvidnimi sredstvi lahko banke v kratkem času povečajo primarno

likvidnost brez izgube. Banke uporabijo sredstva sekundarne likvidnosti ob

kratkoročnih primanjkljajih primarne likvidnosti ali ko izkazujejo več obveznosti kot

razpoložljivih sredstev primarne likvidnosti. Sekundarna likvidna sredstva obsegajo

sredstva obvezne rezerve in vrednostne papirje banke (Bobek 1995, 65). Po mnenju

Rose (2002, 114) sekundarna likvidna sredstva zasedajo področje med denarnimi

sredstvi in posojili, prinašajo nekaj prihodkov, vendar jih banke držijo predvsem zaradi

enostavnega načina unovčitve ob pomanjkanju sredstev primarne likvidnosti.

Terciarna likvidna sredstva

Bobek (1995,65) razlaga, da med sredstva terciarne likvidnosti bank štejemo vsa tista

sredstva, katerih pridobivanje povzroča določene stroške. Te oblike so lahko dokaj

raznovrstne. Pri tem ne gre toliko za transformacijo raznih finančnih oblik kot za

kreditne odnose v sklopu bančnega sistema ali izven njega. Banka lahko v likvidnostne

namene najema kredite pri centralni banki ali pri drugih bankah. V likvidnostne namene

je najbolj učinkovito medbančno kreditiranje na osnovi presežka njihovih likvidnih

sredstev.

2.4 Dejavniki, ki vplivajo na likvidnost bank

Sinkey (2002, 436) razlaga, da banke potrebujejo likvidnost, da lahko izpolnijo

likvidnostne zahteve svojih strank, medtem ko komitenti bank svoje potrebe po

likvidnosti zadovoljijo z dvigovanjem vlog, črpanjem kreditov, prodajo sredstev. Zaradi

dvigovanja depozitov in najemanja posojil, ki se redno pojavljajo, mora biti banka za

izpolnitev teh potreb iz dneva v dan pripravljena. Če pričakovani prilivi od posojil in

depozitov niso ustrezni za kritje pričakovane uporabe sredstev (nova posojila, črpanje

10

kreditov, dvigi depozitov), se banka sooči z likvidnostnimi potrebami. Resnost

problema je definirana z velikostjo razlike med viri in uporabo sredstev. Za odpravo

primanjkljaja sredstev morajo banke črpati zaloge svojih likvidnih sredstev hitreje kot

so načrtovale ali kupiti sredstva na trgu v večjem obsegu kot so planirale.

Razinger (2003, 6) dejavnike, ki vplivajo na likvidnost bank, deli na:

1. notranje ali endogene dejavnike (dejavniki, s katerimi lahko banka vpliva na svojo

likvidnost):

kreditna dejavnost banke

Bobek (1995, 47) razlaga, da je likvidnost banke zelo odvisna od njene kreditne

dejavnosti. Po njegovem lahko preveliko dajanje kreditov pripelje banko v nelikvidnost.

Gardner s soavtorji (2005, 48) razlaga, če postane banka prezadolžena (to pomeni, da

ima več posojil kot depozitov), se njena likvidnost zmanjša. K zmanjšanju likvidnosti

pripomore tudi nezmožnost banke za hitro prodajo ali sekuritizacijo posojil. Mishkin

(1998, 231) opisuje, da so krediti običajno manj likvidni od drugih sredstev, ker jih ni

mogoče spremeniti v gotovino, dokler le-ti ne zapadejo. Če, na primer, banka odobri

eno letno posojilo, ne more dobiti nazaj svojih sredstev prej, dokler posojilo ne zapade.

Kreditna dejavnost banke je odvisna od njenega kreditnega potenciala. Kreditni

potencial predstavlja tisti najvišji znesek kredita, ki ga banka lahko odobri, pri tem pa ji

ostanejo določene likvidnostne rezerve. Ločimo kratkoročni kreditni potencial, iz

katerega banka odobrava kratkoročne kredite in dolgoročni kreditni potencial, iz

katerega banka odobrava dolgoročne kredite. Pri kreditni dejavnosti sta iz

likvidnostnega vidika zanimivi predvsem likvidnostna rezerva od sredstev na vpogled in

rezerva od dolgoročnih sredstev, za katero velja ugotovitev, da ni nujno, da jo banka

oblikuje. Prav zato se celotna problematika likvidnosti banke osredotoča predvsem na

obveznosti iz sredstev na vpogled. Vprašanje pri tem je, koliko od kratkoročnega

kreditnega potenciala lahko banka plasira v kredite. Določen odstotek mora namreč

izločiti v obvezno rezervo. Ostanek bi torej bil na razpolago za kreditiranje. Toda če

hoče banka ostati likvidna, ne more vsega plasirati v kredite, temveč mora določen

odstotek obdržati na svojem računu pri centralni banki za likvidnostno rezervo. Če so s

tega naslova zadržana sredstva banke večja, kot znaša odstotek likvidnostne rezerve,

lahko banka daje nove kredite. Če pa sredstva na računu pri centralni banki padejo pod

raven likvidnostne rezerve, mora banka od drugod nadomestiti primanjkljaj v likvidnih

sredstvih. Do tega položaja pride bodisi zaradi tega, kjer je banka dajala preveč

kreditov, bodisi ker so se povečala izplačila z računov sredstev komitentov banke

(Bobek 1995, 47-49).

2. zunanje ali eksogene dejavnike (dejavniki, na katere banka ne more vplivati):

ukrepi centralne banke (obvezne rezerve, operacije odprtega trga1, odprte

ponudbe).

1 Casu s soavtorji (2006, 118-119) razlaga, da so operacije odprtega trga najpomembnejše orodje, s

katerim lahko centralna banka vpliva na količino denarja v obtoku. V okviru operacij odprtega trga

centralna banka kupuje ali prodaja zakladne menice zasebnemu sektorju. Če centralna banka proda

zakladne menice, ponudba denarja v obtoku pade, ker je le-ta umaknjen iz bančnih računov in drugih

virov za nakup zakladnih menic. To vodi v povečanje kratkoročnih obrestnih mer. V primeru, da

centralna banka kupuje državne vrednostne papirje, se to odraža na dotoku denarja v sistem. Posledično

kratkoročne obrestne mere padejo. Rezultat je vplivanje centralne banke na portfelj sredstev zasebnega

11

gibanje vlog komitentov.

Na likvidnost bank vpliva centralna banka, predvsem s spreminjanjem odstotka obvezne

rezerve in s spreminjanjem obsega kreditiranja bank. S spremembo odstotka obvezne

rezerve se poviša ali zniža višina razpoložljivih bančnih sredstev. V kolikor centralna

banka poveča odstotek obvezne rezerve, morajo banke iz naslova razpoložljivih

sredstev iz rednega računa pri centralni banki izločiti več sredstev za namen obvezne

rezerve. Likvidnostna rezerva bank se na ta način zmanjša pod raven optimalne

likvidnosti, zato morajo banke nadomestiti manjkajoča sredstva likvidnostne rezerve. V

kolikor mora banka znižati odobravanje kreditov, je s tem dosežen namen centralne

banke, ki je s povišanjem odstotka obvezne rezerve težila k zmanjšanju kreditov.

Zmanjševanje odstotka obvezne rezerve ima nasproten učinek. Banke morajo na račun

obveznih rezerv izločiti manj sredstev. Likvidnostna rezerva se poveča nad raven

optimalne likvidnosti, na ta način pa banke razpolagajo z več likvidnimi sredstvi, kar

omogoča novo odobravanje kreditov (ibid., 50).

Gardner s soavtorji (2006, 122) kot prednost obveznih rezerv navaja dejstvo, da le-te

vplivajo na vse banke enako in imajo lahko kot takšne močan vpliv na ponudbo denarja.

Kot slabost orodja obveznih rezerv navaja dejstvo, da je regulatorju z uporabo orodja

obveznih rezerv težko doseči majhne spremembe v okviru ponudbe denarja. Naslednja

pomanjkljivost obveznih rezerv je, da lahko zahteva po višjih obveznih rezervah

povzroči likvidnostne težave v bankah, kjer nimajo oblikovanih presežnih rezerv. Če

regulator sprejme odločitev o spremembi obveznih rezerv, lahko to povzroči težave pri

upravljanju likvidnosti bank. Povišanje stopnje obveznih rezerv namreč vpliva na

možnost odobravanja kreditov, hkrati pa znižuje potencialne bančne dobičke, saj

centralna banka poslovnim bankam ne plačuje obresti na obvezne rezerve.

Centralna banka lahko s spreminjanjem obsega kreditiranja banke2 močno vpliva na

likvidnost banke. Kredit, prejet s strani centralne banke povečuje likvidnost banke. Na

tako odobren kredit banka ne rabi izločiti obvezne rezerve in oblikovati likvidnostne

rezerve. Banka lahko prejet kredit v celoti plasira, kar ima pozitiven učinek na kreditno

multiplikacijo (več Casu et al. 2006, 22-23). Tudi če banka odobren kredit s strani

centralne banke v celoti plasira, povečuje njeno likvidnost, saj se s procesom

multiplikacije sredstva banki ponovno vračajo. V še večji meri bo kredit centralne

banke učinkoval na likvidnost banke, če le-tega ne bo plasirala, temveč ga bo v celoti ali

delno uporabila za likvidnostne rezerve. Pri vračanju kreditov centralni banki se

likvidnost banke zmanjšuje. Sredstva banke se znižajo za znesek vrnjenega kredita in

multipliciran znesek (Bobek 1995, 51).

sektorja, kar bo nadalje vplivalo na raven likvidnosti v finančnem sistemu in višino ter strukturo obrestnih

mer. 2 Odprte ponudbe so pomemben instrument denarne politike centralne banke. Primernim bančnim

institucijam omogočajo izposojo denarja od centralne banke, običajno za zadovoljitev kratkoročnih

likvidnostnih potreb. S spreminjanjem diskontne stopnje, tj. obrestne mere, po kateri je centralna banka

pripravljena posoditi denar bančnemu sistemu, lahko le-ta nadzira ponudbo denarja v obtoku. Če npr.

centralna banka poviša diskontno stopnjo, bo izposojanje sredstev za banke dražje, zato si bodo

izposodile manj sredstev in s tem povzročile, da ponudba denarja upade. Obratno, če centralna banka

zniža diskontno stopnjo, bo za banke zadolževanje pri centralni banki cenejše, zato si bodo lahko

izposodile več denarja. Manipulacija z diskontno stopnjo lahko vpliva na kratkoročne obrestne mere na

trgu. V evroobmočju je diskontna stopnja poznana kot mejno posojilo, ki bankam iz Evrosistema nudi

posojila čez noč (Casu et al. 2006, 119-121).

12

Med zunanje dejavnike, ki vplivajo na gibanje likvidnosti bank, spadajo tudi gibanja

vlog komitentov. Likvidnost banke se ne spremeni pri nakazovanju sredstev iz depozita

na vpogled na drug depozit na vpogled v okviru iste banke. V tem primeru se sredstva

samo prenesejo iz enega računa na drug račun. Se pa likvidnost v okviru iste banke

spremeni, v kolikor gre za račune različne kvalitete, npr. nakazovanje sredstev iz

depozita na vpogled na vezan depozit. To sicer pozitivno vpliva na likvidnost banke, saj

mora banka pri depozitu na vpogled izločiti višjo obvezno rezervo ter imeti oblikovano

likvidnostno rezervo, medtem ko je pri vezanem depozitu obvezna rezerva nižja,

likvidnostna pa praviloma ni potrebna. Nasprotno je pri prenosu sredstev iz vezanega

depozita na depozit na vpogled, kjer se likvidnost banke poslabša. Likvidnost banke se

zmanjša tudi pri nakazovanju sredstev komitentom drugim bankam. Zmanjšanje

likvidnosti se ne izrazi v celotnem znesku nakazila, temveč v znesku, zmanjšanem za

obvezno in likvidnostno rezervo (banki se v določenem odstotku sprosti obvezna

rezerva, ni pa potrebno imeti oblikovane likvidnostne rezerve). Nasprotno je ob prilivu

sredstev v depozite banke. Takrat se likvidnost zviša, vendar le v znesku, zmanjšanem

za obvezno in likvidnostno rezervo. Na likvidnost banke vplivajo tudi velikost banke in

sestava njenih komitentov (ibid., 51-53).

2.5 Povpraševanje in ponudba po likvidnosti bank

Potrebo bank po likvidnih sredstvih si lahko ogledamo v okviru ponudbe in

povpraševanja. Kateri dejavniki sprožajo povpraševanje po likvidnosti znotraj banke?

Na katere vire z oskrbo likvidnosti se lahko banke zanašajo, ko nastopijo potrebe po

likvidnih sredstvih? Rose (1999, 346-347) razlaga, da za večino bank največji vir

povpraševanja po likvidnih sredstvih predstavljata:

dvigovanje vlog njihovih komitentov,

kreditne zahteve komitentov, bodisi v obliki novih zahtevkov za posojila ali v

obliki obnovitve iztečenih posojil ali črpanje iz obstoječih kreditnih linij.

Ostali viri povpraševanja po likvidnih sredstvih zajemajo odplačila obveznosti z naslova

zadolževanja bank, kot so posojila prejeta iz strani ostalih poslovnih bank ali centralne

banke. Povpraševanje po likvidnosti povzročajo tudi izplačila dividend. Za izpolnitev

navedenih zahtev po likvidnosti lahko banka črpa potrebna likvidna sredstva iz več

virov. Najpomembnejši vir predstavlja sprejemanje depozitov novih komitentov oz.

sprejemanje vlog obstoječih komitentov. Naslednji pomemben element pri

zagotavljanju likvidnosti bank izhaja iz odplačevanja posojil komitentov, kar zagotavlja

sveža sredstva za izpolnjevanje novih likvidnih potreb, kot tudi prodaja bančnih

sredstev, predvsem tržnih vrednostnih papirjev. Likvidna sredstva lahko banka

zagotavlja tudi v obliki prihodkov, ustvarjenih s prodajo nedepozitnih storitev in z

najemanjem posojil na denarnem trgu. Različni viri povpraševanja in ponudbe po

likvidnosti skupaj določajo neto likvidnostno pozicijo banke 3.

3 Likvidnostna pozicija predstavlja predvideno potrebo banke po likvidnih sredstvih. Izražena je kot

razmerje med dejanskimi in potencialnimi viri likvidnosti in dejansko ter potencialno porabo

likvidnostnih sredstev v istem obdobju. Od banke se zahteva redno izračunavanje likvidnostne pozicije s

količnikom likvidnosti. Količnik likvidnosti je razmerje med vsoto finančnih sredstev v domači in tuji

valuti in vsoto virov sredstev v domači in tuji valuti glede na preostalo zapadlost. Pri izračunavanju

likvidnostne pozicije je potrebno razvrstiti finančna sredstva in vire sredstev po preostali zapadlosti v dva

razreda, in sicer v

a) prvi razred: finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 30 dni in

13

Neto likvidnostna pozicija banke = dohodne vloge + prihodki z naslova nedepozitnih storitev +

odplačila posojil komitentov + posojila na denarnem trgu – dvigi vlog – obseg sprejemljivih zahtev po posojilih – drugi poslovni odhodki – izplačila dividend.

Kadar bančno skupno povpraševanje po likvidnih sredstvih presega njeno skupno

ponudbo likvidnih sredstev, se vodstvo banke sooča z likvidnostnim deficitom. Sprejeti

mora ukrepe o dodatni priskrbi likvidnih sredstev. V kolikor pa skupna ponudba

likvidnih sredstev v banki presega vsa njena povpraševanja po likvidnosti, razpolaga

banka z likvidnostnim suficitom. V tem primeru se je potrebno odločiti kje in kdaj

donosno plasirati presežna likvidna sredstva (Rose 1999, 349).

b) drugi razred: finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 180 dni.

Banka mora dnevno izračunavati količnik likvidnosti za posamezni razred za pretekli delovni dan.

Količnik likvidnosti za prvi razred mora biti najmanj 1, medtem ko je za drugi razred informativnega

značaja. (UL 28 2007, 3786).

14

3 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE

Tveganje je, posplošeno rečeno, možnost, da dejanski dogodki odstopajo od

pričakovanih (načrtovanih). Tveganje pomeni tako ugodna kot tudi neugodna

odstopanja resničnosti od načrta (Glogovšek 2008b, 57).

Likvidnostno tveganje pomeni za banko možnost nastanka izgube, ko le-ta ni sposobna

pravočasno izpolniti vseh dospelih obveznosti oziroma, ko mora banka za poravnavo

zapadlih obveznosti priskrbeti potrebna sredstva po občutno višjih stroških. Likvidnost

se nanaša na sposobnost banke, da vzdrži zmanjšanje vlog, poravna zapadle obveznosti

in poveča finančna sredstva (Banka Slovenije 2007, 29).

Likvidnostno tveganje povezujemo z ostalimi tveganji v banki (npr. s kreditnim,

obrestnim, valutnim). Likvidnostno tveganje izhaja iz transformacijske funkcije, ki jo

opravlja banka (nalaganje kratkoročnih vlog v dolgoročne nalože) (Volksbank 2007,

80).

Heffernan (2007, 124) navaja, da je likvidnostno tveganje običajno povezano s pasivo v

bilanci stanja, ko vlagatelji nepričakovano dvigujejo njihove finančne zahteve.

Predpostavlja, da je likvidnost komitentov približno konstantna, problem pa nastane

takrat, ko večina vlagateljev želi dvigniti svoj denar. Likvidnostno krizo banke običajno

sproži izguba zaupanja komitentov v banko zaradi slabega upravljanja s strani vodstva,

lahko pa je banka žrtev izgube zaupanja v finančni sistem. Banka lahko izkusi

likvidnostne probleme tudi na aktivni strani bilance stanja, ki jih povzročajo

nepričakovane neizpolnitve kreditnih obveznosti. Banke so lahko izločene pri črpanju

kreditov na podlagi nepričakovanih kreditnih linij, ki se jih poslužujejo posojilojemalci.

Če gre gospodarstvo v recesijo relativno hitro, lahko na likvidnost bank pritisne

povečano črpanje kreditov s strani podjetij.

Dimovski in Gregorčič (2000, 117) opisujeta, da v primeru likvidnostnega tveganja

banka ni sposobna pravočasno izpolniti obveznosti do komitentov, zaradi

nepredvidljivih nihanj, ki izhajajo iz povpraševanj po posojilih iz zahtevah po dvigih

vlog. Likvidnostno tveganje ima cenovno in količinsko plat. Cenovna plat

likvidnostnega tveganja se nanaša na previsoko ceno, po kateri si mora banka izposoditi

potrebna likvidna sredstva in na prenizko ceno, po kateri je banka prisiljena prodati

svoja sredstva, da bi si zagotovila denar. Količinska plat likvidnostnega tveganja se

nanaša na možnost, da banka ne bo imela dovolj naložb, ki bi jih lahko prodala oz. da si

ne bo mogla izposoditi zadostne količine sredstev na denarnem trgu, da bi zadostila

likvidnostnih zahtevam svojih komitentov.

Za zavarovanje pred likvidnostnim tveganjem lahko banka drži del svojih naložb v

likvidni obliki ali pridobi likvidna sredstva z zadolžitvijo na denarnem trgu. Zaradi

likvidnostnih težav v banki, lahko pride do nezaupanja v banko s strani vlagateljev ali

do množičnega dvigovanja vlog; dolgotrajni likvidnostni problemi vodijo v

insolventnost, kar pomeni, da lahko banko privedejo v položaj, ko skupna vsota njenih

obveznosti presega vrednost njenih naložb (negativna vrednost bančnega kapitala)

(ibid., 118).

Banka lahko svoj trenutni likvidnostni položaj, bodoče potrebe po likvidnih sredstvih in

izpostavljenost likvidnostnemu tveganju oceni na več načinov (ibid., 118):

15

1. Z analizo kazalcev likvidnosti;

2. z razvrščanjem svojih naložb na likvidne in nelikvidne ter razvrščanje virov

sredstev na stabilne in nestanovitne. Razlika med likvidnimi naložbami (mednje

banka po navadi uvršča vse naložbe, ki zapadejo v roku 6 mesecev in naložbe, ki

jih lahko brez velikih izgub proda na finančnem trgu) in nestanovitnimi

obveznostmi (obveznosti, ki zapadejo prej kot v šestih mesecih, delno vloge na

vpogled, obveznosti do bank, itd.) izraža neto likvidno pozicijo banke ali

likvidnostni razmik (angl. liquidity gap);

3. z analizo virov in uporabe likvidnih sredstev (angl. cash flow approach), to je z

načrtovanjem in analiziranjem bodočih denarnih odlivov in prilivov, vezanih na

zapadlost obstoječih naložb in obveznosti in na nastajanje novih;

4. z drugimi, zapletenejšimi metodami načrtovanja (metode simulacije), ki

upoštevajo vplive različnih dejavnikov na likvidnostni položaj v banki.

Dimovski in Gregorčič (2000, 119) razlagata, da banka likvidnostnih potreb kljub

načrtovanju ne more natančno predvideti, zaradi nepredvidljivosti denarnih tokov.

Komitenti banke lahko namreč z bančnimi naložbami in obveznostmi, ki nimajo

določenega roka dospelosti, prosto razpolagajo (npr. zahteva po izplačilu vlog na

vpogled v vsakem trenutku). Prav tako ni mogoče predvideti potencialnih denarnih

obveznosti, ki izhajajo iz obstoječih zunajbilančnih aktivnosti banke. Na likvidnost

banke vplivajo še sezonski in ciklični dejavniki. V obdobjih gospodarske rasti lahko

pričakujemo visoko povpraševanje po posojilih in nižjo rast bančnih vlog, v

prednovoletnem in počitniškem obdobju lahko pričakujemo visok porast dvigov

bančnih vlog.

3.1 Likvidnost po Baslu III

Basel III predstavlja celovit nabor reformnih ukrepov, ki jih je Baselski odbor za bančni

nadzor razvil za krepitev regulacije, nadzora in upravljanja tveganj v bančnem sektorju.

Cilji reformnih ukrepov so (BIS, 2015b):

izboljšati sposobnost bančnega sektorja, da absorbira šoke, ki izhajajo iz

finančnih in gospodarskih kriz;

izboljšati upravljanje s tveganji;

izboljšati vodenje bank, okrepiti preglednost bančnega poslovanja ter izboljšati

razkritja bančnih izkazov.

Doles (2013a, 18) razlaga, da je nov regulatorni okvir Basel III nastal kot odziv na

razsežne posledice zadnje finančne krize. Pred finančno krizo so se banke v želji za čim

boljšimi rezultati izpostavljale prevelikim tveganjem. Bilančne in zunajbilančne

izpostavljenosti so naraščale, temu pa ni sledila rast kapitala, s katerim se pokrivajo

izgube v primeru slabega poslovanja. K finančni krizi je doprineslo tudi nenatančno in

neučinkovito upravljanje likvidnostnega tveganja. Veliko bank je preobsežno

financiralo dolgoročna sredstva s kratkoročnimi viri, s čimer so se izpostavljale

likvidnostnemu tveganju financiranja.

Evropski parlament in svet Evropske unije sta sprejela novo kapitalsko direktivo in

uredbo, znano kot »paket CRD IV«, ki poskuša uvesti spremembe in izboljšave, ki jih

prinaša Basel III, na enotni trg EU. Paket CRD IV je sestavljen iz uredbe o kapitalskih

16

zahtevah4 (angl. capital requirements regulation – CRR) in četrte izdaje direktive o

kapitalskih zahtevah5 (angl. capital requirements directive – CRD). Cilj obeh

dokumentov je zagotoviti finančno stabilnost in okrepiti predpise bančnega sektorja.

Zaradi dolgotrajnih usklajevanj, je bila nova zakonodaja objavljena v Uradnem listu EU

šele 27. junija 2013 in je v celoti začela veljati 17. julija 2013. Banke in investicijska

podjetja morajo uporabljati nova pravila od 1. januarja 2014, s polno implementacijo 1.

januarja 2019 (Doles 2013b, 12-13).

Najpomembnejše spremembe, ki jih prinaša Basel III za bančno poslovanje lahko

strnemo v tri večje sklope (Doles 2013a, 19):

Uvedba novih globalnih likvidnostnih standardov;

višji minimalni kapitalski standardi in uvedba novih kapitalskih blažilnikov;

kreditno tveganje nasprotne stranke ter druge zahteve za tveganja trgovalne

knjige.

3.1.1 Uvedba novih globalnih likvidnostnih standardov

Pred finančno krizo mnoge banke niso imele namenskih likvidnostnih rezerv oziroma so

bile le-te premajhne. Pojavile so se likvidnostne težave. Nekaj bank je bilo priča

množičnim dvigom prihrankov, nekatere so celo propadle. Cilj novih reform je, da

imajo banke več likvidnega kapitala (angl. liquid capital). Likvidnostno tveganje se bo

tako merilo z dvema novima meriloma (Doles 2013a, 19):

1. količnikom likvidnostnega kritja (angl. liquidity coverage ratio – LCR) in

2. količnikom neto stabilnih virov financiranja (angl. net stable funding ratio –

NSFR).

Količnik likvidnostnega kritja – LCR

S količnikom likvidnostnega kritja se meri kratkoročna likvidnost banke. Z njegovim

izpolnjevanjem si bodo banke zagotovile dovolj visoko kakovostnih in neobremenjenih

likvidnih sredstev, s katerimi bo omogočeno kratkoročno preživetje. Banke bodo morale

imeti portfelj zelo likvidnih sredstev, ki jih je mogoče enostavno prodati za pokrivanje

denarnih odlivov v stresnem obdobju 30. dni. LCR predstavlja razmerje med zalogo

visoko kakovostnimi likvidnimi sredstvi in pričakovanimi neto denarnimi odlivi v

naslednjih 30 koledarskih dneh. (Doles 2013a, 19). Količnik likvidnostnega kritja je bil

sprejet na ravni EU oktobra 2014, pri čemer je bila minimalna začetna zahteva določena

na 60 % od 1. oktobra 2015, le-ta bo postopoma naraščala do ravni 100 %. Evropska

zakonodaja zahteva izpolnjevanje količnika likvidnostnega kritja eno leto pred popolno

implementacijo Basla III. Tako je rok za uvedbo LCR na 100 % minimalne ravni januar

2018 (EBA 2015, 28). V izjemnih razmerah6 lahko institucija uporabi svoja likvidna

sredstva, kar pomeni, da njen LCR začasno pade pod 100 %, vendar mora v tem

4 Podrobneje o tem v Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o

bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja. 5 Podrobneje o tem v Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o

dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih

podjetij. 6 Scenarij za izredne razmere je zasnovan na podlagi posledic globalne finančne krize, ki se je začela leta

2007 in zajema naslednje stresno pomembne dogodke: nižjo bonitetno oceno institucije, delno izgubo

vlog, delno izgubo nezavarovanih virov financiranja, večjo izpostavljenost tveganju zaradi padca

vrednosti zavarovanj, druge dodatne zahteve (BIS 2010, 9).

17

primeru institucija takoj obvestiti pristojne organe in jim predložiti načrt za pravočasno

obnovo količnika LCR nad 100 % (Doles 2013b, 15).

Količnik neto stabilnih virov financiranja – NSFR

Količnik neto stabilnih virov financiranja je uveden z namenom, da bi prikazal

morebitno preveliko neusklajenost zapadlosti sredstev in obveznosti banke ter bi banke

tako bolj spodbujal k srednjeročnemu in dolgoročnemu financiranju bančnih sredstev in

drugih dejavnosti banke. Banke se morajo izogibati preobsežnemu financiranju

dolgoročnih sredstev s kratkoročnimi viri, da bi se izognile morebitnim likvidnostnim

težavam financiranja. Ob neugodnem scenariju, ko glavni dotoki kratkoročne

likvidnostni nenadoma presahnejo v obdobju kreditnega krča, se lahko tveganja

financiranja pri posameznih bankah spremenijo v veliko resnejši problem sistemskega

primanjkljaja likvidnosti. Zahteva glede stabilnih virov financiranja začne veljati šele

leta 2018. NSFR predstavlja razmerje med razpoložljivim zneskom stabilnega

financiranja in zahtevanim zneskom stabilnega financiranja. (Doles 2013a, 19).

3.1.2 Višji minimalni kapitalski standardi in uvedba novih kapitalskih

blažilnikov

Svetovni bančni sistem je v krizo vstopil brez zadostne ravni visokokakovostnega

kapitala. Kriza je tako razkrila nedoslednost pri opredelitvi kapitala in pomanjkanju

razkritij, ki bi omogočila ocenitev ustreznosti kapitala v določenem sistemu. Ključni

element pri opredelitvi nove definicije kapitala je tako osredotočen na temeljni kapital,

ki predstavlja najbolj kvalitetno sestavino bančnega kapitala (BIS 2010, 12).

Doles (2013a, 19) razlaga, da banke ob začetku krize niso imele dovolj kapitala glede

na prevzeta tveganja, hkrati pa ta kapital ni bil dovolj kakovosten. Veliko institucij

glede na tveganja, ki so jim bile izpostavljene, ni imelo zadostne količine instrumentov

kapitala najvišje kakovosti, ki lahko učinkovito absorbirajo izgube, ko te nastanejo, in

pripomorejo k ohranjanju rednega poslovanja institucije.

Banke pridobivajo sredstva s pomočjo različnih finančnih inštrumentov. Glavno

sestavino bančnih kapitalskih virov predstavlja temeljni kapital (angl. common equity

tier 1 – CET1). Ključni vidik temeljnega kapitala je, da absorbira izgube prej kot katera

koli druga kategorija kapitala. Temeljni kapital banke v glavnem sestavljajo navadne

delnice in zadržani dobički. Tako imenovani dodatni kapital (angl. additional tier 1)

vključuje stalne podrejene dolžniške vrednostne papirje. Basel III tako zahteva, da

imajo instrumenti dodatnega kapitala mehanizem srkanja izgub v času rednega

poslovanja, npr. konvertibilnost v navadne delnice ali odpis glavnice, ko kapitalski

kazalniki padejo pod vnaprej določeno mejno vrednost. Bančne regulatorne kapitalske

vire obsega tudi dodatni kapital (angl. Tier 2), ki je izdan kot podrejen dolg z

minimalno ročnostjo petih let. Po Baslu III morajo imeti instrumenti dodatnega kapitala

Tier 1 in Tier 2 sprožilno točko, da se lahko pretvorijo v navadne delnice ali odpišejo,

ko organi določijo, da banka ni več sposobna preživeti (Farag et al. 2013, 209-212).

Regulatorni kapital bank je v skladu z novimi določili sestavljen iz temeljnega kapitala

in dodatnega kapitala I, dodatni kapital II (angl. Tier 3) pa je odpravljen. Temeljni

kapital je razdeljen v dve kategoriji: v najkvalitetnejšo obliko temeljnega kapitala

(CET1), v katero so uvrščeni vplačani osnovni kapital na podlagi navadnih delnic in z

18

njimi povezane kapitalske rezerve ter rezerve in zadržani dobiček, ter v dodatni temeljni

kapital. (angl. additional tier 1). Slednjega sestavljajo finančni instrumenti, ki

izpolnjujejo predpisane kriterije glede stabilnosti, fleksibilnosti izplačil donosov ter

pokrivanja izgub. Kriteriji so strožji od predpisanih v skladu z direktivo CRD II

predvsem v delu, ki se nanaša na stalnost finančnih instrumentov. Instrumenti namreč

ne smejo imeti določene zapadlosti, vsebovati step-up klavzul ter pogodbenih, tržnih ali

morebitnih drugih pogojev, ki bi zagotavljali pričakovanja, da bodo izplačani. Izračun

dodatnega kapitala I je poenostavljen in vsebuje samo eno kategorijo finančnih

instrumentov, ki morajo izpolnjevati predpisane kriterije, primerljive z lastnostmi

obstoječega podrejenega dolga. Kriteriji so strožji v delu, ki se nanaša na stalnost in

sposobnost pokrivanja izgub. Tudi za te instrumente veljala prepoved vsebovanja step-

up klavzul ter drugih pričakovanj, ki bi med tržnimi udeleženci ustvarila vtis, da bodo

predčasno izplačani. Po novih pravilih se je minimalni količnik temeljnega kapitala

najvišje kakovosti (CET1) zvišal z 2 % na 4,5 %, minimalni količnik temeljnega

kapitala pa s 4 % na 6 %. Minimalni količnik kapitalske ustreznosti se ni spremenil in

ostaja 8 % (Perme 2011, 46-47).

Basel III poleg uvedbe proticikličnega kapitalskega blažilnika (angl. countercyclical

capital buffer) predpisuje tudi uvedbo varovalnega kapitalskega blažilnika (angl. capital

conservation buffer). Zagotavljanje solventnosti banke naj bi bilo doseženo z

minimalnimi kapitalskimi zahtevami na ravni posamezne banke, kot to zahtevajo

pravila Basla III, še dodatno z zagotavljanjem najkvalitetnejših oblik temeljnega

kapitala v obliki varovalnega kapitalskega blažilnika. Zagotavljanje solventnosti

celotnega bančnega sistema pa naj bi bilo doseženo z oblikovanjem proticikličnega

kapitalskega blažilnika, ki ga morajo dosegati vse banke v določeni jurisdikciji

(Marković 2011, 24).

Varovalni kapitalski blažilnik

Banke morajo imeti zraven navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se zagotavlja

za izpolnitev osnovne kapitalske zahteve (4,5 %), še varovalni kapitalski blažilnik v

višini 2,5 %, izpolnjen s tem najboljšim kapitalom. Cilj tega blažilnika je ohranitev

kapitala banke. Ko banka »nažira« ta blažilnik, torej ko količnik navadnega lastniškega

temeljnega kapitala pade pod 7 %, se »vklopijo« avtomatske varovalke in omejujejo

izplačilo dividend in bonusov. Bolj, ko se varovalni blažilnik manjša, strožje postanejo

te omejitve (Doles 2013b, 14).

Proticiklični kapitalski blažilnik

S proticikličnim kapitalskim blažilnikom se želi nevtralizirati posledice gospodarskega

cikla na bančno posojilno aktivnost, s čimer postane ponudba kreditov manj volatilna,

zmanjša pa se verjetnost posojilnih balonov in krčev. V dobrih časih, ko je gospodarstvo

v razcvetu in je kreditna rast močna, se zahteva od bank, da imajo dodaten znesek

navadnega lastniškega temeljnega kapitala (od 0 do 2,5 %). To preprečuje, da bi bili

krediti prepoceni in da bi banke preveč posojale. Če banka nima dovolj kapitala, da bi

izpolnila ta blažilnik, nastopijo enake omejitve kot v primeru varovalnega kapitalskega

blažilnika. Ko pa se gospodarski cikel obrne in se gospodarska dejavnost upočasni ali

celo zaustavi, se ta blažilnik lahko sprosti. To omogoča banki, da še naprej posoja

realnemu gospodarstvu ali vsaj zmanjša kreditiranje za manj, kot bi ga sicer (Doles

2013b, 14).

19

Postopna uvedba novih zahtev daje bankam čas, da se lahko tem zahtevam postopno

prilagodijo. Po končanem obdobju postopne uvedbe omenjenih zahtev, torej s 1.

januarjem 2019, bi ob morebitni uvedbi proticikličnega kapitalskega blažilnika v višini

2,5 % banka potrebovala 13 % kapitala, s katerim bi bila sposobna vzdržati morebitne

izgube oziroma bi zagotavljala enakomerno ponudbo kreditov v obdobju finančne krize.

Pri uvedbi obeh kapitalskih blažilnikov se obdobje postopne uvedbe začne s 1.

januarjem 2016 in konča s 1. januarjem 2019, pri čemer se vsako leto višina

kapitalskega blažilnika poveča za 0,625 %, dokler ne doseže vrednosti 2,5 %. S 1.

januarjem 2016 morajo banke zagotavljati najmanj 8,625 % kapitala namesto 8 %

oziroma 9,25 % kapitala, če bi se uvedel še proticiklični kapitalski blažilnik (Marković

2011, 24-25).

Dodatne kapitalske zahteve za sistemsko pomembne finančne ustanove

Poleg izpolnjevanja običajnih zahtev Basla III morajo globalne, sistemsko pomembne

institucije izpolnjevati višjo kapaciteto absorbiranja izgub, saj predstavljajo večje

tveganje za finančni sistem (Doles 2013a, 21). CRD IV tako vključuje obvezni blažilnik

za sistemsko tveganje za banke, ki jih je pristojni organ identificiral kot globalno

sistemsko pomembne institucije. Obvezni dodatni blažilnik znaša med 1 % in 3,5 %

skupne izpostavljenosti tveganjem. Namenjen je zmanjšanju moralnega hazarda, ki ga

predstavlja podpora denarja davkoplačevalcev (Doles 2013b, 14).

3.1.3 Kreditno tveganje nasprotne stranke ter druge zahteve za tveganje

trgovalne knjige

Doles (2013a, 21) razlaga, da je kriza razkrila več pomanjkljivosti takratne regulativne

obravnave kreditnega tveganja nasprotne stranke (angl. counterparty credit risk –

CCR), ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov, repo poslov in dejavnosti

financiranja vrednostnih papirjev. Pokazala je, da obstoječe določbe niso zagotovile

ustreznega upravljanja te vrste tveganj. Veljavna pravila prav tako niso zagotovila

zadostnih spodbud za prehod s pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na prostem

trgu, za katere se uporablja dvostranski kliring, na večstranski kliring, ki ga izvajajo

centralne nasprotne stranke.

Pri samem ocenjevanju in zajemanju celotnih tveganj, tako na bilančnih kot tudi na

zunajbilančnih postavkah, ter tveganjih povezanih z izvedenimi finančnimi instrumenti,

je Basel II zabeležil velik neuspeh in bil tako nezmožen zmanjšati učinke finančne

krize. Basel III poskuša te pomanjkljivosti odpraviti s strožjimi pogoji ocenjevanja

tveganja nasprotne stranke in z uveljavljanjem strožjih kapitalskih zahtev pri trgovanju

z izvedenimi finančnimi instrumenti in aktivnostmi, povezanimi z zunajbilančnimi

postavkami. Veliko tveganje za banko predstavlja tveganje s terminskimi posli, saj ti

izvedeni finančni instrumenti ne kotirajo na borzi, ki je odgovorna za transakcijo oz. za

izvajanje poslov, kar nadalje pomeni, da banka sama težko oceni sposobnost nasprotne

stranke o njeni zmožnosti poplačila (Bank for International Settlements, povzeto po

Strnad, 2015, 21-22).

20

4 URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI BANK S STRANI

CENTRALNE BANKE

Pred vstopom Slovenije v Evropsko in monetarno unijo so banke finančne obveznosti v

državi poravnavale izključno z denarjem Banke Slovenije oziroma s primarnim

denarjem. Primarni denar v obliki vpoglednih vlog pri Banki Slovenije in gotovino v

blagajni so potrebovale hkrati za izpolnjevanje obveznih rezerv in kot operativne

denarne rezerve. Likvidnost posamezne banke je bila v prvi vrsti odvisna od

spreminjanja stanja vlog. Ker vloge prehajajo iz ene banke v druge, so morale

posamezne banke temu ustrezno prilagajati obseg naložb. Banke so kratkoročno

prilagajale takšne presežke in primanjkljaje na medbančnem trgu (Škrinjar 2001, 24).

Bračković s soavtorji (2008, 21-22) pojasnjuje, da predstavljajo vpogledne vloge

tradicionalen vir financiranja komercialnih bank. Ena izmed ključnih nalog poslovnih

bank v vlogi finančnega posrednika je ustrezna rokovna transformacija z zbranimi viri

na eni strani ter povpraševanjem na naložbeni (drugi) strani. Banka, katere del

zmogljivosti kreditiranja in investiranja temelji tudi na vpoglednih sredstvih, mora pri

tem vestno paziti in izpolnjevati merila na področju upravljanja likvidnosti. Le-ta

regulator običajno določi prek deleža obvezne rezerve in izpolnjevanja mejne vrednosti

količnikov likvidnosti.

Drugi vidik likvidnosti bank je raven bančnega sistema oziroma tokovi likvidnosti med

centralno banko in bankami. Na likvidnost bančnega sistema vplivajo predvsem kanali

in instrumenti pretoka primarnega denarja med bankami in centralno banko. Navedeni

tokovi vplivajo na razmerje med ponudbo in povpraševanjem, s čimer se spreminja in

uravnava bankam razpoložljiva količina primarnega denarja in obrestne mere denarnega

trga. Nestabilnost tokov izdajanja primarnega denarja povzroča spremenljivost razmer

pri upravljanju likvidnosti bank (Škrinjar 2001, 24).

Z uravnavanjem agregatne likvidnosti želi Evrosistem z uporabo operacij odprtega trga

zagotoviti tolikšno likvidnost, ki nasprotnim strankam ob upoštevanju avtonomnih

dejavnikov (neto tuja in domača aktiva, izdani bankovci, denar na poti, drugi avtonomni

dejavniki) omogoča v povprečju izpolnjevanje obveznih rezerv. Upravljanje likvidnosti

se nanaša na ocenitev likvidnostnih potreb bančnega sektorja ter na dodajanje ali

črpanje likvidnosti preko operacij odprtega trga. Banke v evroobmočju povprašujejo po

likvidnosti zaradi potrebe po zagotavljanju minimalnega obsega obveznih rezerv,

avtonomnih dejavnikov ter presežnih rezerv. Evropska centralna banka (v nadaljevanju

ECB) vsak teden poda oceno o povprečnem stanju vsakega avtonomnega dejavnika, na

podlagi česar se določijo likvidnostne potrebe bank. V kolikor ECB dodeli bankam

premalo likvidnosti, morajo posamezne banke črpati sredstva iz mejnega posojila, ali ne

izpolnijo obveznih rezerv. V primeru, da ECB dodeli bankam preveč likvidnosti, le-te

naložijo presežna sredstva v mejni depozit. Zaradi navedenega prihaja do precejšnjega

nihanja obrestnih mer na medbančnem trgu (Gregorič 2012, 15).

21

4.1 Izvajanje denarne politike in uravnavanje likvidnosti bank

Denarna ali monetarna politika predstavlja tisti del ekonomske politike, ki jo

neposredno izvaja centralna banka z namenom urejanja količine denarja v obtoku. Pri

njenem izvajanju lahko razlikujemo končne ali glavne cilje, ki jih želimo doseči, ali

posredne ali bližnje cilje, ki so namenjeni nadzoru na poti doseganja končnih ciljev.

Bližnji cilji monetarne politike so odvisni od usmeritve njenega instrumentarija. Gre za:

količino denarja v obtoku, višino tržnih obrestnih mer, obseg in velikost bančnih

kreditov. Končni (glavni) cilji monetarne politike se ne nanašajo samo na sfero

monetarnih variabel. Centralna banka mora kot monetarna veja oblasti v državi

uresničevati široke interese celotnega nacionalnega gospodarstva. Zato so njeni končni

cilji podrejeni splošnim makroekonomskim težnjam vsake oblasti, ki se želi pokazati

kot ekonomsko uspešna. Najpomembnejši cilji so naslednji: stabilna vrednost denarja,

visoka stopnja zaposlenosti, nizka stopnja inflacije, ravnotežje plačilne bilance, visoka

stopnja rasti obsega domačega proizvoda (BDP) (Cingula et al. 2011, 76).

Na izbiro instrumentov denarne politike (več Howells & Bain 2008, 516-518) centralne

banke vpliva strukturni položaj denarnega trga. Le-ta predstavlja razmerje med

avtonomnim povpraševanjem in ponudbo po likvidnosti. Osnovni koncept Evrosistema

in instrumentov denarne politike je zasnovan na predpostavki o strukturnem

primanjkljaju. Tako predstavljajo operacije odprtega trga najpomembnejši instrument za

uravnavanje likvidnosti bančnega sistema. Odprte ponudbe (mejni depozit in mejno

posojilo) vplivajo na likvidnost in obrestne mere čez noč. Z uporabo obveznih rezerv pa

se želi stabilizirati obrestne mere denarnega trga in ustvariti oziroma povečati

likvidnostni primanjkljaj. Glavni cilj denarne politike je stabilnost cen, kar Evrosistem

dosega z uporabo naslednjih vrst instrumentov denarne politike: operacij odprtega trga,

odprtih ponudb in obveznih rezerv (Banka Slovenije, 2015).

4.1.1 Operacije odprtega trga

Z operacijami odprtega trga (angl. open market operations), ki imajo osrednjo vlogo v

denarni politiki Evrosistema, se uravnava obrestne mere, likvidnost na trgu ter

signalizira naravnanost denarne politike. Pobudo zanje daje ECB, ki obenem odloča o

instrumentu, ki se bo izvajal in pogojih za njegovo izvršitev (Banka Slovenije, 2015).

Operacije na odprtem trgu se delijo na (ECB 2011a, 22):

a) operacije glavnega refinanciranja,

b) operacije dolgoročnejšega refinanciranja,

c) operacije finega uravnavanja,

d) strukturne operacije.

Operacije odprtega trga se izvajajo v obliki povratnih transakcij, dokončnih transakcij,

izdaj dolžniških certifikatov ECB, valutnih zamenjav ali zbiranja vezanih depozitov

(UL 81 2011, 10444).

Za vse operacije odprtega trga, razen za operacije finega uravnavanja, velja, da lahko

protiponudbe predložijo vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila

primernosti. Za sodelovanje v operacijah finega uravnavanja lahko Evrosistem izbere

omejeno število nasprotnih strank. Vse primerno finančno premoženje je primerno za

zavarovanje operacij odprtega trga (ECB 2012, 14-16).

22

a) Operacije glavnega refinanciranja

Operacije glavnega refinanciranja so najpomembnejše operacije odprtega trga

Evrosistema in imajo osrednjo vlogo pri uravnavanju tržnih obrestnih mer in likvidnosti

ter signaliziranja naravnanosti denarne politike. Glavne značilnosti: so povratne

operacije povečevanja likvidnosti, izvajajo se redno vsak teden, običajno imajo rok

zapadlosti en teden, izvajajo se kot standardne avkcije (ECB 2011b, 104-105).

b) Operacije dolgoročnejšega refinanciranja

Z operacijami dolgoročnejšega refinanciranja se zagotavlja dodatno dolgoročnejše

refinanciranje bančnega sektorja. Evrosistem z operacijami dolgoročnejšega

refinanciranja običajno ne želi signalizirati trgu namer glede obrestnih mer. Zato se te

operacije običajno izvajajo v obliki avkcij z variabilno obrestno mero, ECB pa občasno

objavi obseg refinanciranja razpoložljivega v prihodnjih avkcijah. V izrednih

okoliščinah lahko Evrosistem operacije dolgoročnejšega refinanciranja izvede tudi v

obliki avkcije s fiksno mero (ECB 2011b, 106). Operacije dolgoročnejšega

refinanciranja so povratne transakcije za povečevanje likvidnosti, organizirane mesečno

in z običajno zapadlostjo treh mesecev. Cilj teh operacij je nasprotnim strankam

zagotoviti dodatno dolgoročnejše refinanciranje, izvajajo jih nacionalne centralne banke

(v nadaljevanju NCB) v obliki standardnih avkcij (ECB 2012, 9).

c) Operacije finega uravnavanja

Izvajanje operacij finega uravnavanja je v prvi vrsti namenjeno izravnavi učinkov, ki

jih imajo nepričakovana nihanja likvidnosti na obrestne mere. Dodatno se operacije

finega uravnavanja lahko izvajajo na zadnji dan obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv,

z namenom uravnati morebitno likvidnostno neravnovesje, ki je nastalo po dodelitvi

zadnje operacije glavnega refinanciranja. Operacije finega uravnavanja se v osnovni

obliki izvajajo prek povratnih operacij, lahko pa tudi prek valutnih zamenjav ali zbiranja

vezanih depozitov (ECB 2011b, 106-107).

d) Strukturne operacije

Strukturne operacije se izvajajo, kadar želi ECB prilagoditi strukturno pozicijo

Evrosistema nasproti finančnemu sektorju. Strukturne operacije v obliki povratnih

transakcij in izdaj dolžniških certifikatov ECB izvajajo NCB na podlagi standardnih

avkcij. Strukturne operacije v obliki dokončnih transakcij se izvajajo na podlagi

dvostranskih postopkov (ECB 2011b, 108).

4.1.2 Odprte ponudbe

Cilj odprtih ponudb (angl. standing facilities) je povečati ali zmanjšati likvidnost čez

noč, signalizirati splošno naravnanost denarne politike in določiti zgornjo in spodnjo

mejo nihanj obrestnih mer na trgu čez noč. Primernim nasprotnim strankam sta na

lastno pobudo v okviru odprtih ponudb na voljo mejno posojilo in mejni depozit (Banka

Slovenije, 2015).

Mejno posojilo

Nasprotne stranke uporabijo mejno posojilo, v kolikor želijo pridobiti likvidnost čez noč

od NCB po vnaprej določeni obrestni meri, na podlagi primernega finančnega

premoženja za zavarovanje terjatev. Nasprotne stranke želijo z uporabo mejnega

posojila zadovoljiti začasne likvidnostne potrebe. Obrestna mera za mejno posojilo

23

predstavlja zgornjo mejo obrestne mere na trgu čez noč. Za mejno posojilo veljajo enaki

pogoji za celotno Evroobmočje (ECB 2012, 19).

Mejni depozit

Nasprotne stranke lahko uporabijo mejni depozit za vezavo depozita čez noč pri NCB.

Banka Slovenije nasprotnim strankam za depozite ne daje zavarovanja. Depoziti se

obrestujejo po fiksni obrestni meri. Obrestna mera za mejni depozit predstavlja spodnjo

mejo obrestne mere na trgu čez noč (ECB 2012, 20).

4.1.3 Obvezne rezerve

Obvezne rezerve bank (angl. required reserves) predstavljajo imetja ali aktivo v denarju

centralne banke, ki jih banke morajo imeti. Obvezne rezerve so potrebne zaradi

zagotavljanja varnosti bančnih vlog, saj med pritokom in odtokom sredstev iz bank ni

idealne usklajenosti. Zaradi tega morajo imeti banke nekaj rezerv, to je v višini nekaj

odstotkov od njihovih vlog, če želijo ostati pri življenju (Ribnikar 1999, 261-262).

Centralna banka instrument obveznih rezerv le redko spreminja zaradi močnega učinka,

ki ga ima le-ta na likvidnost bank, zato po navadi ne zbuja posebne pozornosti (Lozej

2001, 47).

S strani ECB se od kreditnih institucij zahteva vzdrževanje obveznih rezerv na računih

pri NCB. Znesek obveznih rezerv, ki ga mora izpolnjevati posamezna institucija, se

določi glede na njeno osnovo za obvezne rezerve. Sistem obveznih rezerv Evrosistema

omogoča nasprotnim strankam uporabo določbe o povprečenju, kar pomeni, da se

obvezne rezerve izpolnjujejo na podlagi povprečnih stanj ob koncu koledarskega dneva

na računih rezerv nasprotnih strank v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv (ECB

2008, 59).

4.1.1.1 Obvezniki obveznih rezerv

S strani ECB se od kreditnih institucij ustanovljenih v državah članicah zahteva, da

imajo oblikovane obvezne rezerve. Tako so v evroobmočju ustanovljene podružnice

subjektov, ki nimajo registriranega sedeža v evroobmočju, tudi obvezniki obveznih

rezerv Evrosisitema. Za podružnice kreditnih institucij, ustanovljenih v evroobmočju, ki

so locirane zunaj evroobmočja, ta sistem ne velja. ECB oblikuje in vodi seznam

institucij, za katere velja sistem obveznih rezerv Evrosistema. ECB prav tako objavlja

seznam institucij, ki so iz tega sistema izvzete (ECB 2008, 59-60).

4.1.1.2 Osnova za rezerve in stopnje obveznih rezerv

Osnova za rezerve posamezne institucije se določi glede na postavke njene bilance

stanja. Podatki bilance stanja se poročajo nacionalnim centralnim bankam v splošnem

okviru denarne in bančne statistike ECB. Za institucije, za katere veljajo polne zahteve

poročanja, se podatki bilance stanja, ki se nanašajo na konec danega koledarskega

meseca, uporabijo za določitev osnove za rezerve za obdobje izpolnjevanja obveznih

rezerv, ki se začne v koledarskem mesecu dva meseca pozneje. Na primer osnova za

rezerve, izračunana iz bilance stanja ob koncu februarja, bi se uporabila za izračun

24

obveznih rezerv, ki jim morajo nasprotne stranke izpolniti v obdobju izpolnjevanja

obveznih rezerv, ki se začne v aprilu (ECB 2012, 54-55). ECB lahko v osnovo za

rezerve kreditnih institucij vključi obveznosti, ki izhajajo iz naslova sprejemanja denarja

in obveznosti iz naslova zunajbilančnih postavk. V sistemu obveznih rezerv

Evrosistema sestavljata dejansko osnovo za rezerve le pasivni postavki »vloge« in

»izdani dolžniški vrednostni papirji« (ECB 2008, 60).,

Po 4. členu Uredbe (ES) št. 2531/98 lahko ECB v skladu s členom 19.1 statuta določi

stopnje obveznih rezerv, ki ne presegajo 10 % katerih koli ustreznih obveznosti, ki so

del osnove za obvezne rezerve, vendar so lahko 0 %. ECB lahko tako brez razlikovanja

določi različne stopnje obveznih rezerv za posebne skupine obveznosti, ki so del osnove

za obvezne rezerve. Stopnjo obveznih rezerv določa 4. člen Uredbe (ES) št. 1745/2003:

1. 0 % stopnja obveznih rezerv se uporablja za naslednje kategorije obveznosti:

a. Depoziti z dogovorjeno dospelostjo nad dvema letoma;

b. depoziti na odpoklic z odpovednim rokom nad dvema letoma;

c. repo posli;

d. izdani dolžniški vrednostni papirji z dogovorjeno dospelostjo nad dvema letoma.

2. 2 % stopnja obveznih rezerv se uporablja za vse ostale obveznosti, ki so

vključene v osnovo za obvezne rezerve.

V decembru leta 2011 je Evrosistem znižal stopnjo obveznih rezerv z 2 % na 1 %.

Ukrep je začel veljati v letu 2012 z januarskim obdobjem izpolnjevanja obveznih rezerv

in je dodatno povečal presežno likvidnost Evrosistema (za okoli 100 mrd EUR). Namen

tega ukrepa je bil zmanjšanje likvidnostnih potreb bank in s tem sprostitev dela

primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev Evrosistema. Poleg tega je

bil namen ukrepa spodbuditev aktivnosti na evrskem denarnem trgu prek spodbuditve

posojanja bank s presežkom likvidnosti drugim bankam, saj se presežki imetij na

poravnalnih računih bank pri centralni banki ne obrestujejo (Banka Slovenije 2011, 32).

S strani ECB lahko pride kadarkoli do spremembe stopenj obveznih rezerv. Spremembe

objavi ECB pred prvim obdobjem izpolnjevanja obveznih rezerv, za katerega

sprememba velja. Koledar obdobij izpolnjevanja obveznih rezerv se objavi vsaj tri

mesece pred začetkom vsakega leta. Obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv se začne na

dan poravnave prve operacije glavnega refinanciranja. Rezervna imetja se obrestujejo

po povprečni obrestni meri ECB (ponderirani glede na število koledarskih dni)7 za

operacije glavnega refinanciranja v času obdobja izpolnjevanja. Rezervna imetja, ki

presegajo znesek izračunanih obveznih rezerv, se ne obrestujejo (ECB 2008, 61-62).

7 Za operacije glavnega refinanciranja je ključna obrestna mera ECB po datumih uveljavitve znašala

(Banka Slovenije, 2016): 9.12.2015 (0,05 %); 10.9.2014 (0,05 %); 11.6.2014 (0,15 %); 13.11.2013 (0,25

%); 8.5.2013 (0,50 %). Od 10. marca 2004 dalje je datum uveljavitve datum spremembe obrestne mere

tako za mejni depozit in mejno posojilo kot tudi za operacije glavnega refinanciranja (praviloma

sprememba stopi v veljavo na dan poravnave prve operacije glavnega refinanciranja, ki sledi seji Sveta

ECB).

25

5 UPRAVLJANJE LIKVIDNOSTI BANK

Ker likvidna sredstva zlahka pretvorimo v gotovino z malo ali brez kapitalske izgube,

lahko definiramo upravljanje likvidnosti banke kot proces pridobivanja sredstev za

izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ali dolžnih razmerij po razumnih cenah in v

vsakem trenutku. Tako so nova povpraševanja po posojilu, obstoječe obveznosti iz

posojil in dvigi vezanih vlog osnovne pogodbene obveznosti, ki jih morajo banke

izpolnjevati (Sinkey 2002, 442-443).

Dimovski in Gregorčič (2000, 115) razlagata, da gre pri upravljanju likvidnosti v banki

pravzaprav za upravljanje denarnih tokov, ki so posledica bančnih prihodkov in

odhodkov izkazanih v izkazu uspeha ter sprememb v postavkah bilance stanja banke.

Cilj je uravnati denarne odlive in prilive in na ta način v vsakem trenutku zagotoviti

potreben obseg likvidnih sredstev za izpolnjevanje zapadlih obveznosti banke. Med

prilive likvidnih sredstev v banko štejemo nove depozite, odplačila posojil, plačila iz

naslova dospelih vrednostnih papirjev, prodaje bančnih naložb, zadolževanje banke na

denarnem trgu, prodajo bančnih storitev, itd. Odlivi likvidnih sredstev banke se

nanašajo na dvige denarnih vlog, obnovitve starih posojil, odobritve novih posojil,

poravnavo zapadlih obveznosti z naslova zadolževanja na medbančnem trgu in

evrotrgu, plačilo davkov, izplačilo dividend itd.

Denarni prilivi in odlivi niso nikoli v celoti poravnani, zato prihaja do presežkov in

primanjkljajev v denarni blagajni. Banka mora pri upravljanju z likvidnostjo tehtati med

stroški primanjkljaja likvidnih sredstev in izgub donosov zaradi prevelikega obsega

likvidnih sredstev. Banka mora doseči optimalno razmerje med donosnostjo in

likvidnostjo. Upoštevati je potrebno, da nevezana denarna sredstva povečujejo bančno

likvidnost, vendar ne prinašajo donosov, primanjkljaj likvidnih sredstev pa je povezan z

določenimi stroški pri pridobivanju le-teh. Banke si zaradi navedenega prizadevajo, da

imajo v svojih portfeljih oblikovano najmanjšo možno količino visoko likvidnih

finančnih sredstev (»trade off« med donosnostjo in likvidnostjo naložb) (ibid. 116).

Chaplin in ostali (2000, 94) pojasnjujejo, da obstajata pri likvidnosti bank dve ločeni,

vendar med seboj povezani dimenziji. Prva je tako imenovan položaj denarnega toka in

njegova sposobnost za izpolnjevanje kratkoročnih potreb z zadolževanjem na trgu.

Drugo dimenzijo predstavlja zmožnost soočenja banke z likvidnostnimi pritiski s

prodajo visoko kakovostnih sredstev.

Narava upravljanja z likvidnostjo banke je odvisna od poslovanja in od strukture njene

bilance stanja. Izhodišče upravljanja z likvidnostjo za banke je, da se prouči, v kolikšni

meri so obveznosti, ki zapadejo v prihodnosti v povezavi s prenosom zapadlih sredstev.

To je mogoče spremljati z uporabo pristopa lestvice, ki primerja denarne pritoke in

odtoke v posebnih časovnih obdobjih, npr. naslednji dan, naslednji teden. Pogosto imajo

namreč sredstva in obveznosti t.i. vedenjsko zapadlost drugačno od pogodbene

zapadlosti. Na primer, medtem ko se lahko veliko vlog prebivalstva dvigne brez

predhodnega obvestila, je njihova povprečna dejanska zapadlost daljša (vedenjska

zapadlost). Vezani depoziti in medbančno financiranje se pogosto prenesejo. Podobno

limiti na aktivni strani, ki so tehnično vplačljivi in imajo zapadlost za nedoločen čas,

medtem ko so hipoteke pogosto odplačane prej. Banke morajo zato na podlagi izkušenj,

sedanjih in bodočih tržnih pogojev, oceniti tako pričakovano vedenjsko zrelost svojih

26

obveznosti in položaj sredstev ter tveganje za nepričakovane potrebe po likvidnosti

(ibid., 94).

Rose (1999, 350) razlaga bistvo problema upravljanja z likvidnostjo banke v dveh

trditvah:

1. Zahteve po likvidnosti bank so redko enake ponudbi likvidnosti v določenem

trenutku. Banka se mora zato nenehno ukvarjati s primanjkljajem ali presežkom

likvidnosti.

2. Obstaja »trade-off« med likvidnostjo in donosnostjo bank. Večina bančnih virov

je namenjena izpolnjevanju zahtev glede likvidnosti, medtem ko so bančna

pričakovanja glede donosnosti nižja.

Tako je zagotavljanje ustrezne likvidnosti nikoli končan problem za upravljanje bank,

saj pomembno vpliva na donosnost banke. Zato odločitve upravljanja z likvidnostjo ne

morejo biti ločene od ostalih služb in oddelkov v banki (ibid., 350).

5.1 Strategije upravljanja likvidnosti bank

Banke se pri svojem poslovanju dnevno srečujejo z denarnimi prilivi in odlivi. Zelo

pomembna odliva se nanašata na dvige depozitov in vloge za nova posojila ali

obnovljiva posojila in črpanje kreditnih linij. Ostali odlivi se nanašajo na financiranje

poslovanja (obveznosti iz zadolževanja) in stroške poslovanja (plačilo davkov in

dividend). Banke lahko omenjene odlive poravnajo z denarnimi sredstvi iz naslova

novih depozitov, poplačil kreditov, prodaje naložb banke in z zadolževanjem in ostalimi

prihodki banke (Jurkovič 2006, 17).

Neto likvidnostna pozicija je razlika med prilivi in odlivi banke. V kolikor je le-ta

pozitivna, banka razpolaga s presežno likvidnostjo, v kolikor je negativna, z

likvidnostnim primanjkljajem. Pri pokrivanju likvidnostnega primanjkljaja je zelo

pomembna informacija časovne dimenzije. Trenutne likvidnostne težave bo banka

pokrila z visoko likvidnimi viri (denarna sredstva, zadolževanje pri ostalih bankah).

Likvidnostne težave, ki bodo glede na načrtovane denarne tokove nastopile v

prihodnosti, pa lahko banka pokrije s prodajo zbranih likvidnih naložb ali z

dolgoročnejšim zadolževanjem. Pri upravljanju likvidnosti se torej zraven neprestanega

tehtanja med donosnostjo in likvidnostjo banke pojavlja še problem neprestanega

ravnanja z likvidnostnimi presežki in primanjkljaji. Za reševanje tega problema se je

skozi čas oblikovalo nekaj osnovnih strategij upravljanja likvidnosti bank (več Koch

MacDonald 2000, 529) (ibid., 17).

Banke lahko pridobijo potrebna likvidna sredstva iz različnih virov. Ločimo naslednje

strategije upravljanja likvidnosti bank (Dimovski in Gregorčič 2000, 116):

1. strategija naložb (Asset liquidity management strategy),

2. strategija zadolževanja (Liability management strategy),

3. uravnotežena strategija zadolževanja (Balanced liquidity management strategy).

27

5.1.1 Strategija naložb

Rose (1999, 350-351) razlaga, da predstavlja upravljanje naložb najstarejši pristop za

izpolnjevanje likvidnostnih potreb bank. V svoji osnovni obliki zahteva ta strategija

shranjeno likvidnost v obliki likvidnih sredstev – predvsem gotovine in tržnih

vrednostnih papirjev. Ko nastopi potreba po likvidnih sredstvih, se tako zbrana sredstva

prodajo za gotovino, dokler niso izpolnjene vse bančne zahteve po denarju. Čeprav

lahko banka okrepi svojo likvidnostno pozicijo s tem, da razpolaga z več likvidnimi

sredstvi, še to nujno ne pomeni, da je likvidna, saj na likvidnostni položaj banke vpliva

tudi povpraševanje po njeni likvidnosti. Banka je torej likvidna samo, če ima v trenutku

dostop do likvidnih sredstev, po razumni ceni in v količini kot jih potrebuje.

Dimovski in Gregorčič (2000, 116-117) ločita diskrecijsko8 in nediskrecijsko pretvorbo

bančnih naložb v denar. Nediskrecijska pretvorba bančnih naložb v denar se nanaša na

vsak denarni priliv v banko (npr. ob zapadlosti odobrenih posojil), medtem ko je

diskrecijska pretvorba sredstev v denar posledica odločitve banke, da del svojega

kratkoročnega portfelja proda pred njegovo zapadlostjo (npr. prodaja kratkoročnih

vrednostnih papirjev).

Rose (1999, 352) razlaga, da strategijo naložb uporabljajo predvsem manjše banke, saj

je to manj tvegan pristop upravljanja z likvidnostjo kot zanašanje na posojila.

5.1.2 Strategija zadolževanja

Strategija zadolževanja, znana tudi kot upravljanje obveznosti, se v svoji osnovni obliki

uporablja za izposojo zadostne količine likvidnih sredstev za pokritje vseh predvidenih

potreb po likvidnosti (Rose 1999, 351).

Strategija zadolževanja se nanaša na uravnavanje likvidnosti bank preko upravljanja

njihovih obveznosti (bilančna pasiva). Banke pridobivajo potrebna likvidna sredstva iz

zunanjih virov, to je preko zadolževanja na denarnem trgu ali pri centralni banki, preko

izdajanja vrednostnih papirjev, potrdil o vlogi, sklepanja terminskih pogodb in podobno.

Z vidika banke je za izvajanje strategije zadolževanja potreben dober dostop do

denarnega trga ter možnost pridobitve neomejenih količin dodatnih denarnih sredstev,

ko so le-te potrebne. Za dostop banke do denarnega trga in zadolževanja na njem je

potrebna ustrezna kapitalska pozicija (Dimovski in Gregorčič 2000, 117).

Gardner (2005, 514) opisuje, da je strategija zadolževanja bolj značilna za večje

komercialne banke. Manjše banke so pogosto omejene na državne vrednostne papirje in

zadolževanje pri centralni banki. Majhne in finančno šibke institucije bodo zelo verjetno

za pridobivanje likvidnih sredstev pozornost v večji meri usmerile na portfelj

vrednostnih papirjev kot pa na upravljanje obveznosti. Ker je aktivno upravljanje

portfelja drago, je zelo verjetno, da bodo manjše banke vzdrževale portfelj visoko tržnih

8 Bančno bilanco stanja lahko razdelimo na diskrecijske in nediskrecijske postavke. Diskrecijske postavke

so tiste, na katere lahko poslovodstvo občutno vpliva, kot je na primer uporaba repo poslov.

Nediskrecijske postavke so tiste, na katere ima banka malo vpliva, med te sodijo nihanje depozitov,

povpraševanje po posojilih in zahtevane obvezne rezerve. Nekatere od nediskrecijskih postavk (porast

depozitov, zapadlost posojil) predstavljajo vire likvidnosti, medtem ko druge odlive likvidnosti (Gardner

2005, 511).

28

vrednostnih papirjev in presežnih rezerv. Na zmožnost hitre izdaje kratkoročnih

vrednostnih papirjev za finančne potrebe institucije vpliva njena bonitetna ocena.

Institucionalni investitorji bodo pogosto investirali v kratkoročne vrednostne papirje in

nezavarovane depozite institucij z odlično bonitetno oceno.

Prednosti izposoje likvidnih sredstev so številne. Za izposojo se lahko banka odloči

takrat, ko sredstva potrebuje, za razliko od »shranjevanja likvidnih sredstev«, kjer mora

biti nekaj likvidnih sredstev na razpolago v vsakem trenutku, kar pa znižuje donos

banke, saj prinašajo likvidna sredstva nižje donose. Najeta sredstva omogočajo banki,

da ne spreminja obsega in sestave svojega portfelja sredstev. Po drugi strani pa je

izposojanje likvidnih sredstev najbolj tvegan pristop k reševanju likvidnostnih

problemov bank zaradi nestabilnosti obrestnih mer denarnega trga in možnosti hitrih

sprememb pri razpoložljivosti kreditov. Pogosto morajo banke priskrbeti likvidna

sredstva, ko je to najtežje – tako iz vidika stroškov kakor tudi razpoložljivosti (Rose

1999, 354-355).

5.1.3 Uravnotežena strategija zadolževanja

Zaradi tveganja, ki se nanaša na izposojena likvidna sredstva in stroškov »skladiščenja«

likvidnih sredstev, naredi večina bank kompromis pri izbiri svoje strategije upravljanja

z likvidnostjo. Banke tako za upravljanje likvidnosti uporabijo metodo upravljanja

premoženja kot tudi metodo upravljanja obveznosti. Pri uravnoteženi strategiji

upravljanja z likvidnostjo je del pričakovanih potreb po likvidnosti shranjen v sredstvih

(tržni vrednostni papirji, depoziti pri drugih bankah), preostali del pričakovanih

likvidnostnih potreb pa se nanaša na vnaprejšnje dogovore za posojila pri drugih bankah

in institucijah. Nepričakovane potrebe po denarnih sredstvih se običajno pokrijejo s

kratkoročnim zadolževanjem. Dolgoročne likvidnostne potrebe je mogoče načrtovati,

sredstva za pokritje le-teh so na voljo v kratkoročnih in srednjeročnih posojilih ter

vrednostnih papirjih. Ta sredstva je mogoče pretvoriti v gotovino takoj, ko nastane

potreba po likvidnosti (Rose 1999, 353-354).

Uravnotežena strategija zadolževanja predstavlja sodobno strategijo uravnavanja

likvidnosti v bankah. Predvsem večje banke z dobrim dostopom na domače in tuje trge

si lahko potrebna likvidna sredstva zagotovijo s prodajo oziroma oblikovanjem ustrezne

strukture svojih naložb ter z zadolževanjem na denarnem trgu (Dimovski in Gregorčič,

2000, 117).

5.2 Upravljanje bilance banke

Upravljanje bilance banke (angl. asset liability management-ALM) lahko opredelimo

kot metodo za obvladovanje tveganja, s katerim se soočajo banke zaradi neusklajenosti

med sredstvi in obveznostmi, bodisi zaradi likvidnosti ali spremembe v obrestnih

merah9. Kot smo že omenili, pomeni likvidnost sposobnost institucije, da izpolni svoje

obveznosti bodisi z zadolževanjem ali preoblikovanjem sredstev. Poleg likvidnosti ima

lahko banka neskladja zaradi sprememb obrestnih mer (več Banka Slovenije 2007, 28-

9 Obrestno tveganje je tveganje nastanka izgube, ki nastane zaradi gibanja obrestne mere. Spremembe

obrestne mere pomembno vplivajo na prihodke in odhodke banke (Banka Slovenje 2007, 28).

29

29), saj se banke običajno nagibajo k posojanju sredstev na dolgi rok, na podlagi

izposoje sredstev na kratek rok (Oracle 2, 2012).

Obširen okvir upravljanja bilance banke se osredotoča na dobičkonosnost in dolgoročno

uspešno delovanje banke, z usmerjanjem na razmerji neto obrestne marže10

(angl. net

interest margin-NIM) in neto ekonomske vrednosti11

(angl. net economic value-NEV),

ob upoštevanju omejitev iz bilance stanja. Med pomembne omejitve spadajo ohranjanje

kvalitete kreditov, izpolnjevanje likvidnostnih potreb in dovolj kapitala. Pronicljiv

pogled na upravljanje bilance banke, preprosto združuje tehnike upravljanja portfelja (tj.

sredstva, obveznosti in upravljanje razlik) v usklajenem procesu. Osrednja tema

upravljanja bilance banke tako predstavlja usklajeno in ne razdrobljeno upravljanje s

celotno bilanco stanja banke (ibid., 2012).

Casu s soavtorji (2006, 226) razlaga, da sta v zadnjih nekaj letih na sestavo bančnih

bilanc vplivali dve skupini preoblikovanj, in sicer naraščanje pomembnosti pasive v

bilanci stanja in razvoj trgov potrdil o vlogah ter po drugi strani znatna razširitev

medbančnih trgov, kjer lahko banke z lahkoto kupijo ali prodajo presežno likvidnost,

tudi presežno likvidnost čez noč. Kot rezultat teh pomembnih sprememb se moderne

banke lotevajo usklajenega upravljanja obeh strani bilance stanja. Redkeje se tako

osredotočajo samo na upravljanje premoženjske strani bilance stanja.

Banka lahko dobro upravlja svoja sredstva, kadar maksimizira donos na posojila in

vrednostne papirje (npr. s povečanjem pregleda nad posojili in spremljanjem aktivnosti

ter z izbiro komitentov z nizkim kreditnim tveganjem in visokim donosom). Poleg tega

se bo banka poskušala z razširitvijo premoženjskega portfelja izogniti prevelikemu

vlaganju v posameznem sektorju. Drug pomemben cilj upravljanja sredstev vključuje

odločitve v zvezi z višino likvidnih sredstev in rezervami, ki jih banka drži na strani, pri

čemer je potrebno upoštevati »trade-off« med donosnostjo in likvidnostjo. Likvidna

sredstva običajno prinašajo nizke donose, zato bo banka, ki drži visok delež likvidnih

sredstev v bilanci stanja, imela verjetno nižje prihodke in dobiček. Na strani obveznosti

bo vodja banke skušal maksimizirati donose pri operacijah na denarnem trgu in hkrati

minimizirati plačilo obresti na depozite (ibid., 226).

Mishkin (1998, 239-240) razlaga, da banke že dolgo niso več odvisne od vpoglednih

vlog kot primarnega vira bančnih sredstev, zato posledično drugače obravnavajo tudi

svoje obveznosti (vire sredstev). Tako agresivno določajo cilje za rast njihovih sredstev

in poskušajo pridobiti denarna sredstva (z izdajo obveznosti), ko je to potrebno. Primer:

Ko banka najde privlačno priložnost za posojilo, lahko pridobi sredstva s prodajo potrdil

o vlogi. Ali če ima banka pomanjkanje v rezervah, si lahko izposodi sredstva od druge

banke na trgu državnih vrednostnih papirjev brez visokih transakcijskih stroškov. Trg

državnih vrednostnih papirjev se lahko uporabi tudi pri financiranju posojil.

10 Neto obrestna marža predstavlja razmerje med neto obrestnimi prihodki in povprečjem celotnih

sredstev (Sinkey 2002, 221). 11 Neto ekonomska vrednost predstavlja razliko med tržno vrednostjo bančnih sredstev in tržno vrednostjo

njenih obveznosti (Credit Union Business, 2012).

30

Iz računovodskega vidika so ključne spremenljivke ALM neto obrestni prihodek12

(angl. net interest income - NII), donosnost sredstev13

(angl. return on assets - ROA) in

donosnost lastnega kapitala14

(return on equty – ROE). Iz ekonomskega vidika pa

predstavlja ključne spremenljivke ALM tržna vrednost lastniškega kapitala (market

value of equity - MVE) (Sinkey 1998, povzeto po Casu, 2006, 227).

5.2.1 Odbor za upravljanje z bilanco banke

Kot smo že omenili, je usklajeno in sočasno odločanje glede financiranja in investiranja

bistvo upravljanja bilance banke. To vlogo v bankah izvaja odbor za upravljanje z

bilanco banke (angl. asset and liability committee-ALCO). Odbor za upravljanje z

bilanco banke lahko štejemo za eno najbolj pomembnih vodstvenih skupin in funkcij v

banki. Odbor lahko štejemo tudi kot zelo pomemben pri upravljanju kapitala (Casu et al.

2006, 226).

Odbor za upravljanje z bilanco banke skrbi za upravljanje bilance banke v bankah z

razvito tradicijo upravljanja naložb in sredstev. Oblikovanje odbora je prisotno v velikih

bankah, v manjših bankah pa njegove naloge opravlja likvidnostna komisija, ki se

sestaja vsak dan. Odbor mora definirati namen uveljavljanja procesa uravnavanja naložb

in sredstev v banki ter sprejeti politiko njegovega izvajanja. Politika upravljanja bilance

banke v pisni obliki vsebuje določitev temeljnih ciljev (uravnavanje izpostavljenosti

obrestnemu tveganju, povečevanje neto obrestnih prihodkov, zagotavljanje primernega

likvidnostnega položaja in kapitalske pozicije) ter predstavitev organizacijske strukture

in njegove odgovornosti (Bratuša 2004, 23-24).

Koch in MacDonald (2000, 303) razlagata, da je bančni odbor za upravljanje z bilanco

banke ali alternativno tudi odbor za upravljanje s tveganji odgovoren za merjenje in

spremljanje obrestnega tveganja. Odbor prav tako priporoča cenovne, naložbene,

finančne in tržne strategije za dosego želenega »trade off« med tveganjem in

pričakovanim donosom.

5.3 Ocenjevanje likvidnostnih potreb bank

Gardner (2005, 511) opisuje, da potrebujejo banke zraven izpolnjevanja likvidnostnih

zahtev s strani regulatorja (centralne banke) še likvidna sredstva za zadovoljitev

povpraševanj po posojilih in za dvige depozitov. Znesek likvidnostnih potreb je tako

odvisen od predvidenega povpraševanja po posojilih ter od dvigov vlog zaradi cikličnih

in sezonskih dejavnikov ter rasti. Znesek likvidnostnih potreb je odvisen tudi od tega,

12 Neto obrestni prihodek predstavlja razliko med prihodki od obresti in odhodki za obresti. Neto obrestni

prihodek ima pomembno vlogo pri pokrivanju rezervacij za izgube iz naslova posojil, režijskih stroškov,

enkratnih izgub, davkov in dividend (Sinkey 2002, 221). 13 Donosnost sredstev – ROA je osnovno merilo dobičkonosnosti banke, predstavlja neto dobiček po

obdavčitvi na vsak evro sredstev. ROA zagotavlja informacije o tem, kako učinkovito je banka vodena,

odraža koliko dobička je ustvarjenega v povprečju na vsak evro sredstev (Mishkin 1998, 241). 14 Donosnost lastnega kapitala – ROE je naslednje merilo dobičkonosnosti banke. ROE nudi lastnikom

banke informacije o tem, koliko je banka zaslužila z njihovo kapitalsko naložbo. Predstavlja neto dobiček

po obdavčitvi na vsak evro temeljnega kapitala banke (Mishkin 1998, 241).

31

koliko rezerve želi banka za nepričakovana povpraševanja po posojilih in za dvige

depozitov ter od njene izpostavljenosti tveganju.

Potrebno je, da vodstvo banke razume vpletenost nediskrecijskih postavk za banko.

Banke, ki prejmejo večino prihodkov iz naslova posojil, si ne želijo zavrniti prošenj za

posojila dobrih komitentov zaradi pomanjkanja likvidnosti. Takšni ukrepi bi ogrozili

odnose s komitenti, zgrajenimi v več letih poslovanja in škodovali nadaljnjemu

poslovnemu potencialu. Zavrnitev zahtev komitentov za dvige vlog bi zagotovo imelo

še hujše posledice. Zato so operacije, ki temeljijo na povpraševanju po likvidnosti

pomemben del procesa načrtovanja. Boljše kot bo banka predvidela pričakovana

povpraševanja po posojilih in dvigih vlog, manjše likvidnostne potrebe bo za to

potrebovala oblikovane (ibid., 511).

Obstaja več metod, po katerih se ocenjuje likvidnostne potrebe bank:

a) metoda virov in uporabe sredstev,

b) metoda strukture sredstev,

c) metoda kazalnika likvidnosti.

V nadaljevanju povzemamo posamezne metode za ocenjevanje likvidnostnih potreb

bank po Rose (2002, 355-364).

Vsaka od teh metod temelji na določenih predpostavkah in pomeni le približek

dejanskih likvidnostnih potreb v nekem trenutku. Zato mora biti vodja likvidnosti vedno

pripravljen na podrobnejše ocene glede bančnih likvidnostnih potreb, ko so na voljo

nove informacije. Dejstvo je, da večina bank poskrbi, da likvidnostne rezerve

vključujejo načrtovan del sestavljen iz rezerv na podlagi zadnje likvidnostne napovedi

in zaščitni del, sestavljen iz presežnih likvidnih rezerv. Zaščitna likvidnostna

komponenta je lahko večja ali manjša, odvisno od filozofije vodstva in odnosa do

tveganja (Rose 2002, 355).

a) Metoda virov in uporabe sredstev

Metoda virov in uporabe sredstev se nanaša na dve predpostavki (ibid., 355):

1. Bančna likvidnost narašča, ko naraščajo depoziti in se zmanjšujejo krediti.

2. Bančna likvidnost pada, ko se znižujejo depoziti in naraščajo krediti.

Kadarkoli se viri in poraba likvidnih sredstev ne ujemajo, se banka sooča z likvidnostno

vrzeljo, merjeno kot velikost celotne razlike med njihovimi viri in uporabo sredstev. Ko

viri likvidnosti (tj. naraščanje depozitov ali zmanjševanje kreditov) presegajo porabo

likvidnosti (tj. zmanjševanje depozitov ali povečanje kreditov), ima banka pozitivno

likvidnostno vrzel. Njihov presežek likvidnih sredstev mora biti hitro investiran v

dobičkonosna sredstva, dokler niso potrebna za pokritje bodočih potreb po gotovini. Po

drugi strani pa kadar poraba likvidnih sredstev presega vire likvidnosti, se banka sooča s

primanjkljajem likvidnosti ali z negativno likvidnostno vrzeljo. V tej situaciji mora

banka dvigovati sredstva iz najcenejših virov in virov, ki so najhitreje na razpolago

(ibid., 355).

Ključni koraki metode virov in uporabe sredstev so naslednji:

1. Posojila in depoziti morajo biti napovedani za določeno obdobje načrtovanja

likvidnosti.

2. Ocena odstopanja (v posojilih in depozitih) se mora preračunati za obdobje

načrtovanja.

32

3. Vodja likvidnosti mora oceniti bančna neto likvidna sredstva, presežek ali

primanjkljaj v obdobju načrtovanja, s primerjavo predvidenih sprememb v

posojilih in predvidenimi spremembami v depozitih (ibid., 355).

Rose (2002, 355-356) razlaga, da banke uporabljajo različne variante statističnih tehnik,

dopolnjene s presojo in izkušnjami vodstva, da pripravijo napovedi glede gibanja

depozitov in posojil. Z uporabo napovedi gibanja depozitov in posojil na podlagi

statističnega modela lahko poslovodstvo oceni bančne potrebe po likvidnosti z

izračunom:

Ocenjen likvidnostni manjko (-) ali presežek (+) za prihajajoče obdobje = Ocenjena

sprememba v skupnih depozitih – ocenjena sprememba v skupnih posojilih

Nekoliko enostavnejši pristop ocene prihodnjih depozitov in posojil je, da razdelimo

napoved prihodnje rasti depozitov in posojil na tri ključne komponente (ibid., 356):

1. Komponenta trenda, ki jo lahko banka oceni z vzpostavitvijo linije trenda, pri

čemer uporabi referenčne točke ocenjenih skupnih posojil in depozitov v zadnjih

desetih letih (ob koncu leta, četrtletno ali mesečno).

2. Sezonska komponenta, ki meri pričakovano vedenje depozitov in posojil v

danem tednu ali mesecu zaradi sezonskih dejavnikov, v primerjavi z ravnijo

depozitov in posojil ob koncu leta.

3. Ciklična komponenta, v okviru katere gre za pozitivna oz. negativna odstopanja

od celotnih pričakovanih depozitov in posojil (merjenih kot vsota trenda in

sezonskih komponent), odvisno od moči ali šibkosti gospodarstva v tekočem

letu.

b) Metoda strukture sredstev

Naslednji pristop ocenjevanja bančnih zahtev po likvidnih sredstvih je metoda strukture

sredstev. Najprej so depoziti in ostali viri sredstev razdeljeni v kategorije na osnovi

njihovih ocen verjetnosti, da bodo dvignjeni in bodo tako predstavljali izgubo za banko.

Za ilustracijo lahko bančne depozitne in nedepozitne obveznosti razdelimo v tri

kategorije (ibid., 359):

1. Obveznosti »Hot money« − depoziti in ostala izposojena sredstva, ki so

obrestno zelo občutljiva oz. je zanje vodstvo prepričano, da bodo dvignjena v

tekočem obdobju.

2. Ranljiva sredstva – depoziti komitentov, katerih znaten del (morda 25 ali 30 %)

bo verjetno dvignjen iz banke v tekočem obdobju.

3. Stabilna sredstva (imenovana tudi temeljni depoziti ali temeljne obveznosti) –

sredstva za katere poslovodstvo meni, da jih verjetno ne bo mogoče črpati iz

bank (razen manjši delež od celote).

V naslednjem koraku mora vodja likvidnosti na stran odvesti likvidna sredstva, glede na

nekatera želena pravila delovanja, za vsakega od treh virov sredstev, omenjenih zgoraj.

Na primer, vodja likvidnosti se lahko odloči, da ustvari 95 % likvidnostnih rezerv15

za

vsa sredstva v skupini »Hot money« (z odštetimi obveznimi rezervami, ki jih ima banka

za te depozite). Za kategorijo ranljivih sredstev lahko banka zadrži fiksen odstotek

zneska, recimo 30 % v likvidnostih rezervah. Pri stabilnih virih sredstev se lahko banka

15 Likvidnostno rezervo lahko sestavljajo vloge na vpogled pri korespondenčnih bankah, države zakladne

obveznice in repo posli, kjer se sredstva lahko pridobijo v nekaj minutah ali urah (Rose 2002, 359).

33

odloči za še manjši delež, morda 15 % ali manj od njihovega skupnega zneska. Tako

lahko likvidnostno rezervo za bančne depozitne in nedepozitne obveznosti določimo,

kot sledi (ibid., 359):

Obvezna likividnostna rezerva = 0,95 x (sredstva »Hot money« in nedepozitna

sredstva – predpisane zakonske rezerve) + 0,3 x (ranljiva sredstva in nedepozitna

sredstva – predpisane zakonske rezerve) + 0,15 x (stabilni depoziti in nedepozitna

sredstva – predpisane zakonske rezerve).

Banka si mora prizadevati, da je sposobna v vsakem trenutku odobriti vsa dobra

posojila. Zato se mora vodstvo banke potruditi, da oceni maksimalno možno število

posojil ter da v sredstvih likvidnostne rezerve obdrži razliko med dejansko in

predvideno maksimalno vsoto posojil. Kombinacija tako likvidnostnih zahtev za

posojila kot depozite, se za celotno likvidnostno potrebo banke glasi (ibid., 359-360):

Celotna likvidnostna potreba banke = 0,95 x (sredstva »Hot money« in nedepozitna

sredstva – predpisane zakonske rezerve za sredstva »Hot money«) + 0,30 x (ranljiva in

nedepozitna sredstva – predpisane zakonske rezerve) + 0,15 x (stabilne vloge in

nedepozitna sredstva – predpisane zakonske rezerve) + 1,00 x (morebitna izdana

posojila – dejanska izdana posojila).

Res je, da so likvidnostne zahteve za posojila in vloge, ki sestavljajo zgornjo enačbo

subjektivne ocene, ki se zanašajo na presojo in izkušnje vodstva ter njihov odnos do

tveganja, vendar pa mnoge banke rade uporabljajo verjetnost pri odločanju, koliko

likvidnosti »držati« za vloge in posojila. V skladu izpolnjevanja metode strukture

sredstev bo vodja likvidnosti želel opredeliti najboljši16

in najslabši17

možen

likvidnostni položaj banke in verjetnost, da se bo banka znašla v tej situaciji. Pri tem se

je potrebno zavedati, da se najbolj verjeten izid za banko nahaja nekje med obema

ekstremoma (ibid., 360-362).

16 Najboljša likvidnostna pozicija za banko nastopi, v kolikor se rast depozitov izkaže precej nad pričakovanji vodstva, mogoče se dotakne najvišje točke rasti bančnih depozitov iz preteklosti. Se pa po

drugi strani izkaže povpraševanje po posojilih precej pod pričakovanji. Banka se bo v tem primeru

soočala z minimalnim pritiskom na likvidne rezerve. V primeru presežka likvidnih sredstev je potrebo

imeti izoblikovan načrt za investiranje le-teh za povečanje donosnosti banke (ibid., 361-362). 17 Najslabša možna likvidnostna pozicija za banko se pojavi v primeru, ko rast depozitov pade precej pod

pričakovanji vodstva, se pa povpraševanje po posojilih dvigne nad njihovimi pričakovanji. Banka se bo v

tem primeru soočala z maksimalnim pritiskom na razpoložljive likvidnostne rezerve, zato ker rast

depozitov verjetno ne bo zadoščala za vsa povpraševanja komitentov po posojilih. V tem primeru se je

potrebno pripraviti na precejšen likvidnostni deficit in razviti načrt za dvig precejšnjih količin likvidnih

sredstev (ibid., 360-361).

34

Primer izračuna verjetne likvidnosti je prikazan v tabeli 1 (Rose 2002, 362):

Tabela 1: Primer izračuna verjetne likvidnosti

Verjetna

likvidnost za

banko za

naslednji teden

(v mio USD)

Ocenjen

povprečen

obseg

depozitov za

naslednji

teden

(v milijonih)

Ocenjen

povprečen obseg

sprejemljivih

posojil za

naslednji teden

(v milijonih)

Ocenjen

likvidnostni

suficit ali

deficit za

naslednji teden

(v milijonih)

Napoved

verjetnosti s

strani

poslovodstva za

vsak možen izid

Najboljša

likvidnostna

pozicija (max.

depozitov, min.

posojil)

170

110

60

15%

Likvidnostna

pozicija z

največjo

verjetnostjo

pojava

150

140

10

60%

Najslabša

likvidnostna

pozicija (min.

depozitov, max.

posojil)

130

150

-20

25%

Vir: (Rose 2002, 362)

Pričakovano likvidnostno zahtevo banke izračunamo po naslednji formuli (ibid., 362) :

Pričakovana likvidnostna zahteva banke = verjetnost izida A x (ocena likvidnostnega

suficita oz. deficita v izidu A) + verjetnost izida B x (ocena likvidnostnega suficita oz.

deficita v izidu B) +…+… (za vse možne izide, ob predpostavki, da je vsota vseh

verjetnosti enaka 1).

Na podlagi te formule lahko izračunamo pričakovano likvidnostno zahtevo za primer iz

tabele.

Pričakovana likvidnostna zahteva banke = 0,15 x (+60 mio USD) + 0,60 x (+10 mio

USD) + 0,25 x (-20 mio USD) = 10 mio USD

V povprečju lahko poslovodstvo v naslednjem tednu načrtuje presežek likvidnosti v

znesku 10 mio USD ter hkrati pregleda možnosti investiranja pričakovanih presežnih

sredstev. Seveda mora imeti vodstvo načrt tudi za primer, če se uresniči najslabši možni

izid (ibid., 363).

c) Metoda kazalnika likvidnosti

Mnoge banke ocenjujejo njihove potrebe po likvidnih sredstvih na osnovi izkušenj in

povprečij v panogi. Pri ocenjevanju likvidnostih potreb banke pogosto uporabijo

določene finančne kazalnike ali kazalnike likvidnosti18

(ibid., 363-364).

18 Med kazalnike likvidnostni uvrščamo: kazalnik stanja denarja, kazalnik likvidnih vrednostnih papirjev,

neto stanje državnih vrednostnih papirjev, zmogljivostno razmerje, razmerje zastavljenih vrednostnih

35

Prvih pet omenjenih kazalnikov likvidnost se osredotoča na sredstva ali shranjeno

likvidnost. Zadnjih pet se v glavnem osredotoča na obveznosti banke ali kupljeno

likvidnost. Posamezen kazalnik likvidnosti se mora primerjati s povprečno vrednostjo

kazalnika likvidnosti za banke podobne velikosti in lokacije. Ti indikatorji so zelo

občutljivi na letne čase in fazo poslovnega cikla. Kazalniki likvidnosti običajno padejo

v času velikega pritiska posojilojemalcev, in se ponovno dvignejo v času gospodarske

krize (recesije). Tako so celotna industrijska povprečja pogosto zavajajoča. Vsako

bančno likvidnostno pozicijo je potrebo presojati glede na ustanovo podobne velikosti

in glede na podobno tržno okolje. Poleg tega se menedžerji običajno osredotočajo na

spremembe kazalnikov likvidnosti v njihovih ustanovah kot pa na stopnjo posameznega

indikatorja. Želijo vedeti predvsem ali likvidnost narašča oz. upada in zakaj (ibid., 364).

5.4 Merjenje likvidnosti bank

Sinkey (2002, 451) pravi, da se likvidnost lahko shrani v bilanci stanja ali kupi na

denarnem trgu, zato potrebujemo dve alternativi za merjenje likvidnosti. Merjenje

shranjene likvidnosti je nekoliko lažje, ker ne vključuje dejavnika zaupanja, kot ga

zahteva sposobnost nakupa sredstev na denarnem trgu. Banke, ki se ukvarjajo z

upravljanjem obveznosti, morajo vzdrževati njihovo kreditno sposobnost in ugled

kapitala, da bi lahko bile na razpolago domačemu in mednarodnemu denarnemu trgu.

Banke pri merjenju likvidnosti uporabljajo različne načine za vodenje politike in

uravnavanje likvidnostne pozicije. Najpogostejši uporabljeni elementi so naslednji

(Kremzer 1997, povzeto po Razinger, 2003, 12):

a) ugotavljanje neto dnevne likvidnostne pozicije,

b) izračunavanje povprečne vrzeli financiranja,

c) izračunavanje in primerjava likvidnostnih koeficientov.

a) ugotavljanje neto likvidnostne pozicije

Primerjava bančnih virov in uporabe sredstev na kratek rok (npr. v naslednjih 30. dneh)

zagotavlja merjenje likvidnosti na podlagi denarnega toka. Razlika med uporabo

likvidnih sredstev (ki so na voljo v naslednjih 30. dneh) in virov (kratkoročne

obveznosti, ki zapadejo v naslednjih 30. dneh) predstavlja bančno likvidnostno pozicijo

(presežek ali primanjkljaj). Čeprav presežek označuje likvidnostno rezervo, mora banka

razmišljati o oportunitetnih stroških takšne pozicije. Prav tako mora banka razmišljati o

tveganju v primeru likvidnostnega primanjkljaja. Za načrtovanje bančnih likvidnostnih

potreb je potrebna primerjava njihovih likvidnostnih presežkov ali primanjkljajev s

finančnimi zahtevami v različnih obdobjih, recimo 90. dneh. Ideja je napovedati neto

nova posojila (nova posojila – zapadla posojila – prodajo posojil), skupen tok vlog

(prilivi – odlivi) ter neto tok iz ostalih sredstev in obveznosti. K vsoti napovedi tokov

dodani presežki ali primanjkljaj na začetku obdobja ustvarjajo likvidnostno pozicijo na

koncu obdobja (Sinkey 2002, 451-452).

Saunders (2000, 362-364) razlaga, da lahko bančno likvidnostno tveganje izvira iz

odliva vlog in povpraševanja po novih posojilih in poznejše potrebe po izpolnitvi teh

zahtev preko unovčenja sredstev ali najemanja posojil. Če je mogoče, je potrebo dnevno

papirjev, razmerje »Hot money«, razmerje kratkoročnih naložb v občutljivih obveznostih, indeks

posredovanih depozitov, razmerje stalnih depozitov, razmerje sestave depozitov (Rose 2002, 364).

36

merjenje likvidnostnega položaja institucije. Koristno orodje za to je neto likvidnostni

izpis, ki zajema vire in porabo likvidnosti in tako zagotavlja merilo za neto likvidnostni

položaj institucije. Poglejmo takšen izpis na primeru U.S money center bank.

Tabela 2: Neto likvidnostna pozicija v mio USD

Viri likvidnosti Poraba likvidnosti

Gotovinska sredstva 2000 Izposojena sredstva 6000

Max. znesek sredstev, ki si ga lahko banka

izposodi

12000 Zadolžitev pri CB 1000

Presežne denarne rezerve

500 Skupaj 7000

Skupaj 14500 Neto likvidnost

skupaj 7500

Vir: (Saunders 2000, 363)

Banka ima tri glavne vire likvidnosti:

gotovinska sredstva, kot so zakladne menice, ki so lahko prodane takoj z nizkim

cenovnim tveganjem in nizkimi transakcijskimi stroški,

maksimalni znesek sredstev, ki si ga lahko banka izposodi na denarnem trgu,

presežne denarne rezerve (nad predpisanimi obveznimi rezervami s strani CB).

Kot je razvidno iz tabele 2, znašajo bančni skupni likvidnostni viri 14500 mio. USD. Če

primerjamo vire likvidnosti s porabo likvidnosti, vidimo, da znašajo izposojena sredstva

in zadolžitev pri CB 7000 mio. USD. Iz tega sledi, da ima banka pozitivno likvidnostno

pozicijo v znesku 7500 mio. USD.

b) izračunavanje povprečne vrzeli financiranja

Saunders (2000, 364-365) opisuje, da ostanejo vloge v banki v povprečju daljše časovno

obdobje − dve leti ali več. V banki tako pogosto mislijo na povprečno osnovo vlog,

vključno s vpoglednimi vlogami, kot temeljni vir sredstev, s katerimi se lahko sčasoma

financira povprečni znesek posojil. Vrzel financiranja definira kot:

Vrzel financiranja = povprečje posojil – povprečje vlog

Če je vrzel financiranja pozitivna, jo lahko banka financira z gotovino in likvidnimi

sredstvi ali z zadolževanjem na denarnem trgu. Iz tega sledi:

Vrzel financiranja = - likvidna sredstva + izposojena sredstva

To razmerje lahko zapišemo tudi kot:

vrzel financiranja + likvidna sredstva = Zahteva za financiranje (izposojena sredstva)

Večja kot je bančna vrzel financiranja in več likvidnih sredstev kot banka drži, večji

znesek sredstev si bo potrebno izposoditi na denarnem trgu in večja bo izpostavljenost

likvidnostnim težavam. Naraščajoča vrzel financiranja lahko opozori na prihodnje

bančne likvidnostne težave. Kaže se lahko v povečanem dvigovanju vlog in povečanem

povpraševanju po posojilih. Če banka ne zniža svojih likvidnih sredstev, se mora zateči

37

na zadolževanje na denarnem trgu. V kolikor ta posojila naraščajo, lahko postanejo

posojilodajalci zaskrbljeni glede kreditne sposobnosti banke. Reagirajo lahko z uvedbo

višjih premij za izposojena sredstva ali vzpostavijo strožjih kreditnih omejitev z

neodobritvijo obnovitvenih posojil banki. Če bančne zahteve za financiranje presežejo

te omejitve, je banka praktično nesolventna.

c) izračunavanje in primerjava likvidnostnih koeficientov

Likvidnostni koeficienti prikazujejo oceno tveganja nelikvidnosti banke oziroma

nezmožnost vračanja bančnih vlog in dajanja že odobrenih posojil. Temeljijo na

izračunih in primerjavi količnikov, kot so (Razinger 2003, 13):

staje posojil/stanje depozitov,

delež izposojenih sredstev v celotni aktivi,

delež potencialnih obveznosti v celotni aktivi.

Saunders (2000, 364) opisuje, da visoko razmerje stanja posojil in stanja depozitov ter

deleža izposojenih sredstev v celotni aktivi pomeni, da se banka za financiranje posojil

v veliki večini zanaša na pridobivanje kratkoročnih sredstev na denarnem trgu in ne iz

naslova vlog. To bi lahko za banko v prihodnosti pomenilo likvidnostne težave, v

kolikor je ta blizu limita zadolževanja na denarnem trgu. Visok delež potencialnih

obveznosti v celotni aktivi podobno izraža potrebo po visoki stopnji likvidnosti za

financiranje nepričakovanega umika teh posojil.

Poznamo več likvidnostnih koeficientov za merjenje likvidnosti. V nadaljevanju

posamezne likvidnostne koeficiente na kratko povzemamo po Sinkey (2002, 452-454).

Metoda odvisnosti od večjih obveznosti

Sinkey (2002, 452) opisuje, da je metoda odvisnosti od večjih obveznosti (angl. large -

liability dependence – LLD) merilo, v kolikšni meri sredstva »Hot money« podpirajo

osnovna donosna sredstva banke. Ker števec v enačbi predstavlja kratkoročno obrestno

občutljiva sredstva, pomeni pozitivno in visoko razmerje nekaj tveganja nelikvidnosti.

Za največje banke razmerje LLD 50% ni nič neobičajnega. Za manjše banke, ki nimajo

velikih obveznosti LLD razmerje ni smiselno. Prav tako imajo manjše banke, ki

upravljajo velike zneske začasnih naložb LLD razmerje negativno.

Razmerje med vezanimi vlogami in celotnimi sredstvi

Razmerje med vezanimi vlogami in celotnimi sredstvi se spreminja obratno sorazmerno

z velikostjo banke (ibid., 452).

Razmerje med posojili in najemi in celotnimi sredstvi

Banka z visokim deležem posojil in najemov v sredstvih se obravnava, kot da je

»prezadolžena« ali relativno nelikvidna. Nasprotno pa nizko razmerje označuje

likvidnost banke z presežkom posojilnih zmogljivosti. Razmerje se zvišuje z velikostjo

banke (ibid., 452).

Razmerje med posojili in najemi ter vezanimi vlogami

Razmerje med posojili in vezanimi vlogami je tradicionalno merilo likvidnosti bank, kar

kaže v kolikšni meri se vloge uporabljajo za izpolnjevanje zahtev po posojilih. Različico

predstavlja razmerje med posojili in najemi ter vezanimi vlogami. Nižje kot je to

38

razmerje, več shranjene likvidnosti ima banka. Večje banke imajo to razmerje običajno

večje od 1 (ibid., 452).

Razmerje med začasnimi naložbami in sredstvi

Razmerje med začasnimi naložbami in celotnimi sredstvi meri najbolj likvidna sredstva

banke kot procent od celotnih sredstev. Začasne naložbe lahko definiramo kot vsoto treh

postavk (posojil ostalih depozitnih institucij, državnih obveznic in reodkupnih

vrednostnih papirjev, sredstev na tekočih računih in investicijskih vrednostnih papirjev

z ročnostjo enega leta ali manj). Te postavke predstavljajo začasna »shranjena« sredstva

v bilanci stanja, sredstva, ki so lahko hitro, enostavno in varno pretvorjena v gotovino.

Razmerje pada, če narašča velikost banke (ibid., 453).

Investicijski vrednostni papirji: razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo

Če je tržna vrednost vrednostih papirjev bistveno pod knjigovodsko in če bankirji neradi

sprejemajo kapitalske izgube, potem je tržno-knjigovodski koeficient manj kot 1

pokazatelj pomanjkanja likvidnosti, dokler obrestne mere ne padejo in dosežejo tržne

vrednosti (ibid., 453-454).

Razmerje med zastavljenimi vrednostnimi papirji in celotnimi vrednostnimi papirji

Investicijski vrednostni papirji bank, zastavljeni kot jamstvo, niso na voljo za

pokrivanje likvidnostnih potreb, dokler terjatve do njih niso umaknjene, ali so na voljo

nove oblike zavarovanja. Zastava vrednostnih papirjev se giblje v razponu med 20–60

% naložb portfelja banke s srednjo vrednostjo okoli 25 %. Razmerje jamstvenih

vrednostnih papirjev se povečuje skupaj z velikostjo banke (ibid., 454).

39

6 PRIMER UPRAVLJANJA LIKVIDNOSTI V NOVI KBM

D. D.

6.1 Kratka predstavitev Nove KBM d. d.«

Nova KBM d. d. je univerzalna banka z najdaljšo tradicijo bančništva v Sloveniji ter

močnim ugledom doma in po svetu. Osnovna dejavnost banke je zagotavljati

kakovostne, sodobne, varne in donosne finančne rešitve za uresničevanje osebnih in

poslovnih ciljev. Banka se zaveda svoje vloge in soodvisnosti v okoljih, kjer deluje,

zato dejavno sodeluje pri razvoju gospodarskega in družbenega okolja (Nova KBM d.

d., 2016.

Danes je Nova KBM d. d. steber močne finančne skupine, ki združuje že 14 članic. Rast

in razvoj banke je rezultat zavzetega in kakovostnega dela vseh zaposlenih ter zaupanja

in zadovoljstva njihovih strank in poslovnih partnerjev. Zaupanje kot temeljno vrednoto

in usmeritev ohranjajo na vseh področjih njihovega delovanja. Banka se redno pojavlja

na lestvicah najboljših bank in je prejemnica številnih strokovnih nagrad, ki potrjujejo

kakovost njihovega dela (Nova KBM d. d., 2016).

6.2 Poslovanje Nove KBM d. d. ter vpliv gospodarske krize na

poslovanje

Odziv na svetovno krizo se je na slovenskem borznem trgu kazal z zamikom. To

pomeni, da je bil prvi upad tečajev zabeležen proti koncu januarja 2008. Dogodki, ki so

se vrstili v drugi polovici leta 2008, kot so stečaj Lehman Brothers, prenosi številnih

finančnih družb pod državno okrilje, paketi državnih pomoči, prenos finančne krize v

realni sektor ipd., so za vse vlagatelje predstavljali veliko oviro pri novih vlaganjih v

finančne instrumente, saj se je tržno tveganje izredno povečalo. Upadlo je predvsem

število novih vlaganj, svežega denarnega toka na kapitalski trg skoraj ni bilo, večji delež

opravljenih transakcij v zadnjem kvartalu pa predstavljajo prodaje finančnih naložb

(Letno poročilo Nove KBM d. d. 2008, 41-42).

Slabši promet na domačih in tujih borzah ter dogodki, ki so se zaradi finančne krize

začeli dogajati v svetu, so posredno oziroma neposredno vplivali tudi na poslovanje

Nove KBM d. d. (v nadaljevanju banke) (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2008, 42).

Poslovanje banke je zelo odvisno od makroekonomskega okolja, v katerem posluje.

Večino svojega poslovanja izvaja banka v Sloveniji, zato so na njen finančni položaj in

rezultate poslovanja vplivali predvsem gospodarski in politični pogoji v Sloveniji,

posredno pa tudi gospodarske razmere v najpomembnejših zunanjetrgovinskih

partnericah Slovenije (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2011, 66). Splošno poslabšanje

gospodarskih razmer se je odrazilo v zmanjševanju obsega poslovanja komitentov, v

poslabšanju njihove likvidnosti in v slabšem poravnavanju njihovih obveznosti do

banke (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2010, 43). Poslabševanje gospodarskih razmer

v letih od 2008 do 2013 se je v banki odrazilo predvsem v povečanju oblikovanih

oslabitev zaradi slabšanja kvalitete kreditnega portfelja ter v manjših čistih obrestnih

prihodkih, kar je občutno vplivalo na čiste dobičke banke.

40

Tabela 3: Čisti dobiček/izguba banke v obdobju 2007−2014 (v tisoč EUR)

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Čisti

dobiček/izguba

banke

42.405 16.250 12.147 9.372 -83.975 -203.255 -656.500 35.916

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Iz tabele 3 je razvidno, da je banka v letu 2007, ko še ni bilo znakov finančne krize,

beležila čisti dobiček v višini 42.405 tisoč evrov. Banka je že v letu 2008 beležila nižji

čisti dobiček glede na leto 2007 za 26.155 tisoč evrov oz. 61,7 %. Na slabši finančni

rezultat banke v letu 2008 je vplivala finančna kriza ter posledično padec tečajev

vrednostnih papirjev namenjenih trgovanju in stroški oslabitev, ki so presegli

načrtovane. Nadalje se je čisti dobiček banke znižal tudi v letu 2009 in 2010. V letih

2011, 2012, 2013 je banka beležila čisto izgubo, ki so jo povzročile predvsem višje neto

rezervacije in oslabitve ter nižje čiste obresti in provizije. Izguba banke je tako v letu

2013 znašala kar 656.500 tisoč evrov. V letu 2014 je banka beležila 35.916 tisoč evrov

čistega dobička, k čemur so v največji meri prispevale čiste obresti, čiste opravnine ter

občutno nižje oblikovane rezervacije in oslabitve v višini 51.539 tisoč evrov.

Tabela 4: Bilančna vsota banke na dan 31.12. v obdobju 2007−2014 (v tisoč EUR)

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Bilančna

vsota 4.218.78 4.564.76 4.789.38 4.806.50 4.811.08 4.338.57 3.909.97 3.608.22

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Tabela 4 prikazuje gibanje bilančne vsote banke v letih 2007−2014. Bilančna vsota

banke je konec decembra 2008 znašala 4.564.76 tisoč evrov in se je glede na konec leta

2007 povečala za 345.98 tisoč evrov oz. 8,2 %. Bilančna vsota se je povečala tudi v

letih 2009, 2010 in 2011. Na spremembo bilančne vsote na aktivni strani je vplivalo

predvsem povečanje finančnih sredstev razpoložljivih za prodajo, povečanje kreditov

nebančnemu sektorju ter dokapitalizacija banke v letu 2011. Na pasivni strani je na

spremembo bilančne vsote vplival predvsem porast dolgov do države in nebančnega

sektorja. Bilančna vsota banke je konec leta 2012 znašala 4.338.57 tisoč evrov, kar je za

9,8 % manj kot konec leta 2011. Na spremembo bilančne vsote na aktivni strani v letu

2012 je vplivalo predvsem znižanje kreditov nebančnemu sektorju ter na pasivni strani

znižanje dolgov do nebančnega sektorja. Bilančna vsota je konec leta 2013 znašala

3.909.97 tisoč evrov in se je glede na konec leta 2012 znižala za 9,9 %. Na znižanje

bilančne vsote je bistveno prispeval prenos terjatev banke na DUTB, ki ga je banka

izvedla v decembru 2013 po neodvisnem pregledu kakovosti sredstev, ki je bil zahtevan

s strani Evropske komisije. Znižanje bilančne vsote je banka beležila tudi v letu 2014, in

sicer za 7,7 % glede na leto 2013.

Tabela 5: Celotni kapital banke na dan 31.12. v obdobju 2007−2014 (v tisoč EUR)

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Celotni

kapital 296.026 333.846 367.886 375.256 373.736 192.569 517.712 580.347

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Tabela 5 prikazuje gibanje celotnega kapitala banke v obdobju od 2007 do 2014. Konec

leta 2008 je kapital banke znašal 333.846 tisoč evrov in se je povečal za 37.820 tisoč

41

evrov glede na konec leta 2007. Na povišanje kapitala sta vplivala dokapitalizacija

banke v oktobru 2008 in dosežen dobiček poslovnega leta. Kapital banke se je povečal

še v letu 2009 in 2010. V letu 2011 je banka beležila znižanje kapitala, na katerega je

vplivala realizirana čista izguba poslovnega leta, medtem ko je uspešna dokapitalizacija

blažila vpliv izgube. Na zmanjšanje kapitala banke v letu 2012 je vplivala realizirana

čista izguba poslovnega leta. Konec leta 2013 je kapital banke znašal 517.712 tisoč

evrov in se je glede na konec leta 2012 povečal za 325.143 tisoč evrov. Na povečanje

kapitala v letu 2013 je vplivala dokapitalizacija v skupnem znesku 972.411 tisoč evrov,

realizirane čiste izgube v višini 656.500 tisoč evrov in prevrednotenja vrednostnih

papirjev v višini 9.232 tisoč evrov. Povečanje kapitala v letu 2014 izhaja iz

realiziranega čistega dobička poslovnega leta v višini 35.916 tisoč evrov ter sprememb

tržnih cen vrednostnih papirjev, ki se vrednotijo preko kapitala v višini 26.719 tisoč

evrov.

Tabela 6 prikazuje gibanje kapitalske ustreznosti banke na dan 31.12. v obdobju od

2007 do 2014. 1. januarja 2014 je začela veljati Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega

parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in

investicijska podjetja, ki je prinesla med drugim spremembe pri izračunu kapitala in

kapitalskih zahtev. Banka je spremembe uspešno implementirala. Učinek

implementacije Uredbe je bil izboljšanje količnika kapitalske ustreznosti (Leto poročilo

Nove KBM 2014, 165).

Tabela 6: Kapitalska ustreznost banke na dan 31.12. v obdobju 2007−2014

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Kapitalska

ustreznost

celotni

kapital

10,14 11,26 10,59 10,05 10,83 9,18 20,49 25,75

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

6.2.1 Poslovanje Nove KBM d. d. s pravnimi osebami

Banka med pravne osebe uvršča nefinančne družbe, državo, druge finančne

organizacije, tuje osebe, in neprofitne izvajalce gospodinjstev (Letno poročilo NKMB d.

d. 2009, 49). Tabela 7 prikazuje stanje kreditov in vlog pravnih oseb ob koncu let v

obdobju od 2007 do 2014. Iz tabele je razvidno, da so bili neto krediti pravnim osebam

konec leta 2008 večji za 391.11 tisoč evrov glede na konec leta 2007. Na povečanje

kreditnega portfelja je vplivalo večje povpraševanje strank po kreditih, pridobitev

dodatnih sredstev SID banke ter uspešna sodelovanja z raznimi skladi. Kreditna

aktivnost, ki se je začela umirjati v četrtem kvartalu leta 2008, se je nadaljevala tudi v

naslednjih letih. Na zadržanost najemanja kreditov in zmanjšanje kreditne aktivnosti so

vplivale zaostrene gospodarske razmere v svetu in pri nas, relativno visoka zadolženost

podjetij ter padanje bonitete le-teh. Kljub oteženim razmeram na gospodarskem

področju in občutnem pomanjkanju finančnih virov je banka nemoteno zagotavljala

podporo gospodarskim družbam na vseh segmentih (Letno poročilo Nove KBM d. d.

2011, 101). Konec leta 2013 je znašalo neto stanje kreditov pravnih oseb 941.73 tisoč

evrov, kar je bilo za kar 49,2 % manj glede na konec leta 2012. Leto 2013 je bilo za

banko zelo zahtevno, saj se je gospodarska kriza poglobila in se na vseh segmentih

gospodarstva in bančništva približala svojemu dnu. V letu 2014 je kapitalska okrepitev

42

banke in zagotovljena likvidnost omogočila bistveno večjo kreditno aktivnost.

Povpraševanje po kreditih je bilo v letu 2014 še vedno v glavnini povezano z obratnim

kapitalom in bolj poredko z investicijskimi naložbami, ki bi prispevale k večji rasti

kreditnega portfelja (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2014, 62-63).

Tabela 7: Krediti in vloge pravnih oseb na dan 31. 12. od 2007 do 2014 (v tisoč EUR)

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Krediti 1.979.00 2.370.11 2.367.62 2.438.53 2.290.13 1.913.06 941.73 779.71

Vloge 725.00 737.51 967.49 1.003.58 1.022.24 929.69 497.80 544.24

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Iz tabele 7 so razvidna stanja dolgov banke do pravnih oseb ob koncu let v obdobju

2007−2014. Banka je v omenjenem obdobju uravnavala depozitno politiko glede na

potrebe zagotavljanja primarne likvidnosti. Glavni instrument uravnavanja obsega

depozitov je bila obrestna mera, povezana z ročnostjo depozitov (Letna poročila Nove

KBM, 2007-2014). Stanje dolgov do pravnih oseb je konec leta 2008 znašalo 737.51

tisoč evrov in je bilo za 12.51 tisoč evrov višje glede na konec leta 2007. Konec leta

2009 je stanje dolgov do pravnih oseb znašalo 967.49 tisoč evrov, kar je bilo za 229.98

tisoč evrov več kot konec leta 2008. Povečanje se je nanašalo predvsem na prejete

državne depozite. Višanje dolgov do pravnih oseb se je nadaljevalo tudi v letu 2010 in

2011. Stanje dolgov do pravnih oseb se je znižalo v letu 2012 ter še občutneje v letu

2013. V letih 2013 in 2014 se je politika banke usmerila v pridobivanje depozitov

daljših ročnosti z namenom omogočanja primerne strukture, ki bi omogočala daljše

ročnosti kreditiranja.

6.2.2 Poslovanje s prebivalstvom in samostojnimi podjetniki

Tabela 8 prikazuje stanje kreditov in vlog prebivalstva in samostojnih podjetnikov (v

nadaljevanju gospodinjstva) ob koncu let v obdobju od 2007 do 2014. Iz tabele je

razvidno, da je stanje kreditov gospodinjstvom na dan 31. 12. 2008 znašalo 911.64 tisoč

evrov, kumulativni prirast v tem letu je tako znašal 130.22 tisoč evrov. Kljub oteženim

gospodarskim razmeram so krediti gospodinjstvom postopoma naraščali tudi v letih

2009 in 2010. V letu 2011 beleži banka manjše povpraševanje po kreditiranju kot leto

prej. Zaostrene gospodarske razmere in negotovost v svetu sta vplivala na zadržanost

prebivalcev pri najemanju stanovanjskih kreditov. Ne glede na zahtevne razmere je

banka v veliki meri uspela obdržati obseg kreditov na enakem nivoju kot leto prej.

Stanje kreditov je ob koncu leta 2011 znašalo 1.052.00 tisoč evrov. Šibko

povpraševanje po kreditih in s tem posledično padec le-teh se je zaradi že omenjenih

razlogov nadaljeval vse do leta 2014.

Tabela 8: Krediti in vloge prebivalstva in samostojnih podjetnikov na dan 31. 12. od

2007 do 2014 (v tisoč EUR)

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Krediti 781.42 911.64 968.00 1.067.33 1.052.00 978.08 884.63 813.59

Vloge 1.759.40 1.924.95 1.978.79 2.020.99 2.043.73 1.981.16 1.861.76 1.919.12

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

43

Iz tabele 8 je razvidno stanje vlog gospodinjstev na dan 31. 12. v obdobju 2007−2014.

Varnost sredstev vezanih v banki ima pomembno vlogi pri rasti depozitov, ki jih stranke

nalagajo v banko. Konec leta 2008 je stanje dolgov do gospodinjstev znašalo 1.924.95

tisoč evrov, kar je za 9 % več kot leto prej. Dolgovi do gospodinjstev so tako v strukturi

strank, ki niso banke konec leta 2008 predstavljali 72,3 %. Dolgovi do gospodinjstev so

naraščali tudi v letih 2009, 2010 in 2011. Banka je v obdobju 2007−2011 uspela s

trženjskimi aktivnostmi pospešiti prestrukturiranje sredstev gospodinjstev iz

kratkoročnih v dolgoročnejše oblike. Tako je naraščalo število vezanih vlog, banka pa si

je na ta način pridobila stabilnejše vire. Konec leta 2012 beleži banka stanje dolgov do

gospodinjstev v višini 1.981.16 tisoč evrov kar je za 3,1 % manj kot konec preteklega

leta. Na znižanje obsega sredstev varčevalcev je vplivalo nezaupanje v bančni sistem

države. Po dokapitalizaciji banke se je zaupanje ponovno povrnilo. Konec leta 2014

beleži banka stanje dolgov do gospodinjstev v višini 1.919.12 tisoč evrov, kar je za

57.36 tisoč evrov več kot konec leta 2013. Banka je v letu 2014 ohranjala stabilen obseg

sredstev, kar kaže na povrnitev zaupanja v banko.

6.3 Upravljanje z likvidnostjo v Novi KBM d. d.

Banka je v obdobju od 2007 do 2014 kljub zaostrenim pogojem na finančnem trgu

upravljala z likvidnostjo tako, da je zagotavljala poravnavanje vseh dospelih obveznosti.

Banka je s konzervativnim pristopom ohranjala primerno sekundarno likvidnostno

rezervo19

. Sekundarno likvidnostno rezervo, kamor spadajo primerni (ECB »eligible«)

vrednostni papirji, lahko banka uporabi za zavarovanje terjatev pri zadolževanju preko

instrumentov Evropske centralne banke oziroma za sklepanje repo poslov na

medbančnem trgu (Letna poročila Nove KBM d. d., 2007−2014). Banka upravlja z

likvidnostjo na operativni in strukturni ravni. Na operativni ravni je banka dnevno

likvidnost uravnavala na medbančnem denarnem trgu z domačimi in tujimi bankami, s

sodelovanjem na avkcijah Ministrstva za finance ter pri operacijah denarne politike

Evrosistema.

19

Za namen sekundarne likvidnostne rezerve ima banka oblikovan sklad finančnega premoženja za

zavarovanje terjatev centralne banke, v katerega so vključene obveznice, ki jih izdajajo države (tudi

Republika Slovenija) in banke z ustrezno boniteto, ki izpolnjujejo kriterije Evrosistema za zavarovanje

terjatev in so uvrščene na listo primernega finančnega premoženja ECB (Letno poročilo Nove KBM d. d

2008, 101).

44

Tabela 9: Uravnavanje likvidnih sredstev Nove KBM d. d. od 2007 do 2014

Leto

Presežna likvidna sredstva Povpraševanje po likvidnih sredstvih

Medbančni

trg

Operacije denarne

politike Evrosistema

Operacije denarne politike

Evrosistema

Sistem

TARGET-

2 Slovenija

Mejni

depozit

Operacije

finega

uravnavanja

Operacije

dolgoročnega

refinanciranja

Operacije

glavnega

refinanciranja

Posojilo čez

dan20

2007

2008

2009

2010

2011

2012

2013

2014

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Tabela 9 prikazuje področje oz. instrument, s katerim je banka uravnavala svoja

likvidna sredstva v primeru presežka oz. primanjkljaja le-teh. Vidimo, da je banka

presežna likvidna sredstva plasirala v večini let na medbančni denarni trg ter v letih

2010, 2011 in 2012 tudi v mejni depozit centralne banke. V letu 2014 se je banka zaradi

presežne likvidnosti poslužila operacij finega uravnavanja pri ECB. Prav tako je banka

v letu 2014 s presežno likvidnostjo predčasno poravnala odplačilo triletnih operacij

dolgoročnega refinanciranja. V okviru denarne politike Evrosistema si je banka

zagotovila potrebna likvidna sredstva iz naslova operacij dolgoročnejšega refinanciranja

v letih 2007−2012 ter operacij glavnega refinanciranja v letih 2007−2009. V letu 2008

je banka s posojili čez dan zagotavljala nemoteno opravljanje plačilnega prometa v

državi in s tujino ter poravnavanje vseh zapadlih obveznosti banke.

V prizadevanjih za izboljšanje likvidnostnega stanja bank v evroobmočju je Svet

Evropske centralne banke v decembru 2011 sklenil uvesti še dodatne nestandardne

ukrepe začasne narave. Njihov namen je bil bančnemu sektorju olajšati dostop do

likvidnosti in zagotoviti delovanje denarnega trga evroobmočja, in sicer z izvedbo dveh

operacij dolgoročnejšega refinanciranja z zapadlostjo 36 mesecev in možnostjo

predčasnega odplačila po enem letu; s povečanjem obsega primernega zavarovanja z

znižanjem bonitetnega praga za nekatere kolateralizirane vrednostne papirje; znižanjem

stopnje obveznih rezerv z 2 % na 1 %; začasnim prenehanjem izvajanja operacij finega

uravnavanja, ki se izvajajo na zadnji dan obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv (Letno

poročilo Nove KBM d. d. 2011, 111).

Z uvedbo nestandardnih ukrepov je ECB nadaljevala tudi v naslednjih letih. V letih

2012 do 2014 so se avkcije glavnega in dolgoročnega refinanciranja skozi vse leto

izvajale s polno dodelitvijo po fiksni obrestni meri. Leta 2012 so bile uvedene dodatne

triletne operacije dolgoročnejšega refinanciranja z vsebovano opcijo predčasnega

20 Za tekoče izvajanje plačilnega prometa Banka Slovenije zagotavlja udeležencem (t.i. primernim

subjektom) sistema TARGET2-Slovenija instrument Posojilo čez dan. Zagotavljanje dodatne likvidnosti

udeležencem je izredno pomembno, saj v primerih nezadostne likvidnosti na poravnalnih računih, prav

dodatna likvidnost omogoča večjo učinkovitost plačilnih sistemov. Posojilo čez dan se odobri in povrne v

obdobju, krajšem od enega delovnega dne in temelji na zadostnem in primernem zavarovanju. Za črpano

posojilo čez dan se obresti ne zaračunavajo (Banka Slovenije, 2016).

45

vračila po preteku enega leta. ECB je povečala tudi razpoložljivo finančno premoženje

za zavarovanje21

operacij denarne politike. Banka je v decembru 2014 sodelovala na

avkciji Ciljno usmerjenih operacij dolgoročnega refinanciranja22

.

ECB je od julija 2011 znižala ključno obrestno mero iz 1,5 % na 0,05 % v septembru

2014. S tem se je spremenila obrestna mere za operacije glavnega in dolgoročnega

refinanciranja.

Portfelj dolžniških vrednostnih papirjev bančne knjige

Vrednostni papirji bančne knjige so namenjeni predvsem zagotavljanju ustrezne

likvidnostne rezerve ter upravljanju obrestnega tveganja. Banka je portfelj vrednostnih

papirjev oblikovala v skladu s Politiko upravljanja z vrednostnimi papirji v bančni

knjigi Nove KBM d. d (Letno poročilo Nove KBM 2014, 66).

Tabela 10: Portfelj dolžniških vrednostnih papirjev Nove KBM d. d.

Leto

Skupno stanje

dolžniških

vrednostnih

papirjev v tisoč

EUR

Delež državnih

vrednostnih

papirjev in

vrednostnih

papirjev z

državnim

jamstvom

Delež

vrednostnih

papirjev

prvovrstnih

bank

Delež

vrednostnih

papirjev

drugih

izdajateljev

2007 809.035 41 % 55 % 4 %

2008 723.955 46 % 49 % 5 %

2009 827.537 58,8 % 38,3 % 2,9 %

2010 694.099 59,7 % 37,9 % 2,3 %

2011 785.506 72,8% 20,2 % 7,0 %

2012 759.353 80,7 % 11,7 % 7,6 %

2013 1.373.416 94,5 % 1,7 % 3,8 %

2014 1.351.385 96 % 1 % 3 %

Vir: (Letna poročila Nova KBM d. d. 2007−2014)

Tabela 10 prikazuje skupno stanje dolžniških vrednostnih papirjev banke ter deleže

vrednostnih papirjev v skupnem portfelju glede na izdajatelja ob koncu let od

2007−2014. Skupno stanje dolžniških vrednostnih papirjev bančne knjige je bilo na dan

31.12.2008 723.955 tisoč evrov, kar je za 85.080 tisoč evrov manj glede na konec leta

2007. Stanje dolžniških vrednostnih papirjev se je občutneje zmanjšalo leta 2010 in

sicer iz 827.537 na 694.099 tisoč evrov ali za 16,1 %. Banka je namreč del sekundarne

likvidnostne rezerve v dolžniških vrednostnih papirjih, ki jo je dodatno oblikovala ob

nastanku finančne krize, namenila za zagotavljanje likvidnosti. Občutneje povečanje

stanja dolžniških vrednostnih papirjev je banka beležila v letu 2013, ko je 31. 12. 2013

le-to znašalo 1.373.416, kar je za 84,2 % več kot konec leta 2012. Povečanje je

posledica stvarnega vložka v okviru dokapitalizacije in prenosa terjatev na DUTB. Iz

tabele 10 vidimo tudi, da v portfelju bančne knjige največji delež zajemajo državni

21 Za dolžniške instrumente, izdane s strani države ali za katere jamči država in so primerni za operacije

OMT (Outright Monetary Transactions), se je ukinil minimalni bonitetni prag, v zavarovanje je ECB

sprejemala tudi tuje tržne vrednostne papirje, ki so denominirani v USD, GBP in JPY, možen je bil odkup

kritih bančnih obveznic (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2012, 87). 22 Ciljno usmerjene operacije dolgoročnega refinanciranja so bile uvedene s strani Sveta evropske

centralne banke v juniju 2014 v sklopu dodatnih ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom vzpodbuditve

gospodarske rasti (Letno poročilo Nove KBM d. d., 66).

46

vrednostni papirji in vrednostni papirji z državnim jamstvom. Ta delež se je v obdobju

od 2007 do 2014 konstantno povečeval. Delež državnih vrednostnih papirjev in

vrednostnih papirjev z državnim jamstvom je konec leta 2014 znašal 96 % in je bil za

kar 55 odstotnih točk višji kot konec leta 2007. Obratna situacija je bila pri vrednostnih

papirjih prvovrstnih bank, kjer se je delež le-teh v letih 2007−2014 nižal. Delež

vrednostnih papirjev drugih izdajateljev je konec leta 2014 znašal 3 %.

Potrdila o vlogi

V skladu s finančnim načrtom je banka v letih 2011−2014 izdajala tudi potrdila o vlogi.

Skupno stanje izdanih potrdil o vlogi je tako ob koncu let znašalo: 2011 (17.500 tisoč

evrov), 2012 (52.083 tisoč evrov), 2013 (22.929 tisoč evrov), 2014 (21.429 tisoč evrov).

Posli trgovanja

V letih 2007−2014 je trgovanje banke na medvalutnih trgih večinoma potekalo v

najpomembnejših valutah, kot so evro, ameriški dolar, švicarski frank.

Banka je v obdobju 2010−2014 sklepala tudi reverse posle z dolžniškimi vrednostnimi

papirji, in sicer: leta 2010 (29 poslov), 2011 (18 poslov), 2012 (13 poslov), 2013 (3

posli), 2014 banka reverse poslov ni sklepala. Z izvedenimi finančnimi instrumenti je

bilo v letu 2011 sklenjenih (88 poslov), 2012 (232 poslov), 2013 (147 poslov) in 2014

(147 poslov).

Banka je v letih 2013 in 2014 opravljala storitve primarnega vpisnika za zakladne

menice Ministrstva za finance. Skupaj za stranke in lastni portfelj je banka na primarnih

avkcijah v letu 2013 uspešno kupila za 396.786 tisoč in v letu 2014 305.227 tisoč evrov

menic različnih ročnosti.

6.3.1 Upravljanje likvidnostnega tveganja v Novi KBM d. d.

Upravljanje z likvidnostnim tveganjem je sestavni del skrbnega in varnega poslovanja

banke. Banka ima na ravni Skupine vzpostavljene lastne metodologije za ugotavljanje,

merjenje, obvladovanje in spremljanje likvidnosti, ki omogočajo usklajevanje dejanskih

in potencialnih virov likvidnosti z dejansko in potencialno porabo likvidnih sredstev v

istih časovnih obdobjih. Banka redno zasleduje naslednje glavne cilje upravljanja

likvidnostnega tveganja (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2014, 38):

zagotovitive likvidnosti v vsakem trenutku,

dnevno izpolnjevanje vseh obveznosti, bilančne in zunajbilančne, v različnih

valutah,

izpolnjevanje vseh zakonskih zahtev,

vzpostavitev limitov likvidnostnega tveganja, ki se redno spremljajo in

nadzirajo,

upravljenje z zadostnim obsegom sklada finančnega premoženja za zavarovanje

terjatev centralne banke,

gospodarno upravljanje z dnevnimi presežki likvidnih sredstev in oblikovanje

ustrezne likvidnostne rezerve,

nadziranje likvidnostne vrzeli.

Banka redno izvaja različne scenarije upravljanja z likvidnostjo, vključno z

definiranjem načinov zmanjševanja likvidnostnega tveganja ter redno preverja

47

ustreznost in pravilnost predpostavk, na katerih temeljijo različni scenariji. Na podlagi

rezultatov scenarijev izjemnih situacij ima banka določen potreben obseg likvidnostnih

rezerv, s katerimi mora razpolagati v obdobjih najtežjih in izrednih likvidnostnih

razmer. Banka upravljala z likvidnostnim tveganjem v skladu s sprejeto politiko in

potrjenimi metodologijami, ki so bile sprejete v odboru ALCO (Letno poročilo Nove

KBM d. d. 2014, 38).

Tabela 11 prikazuje gibanje likvidnostnih količnikov ob koncu let od leta 2007 do 2014.

Vidimo, da je banka v tem obdobju v celoti izpolnjevala predpise o minimalnih

zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije, ki kot obvezujoče določajo

doseganje količnika likvidnosti prvega razreda (do 30 dni). Predpisan količnik

likvidnosti je 1. V obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014 je banka izpolnjevala tudi

predpise Banke Slovenije o obveznih rezervah.

Tabela 11: Likvidnostni količniki banke na dan 31.12. od 2007 do 2014

Leto 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Likvidnostni

količnik

banke (do

30 dni)

1,442 1,309 1,263 1,147 1,401 1,292 1,872 1,980

Vir: (Letna poročila Nove KBM d. d. 2007−2014)

Banka uporablja interno metodologijo določanja čistih likvidnih sredstev, ki kažejo

razliko med delom sredstev, ki jih je mogoče pretvoriti v likvidna sredstva v kratkem

časovnem obdobju, in nestabilnim delom obveznosti. Nestabilni del obveznosti je tisti

del obveznosti, ki lahko doseže dospelost v istem kratkem časovnem obdobju. Interna

meja določa najmanj pozitivno vrednost čistih likvidnih sredstev za ohranjanje poslovne

in regulatorne likvidnosti (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2014, 146). Banka redno

spremlja in analizira likvidnostni razmik po posameznih časovnih žepkih, s čimer meri

stopnjo usklajenosti ročnosti strukture sredstev in obveznosti. Likvidnostnemu razmiku

se banka ne more izogniti, lahko pa ga učinkovito upravlja. Pozitiven razmik pomeni

presežek sredstev, ki ga banka lahko donosno plasira, negativni razmik pa pomeni

primanjkljaj virov, ki jih je treba zagotoviti (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2013,

262).

6.3.2 Udeležba Nove KBM d. d. na področju mednarodnega poslovanja

Kljub razmahu finančne krize je banka v letih 2007, 2008 in 2010 uspešno sodelovala v

vrsti kreditnih aktivnosti z domačimi in tujimi bankami. V letu 2007 se je banka zraven

najema hibridnega kapitala23

v višini 100 milijonov evrov zadolžila še za 346 milijonov

evrov. V letu 2008 je banka v sodelovanju s tujimi bankami najela sindicirano24

posojilo

23 Hibridni kapital se v skladu s Sklepom o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic in v skladu s sklepom

o izračunu kapitala bank in hranilnic uvršča med sestavine dodatnega kapitala I ter se upošteva v izračunu

kapitala in kapitalske ustreznosti v višini 100 % vse do trenutka možnosti odplačila le-tega (Letno

poročilo Nove KBM 2007, 88). 24 Sindicirano posojilo je namenjeno večjim družbam, ki potrebujejo dolgoročni ali kratkoročni kredit za

financiranje obsežnih investicijskih vlaganj. Potrebe družbe so včasih prevelike glede na razpoložljivi

kapital posamezne banke in jim lahko ugodi le skupina dveh ali več bank, ki se med seboj povežejo v

sindikat oziroma konzorcij bank. Posamezne sodelujoče banke se med seboj dogovorijo o višini zneska

udeležbe, ena od njih pa prevzame funkcijo organizatorja oziroma agenta, ki ima vlogo posrednika med

48

v višini 250 milijonov evrov. Za blažitev posledic finančne krize na slovensko

gospodarstvo ter vzpodbujanje financiranja gospodarstva je pri SID banki podpisala 5

pogodb v višini 76,5 milijona evrov. V letu 2008 je v sodelovanju s Slovenskih

podjetniškim skladom odobrila 39 kreditov v skupni višini 7,9 milijonov evrov, in sicer

za nakup nove tehnološke opreme in druge investicije. V novembru 2010 je banka v

tujini najela sindicirano posojilo v višini 165 milijonov evrov. To je bilo prvo

sindicirano posojilo, ki ga je slovenska banka po nastopu finančne krize najela v tujini

in pri katerem je odplačilo glavnice v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita. V letu

2010 je za financiranje gospodarstva pri SID banki najela posojilo v višini 157

milijonov evrov. Banka je konec leta 2010 delno odplačala sindicirano posojilo najeto v

letu 2008. Banka je v letih 2007, 2008, 2010 bila aktivna tudi kot posojilodajalka.

Sodelovala je v vrsti kreditnih aktivnosti domačih in tujih bank (Rusija, Črna Gora,

Srbija). Prav tako pa se je odzvala na povabilo za sodelovanje v sindiciranih posojilih

(trg vzhodne Evrope, Rusija).

V letih 2009, 2011, 2012 in 2013 se banka ni zadolževala na tujem trgu in je v strukturi

virov financiranja znižala odvisnost od tujih virov financiranja. Dostop do tujih virov

financiranja je bil namreč zaradi še vedno trajajočih zaostrenih razmer na finančnih

trgih izredno otežen. Potrebne vire je tako banka iskala na domačem trgu, na katerem

sta pomembno vlogo odigrala državna SID in Ministrstvo za finance s ponudbami

dolgoročnih depozitov. Za financiranje gospodarstva je banka pri SID banki najela

posojila v naslednjih letih v višini: 2009 172 milijonov evrov, 2011 129 milijonov

evrov, 2012 75 milijonov evrov in 2013 52 milijonov evrov. V letu 2009 je banka pri

Ministrstvu za finance najela triletni finančni vir v višini 325 milijonov evrov, s katerim

je pokrila večino potreb po refinanciranju odplačil v letu 2009. V istem letu je banka

morala odplačati še čez 341 milijonov evrov obveznosti iz naslova posojil najetih v

preteklih letih. Konec decembra 2009 je predčasno odplačala podrejen dolg v višini 50

milijonov evrov najet v letu 2004. Konec decembra 2009 je banka zaključila s prodajo

obveznic z lastnostmi inovativnih instrumentov v skupnem znesku 26 milijonov evrov.

Zaradi znižanja bonitetne ocene v letu 2011 s strani bonitetne hiše Moody's je banka

delno odplačala sindicirano posojilo, ki ga je najela leta 2010, le-tega je v celoti

odplačala v februarju 2012. Junija 2013 je SID banki predčasno odplačala dve posojili v

vrednosti 60 milijonov evrov.

Banka je decembra 2014 podpisala tripartitno pogodbo z Evropsko investicijsko banko

in SID banko o najemu dolgoročnega vira v višini 25 milijonov evrov z ročnostjo 12 let.

S SID banko je Nova KBM d.d. do konca leta 2014 sklenila več pogodb za financiranje

razvoja konkurenčnega gospodarstva, regionalnega in družbenega razvoja ter

financiranje razvoja okolju prijazne družbe in proizvodnje v skupni višini 53 milijonov

evrov. V juliju 2014 je banka dobila povrnjen dolgoročni kredit v višini 20 milijonov

evrov, najet leta 2010 s strani Adria Bank (Letno poročilo Nove KBM d. d. 2014, 65).

bankami udeleženkami sindikata in komitentom. Pogoji kreditiranja so enaki za vse sodelujoče banke, ne

glede na znesek, ki ga posamezna banka prispeva. Prednosti sindiciranega posojila tako predstavljajo:

možnost pridobitve višjega zneska kreditnih sredstev s sklenitvijo ene kreditne pogodbe z vsemi bankami,

pogoji kredita so določeni individualno, konkretna ponudba je prilagojena željam in potrebam družbe

(Banke Celje d. d., 2012).

49

7 SKLEP

Banke potrebujejo likvidna sredstva, da lahko izpolnijo povpraševanja po novih

posojilih in dvigih vlog svojih komitentov. Zaradi dvigovanja depozitov in najemanja

novih posojil morajo imeti banke vedno dovolj sredstev za izpolnitev teh zahtev. V

kolikor bančni viri sredstev (vračanje posojil, depoziti) niso usklajeni z uporabo

sredstev (nova posojila, dvigi depozitov), se banka sooči z likvidnostnimi potrebami. Za

odpravo primanjkljaja likvidnih sredstev mora banka tako uporabiti zaloge lastnih

likvidnih sredstev ali se zadolžiti. Pri upravljanju z likvidnostjo gre torej za pridobivanje

zadostne količine likvidnih sredstev po razumnih cenah za poravnavo zapadlih

obveznosti banke v vsakem trenutku. Upravljanje likvidnosti se torej nanaša na

upravljanje denarnih tokov, ki so rezultat poslovanja banke. Denarni prilivi in odlivi

niso nikoli v celoti usklajeni, zato prihaja do presežkov oz. primanjkljajev likvidnih

sredstev. Banka mora pri upravljanju likvidnosti v primeru primanjkljaja likvidnih

sredstev tehtati med stroški nelikvidnosti oz., v primeru presežka likvidnih sredstev,

med izgubo donosov, saj prosta likvidna sredstva le-teh ne prinašajo. Zagotavljanje

ustrezne količine likvidnih sredstev je tako za banko nikoli končan proces. Glede na vir,

iz katerega si banka zagotovi potrebna likvidna sredstva, so se razvile različne strategije

upravljanja z likvidnostjo. Na uravnavanje likvidnost bank pomembno vpliva tudi

uporaba instrumentov denarne politike Evropske centralne banke.

V diplomskem delu smo si zastavili 9 tez, ki smo jih proučili na podlagi strokovne

literature domačih in tujih avtorjev iz področja upravljanja likvidnosti bank ter na

primeru upravljanja z likvidnostjo v Novi KBM d. d. v obdobju 2007−2014. Teze bomo

v nadaljevanju potrdili ali ovrgli.

Teza št. 1: Banke se poslužujejo različnih strategij upravljanja z likvidnostjo. Izbira

strategij upravljanja z likvidnostjo je odvisna od velikosti banke ter od odnosa, ki ga

ima vodstvo banke do izpostavljenosti k tveganju. Tezo potrjujemo. Ugotovili smo, da

lahko banke pri upravljanju z likvidnostjo uporabijo naslednje strategije: strategijo

naložb, strategijo zadolževanja in uravnoteženo strategijo zadolževanja. Banke za

zagotavljanje likvidnosti v primeru naložbene strategije držijo v svojih portfeljih

gotovino in visoko tržne vrednostne papirje, ki jih lahko ob pomanjkanju likvidnih

sredstev prodajo za gotovino. Naložbeno strategijo uporabljajo predvsem manjše banke,

saj predstavlja manj tvegan pristop kot zanašanje na posojila. V okviru strategije

zadolževanja pridobijo banke na podlagi zadolževanja potrebna likvidna sredstva.

Strategija zadolževanja je značilna za večje komercialne banke. Izposoja sredstev

predstavlja najbolj tvegan pristop k reševanju likvidnostih težav. Pri uravnoteženi

strategiji upravljanja z likvidnostjo hrani banka del pričakovanih likvidnostnih potreb v

sredstvih, medtem ko se za drugi pričakovani del zadolži. Z uporabo omenjene

strategije banka zmanjša tveganje pri priskrbi potrebnih likvidnih sredstev, zmanjša pa

tudi stroške skladiščenja likvidnih sredstev. Uravnotežena strategija je primerna za

večje banke z dobrim dostopom na domače in tuje trge.

Teza št. 2: V zaostrenih gospodarskih razmerah se s strani Evropske centralne banke

deloma prilagaja izvajanje denarne politike z namenom, da se bankam zagotovi lažji

dostop do likvidnih sredstev. Tezo potrjujemo. V raziskavi smo ugotovili, da je Svet

ECB decembra 2011, z namenom olajšati dostop bank do likvidnosti in zagotoviti

delovanje denarnega trga Evroobmočja, uvedel naslednje ukrepe začasne narave:

50

znižanje stopnje obveznih rezerv iz 2 % na 1 %, začasno prenehanje operacij finega

uravnavanja, izvedba dveh dodatnih operacij dolgoročnejšega refinanciranja z

zapadlostjo 36 mesecev in možnostjo predčasnega poplačila po enem letu, povečanje

obsega primernega zavarovanja z znižanjem bonitetnega praga za nekatere

kolateralizirane vrednostne papirje. V letih od 2012 do 2014 so se avkcije glavnega in

dolgoročnega refinanciranja skozi vse leto izvajale s polno dodelitvijo po fiksni obrestni

meri. Leta 2012 so bile uvedene dodatne triletne operacije dolgoročnejšega

refinanciranja z vsebovano opcijo predčasnega vračila po preteku enega leta. ECB je

leta 2012 povečala tudi razpoložljivo finančno premoženje za zavarovanje operacij

denarne politike.

Teza št. 3: Na slabšo likvidnost bank lahko pomembno vplivajo potencialno slabi

krediti. Teze z raziskavo ne moremo potrditi. Ugotovili smo, da na poslabšanje

likvidnosti banke vpliva njena prezadolženost. Banka je prezadolžena, v kolikor ima več

posojil kot depozitov. V tem primeru se njena likvidnost zmanjša. K zmanjšanju

likvidnosti pripomore tudi nezmožnost banke za hitro prodajo ali sekuritizacijo posojil.

Teza št. 4: Nova KBM d. d. je kljub zaostreni finančni situaciji v obdobju 2007−2014

redno izpolnjevala predpise o zagotavljanju ustrezne likvidnostne pozicije, prav tako je

banka v omenjenem obdobju izpolnjevala predpise Banke Slovenije o obveznih

rezervah. Tezo potrjujemo. S pregledom letnih poročil Nove KBM d. d. od leta 2007 do

2014 smo ugotovili, da je banka redno izpolnjevala predpise o minimalnih zahtevah za

zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije, ki kot obvezujoče določajo doseganje

količnika likvidnostni prvega razreda do 30 dni. Predpisan količnik je ena. Likvidnostni

količniki so tako po letih znašali: 2007 (1,442); 2008 (1,309); 2009 (1,263); 2010

(1,147); 2011 (1,401); 2012 (1,292); 2013 (1,872); 2014 (1,980). Prav tako smo s

pregledom letnih poročil Nove KBM d. d. ugotovili, da je banka od 1. 1. 2007 do 31.

12. 2014 izpolnjevala predpise banke Slovenije o obveznih rezervah.

Teza št. 5: V času finančne krize se Nova KBM d. d. ni zadolževala na tujih trgih in tako

zmanjšala odvisnost od tujih virov financiranja. Te teze ne moremo potrditi, saj se je

Nova KBM d. d. v obdobju 2007−2014 zadolževala tudi v tujini. Z raziskavo smo

ugotovili, da je bila Nova KBM d. d. v letih 2007, 2008, 2010 in 2014 aktivna pri

najemanju posojil na tujih trgih, predvsem z namenom zagotavljanja sredstev za

financiranje gospodarstva. Nova KBM d. d. se v letih 2009, 2011, 2012 in 2013 ni

zadolževala na tujih trgih in tako znižala odvisnost od tujih virov financiranja. Dostop

do tujih virov financiranja je bil namreč zaradi zaostrenih razmer na finančnih trgih

izredno otežen. Potrebne vire sredstev je zato banka v omenjenih letih pridobila na

domačem trgu.

Teza št. 6: Nova KBM d. d. je kljub težkim gospodarskim razmeram v obdobju

2007−2014 uspela ohraniti stabilen delež vpoglednih vlog na področju depozitnega

poslovanja s pravnimi in fizičnimi osebami. To tezo lahko le delno potrdimo, saj smo v

raziskavi ugotovili, da je Nova KBM d. d. med letoma 2007 in 2014 beležila precejšnje

znižanje vlog v skupini pravnih oseb. Vloge pravnih oseb so tako naraščale od leta 2007

do 2011. Konec leta 2011 je stanje vlog pravnih oseb znašalo 1.022.24 tisoč evrov. V

naslednjih dveh letih so se vloge v skupini pravnih oseb znižale. Konec leta 2013 je

tako banka beležila stanje vlog do pravnih oseb v višini 497.80 tisoč evrov. V letu 2014

je sledilo povišanje stanja vlog s strani pravnih oseb, konec leta je tako le-to znašalo

544.24 tisoč evrov in je bilo za 46.44 tisoč evrov oz. 9,3 % višje kot konec leta 2013.

51

Vloge gospodinjstev so konstantno naraščale od leta 2007 do vključno leta 2011, ko je

banka ob koncu leta beležila najvišje stanje vlog gospodinjstev v opazovanem obdobju

in sicer v višini 2.043.73 tisoč evrov. Konec leta 2012 je banka beležila znižanje vlog

gospodinjstev za 3,1% glede na konec preteklega leta in konec leta 2013 za 6 % glede

na konec leta 2012. Na znižanje vlog gospodinjstev je vplivalo nezaupanje v bančni

sistem. Zaupanje se je po dokapitalizaciji povrnilo. Konec leta 2014 je stanje vlog

gospodinjstev znašalo 1.919.12 tisoč evrov, kar je za 57.36 tisoč evrov več kot konec

leta 2013. Banka je tako v letu 2014 uspela ohraniti stabilen obseg vlog.

Teza št. 7: Nova KBM d. d. se je za namene povečanja likvidnosti v obdobju 2007−2014

v največji meri posluževala operacij dolgoročnega refinanciranja. Tezo potrjujemo. Pri

pregledu letnih poročil Nove KBM d. d. smo ugotovili, da je banka za namene

povečanja likvidnosti sodelovala na operacijah dolgoročnega refinanciranja v letih od

2007 do vključno 2012. V letih 2013 in 2014 na omenjenih operacijah ni sodelovala. Je

pa v letu 2014 Nova KBM d. d. sodelovala na avkciji ciljno usmerjenih operacij

dolgoročnega refinanciranja, ki so bile s strani ECB uvedene z namenom vzpodbuditve

gospodarske rasti. V letih 2007−2009 se je banka za namene povečanja likvidnosti

poslužila še operacij glavnega refinanciranja. V letu 2008 je banka potrebna likvidna

sredstva zagotavljala še z uporabo posojila čez dan pri Banki Slovenije.

Teza št. 8: Presežna likvidna sredstva je Nova KBM d. d. v obdobju 2007−2014 uspešno

plasirala na medbančni denarni trg in mejni depozit centralne banke. Tezo potrjujemo.

S pregledom letnih poročil Nove KBM d. d. smo ugotovili, da je banka presežna

likvidna sredstva v letih 2007 do vključno 2013 plasirala na medbančni denarni trg ter v

letih 2010 do vključno 2012 tudi v mejni depozit centralne banke. V letu 2014 je banka

zaradi presežne likvidnosti uporabila instrument operacij finega uravnavanja. Istega leta

je banka s presežno likvidnostjo predčasno poravnala odplačilo triletnih operacij

dolgoročnega refinanciranja.

Teza št. 9: S prehodom na enotna baselska pravila je Nova KBM d. d. izboljšala

kapitalsko ustreznost. Tezo potrjujemo. Z uvedbo Uredbe (EU) št. 575/2013

Evropskega parlamenta in Sveta iz dne 26. 6. 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne

institucije in investicijska podjetja so bile v evropsko bančno zakonodajo sprejete

spremembe in izboljšave, ki jih je prinesel Basel III. Uredba je med drugim prinesla

spremembo pri metodologiji izračuna kapitala in kapitalskih zahtev. Veljati je začela 1.

1. 2014. Nova KBM d. d. je uredbo uspešno implementirala, kar se je odrazilo tudi na

boljši kapitalski ustreznosti banke. Količniki kapitalske ustreznosti so tako po letih

znašali: 2007 (10,14); 2008 (11,26); 2009 (10,59); 2010 (10,05); 2011 (10,83); 2012

(9,18); 2013 (20,49); 2014 (25,75).

52

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE IN VIROV

1. Banka Celje. (2012). Sindicirani krediti. Prevzeto 4. september 2012 iz Portal

Banka Celje: http://www.banka-celje.si/poslovne-finance/ostalo/sindicirani-

krediti

2. Banka Slovenije. (2007). Proces ocenjevanja tveganj. Nadzor bančnega

poslovanja, februar 2007. Ljubljana.

3. BIS. (2010). Basel III: A global regulatory framework for more resilient banks

and banking systems. Prevzeto 3. marec 2015 iz Bank for International

Settlements : http://www.bis.org/publ/bcbs189.htm

4. BIS. (18. april 2011). International regulatory framework for baks (Basel III).

Prevzeto 25. januar 2016 iz Bank for international settlements:

http://www.bis.org/bcbs/basel3.htm

5. BIS. (2015). International regulatory framework for banks (Basel III). Prevzeto

10. november 2015 iz Bank for International Settlements:

http://www.bis.org/bcbs/basel3.htm

6. Bitenc, M. (2009). Temelji bančnega poslovanja. Prevzeto 4. marec 2015 iz

http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egr

adiva/Temelji%20bancnega%20posl.%20-%20Bitenc.pdf.

7. Bobek, D. (1995). Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta .

8. Bračković, M., Jursinovič , D., Kovačič, K., & Ogrinc, P. (2008). Bančni

vestnik. Model stabilnih vpoglednih vlog in njegova vloga pri upravljanju

likvidnosti (1), 57(12), str. 21-25.

9. Bratuša, N. (2004). Zakladništvo v poslovni banki . Diplomsko delo. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta .

10. BS. (2012). Letno poročilo 2011. Ljubljana .

11. BS. (2015). Izvajanje denarne politike. Prevzeto 21. februar 2015 iz Banka

Slovenije : https://www.bsi.si/ekonomska-in-monetarna-unija.asp?MapaId=934

12. BS. (2016a). Obrestne mere Evropske centralne banke. Prevzeto 10. februar

2016 iz Banka Slovenije : https://www.bsi.si/podatki/om-

ECB.asp?MapaId=1002

13. BS. (2016b). TARGET2-Slovenija. Prevzeto 30. marec 2016 iz Banka Slovenije :

https://www.bsi.si/placilni-sistemi.asp?MapaId=1442

14. Casu, B., Claudia, G., & Philip, M. (2006). Introduction to banking (1 st ed.).

Prentice Hall.

15. Chaplin , G., Emblow, A., & Michael, I. (2015). Banking system liquidity:

developments and issues - financial stability review. Prevzeto 18. februar 2015

iz ResearchGate:

https://www.researchgate.net/publication/245580509_Bank_System_Liquidity_

Developments_and_Issues

16. Cingula, M., Klačmer Čalopa , M., & Brodar , K. (2011). Finančna regulacija.

Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede .

53

17. Credit Union Business. (2016). Net economic value and net income simulation

analyses. Prevzeto 7. januar 2016 iz Portal Credit Union Business:

http://www.creditunionbusiness.com/2012/08/30/net-economic-value-and-net-

income-simulation-analyses/

18. Dimovski, V., & Gregorčič, A. (2000). Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakutleta.

19. Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in sveta. (26. junij 2013). O

dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih

institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in

razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. Prevzeto 31. marec 2015 iz

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2013:176:0338:0436:SL:PD

F

20. Doles, J. (2013a). Bančni vestnik. Zakaj Basel III?, 62(7-8), str. 18-21.

21. Doles, J. (2013b). Bančni vestnik. Nova evropska bančna zakonodaja , 62(10),

str. 12-16.

22. Domitrovič, M. (2008). Bančni vestnik. Upravljanje z likvidnostnim tveganjem v

zaostrenih finančnih razmerah, 57(6), str. 30-33.

23. EBA. (2015). Task Force on Impact Studies. CRD IV-CRR/Basel III monitoring

exercise report. Prevzeto 25. januar 2016 iz

https://www.eba.europa.eu/documents/10180/950548/CRD+IV++CRR+-

+Basel+III+monitoring+exercise+report.pdf/f414a01e-4f17-4061-9b88-

4e7fb89cc355

24. ECB. (2008). Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne

politike Eurosistema. Prevzeto 15. oktober 2015 iz Evropska centralna banka :

http:www.ecb.int/pub/pdf/other/gendoc2008sl.pdf

25. ECB. (2011). The monetary policy of the ECB 2011. Prevzeto 3. april 2015 iz

Evropska centralna banka :

https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/other/monetarypolicy2011en.pdf?80685194

8acaa66136356457a4641a6c

26. ECB. (2011a). Evropska centralna banka, Eurosistem, Evropski sistem

centralnih bank. Prevzeto 18. marec 2015 iz Evropska Centralna banka :

https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/other/escb_web_2011sl.pdf?c1a7b13614ca8

7e0f717ee0ece77aa14. [18.3.2015].

27. ECB. (2012). Izvajanje denarne politike v Euroobmočju. Splošna dokumentacija

o instrumentih in postopkih denarne politike Eurosistema. Prevzeto 3. april 2015

iz Evropska Centralna banka :

https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/other/gendoc201109sl.pdf?b7c59d2ab571b5

5a47c5295ebeb2652b.

28. Farag, M., Harland, D., & Dixon, D. (2013). Bank capital and liquidity . Bank of

England .

29. Gardner, M. J., Dixie, M. L., & Cooperman S, E. (2005). Managing Financial

Institutions (5th ed.). Thomson South-Western.

30. Glogovšek, J. (2008a). Bančni management . Maribor: Založba Pivec .

54

31. Glogovšek, J. (2008b). Osnove financiranja gospodarskih družb . Maribor:

Založba Pivec .

32. Gregorič, J. (2012). Analiza ukrepov Evropske centralne banke v času finančne

in dolžniške krize. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

33. Heffernan, S. (2007). Modern banking. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.

34. Howells, P., & Keith, B. (2008). The economics of money, banking and finance

(4th ed.). Prentice Hall.

35. Huebner, O. (1854). Die Banken. Leipzig .

36. Jurkovič, N. (2006). Primerjava upravljanja likvidnosti v poslovnih bankah in

državni zakladnici . Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta .

37. Koch , T., & MacDonald S. , S. (2000). Bank management (4th ed.). Orlando:

The Dryden Press.

38. Korošec , B., Mörec, B., Medved, D., Anadolli, S., & Beloglavec, S. (2005).

Računovodstvo finančnih inštitucij: (osnovno študijsko gradivo za istoimenski

predmet na specialističnem študiju za računovodstvo, revizijo in davčno

svetovanje EF Univerze v Ljubljani). Maribor.

39. Kremzer, R. (1997). Kapital, sredstva in naložbe banke naspoh in v Banki

Domžale d.d. . Ljubljana: Ekonomska fakulteta .

40. Lloyd, B. T. (1997). Money, banking and financial markets. McGraw-Hill.

41. Lozej, M. (2001). Bančni vestnik. Obvezne rezerve bank, 50(11), str. 47-49.

42. Marković, T. (2011). Bančni vestnik. Proticiklični kapitalski blažilnik v luči

Basla III, 60(4), str. 23-28.

43. Mishkin, F. S. (1998). The economics of money, banking and financial markets

(5th ed.). Paerson.

44. Moulton, H. G. (1918). Commercial banking and capital formation .

45. NKBM. (2016). Pripravljeni na jutri. Prevzeto 30. marec 2016 iz Nova kreditna

banka Maribor d.d.: https://www.nkbm.si/pripravljeninajutri

46. Nova KBM, d.d. (2008). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2007. Maribor .

47. Nova KBM, d.d. (2009). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2008. Maribor.

48. Nova KBM, d.d. (2010). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2009. Maribor.

49. Nova KBM, d.d. (2011). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2010. Maribor .

50. Nova KBM, d.d. (2012). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d. d.

2011. Maribor.

51. Nova KBM, d.d. (2013). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d. d.

2012. Maribor.

52. Nova KBM, d.d. (2014). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2013. Maribor .

55

53. Nova KBM, d.d. (2015). Letno poročilo Skupine Nove KBM in Nove KBM, d.d.

2014. Maribor.

54. Oracle financial service. (2014). Asset Liability Management. Prevzeto 16.

november 2015 iz Oracle: http://www.oracle.com/us/industries/financial-

services/045581.pdf.

55. Perme, M. (2011). Bančni vestnik. Kapital in kapitalska ustreznost v skladu z

Baslom III, 60(7-8).

56. Pernek, F. (1999). Finančno pravo in javne finance. Maribor: Univerza v

Mariboru Pravna fakulteta.

57. Razinger, T. (2003). Likvidnost poslovnih bank ter enotna likvidnostna lestvica.

Specialistično delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta .

58. Ribnikar, I. (Ljubljana). Monetarna ekonomija I. (Denar, finančne institucije in

denarna politika). Ekonomska fakulteta.

59. Ritter, L., Silber L. , W., & Udell F. , G. (2000). Principles of money, banking &

financial markets (10th ed.). Addison-Wesley.

60. Romana, F. (2010). Temelji bančnega poslovanja. Prevzeto 25. marec 2016 iz

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva

_ESS/Impletum/IMPLETUM_91EKONOMIST_Temelji_bp_Fiser.pdf

61. Rose, P. S. (2002). Commercial bank management (5th ed.). McGraw-Hill

Irwin.

62. Saunders, A. (2000). Financial Institutions Management a modern perspective

(3rd ed.). Irwin McGraw Hill.

63. Sinkey, J. F. (2002). Commercial bank financial management (6th ed.). Upper

Saddle River. Prentice Hall.

64. Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije

bank in hranilnic. Uradni list Republike Slovenije, št. 28/2007.

65. Sklep o splošnih pravilih izvajanje denarne politike. Uradni list Republike

Slovenije, št. 81 (2011).

66. Skupina NLB. (2011). Letno poročilo 2010. Ljubljana.

67. Slak, L. (2005). Obvladovanje tveganj v bančnem poslovanju po novem

kapitalskem sporazumu Basel II. Magistrsko delo. Fakulteta za podiplomske in

državne študije.

68. Strnad, N. (2015). Zunajbilančne aktivnosti bank in finančna kriza. Delo

diplomskega projekta. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta .

69. Stützel, W. (1983). Bankpolitik - heute und morgen (3 izd.). Frankfurt/M.

70. Škrinjar, L. (2001). Bančni vestnik. Uravnavanje likvidnosti bank v slovenskem

bančnem okolju, 50(10), str. 24-28.

71. Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in sveta. (26. junij 2013). O

bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o

spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012. Prevzeto 31. marec 2015 iz http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2013:176:0001:0337:SL:PD

F

56

72. Uredba Sveta (ES) št. 2531/98 . (23. november 1998). O uporabi obveznih

rezerv Evropske centralne banke . Prevzeto 10. marec 2015 iz http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31998R2531:SL:HTML

73. Volksbank. (2008). Letno poročilo 2007. Ljubljana .

74. Wagner, A. (1857). Beitraege zur Lehre von den Banken. Leipzig .

75. ZBan-1-UPB5. Zakon o bančništvu. Uradni list Republike Slovenije, št. 10/2010.