univerza v mariboru ekonomsko poslovna fakulteta, … · univerza v mariboru ekonomsko‐poslovna...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO‐POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA
Brezposelnost in inflacija v izbranih državah Evropske unije
Unemployment and inflation in selected countries of the European Union
Kandidat: Jani Prednik Program: bolonjski univerzitetni Študijska usmeritev: Ekonomija Mentor: red. prof. dr. Jani Bekő Študijsko leto: 2010/2011
Maribor, junij 2011
2
PREDGOVOR
Stopnja brezposelnosti in stopnja inflacije sta ena izmed ključnih makroekonomskih kazalcev.
Velikokrat predstavljata enega izmed velikih težav makroekonomije. Predvsem stopnja
brezposelnosti je pogosto merilo uspeha makroekonomske politike države.
Tema inflacije in brezposelnosti sta v ospredju ekonomske politike vsake države. Čeprav
nekateri menijo, da je inflacija večje zlo, je vsaj med ljudmi brezposelnost sprejeta kot bolj
problematična še posebej v času krize.
V diplomskem seminarju so obravnavane države, ki so šle skozi proces tranzicije. Za vse
države je prehod iz centralno‐planskega v tržno gospodarstvo pomenil velik šok. Prišlo je do
liberalizacije cen, kar je pomenilo višjo inflacijo, velikih institucionalnih sprememb, izgube
trga in s tem izgube delovnih mest, posledica se je kazala v višji brezposelnosti, zmanjšala se
je gospodarska aktivnost, prišlo je do privatizacije podjetij in socialnih razslojevanj.
Skozi delo diplomskega seminarja pa smo se osredotočili na dva kazalca, ki sta za
gospodarstvo ključna in ki sta bila v procesu tranzicije tudi najbolj na udaru. To sta inflacija in
brezposelnost. Pokazali smo kakšni so vzroki za porast inflacije in brezposelnosti takoj po
začetku tranzicije in kakšni so razlogi za kasnejšo umiritev.
Zahvaljujem se mentorju dr. Janiju Bekőju za nasvete in vsestransko pomoč ter vodenje pri
izdelavi mojega diplomskega seminarja.
Zahvaljujem se Manji Gorinšek za opravljeno strokovno lektoriranje diplomskega seminarja.
3
KAZALO
1. UVOD....................................................................................................................................................5
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA, KI JE PREDMET DIPLOMSKEGA SEMINARJA ..................................................................... 5
1.2 NAMEN, CILJI IN TRDITVE DIPLOMSKEGA SEMINARJA .......................................................................................... 5
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE DIPLOMSKEGA SEMINARJA ..................................................................................... 6
1.4 PREDVIDENE METODE DELA .......................................................................................................................... 6
2. TEORETIČNI VIDIK BREZPOSELNOSTI IN INFLACIJE..................................................................................7
2.1 VRSTE BREZPOSELNOSTI IN NJENE POSLEDICE ........................................................................................................... 7
2.1.1 Vrste brezposelnosti .............................................................................................................................. 7 2.1.1.1 Naravna stopnja brezposelnosti ...................................................................................................................... 8 2.1.1.2 Frikcijska brezposelnost ................................................................................................................................. 10 2.1.1.3 Sezonska brezposelnost................................................................................................................................. 10 2.1.1.4 Strukturna brezposelnost............................................................................................................................... 11 2.1.1.5 Ciklična brezposelnost ................................................................................................................................... 11 2.1.1.6 Latentna ali prikrita brezposelnost ................................................................................................................ 12
2.1.2 Posledice brezposelnosti...................................................................................................................... 12
2.1.3 Merjenje brezposelnosti ...................................................................................................................... 13 2.1.3.1 Anketna stopnja brezposelnosti .................................................................................................................... 13 2.1.3.2 Registrirana stopnja brezposelnosti............................................................................................................... 13 2.1.3.3 Primerjava registrirane in anketne brezposelnosti ........................................................................................ 14
2.2 VRSTE INFLACIJE IN NJENE POSLEDICE ................................................................................................................... 14
2.2.1 Vrste inflacije glede na intenzivnost .................................................................................................... 15 2.2.1.1 Nizka inflacija ................................................................................................................................................. 15 2.2.1.2 Galopirajoča inflacija...................................................................................................................................... 15 2.2.1.3 Hiperinflacija .................................................................................................................................................. 15
2.2.2 Vrste inflacije glede na vzrok............................................................................................................... 16 2.2.2.1 Inflacija povpraševanja .................................................................................................................................. 16 2.2.2.2 Inflacija ponudbe oziroma stroškovna inflacija.............................................................................................. 17 2.2.2.3 Strukturna inflacija......................................................................................................................................... 17 2.2.2.4 Deflacija ......................................................................................................................................................... 18
2.2.3 Merjenje inflacije ................................................................................................................................. 19
2.2.4 Posledice inflacije ................................................................................................................................ 19 2.2.4.1 Stroški inflacije............................................................................................................................................... 20 2.2.4.2 Koristi inflacije................................................................................................................................................ 21 2.2.4.3 Ukrepi za zmanjšanje inflacije........................................................................................................................ 21
2.3 KONCEPT IN RAZVOJ PHILLIPSOVE KRIVULJE ........................................................................................................... 22
2.3.1 Nastajanje Phillipsove krivulje ............................................................................................................. 22
2.3.2 Kratkoročna Phillipsova krivulja .......................................................................................................... 25
2.3.3 Pričakovanja in dolgoročna Phillipsova krivulja .................................................................................. 27
2.3.4 Nova Phillipsova krivulja...................................................................................................................... 28
2.3.5 Nova keynesianska Phillipsova krivulja ............................................................................................... 29
3. PREDSTAVITEV SPLOŠNIH MAKROEKONOMSKIH KAZALCEV OBRAVNAVANIH DRŽAV ..........................31
3.1 DINAMIKA INFLACIJE ......................................................................................................................................... 32
3.2 DINAMIKA RASTI BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA.................................................................................................... 36
3.3 GIBANJE BREZPOSELNOSTI.................................................................................................................................. 37
4. PREGLED ŠTUDIJ, KI EMPIRIČNO ANALIZIRAJO POVEZAVO MED BREZPOSELNOSTJO IN INFLACIJO........40
4.1 UGOTOVITVE ZA SLOVENSKO GOSPODARSTVO........................................................................................................ 40
4
4.2 UGOTOVITVE ZA ČEŠKO GOSPODARSTVO............................................................................................................... 41
4.3 UGOTOVITVE ZA SLOVAŠKO GOSPODARSTVO.......................................................................................................... 42
4.4 UGOTOVITVE ZA LITVO...................................................................................................................................... 43
4.5 UGOTOVITVE ZA LATVIJO ................................................................................................................................... 44
4.6 UGOTOVITVE ZA MADŽARSKO ............................................................................................................................ 44
4.7 UGOTOVITVE ZA POLJSKO .................................................................................................................................. 45
5. SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................................................46
POVZETEK ...................................................................................................................................................48
ABSTRACT ...................................................................................................................................................48
LITERATURA ................................................................................................................................................49
VIRI .............................................................................................................................................................54
PRILOGE ......................................................................................................................................................55
5
1. UVOD
1.1 Opredelitev problema, ki je predmet diplomskega seminarja
V prvem delu diplomskega seminarja so predstavljena teoretična izhodišča brezposelnosti in
inflacije ter teoretična povezava med njima (Phillipsova krivulja). V drugem delu se
predstavlja osnovne makroekonomske kazalce za obravnavane države, v zadnjem pa so
predstavljene raziskave, ki empirično ocenjujejo povezavo med stopnjo brezposelnosti in
stopnjo inflacije.
Stopnja brezposelnosti in stopnja inflacije sta zgodovinsko gledano eni izmed najbolj perečih
tem v ekonomskih krogih. Ta dva pomembna makroekonomska dejavnika sta problematična
iz vidika podjetij, posameznika in družbe. Ekonomski strokovnjaki glede teh dveh
pomembnih gospodarskih pojavov nimajo enakih mnenj. Nekateri trdijo, da bi bilo treba na
račun višje stopnje brezposelnosti znižati inflacijo, drugi pa spet obratno, da bi bilo treba na
račun višje inflacije znižati stopnjo brezposelnosti. Postavlja se vprašanje, kaj je za potrošnika
boljše? Nosilci ekonomskih politik v državah so tisti, ki se morajo s tem problemom srečati in
ga reševati. Vsi pa se zavedajo, da tako visoka stopnja brezposelnosti kot tudi visoka stopnja
inflacije, kažeta na to, da ekonomska politika v določeni državi ni ustrezna in da je potrebna
sprememba.
1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega seminarja
V delu diplomskega seminarja bomo predstavili teoretične razlage inflacije in brezposelnosti
ter teoretično povezavo med obema pomembnima makroekonomskima kazalcema, t. i.
Phillipsovo krivuljo. Osredotočili se bomo na nekatere nove članice Evropske unije (Slovenijo,
Slovaško, Češko, Madžarsko, Poljsko, Latvijo ter Litvo). Predstavili bomo najpomembnejše
makroekonomske kazalce teh držav, ki odražajo, v kako dobri kondiciji je bilo gospodarstvo v
določenem časovnem obdobju.
Cilji dela so:
‐ predstavitev in analiza stopnje inflacije v izbranih gospodarstvih,
‐ predstavitev in analiza stopnje brezposelnosti v izbranih gospodarstvih.
Preverjamo naslednjo trditev:
»Povezava med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti je v izbranih državah EU
različna in enostavnega empiričnega vzorca ni mogoče ugotoviti.«
6
1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega seminarja
Ključna predpostavka, na kateri temelji diplomski seminar, je, da ostaja povezava med
dinamiko brezposelnosti in inflacije pomembna za vsako ekonomijo, le–ta pa odraža njeno
gospodarsko uspešnost.
Pri delu se bomo omejili na določeno časovno obdobje, in sicer od leta 1998 do leta 2009. V
prvem sklopu bomo predstavili gibanje stopnje brezposelnosti in stopnje inflacije v izbranih
državah EU, v drugem pa študije, ki oba makroekonomska kazalca preučujejo s pomočjo
Phillipsove krivulje. Omejili se bomo na določeno število držav, in sicer na Slovenijo, Češko,
Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo ter Madžarsko.
1.4 Predvidene metode dela
Raziskava je dinamična in makroekonomske narave, saj se bomo v njej osredotočili na
stopnjo brezposelnosti ter stopnjo inflacije. Prikazali bomo teoretična izhodišča obeh
makroekonomskih kazalcev ter Phillipsovo krivuljo, ki kazalca povezuje. Pri raziskavi bomo
uporabili deskriptivni pristop, pri čemer bomo opisovali dejstva, procese in pojave, metodo
kompilacije ter povzemali stališča drugih avtorjev. Uporabljena bo tudi komparativna
metoda, s katero bomo ugotavljali podobnosti in razlike med stopnjo inflacije in stopnjo
brezposelnosti v posameznih državah.
V diplomskem seminarju bodo uporabljena spoznanja iz različnih strokovnih člankov ter
druge literature domačih in tujih avtorjev, pri pridobivanju podatkov pa zlasti svetovni splet,
ki nam bo omogočil dostop do potrebnih statističnih podatkov.
7
2. TEORETIČNI VIDIK BREZPOSELNOSTI IN INFLACIJE
2.1 Vrste brezposelnosti in njene posledice
Senjur (2001, 143–44) pravi, da je brezposelnost eden izmed osrednjih makroekonomskih
problemov in nemalokrat determinanta oziroma merilo uspešnosti makroekonomske
politike določene države. Cleaver (2007, 71) pa je mnenja, da brezposelnost ni naravni
fenomen, ampak je kreacija moderne družbe, za katero pravi, da je industrijska.
Pri opredelitvi stopnje brezposelnosti je pomemben koncept delovne sile (angl. labor force).
Obseg te delovne sile vključuje tako brezposelne kot tudi zaposlene. Delovna sila tako
zajema vse tiste, ki delajo, kot tudi tiste, ki so v fazi iskanja dela (Senjur 2001, 155).
Delovna sila (N) je vsota zaposlenih1 (L) in brezposelnih2 (U):
N = L + U (1).
Stopnja brezposelnosti (u) je opredeljena kot razmerje med številom brezposelnih in delovno
silo:
u = U/N (2).
Običajno je izražena v odstotkih, ki izražajo delež delovne sile, ki ni zaposlena oziroma ne
dela.
2.1.1 Vrste brezposelnosti
Obstaja več opredelitev oziroma vrst brezposelnosti. Poznamo naravno stopnjo
brezposelnosti, frikcijsko stopnjo brezposelnosti, sezonsko stopnjo brezposelnosti,
strukturno stopnjo brezposelnosti, ciklično stopnjo brezposelnosti ter latentno ali prikrito
stopnjo brezposelnosti. V naslednjih poglavjih (oziroma podpoglavjih) je vsaka izmed njih
podrobneje predstavljena.
1 Med zaposlene se štejejo tisti, ki opravljajo kakršnokoli delo in za to delo dobijo plačilo. V Sloveniji bi v to kategorijo uvrstili tiste prebivalce, ki so zaposleni za določen ali za nedoločen čas in so na Zavodu za zaposlovanje registrirani kot zaposleni (Hrovatin 2007, 200). 2 Med brezposelne štejejo tiste, ki nimajo zaposlitve, ampak jo aktivno iščejo in so na Zavodu za zaposlovanje prijavljeni kot brezposelni (Hrovatin 2007, 200).
8
2.1.1.1 Naravna stopnja brezposelnosti
Naravna stopnja brezposelnosti nastaja ob t. i. polnozaposlitveni ravni brezposelnosti
produkta, do česar prihaja zaradi trenj ob siceršnjem ravnovesju, ki je na trgu dela.
Gospodarstvo se na dolgi rok nagiba k naravni stopnji brezposelnosti, kadar sta trg blaga in
trg dela v ravnovesju. Razloge za nastanek naravne stopnje brezposelnosti moramo iskati v
frikcijski brezposelnosti, strukturni brezposelnosti ter v nepopolnosti informacij3 o ponudbi
delavcev in razpoložljivih delovnih mestih, torej v motnjah v delovanju popolnega trga
(Pajnkihar 2002, 3). Mankiw (2001, 740) pravi, da naravna stopnja brezposelnosti ni vedno
nujno tudi socialno zaželena stopnja brezposelnosti; skozi čas ni konstantna.
V različni literaturi je navedenih več opredelitev naravne stopnje brezposelnosti (Malačič in
drugi 2009, 4–5):
naravna stopnja brezposelnosti je tista, ob kateri sta rast cen in rast nominalnih mezd
na sprejemljivi ravni in stabilni;
naravna stopnja brezposelnosti je tista raven brezposelnosti, ob kateri je število
prostih delovnih mest na trgu dela enako številu delavcev, ki nimajo zaposlitve;
naravna stopnja brezposelnosti je tista, ob kateri kakršenkoli porast agregatnega
povpraševanja ne povzroči nadaljnjega padanja brezposelnosti;
naravno stopnjo brezposelnosti lahko ocenimo tudi skozi odnos med velikostjo
delovne sile in številom brezposelnih;
naravna stopnja brezposelnosti je stopnja brezposelnosti ob polni zaposlenosti;
ob naravni stopnji brezposelnosti je brezposelnost prostovoljna (frikcijska in
sezonska);
naravna stopnja brezposelnosti je tista raven brezposelnosti, ob kateri so tokovi v
brezposelnosti in trajanje brezposelnosti normalni.
V šestdesetih letih sta Milton Friedman in Edmund Phelps ugotovila, da empirični podatki za
razmerje med brezposelnostjo in inflacijo niso podpirali trditve o njuni negativni
povezanosti. Pokazalo se je, da z instrumenti ekonomske politike, ki povečujejo
povpraševanje in posledično tudi inflacijo, ni možno dosegati nižje brezposelnosti. Že
»keynesianci« niso trdili, da polna zaposlenost dejansko pomeni 100 % zaposlenost, saj kdo
vedno išče službo (je odpuščen, da odpoved ipd.). Prepričani pa so bili, da je možno z ukrepi
3 Brezposelnost je lahko posledica nepopolnih informacij, tako o ponudbi delavcev kot o razpoložljivih delovnih mestih. Ta vidik opozarja na to, da je lahko razlog za brezposelnost tudi to, da niso izpolnjene vse predpostavke popolne konkurence na trgu dela. Ena izmed teh ključnih predpostavk je tudi popolna informiranost vseh akterjev, ki so na trgu dela (Senjur 2001, 152).
9
ekonomske politike zagotavljati, da vsi, ki želijo delati, delo tudi dobijo, seveda ob višji
inflaciji. Trg dela se je v povojnem obdobju začel spreminjati. Vanj so se vključile bolj mobilne
skupine delavcev (mladi, ženske, delavci s skrajšanim delovnim časom …). Brezposelnost ni
bila odvisna le od inflacije, temveč tudi od učinkovitosti trga dela, konkurenčnosti oz.
monopola, ovir ali spodbud za sprejem različnih delovnih mest, dostopnosti socialnih pomoči
itd. Friedman je pokazal, da vključevanje inflacijskih pričakovanj v obnašanje ekonomskih
subjektov vodi do izničevanja učinkov večje ponudbe denarja v obtoku. Hkrati sta se pojavili
visoka inflacija in visoka brezposelnost (t. i. stagflacija). Ob tem je Friedman nasprotoval
trditvi, da so visoke stopnje brezposelnosti dokaz neučinkovite rabe resursov, in obratno. Na
primeru Japonske in Velike Britanije (obdobje 1950–1970) je pokazal, da sta obe imeli
primerljivo, nizko povprečno stopnjo brezposelnosti, vendar je Japonska ob tem imela naglo
rast, Velika Britanija pa stagflacijo (Friedman 1976, 3–18).
Iz slike 1 lahko razberemo, da je pri realni plači W1 zaposlenih E1 delavcev. Pri tej plači
celotna delovna sila presega zaposleno delovno silo. Razlika med b in a predstavlja naravno
stopnjo brezposelnosti, ki se sestoji iz frikcijske in strukturne brezposelnosti. S politiko, ki
premakne ponudbo dela v desno (iz LS1 v LS2), se poveča število delavcev, ki so pripravljeni
sprejeti delo ob dani plači. Naravna stopnja brezposelnosti se ob tem zmanjša, saj se
ravnotežje vzpostavi v točki c, kjer je količina zaposlene delovne sile E3. Običajno se ukrepi,
ki premikajo krivuljo ponudbe v desno, nanašajo na: spodbude za zaposlovanje, spodbude za
večanje zaposljivosti brezposelnih oseb, spremembe v sistemu socialnih podpor, spremembe
pri sklepanju kolektivnih pogodb, odpravljanja ovir za večjo mobilnost delavcev ipd.
Slika 1: Nastajanje naravne stopnje brezposelnosti
Vir: Adnett 1996, 211.
10
Vlada lahko s pomočjo fleksibilnega in dobro delujočega trga delovne sile, z dobro
informiranostjo delojemalcev in delodajalcev, z izobraževanjem in s prilagajanjem delovne
sile venomer spreminjajočim se zahtevam trga dela, naravno stopnjo brezposelnosti
zmanjša. K vsemu temu lahko pripomore tudi v okviru aktivne politike zaposlovanja in
različnih reform na trgu dela, ki bi šle v tej smeri (Šlebinger 2003, 20).
2.1.1.2 Frikcijska brezposelnost
Preden posameznik najde svojo prvo zaposlitev, je potreben čas; med iskanjem dela prihaja
do brezposelnosti zaradi trenj. Frikcijska brezposelnost je posledica prepogostega
menjavanja služb posameznika in iskanja nove službe. Omenjena brezposelnost je po navadi
le kratkotrajno obdobje, in se, pogosteje kot pri starejših, pojavlja pri mladih, ki iščejo svojo
prvo zaposlitev. Pri starejših se pojavlja pri tistih, ki so izgubili službo oziroma so bili
odpuščeni (Lipsey in Chrystal 2008, 578‐579). V vsakem gospodarstvu, ki je na ravni polne
zaposlenosti, najdemo frikcijsko brezposelnost.
Posebna lastnost frikcijske brezposelnosti je ta, da ima iskalec zaposlitve možnost zavrniti
ponujeno delo. Takšna možnost se za iskalca zaposlitve pojavi takrat, ko je na trgu dela
dovolj prostih delovnih mest in ima posledično vsak iskalec zaposlitve možnost izbiranja med
različnimi vrstami zaposlitve. Vsak posameznik bo ponujena dela zavračal tako dolgo, dokler
ne bo našel takšnega delovnega mesta, ki bo ustrezalo njegovim zahtevam in sposobnostim.
V takšnih primerih bo frikcijska brezposelnost visoka. Visoka je tudi v primerih, kadar se
gospodarstvo sooča s pogostimi spremembami in ko je na trgu dela velika koncentracija
delovne sile (Atkinson idr. 1998, 396).
2.1.1.3 Sezonska brezposelnost
Kadar zaradi nihanja v proizvodnji v določenih sezonah podjetja najemajo oziroma odpuščajo
delavce (t. i. sezonske delavce), govorimo o sezonski brezposelnosti. Delavci, ki delajo na
plantažah, poljih, in tam opravljajo delo samo takrat, ko je to potrebno, recimo v jeseni, ko
se pobira krompir, so primer sezonskih delavcev. Politika boja proti sezonski brezposelnosti
je podobna tisti, ki se ukvarja s strukturno brezposelnostjo4 (Sloman 1994, 543).
4 Primer je npr. Turčija, kjer so v devetdesetih letih ugotovili, da je hotelom ekonomsko smiselno subvencionirati del stroškov za zaposlene (oz. dati oprostitve), da zadržijo delavce in delujejo tudi v zimski sezoni. Od take odločitve, ki je bila najprej osmišljena zaradi zmanjšanja pritiska sezonskih delavcev na borzo, so nastale še nadaljnje koristi: delavci ostajajo v delovni kondiciji, hoteli so letno vzdrževani, turistična sezona se je zaradi zimskih nižjih cen raztegnila čez celo leto, drugi, ki sodelujejo v verigi (dobavitelji, taksisti, prodajalci spominkov itd.), pa prav tako delujejo skozi vse leto itd.
11
2.1.1.4 Strukturna brezposelnost
Posledico neusklajenosti med strukturo kadrov na trgu delovne sile in med strukturo
povpraševanja po njih, imenujemo strukturna brezposelnost. Neusklajenost je lahko
geografskega izvora – ko so recimo na eni lokaciji potrebe po delavcih večje, na drugi lokaciji
pa je večja ponudba dela. Do neusklajenosti lahko pride tudi zaradi razlike v iskanih
kvalifikacijah in dejansko usposobljenih kadrih. Neko podjetje recimo povprašuje po
določenih znanjih in kompetencah, ki jih brezposelne osebe nimajo. V obeh naštetih
primerih gre za t. i. strukturno brezposelnost5 (Sloman 1994, 541).
Vzroki za nastanek strukturne brezposelnosti niso samo neskladja na trgu delovne sile,
ampak so vzrok temu tudi mednarodna konkurenčnost gospodarstva in tehnološke
spremembe. Mednarodna konkurenčnost lahko povzroči upad proizvodnje v določenem
podjetju zaradi premajhnega povpraševanja oziroma zaradi prevelikih nastalih proizvodnih
stroškov. Z omenjeno težavo se v veliki meri soočajo podjetja iz tekstilne industrije, saj je
kitajska (maroška, turška, tunizijska itd.) delovna sila, ki izpodriva evropsko, veliko cenejša;
posledično to pripelje do zapiranj podjetij in nastanka brezposelnosti. Tako imajo na
povečanje zaposlovanja kot tudi na povečanje brezposelnosti v nekaterih sektorjih
gospodarstva vpliv tehnološke spremembe. Medtem ko razvoj računalništva vpliva na
nastajanje novih oblik delovnih mest, robotizacija vodi v še večjo brezposelnost (Atkinson
idr. 1998, 396–397).
2.1.1.5 Ciklična brezposelnost
Ciklična brezposelnost nastaja zaradi prisotnih nihanj v gospodarskih ciklih. Ko gospodarska
aktivnost stagnira, stopnja rasti bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP) pa nazaduje
ali je celo negativna, se zmanjšuje celotno agregatno povpraševanje po delovni sili. Večina ali
celo vsi sektorji zmanjšujejo proizvodnjo in odpuščajo delovno silo, zato se brezposelnost
lahko pojavlja med vsemi kategorijami zaposlenih, ne glede na vrsto dela. Gospodarstvo
lahko znižanje brezposelnosti in morda polno zaposlenost doseže le ob prehodu v drugi del
cikla, v t. i. fazo oživljanja gospodarstva, v fazo, ko je gospodarstvo v prosperiteti (Hrovatin
2007, 206).
5 Primer je Maribor, kjer npr. ni mogoče dobiti varilcev (v šolah ni vpisa, pridobivanje takšnih kompetenc z usposabljanjem na delu ni več mogoče, saj so vsa takšna podjetja šla v stečaj; tisti, ki so še ostali, pa delajo v Avstriji, kjer je delo bolje plačano (ZZRS 2011).
12
2.1.1.6 Latentna ali prikrita brezposelnost
V latentno ali prikrito brezposelnost spadajo tisti zaposleni, ki sicer imajo zaposlitev, vendar k
BDP ne prispevajo ničesar. Tudi če bi te delavce odpustili, bi lahko dosegli enak BDP kot
takrat, ko so bili zaposleni. Vendar je težko poimensko določiti tiste, ki na delovnih mestih
nič ne delajo. Takšnih je pravzaprav zelo malo, saj vsak dela nekaj ur na dan. To vrsto
brezposelnosti ni mogoče ugotoviti natančno, lahko jo le približno ocenimo (Hrovatin 2007,
206).
2.1.2 Posledice brezposelnosti
Kot je že bilo omenjeno, je brezposelnost eden izmed osrednjih makroekonomskih
indikatorjev, ki v osnovi kaže, kako uspešno je gospodarstvo. Brezposelnost ima negativen
vpliv tako na posameznika kot na celotno družbo. Brezposelnost poslabša kvaliteto življenja
posameznika in družbe nasploh, saj prinaša manjšo finančno zmogljivost. Brezposelne osebe
se pogosto dosti manj družbeno in kulturno udejstvujejo. Zaradi zmanjšanja finančne
zmogljivosti postanejo za posameznika bolj pomembne osnovne človekove potrebe, kot so
hrana, dom, obleke ipd. Posledica brezposelnosti so tudi vse večje socialne razlike.
Brezposelnost je problematična iz vidika države, saj zaradi brezposelnosti prihaja do
manjšega dotoka davkov ter višjih stroškov v obliki denarnih nadomestil. Še posebej je
neugodna pri mlajših, ki pridobljeno znanje v času šolanja hitro izgubijo, če ga ne uporabljajo
še naprej. Zaradi bolj dolgega oziroma podaljšanega prehoda v obdobje zaposlitve, mladi
hitro izgubijo osebno socialno identiteto.
Makroekonomski stroški brezposelnosti so tako (Lah 2003, 116):
Izguba določenega deleža BDP, ki bi ga zaposleni sicer ustvarili.
Implicitno se povečuje breme davkov, saj brezposelni praviloma prejemajo določene
dohodke za obdobje, ko so brez zaposlitve.
Eni izmed pomembnejših dejavnikov so posredni stroški, ki jih povzroči
brezposelnost, kar se izrazi skozi različne vidike. Zdravstveno stanje brezposelnih
oziroma članov njihovih gospodinjstev je slabše, to posledično obremenjuje
zdravstvo. Brezposelnost je tudi potencialni vir kriminalnih dejavnosti, kar povečuje
stroške policije, sodstva itd.; pri tem pa so največji družbeni strošek t. i.
»nezaposljivi«, torej tisti brezposelni, ki trajno ne morejo dobiti dela.
13
2.1.3 Merjenje brezposelnosti
2.1.3.1 Anketna stopnja brezposelnosti
Anketno stopnjo brezposelnosti v Sloveniji ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije (v
nadaljevanju SURS). SURS na podlagi ankete o delovni sili ugotovi število oseb, ki so
brezposelne v določenem časovnem obdobju. Metodologijo za anketo o delovni sili
predpisujeta Mednarodna organizacija dela (ILO) in Statistični urad Evropske unije (Eurostat).
Na že zgoraj omenjeni način se pridobijo podatki o strukturi, velikosti in značilnostih
aktivnega dela prebivalstva. Prednosti takšnega ugotavljanja brezposelnosti so primerljivost
podatkov med državami in časovna usklajenost podatkov s podatki iz preteklih let. Opisana
anketa se v Sloveniji izvaja od leta 1993 naprej. Anketno brezposelnost z drugo besedo
imenujemo standardizirana ali dejanska brezposelnost (ZZRS 2005).
Pri anketni brezposelnosti se anketira prebivalstvo, ki je starejše od 15 let. Anketirano
prebivalstvo se razdeli na delovno aktivne, delovno neaktivne in brezposelne. Vsakega
posameznika je možno uvrstiti v eno samo skupino. Aktivno prebivalstvo predstavljajo
posamezniki, ki so opravili vsaj eno uro plačanega dela. Referenčno obdobje, ki velja za
izvajanje ankete o delovni sili, je teden dni pred iztekom anketiranja delovne sile (Pirher in
Svetlik 1994, 60).
Mednarodna organizacija dela opredeljuje brezposelne kot (Pečar 2008, 33):
‐ osebe, ki so pripravljene sprejeti delo v času dveh tednov;
‐ osebe, ki aktivno iščejo zaposlitev v zadnjih štirih tednih ter
‐ osebe, ki so brezposelne med referenčnim obdobjem, v času izvajanja ankete (niso
bile zaposlene ali samozaposlene in niso opravljale nobenega dela za plačilo).
2.1.3.2 Registrirana stopnja brezposelnosti
Med registrirano brezposelne prebivalce prištevamo tiste, ki so brezposelni iskalci zaposlitve
in so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Zavod vodi posebno evidenco o stanju
brezposelnih. Brezposelne osebe, ki so registrirane, lahko prejemajo socialno pomoč6.
Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati za prejemanje socialne pomoči, so zakonsko določeni.
6Oseba, ki je delala, po prijavi na zavodu dobi pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Kako dolgo ga bo prejemala, je odvisno od tega, koliko let delovne dobe ima. Če ni delala ali če je delo zapustila po svoji krivdi, ji denarno nadomestilo ne pripada. Po preteku tega časa lahko brezposelni oz. vsak, ki je prijavljen na zavodu, tudi če še ni delal, zaprosi za socialno pomoč. Ta se dodeli tistim, ki izpolnjujejo pogoje (npr. brez premoženja, dohodkov …), najprej za 3 mesece, nato pa za 6 mesecev itd. Premoženje in status se preverja vsakih 6 mesecev, teoretično pa lahko ta denar prejemajo do smrti.
14
Problem pri ugotavljanju registrirane brezposelnosti je, da ne zajema vseh tistih, ki se iz
takšnih in drugačnih razlogov ne prijavijo na Zavod za zaposlovanje, oziroma zajema tiste
brezposelne, ki aktivno ne iščejo nove zaposlitve. Ni mogoče ugotoviti niti tega, ali
registrirano brezposelni dejansko ne opravljajo dela za plačilo, ki ni registrirano. Takšno delo
imenujemo siva ekonomija7 (Pirher in Svetlik 1994, 59).
2.1.3.3 Primerjava registrirane in anketne brezposelnosti
V Sloveniji izvaja SURS redne ankete o delovni sili, skladno z navodili Mednarodne
organizacije za delo (ILO) in zahtevami Statističnega urada Evropske unije (Eurostata), ki se
nanašajo na usklajeno anketo o delovni sili Evropske unije. To omogoča primerljivost v času
in z drugimi državami.
Poleg anketnih podatkov so na voljo še registrski podatki. Za delovno aktivno prebivalstvo se
podatki zbirajo in obdelujejo v Statističnem registru delovno aktivnega prebivalstva, za
brezposelne osebe pa v Registru brezposelnih oseb na Zavodu RS za zaposlovanje. V obeh
primerih registrskih podatkov gre za popolno zajetje, medtem ko je anketa o delovni sili le
ocena, temelječa na statističnem vzorcu. Do razlikovanja med registrskimi in anketnimi
podatki prihaja tudi zaradi razlik v poročevalskem obdobju, ki je za registrske podatke
mesečno, za anketne podatke pa četrtletno. Tudi kategorije delovno aktivnega prebivalstva
so različne, in sicer so v registrske podatke vključene le osebe s sklenjenimi pogodbami o
zaposlitvi, v anketnih podatkih pa so vse osebe, ki so v zadnjem tednu (od ponedeljka do
nedelje) pred anketiranjem opravile kakršnokoli delo za plačilo (denarno ali nedenarno),
dobiček ali družinsko blaginjo (Hrovatin 2007, 204). Po podatkih o brezposelnih osebah so v
registrske podatke vključene osebe, prijavljene na zavodu za zaposlovanje, ki ustrezajo vsem
merilom brezposelnosti, določenim s strani zavoda za zaposlovanje. Sodeč po anketi o
delovni sili se med brezposelne uvrščajo osebe, ki v zadnjem tednu (od ponedeljka do
nedelje) pred anketiranjem niso delale niti eno uro za plačilo (denarno ali nedenarno),
dobiček ali družinsko blaginjo, vendar v zadnjih štirih tednih aktivno iščejo delo in so ga tudi
pripravljene sprejeti (SURS 2011).
2.2 Vrste inflacije in njene posledice
Eden izmed temeljnih ciljev vsake makroekonomske politike je stabilnost cen (poleg
fiskalnega ravnovesja, zunanjetrgovinskega ravnovesja, gospodarske rasti in nizke
brezposelnosti oziroma visoke zaposlenosti). Za normalno delovanje gospodarstva kot celote
7 Siva ekonomija je rezultat dela na črno. Siva ekonomija po definicija pomeni vse gospodarske dejavnosti, ki sicer prispevajo k skupnemu ustvarjanju vrednosti v državi, so lahko legalne ali ilegalne, se zanje ne odvajajo dajatve in jih družbeno računovodstvo ne zajema oz. niso vključene v BDP.
15
je bistveno, da so makroekonomske politike usklajene, delujejo neinflatorno ter ohranjajo
inflacijo na nizki in stabilni ravni (Hafner 2005, 43).
V tržnem gospodarstvu se cene izdelkov in storitev venomer spreminjajo. Nekatere cene se
zvišajo, druge se znižajo. O inflaciji govorimo takrat, ko pride v splošnem do zvišanja cen
izdelkov in storitev, in ne le do zvišanja cen posameznih artiklov. Z drugimi besedami
povedano: denar je vreden manj kot pred tem (ECB 2011).
2.2.1 Vrste inflacije glede na intenzivnost
Samuelson in Nordhaus (2002, 581–582) sta razdelila inflacijo (gledano iz vidika intenzivnosti
inflacije) v tri kategorije: nizko inflacijo, galopirajočo inflacijo in hiperinflacijo.
2.2.1.1 Nizka inflacija
Z nizko inflacijo označujejo tiste cene, ki rastejo predvidljivo in počasi. Nizko inflacijo
opredeljujemo kot številčno letno inflacijsko stopnjo. Kadar so cene stabilne, ljudje denarju
zaupajo. Pripravljeni so imeti denar, saj bo čez mesec ali leto vreden skorajda toliko, kot je
vreden danes. Pripravljeni so podpisovati dolgoročne nominalne pogodbe, saj so prepričani,
da se relativne cene dobrin, katere kupujejo in prodajajo, ne bodo preveč oddaljile od
sedanjih (Frisch 1990, 9–11).
2.2.1.2 Galopirajoča inflacija
Inflacijo v dvoštevilčnem ali celo v trištevilčnem področju na letni ravni imenujemo
»galopirajoča inflacija«. Kadar se v gospodarstvu omenjena inflacija pojavi in se v njem
zasidra, se pojavijo resna ekonomska izkrivljanja. Na splošno začnejo večino pogodb
indeksirati na indeks cen ali tujo valuto. V takšnih razmerah denar hitro izgubi svojo
vrednost, posledično imajo ljudje le minimalne zneske denarja, ki jih potrebujejo za dnevne
transakcije. Močno oslabijo finančni trgi, saj večina kapitala zbeži v tujino. Ljudje kopičijo
dobrine, kupujejo hiše in nikoli ne posodijo denarja po nizkih obrestnih merah (Plešec,
Marzidovšek 2000, 3–5).
2.2.1.3 Hiperinflacija
Hiperinflacija je inflacija, pri kateri cene rastejo po milijon ali celo več odstotkov letno.
Takšnemu gospodarstvu se ne obeta nič dobrega. Preučevanje hiperinflacij je za
strokovnjake zanimivo zato, ker jasno in nedvoumno pokažejo katastrofalne učinke, tako za
gospodarstvo kot tudi za družbo nasploh. Študije, ki analizirajo hiperinflacijo, odkrivajo več
skupnih značilnosti. Ena izmed njih je, da realno povpraševanje po denarju (merjeno s
količino denarja, deljeno z ravnjo cen) drastično pade. Druga značilnost je, da realne cene
16
postanejo nestabilne. V normalnih razmerah se realna plača osebe od meseca do meseca
spremeni le za odstotek ali celo manj, v času ko je prisotna hiperinflacija, pa se realne plače
spreminjajo precej bolj. Takšna nihanja relativnih cen in realnih plač močno prizadenejo tako
delodajalce kot tudi delojemalce (Samuelson in Nordhaus 2002, 582).
2.2.2 Vrste inflacije glede na vzrok
Glede na vzrok razlikujemo tri glavne vrste inflacije: inflacijo povpraševanja, inflacijo
ponudbe (stroškovno inflacijo) in strukturno inflacijo. Mnenja ekonomskih strokovnjakov
glede pojasnjevanja inflacije so različna, zato nekateri ekonomisti inflacijo konkretne države
v določenem trenutku pojasnjujejo s povpraševanjem, drugi jo pojasnjujejo s stroški, tretji pa
vidijo vzroke inflacije v strukturni neusklajenosti gospodarstva (Bajt in Štiblar 2002, 471).
2.2.2.1 Inflacija povpraševanja
Inflaciji povpraševanja po angleško pravimo »demand pull inflation«, saj rast povpraševanja,
ki zaradi visoke izkoriščenosti kapacitet ne more več povečati realnega proizvoda, vleče cene
navzgor. Povečanje katerekoli oblike agregatnih izdatkov (neto izvoz, državni izdatki, osebna
poraba, investicije) potisne krivuljo agregatnega povpraševanja navzgor (iz krivulje AD0 v
krivuljo AD1), posledično tudi cene (slika 2). Povedano drugače, preveč denarja se podi za
premalo blaga (Setnikar‐Cankar in Hrovatin 2007, 175).
Slika 2: Nastanek inflacije povpraševanja
Vir: Setnikar‐Cankar in Hrovatin 2007, 175.
Če je gospodarstvo že doseglo potencialni BDP, se lahko povišajo samo cene, saj se realni
BDP ne more več povečati. V primeru, če je BDP nekoliko manjši od potencialnega (levo od
17
točke Yf), se bodo prav tako povečale predvsem cene, saj je krivulja agregatne ponudbe
strmo rastoča.
Inflacija povpraševanja v naslednjem koraku običajno sproži inflacijo stroškov oziroma
stroškovno inflacijo.
2.2.2.2 Inflacija ponudbe oziroma stroškovna inflacija
Kadar prihaja do zmanjšanja agregatne ponudbe zaradi povečanja stroškov, ob sorazmerno
visoki brezposelnosti in nizki stopnji izkoriščenosti zmogljivosti, se pojavi t. i. stroškovna
inflacija.
Cene namreč vplivajo na stroškovno inflacijo oziroma inflacijo ponudbe tako, da jo kažejo na
trgu, vendar je ne povzročajo, cene so samo posledica. V angleškem jeziku omenjeno
inflacijo imenujemo »cost‐push inflation« oziroma po slovensko »inflacija pritiska stroškov«,
saj povečanje katerekoli skupine stroškov brez ustreznega zmanjšanja drugih stroškov
potiska prodajne cene navzgor (Bajt in Štiblar 2002, 478).
Slika 3: Nastanek stroškovne inflacije
Vir: Setnikar‐Cankar in Hrovatin 2007, 176.
Omenjene razmere prikazuje začetna situacija v točki E0 – v tej točki je dejanski BDP kar
precej nižji od potencialnega (Yf). Do povečanja stroškov in s tem do premika krivulje
agregatne ponudbe navzgor (slika 3) lahko pride na primer zaradi pritiska sindikatov na
povečanje plač, zaradi dogovorov oligopolnih podjetij o zviševanju cen ter povečanih cen
uvoznih surovin, kot je npr. nafta in podobno. Oblikuje se nižji ravnotežni BDP na ravni Y1 ob
višji ravnovesni ravni cen (P1).
2.2.2.3 Strukturna inflacija
18
Razlaga strukturne inflacije je nastala v manj razvitih, strukturno neusklajenih gospodarstvih,
predvsem v Južni Ameriki. Nekatere panoge so zaradi premajhnih zmogljivosti v primerjavi s
povpraševanjem t. i. »ozka grla« v gospodarstvu države. Cene njihovih proizvodov rastejo,
kot »inputi« druge dejavnosti pa povišujejo stroške proizvodnje in posledično tudi cene v
njih. Tako ne glede na celotno narodnogospodarsko ponudbo cene kljub temu rastejo (Bajt
in Štiblar 2002, 472). Na drugi strani pa Sloman (1994, 552–553) opredeljuje strukturno
inflacijo kot posledico neravnotežja med povpraševanjem in ponudbo. Obravnavana inflacija
nastane tam, kjer je prisotno pomanjkanje blaga – torej tam, kjer trg neustrezno usklajuje
razmerja med povpraševanjem in ponudbo.
2.2.2.4 Deflacija
Je pojav, ki je nasproten inflaciji. Pomeni splošen in konstanten upad cen skozi daljše
časovno obdobje, ponavadi zaradi pomanjkanja denarja v obtoku oziroma pomanjkanje
ponudbe pri kreditih in posojilih. Pomanjkanje denarja povzroči, da je kupcev manj in
posledica tega so nižje cene.
Deflacijo lahko sproži kakršnokoli zmanjševanje zasebne, investicijske ali državne potrošnje.
Na prvi pogled se padajoče cene zdijo atraktivne, predvsem gledano iz vidika potrošnikov,
toda deflacija je v resnici destruktivna. Pripelje lahko do začaranega kroga povečanja
brezposelnosti in zmanjševanja potrošnje. Kadar je prisotna deflacija, (trend padanja cen),
potrošniki po navadi čakajo, da storitve in izdelki postanejo cenejši, preden se odločijo za
njihov nakup. Posledica tega je, da se potrošnja zmanjša, ker potrošniki svojo odločitev za
nakup vedno prestavljajo in s tem ustvarjajo dodatne deflacijske pritiske. Posledica
zmanjšanega povpraševanja po storitvah, izdelkih ter manjši proizvodnji je, da se
brezposelnost povečuje, razpoložljivega denarja v obtoku pa je vedno manj.
Če je deflacija dolgotrajna, lahko ustvari vrsto negativnih učinkov, kot so (Carlin in Soskice
2006, 158‐160):
padajoči dobički,
opuščanje proizvodnje,
zmanjševanje števila zaposlenih (oziroma večanje brezposelnosti),
zmanjševanje razpoložljivih prihodkov,
poveča se število tistih, ki svojih finančnih obveznosti ne morejo izpolnjevati.
Deflacija je mnogo bolj trdovratna od inflacije in jo je težje odpraviti. Če npr. inflacija raste, ni
omejitev, do kod lahko centralne banke zvišajo obrestne mere in s tem kontrolirajo
potrošnjo. Pri deflaciji tega limita ni, saj se lahko obrestne mere znižajo le do 0 %. Zato
19
centralne banke v boju proti deflaciji po navadi povečajo količino denarja v obtoku in s tem
namenoma povzročijo dvig cen. Na voljo je več denarja ter manjše število izdelkov in
storitev, kar povzroči višje cene. In prav rast cen je ključen dejavnik pri okrevanju
gospodarstva, ki je zašlo v deflacijo (Carlin in Soskice 2006, 137).
2.2.3 Merjenje inflacije
SURS za spremljanje oziroma merjenje cenovnih sprememb mesečno zbira podatke in
izračunava različne indekse cen (Setnikar‐Cankar in Hrovatin 2007, 193):
indeks cen na drobno: ta indeks izraža rast cen proizvodov, ki jih prodaja trgovina na
drobno, torej so to t. i. maloprodajne oziroma drobnoprodajne cene (SURS 2006);
indeks cen življenjskih potrebščin (ICŽP): ICŽP kaže rast cen proizvodov in storitev, ki
so vključene v košarico dobrin povprečnega porabnika;
indeks cen nekaterih panog (na primer naftno gospodarstvo, elektrogospodarstvo): ta
indeks prikazuje spreminjanje cen proizvodov določenih opazovanih panog;
indeks cen na debelo: ta indeks zajema rast cen proizvodov, ki jih prodaja trgovina na
debelo;
indeks cen proizvajalcev: ta indeks prikazuje gibanje cen pri proizvajalcih, zato ne
zajema davka na dodano vrednost (DDV) in trgovskih marž.
Preden je Slovenija vstopila v EU, je morala izpeljati vrsto nalog. Ena izmed teh nalog je bila
uskladitev metodologije in oblikovanje ustreznega merila za spremljanje inflacije, z
namenom mednarodne primerjave. Po preučitvi metodologij indeksa cen na drobno in
indeksa cen življenjskih potrebščin, ki jih je SURS izračunaval, je bilo ugotovljeno, da je za
merilo inflacije primernejši indeks cen življenjskih potrebščin, kateremu je bila konec leta
1997 dodeljena primarna vloga (leta 2006 je bil indeks cen na drobno dokončno ukinjen)
(SURS 2006).
2.2.4 Posledice inflacije
Kadar nastopi inflacija, čutimo posledice predvsem tisti, ki trošimo, torej potrošniki. Čutijo jo
tudi podjetja. Če torej plače ne sledijo dvigu cen oz. inflaciji, za denar, ki ga zaslužimo,
dobimo realno manj kot pred tem. Višja kot je stopnja inflacije, manj dobrin dobimo za svoj
denar. In seveda obratno. Inflacijo je mogoče preprečiti. Preprečimo jo lahko tako, da
ohranjamo na trgu konkurenco, da imamo stalen nadzor nad cenami, da ekonomska politika
preprečuje kartelno povezovanje podjetij in s tem dogovarjanja o višini cen.
20
Gledano iz makroekonomskega vidika, so stroški oziroma negativne strani inflacije zlasti (Lah
2003, 116):
inflacija povzroča stroške popravljanja seznamov cen, ker cene pri višji inflaciji ne
izražajo več realnih stroškov proizvodnih faktorjev – kajti višja kot je inflacija, večje so
možne razlike;
zaradi inflacije in posledičnega povečanja nominalnih plač je lahko ogrožena
mednarodna konkurenčnost gospodarstva;
v obdobju inflacije nastanejo stroški »obrabe podplatov« zaradi tega, ker je v
obdobjih inflacije treba bolj pogosto obiskovati banke zaradi izgubljanja vrednosti
denarja in torej »obrabljati podplate«;
inflacija povzroča »hrup« v gospodarstvu, ker prihaja do t. i. popačevalnega učinka
cen; v obdobjih inflacije cene ne opravljajo svoje temeljne naloge v tržnem
gospodarstvu, to pomeni indikatorja relativne redkosti blaga oziroma proizvodnih
faktorjev;
v procesu inflacije prihaja do prerazporeditve dohodkov – nekateri sloji pridobivajo,
nekateri pa izgubljajo, pri čemer izgubljajo predvsem tisti sloji, ki imajo fiksno
določene dohodke;
v obdobju inflacije so možne tudi komulativne posledice, ker obstaja možnost, da
preraste v nekontrolirano hiperinflacijo.
2.2.4.1 Stroški inflacije
Če se inflacija permanentno zvišuje, se realno povečujejo tudi izgube ekonomskih subjektov;
posledično se izgublja zaupanje v ekonomsko politiko oziroma v nosilce ekonomske politike.
Začenjajo se pojavljati negativna pričakovanja ekonomskih subjektov, ki jih inflacija
prizadene – ti se kažejo v zahtevah po vračunavanju inflacije v razne oblike dohodkov (plače,
obresti itd.). Ekonomskemu pojavu, ki pomeni vračunavanje stopnje inflacije v vrednost
makroekonomskih agregatov, pravimo indeksacija. Indeksacija povzroči znižanje stroškov,
vendar kljub temu deluje negativno, saj gospodarskim subjektom močno otežuje kakršnokoli
prilagajanje, ko so potrebne spremembe cen.
Indeksacija je v praksi zelo zapletena; velikokrat nosilce ekonomske politike oslabi v boju
proti inflaciji, ker dejansko navadi ljudi z njo živeti (Hrvatin 2004, 5). Inflacija, skupaj z davčno
zakonodajo, povzroča spremembe v investiranju podjetij in varčevanju prebivalstva. Ker
podjetja oziroma prebivalci ne znajo oceniti, kakšna bo inflacija v prihodnosti, lahko zaradi
tega sprejmejo odločitve, ki so napačne, in investiranja znižajo.
21
Med ekonomskimi subjekti inflacija prav tako povzroči prerazdelitev premoženja. Če bodo na
primer dolžniki morali upnikom vrniti nominalno vrednost blaga, bodo upniki izgubljali svoje
realno premoženje zaradi večanja realnega premoženja dolžnikov.
2.2.4.2 Koristi inflacije
Poleg slabih strani ima inflacija tudi nekaj pozitivnih lastnosti oziroma koristi, in sicer (Roter
2003, 4):
Med bolj pogostimi koristmi inflacije se omenja t. i. »seignorage8«.
Ker so minimalne plače navzdol rigidne, predstavlja inflacija način za zniževanje
realnih plač, če plače niso popolnoma indeksirane z inflacijo, na primer, kadar je tak
proces potreben zaradi doseganja ravnovesja na trgu dela.
Tudi v primeru prilagajanja relativnih cen lahko inflacija deluje podobno kot v primeru
prilagajanja realnih plač. Podjetja namreč cene podcenjenih dobrin preprosto
dvigujejo, medtem ko cen precenjenih dobrin ne znižajo, ampak počakajo, da inflacija
izniči previsoke cene. Na ta način se izognejo stroškom prilagoditve cen, splošna
raven cen pa se dviguje.
Nizka inflacija povzroča nizke nominalne obrestne mere, le‐te pa dajejo centralni
banki na voljo manj manevrskega prostora za zniževanje obrestnih mer.
2.2.4.3 Ukrepi za zmanjšanje inflacije
Za zmanjševanje stopnje inflacije so se v praksi pojavile in izoblikovale različne rešitve. V
grobem bi jih lahko strnili v dve skupini, ki sta si med seboj popolnoma nasprotni. Prva
skupina predstavlja popolno liberalizacijo trga, druga pa predvsem administrativne ukrepe
(Setnikar‐Cankar in Hrovatin 2007, 204–205):
Liberalizacija gospodarstva: ta sistem ukrepov zagovarja povečanje ponudbe. Kot
vemo, povečanje agregatne ponudbe vodi do zniževanja cen, torej do zmanjšanja
inflacije in posledično do povišanja BDP. Agregatno ponudbo je mogoče povečati, če
znižamo stroške podjetij. Znižanje stroškov podjetij je mogoče doseči z znižanjem
8 Seignorage je prihodek, ki ga zbere država, kot posledica monopolne pravice nad tiskanjem denarja (Senjur 2001, 295). Država torej tiska denar in z njim kupuje dobrine, gre torej za brezobrestno sposojanje. Inflacija poskrbi, da je tudi stari denar manj vreden, tako se realne obveznosti manjšajo.
22
vseh vrst davkov9. Povečane plače naj bi spodbudile večje delovne napore, nižji davki
na dobiček pa investicijsko dejavnost podjetij.
Stabilizacijska politika: predstavlja ekonomsko politiko, ki vključuje različne vladne
dokumente in programe za preprečevanje ali skrajševanje obdobja inflacije. Ta
politika vsebuje predvsem strog nadzor nad cenami in plačami ali celo njihovo
zamrznitev ter fiksiranje deviznega tečaja in povečanje obrestnih mer. Za tovrstne
ukrepe so se nekatere države že odločale, vendar so se v večini primerov izkazali za
neuspešne. Socialni pritiski in nezadovoljstvo delavcev po navadi zahteva odpravo
zamrznitve cen, ki posledično sproži nadaljnjo inflacijo, ta pa potem nadaljnjo
zamrznitev. Omenjeno politiko poznamo tudi pod imenom »stop and go«.
Stabilizacijska politika je lahko uspešna le v primeru, če jo spremljata resna fiskalna
ter monetarna reforma. Predvsem je nujno zmanjšati zadolževanje in trošenje države,
ki posledično zmanjšuje fiskalni primanjkljaj. Nekatere države so z uspešno fiskalno
reformo uspele odpraviti problem inflacije.
2.3 Koncept in razvoj Phillipsove krivulje
2.3.1 Nastajanje Phillipsove krivulje
Phillipsova krivulja je dobila ime po Albanu Williamu Phillipsu (1914–1975). Na podlagi
empirične analize časovnih vrst podatkov o stopnjah rasti nominalnih mezd in stopnjah
brezposelnosti je Phillips za Veliko Britanijo v obdobju 1861–1957 prišel do ugotovitve, ki
kaže na negativno povezanost omenjenih spremenljivk (slika 4). Naslednje leto je v reviji
»Economica« v članku z naslovom »The Relation between Unemployment and the Rate of
Money Wage Rates in the United Kingdom, 1861–1957« predstavil svoje končne ugotovitve
opravljene empirične analize. Phillipsova krivulja je pomemben sestavni del neoklasične
sinteze, ki se je skozi zgodovino ekonomske misli izoblikovala v štiridesetih in petdesetih letih
prejšnjega stoletja (Sušjan 2006, 216).
Phillips je vse zbrane podatke, ki jih je imel o stopnjah rasti nominalnih mezd in stopnjah
brezposelnosti, razdelil v tri obdobja. Prvo obdobje je bilo med letoma 1861–1913, drugo
med letoma 1913–1948, zadnje tretje obdobje pa med letoma 1948–1957. Pri izpeljavi
padajoče krivulje se je Phillips osredotočil predvsem na zbrane podatke iz prvega obdobja.
Prvo obdobje je namreč Phillips razdelil na šest delov, in tako potem v vsakem izmed njih
izračunal povprečno vrednost stopnje brezposelnosti in povprečno vrednost stopnje rasti
9 Stroški se lahko znižujejo učinkoviteje tudi drugače – npr. z inovativnostjo, povečano produktivnostjo, reorganizacijo/racionalizacijo poslovanja itd.
23
nominalnih mezd. (Clark in Laxton 1997, 7). Na sliki 4 so prikazane vse izračunane povprečne
vrednosti. Predstavljene so s križci.
Slika 4: Povezanost med odstotno spremembo nominalnih plač in stopnjo brezposelnosti za
Združeno kraljestvo v obdobju med leti 1861 in 1913
Vir: Lacker, M. J. in Weinberg, J. 2007, 206.
Predpostavka Phillipsa je bila, da je povezanost med stopnjo brezposelnosti in stopnjo rasti
nominalnih mezd nelinearna. Phillips je izbral naslednjo obliko funkcije (Phillips 1958, 290):
y + a = bxc (3).
log(y + a) = log b + c log x, (4).
y – stopnja rasti nominalnih mezd,
x – stopnja brezposelnosti.
b in c sta koeficienta, katerih vrednosti je določil na podlagi metode najmanjših kvadratov
vrednosti spremenljivk y in x v štirih intervalih. Konstanto a je določil s poskušanjem, da bi
krivulja potekala čim bližje povprečju preostalih dveh intervalov. Na podlagi vseh zbranih
podatkov je prišel do naslednje ocenjene funkcije:
y + 0,900 = 9,638 x‐1,394
log(y + 0,900) = log 0,984 – 1,394 log x,
ki prikazuje negativno povezanost med stopnjo brezposelnosti in stopnjo rasti nominalnih
mezd.
24
Negativni naklon funkcije je imel smiselno razlago. Delavski sindikati so v razmerah nizke
brezposelnosti močni, in zato so pritiski na rast plač močnejši in po navadi tudi uspešni. V
razmerah, ko je stopnja brezposelnosti visoka, so delavski sindikati šibkejši, njihove mezdne
zahteve pa skromnejše.
Vsi se s takšno razlago Phillipsove krivulje niso popolnoma strinjali. Neoklasični ekonomisti
so to razlago Phillipsove krivulje omejili zgolj na enostavno gibanje povpraševanja in
ponudbe po delu (Sušjan 2006, 225).
Leta 1960 je Richard G. Lipsey podrobneje analiziral in nekoliko kasneje tudi nadgradil delo
Phillipsa. Zaradi nekoliko lažje uporabe je Lipsey Phillipsovo enačbo prilagodil tako, da nova
krivulja še vedno poteka skozi vseh 6 povprečij intervalov in se na videz skoraj prekriva s
staro. Oblika nove enačbe za obdobje med leti 1862–1913 je (Lipsey 1960, 4):
W = a + bU‐1 + cU‐2 (5).
W = ‐0,44 + 0,023U‐1 + 12,52U‐2,
W – stopnja rasti plač,
U‐1 in U‐2 – recipročni vrednosti stopnje brezposelnosti.
Izračun, ki temelji na vseh zbranih podatkih, ne samo na povprečjih, je (Lipsey 1960, 4):
W = ‐1,42 + 7,06U‐1 + 2,31U‐2
R2 = 0,64
Že pred tem je Phillips opazil, da je odstotna sprememba stopnje nominalnih plač nizka,
kadar stopnja brezposelnosti narašča, in visoka kadar stopnja brezposelnosti upada., Lipsey
je to relacijo tudi empirično preveril, in sicer na način, da je uvedel novo regresijsko enačbo z
novo spremenljivko Ut (ki pomeni stopnjo rasti brezposelnosti) 100**2
11
Ut
UtUtUt
(Lipsey 1960, 6):
W = a + bU‐1 + cU‐2 + dU (6).
W = ‐1,52 + 7,60U‐1 + 1,61U‐2 + 0,023U
R2 = 0,82
Na podlagi teh izračunov je Lipsey zavrnil domnevo Phillipsa, da je pomembnost
spremenljivke Ut v proučevanem obdobju upadala (Lipsey 1960, 8).
Predpostavka Lipseya je bila, da na rezultat pogajanj o plačah vpliva preprosto samo
sprememba življenjskih stroškov. K svoji enačbi je zato dodal novo spremenljivko, in sicer
25
odstotno spremembo indeksa življenjskih stroškov 100**2
11
Pt
PtPtPt
(Lipsey 1960,
10):
W = a + bU‐1 + cU‐2 + dU + eP (7).
W = ‐1,21 + 6,45U‐1 + 2,26U‐2 – 0,019U + 0,21P (8).
R2 = 0,85
Vse analize Phillipsove krivulje, ki so bile opravljene kasneje, so vodile k njeni modifikaciji.
»Stopnja inflacije cen« je v empiričnih raziskavah zamenjala »stopnjo inflacije plač«.
Ekonomista Paul Samuelson ter Robert Solow sta istega leta, ko je Lipsey dopolnil in
izpopolnil Phillipsovo krivuljo, na podlagi podatkov za Združene države Amerike pokazala
podoben negativen odnos, tokrat med stopnjo brezposelnosti in stopnjo inflacije. Obrazložila
sta, da do takšne relacije pride, ker je nizka stopnja brezposelnosti povezana z večjim
agregatnim povpraševanjem. To povzroča, da cene in plače v gospodarstvu rastejo. Krivuljo
sta poimenovala po Phillipsu (Mankiw 2001, 734).
S pomočjo grafa za ZDA, ki je prikazoval negativen odnos med stopnjo brezposelnosti in
povprečno letno stopnjo rasti cen, sta sklepala o povezanosti med njima. Pri tem sta
poudarila, da gre le za oceno ter da se lahko krivulja na dolgi rok spremeni. Predvidevala sta
tudi možnost, da lahko cene rastejo v primeru, ko je brezposelnost visoka ter da je možna
kombinacija nizke rasti cen in visoke zaposlenosti (Samuelson in Solow 1960, 192–193).
Leta 1968 je bil v The American Review v članku »The Role of Monetary Policy« objavljen
pomemben prispevek, ki ga je k tej teoriji podal Milton Friedman. Friedman je na podlagi
klasičnih teoretičnih osnov makroekonomije zanikal obstoj dolgoročne negativne
povezanosti med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti. Friedman je zavrnil padajočo
Phillipsovo krivuljo, še preden so jo ovrgla dejanska dogajanja v gospodarstvu.
Trditev Friedmana je bila, da je problem Phillipsove analize v tem, da ni ločila med
nominalnimi in realnimi plačami. Da bi ločil realne dejavnike od monetarnih, je uvedel pojem
naravne stopnje brezposelnosti. Svojo razlago je dopolnil tudi s pričakovanji. Ljudje trpijo za
denarno iluzijo, zato se stopnja brezposelnosti ob povečanju nominalnih plač zmanjša. Ko
ugotovijo, da se plače realno niso spremenile, za ta denar niso pripravljeni več delati.
Posledično je Phillipsova krivulja padajoča samo na kratek rok, na dolgi rok pa je vertikalna
pri naravni stopnji brezposelnosti (Friedman 1986, 9–10).
2.3.2 Kratkoročna Phillipsova krivulja
Phillipsova krivulja je primerna za analizo stopnje brezposelnosti in stopnje inflacije na kratek
rok. Ko je stopnja brezposelnosti na nizki ravni, so možna izrazita povečanja plač, saj so v tem
26
primeru podjetja prisiljena obdržati in pridobiti dodatno delovno silo. Stopnja rasti plač je
večja, čim večje je povpraševanje po delu. Večanje plač je manjše in tudi manj pogosto,
kadar je stopnja brezposelnosti visoka, saj bi številni brezposelni delali tudi za nižjo plačo.
Zato sta, ob nizki brezposelnosti, stopnja inflacije (∏) in stopnja rasti plač (W
W) visoki, in
obratno.
Phillipsova krivulja odraža kratkoročne spremembe krivulje agregatnega povpraševanja, ki
gospodarstvo premikajo vzdolž kratkoročne krivulje agregatne ponudbe (Mankiw 2001, 735).
Slika 5: Kratkoročna Phillipsova krivulja ter kratkoročni model agregatnega povpraševanja in
agregatne ponudbe
Vir: Labanac 2004, 6.
Na sliki 5 je namesto modela AS‐AD prikazan model dinamične krivulje agregatnega
povpraševanja in dinamični model agregatne ponudbe. Prikazan je zgolj zaradi lažje
primerjave Phillipsove krivulje. Kratkoročna dinamična krivulja agregatne ponudbe kaže
povezavo med ravnijo proizvoda ob dani pričakovani inflaciji in stopnjo inflacije (Senjur 2001,
473). Večje agregatno povpraševanje (AD) povzroča, da se poveča gospodarska aktivnost, ki
zahteva višjo zaposlenost. Sindikati imajo v pogojih višje zaposlenosti večjo pogajalsko moč, s
katero dosežejo večjo stopnjo rasti plač, kar posredno povzroča inflacijo. Stopnja rasti
denarja je pomembna, da do inflacije sploh lahko pride. Stopnja rasti plač premakne
dinamično krivuljo agregatnega povpraševanja (DAD). V primeru, ko je gospodarstvo v točki,
ki je označena z A, je agregatno povpraševanje nizko, stopnja brezposelnosti je večja, nižja pa
je stopnja inflacije. Ko se poveča agregatno povpraševanje, se gospodarstvo premakne v
točko, ki je označena z B, kjer je stopnja brezposelnosti nižja; zaradi tega se stopnja inflacije
zviša. Velja tudi obratno (Labanac 2004, 6).
27
2.3.3 Pričakovanja in dolgoročna Phillipsova krivulja
Dosedanjo razlago Phillipsove krivulje bomo dopolnili s spremenljivko, ki meri, kakšno
spremembo ravni cen pričakujejo ljudje. Ta spremenljivka je pričakovana stopnja inflacije
(∏e). Na kratek rok obstajata nepričakovana rast nominalnih plač in nepričakovana stopnja
inflacije, česar se ljudje ne zavejo takoj, zato se zaposlovanje povečuje. Ljudje se začnejo
sprememb cen zavedati na dolgi rok ter prilagodijo svoja pričakovanja o stopnji inflacije.
Ljudje ugotovijo, da se plače realno niso spremenile, zato se stopnja brezposelnosti vrne na
predhodno raven, in padajoča Phillipsova krivulja se posledično premakne navzgor.
Sprememba stopnje brezposelnosti je prišla le kratkoročno, dolgoročno je ostala na enaki
ravni, čeprav ob višji stopnji rasti plač in višji stopnji inflacije. Posledično je dolgoročna
Phillipsova krivulja zato vertikalna. Na dolgi rok je povezava med stopnjo inflacije oziroma
stopnjo rasti nominalnih plač ter stopnjo brezposelnosti konstantna.
Povezava med ceno in ponujeno količino je pozitivna samo kratkoročno. Krivulja agregatne
ponudbe je pozitivna kratkoročno, medtem ko dolgoročna sprememba ravni cen ne vpliva na
agregatno ponudbo in je ponudba le‐te vertikalna (Mankiw 2001, 741). Dolgoročno se
gospodarstvo nahaja na polnozaposlitveni ravni, zato sprememba agregatnega
povpraševanja ne vpliva na spremembo aktivnosti v gospodarstvu ampak le na raven cen, s
tem se tudi ne spremeni raven zaposlenosti. Stopnja brezposelnosti se nahaja na naravni
stopnji, kar je vidno na sliki 6.
Slika 6: Dolgoročna Phillipsova krivulja ter dolgoročni dinamični model agregatnega
povpraševanja in agregatne ponudbe
Vir: Labanac 2004, 7.
Ko sta dejanska in pričakovana inflacija enaki, dolgoročna krivulja agregatne ponudbe (LAS)
povezuje raven proizvoda in stopnjo inflacije. Dolgoročno je zato stopnja inflacije neodvisna
od ravni proizvoda, LAS pa je vertikalna (Senjur 2001, 474).
28
Naravna stopnja brezposelnosti je tista, ki nastaja zaradi trenj ob siceršnjem ravnovesju na
trgu dela, torej ob polnozaposlitveni ravni zaposlenosti in produkta. Ko sta trg dela in trg
blaga v ravnovesju, se gospodarstvo dolgoročno nagiba k naravni stopnji brezposelnosti.
Razloge za naravno stopnjo brezposelnosti lahko iščemo v strukturni brezposelnosti, frikcijski
brezposelnosti in nepopolnosti informacij o razpoložljivi ponudbi delavcev ter razpoložljivih
delovnih mestih. Torej v motnjah delovanja popolnega trga dela (Pajnkihar 2002, 3). Naravna
stopnja brezposelnosti ni konstantna skozi čas ter tudi ni nujno socialno zaželena stopnja
brezposelnosti (Mankiw 2001, 740).
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaradi kritik naravne stopnje brezposelnosti
pojavila variacija le‐te. Ravnotežna neinflatorna stopnja brezposelnosti (angl. Non‐
Accelerating Inflation Rate of Unemployment – NAIRU) je tista, pri kateri ni tendence k
pospeševanju stopnje inflacije. Uvedba NAIRU ne spremeni razlage Phillipsove krivulje
(Jernejčič 1994, 42).
Z naslednjo enačbo lahko podamo razlago kratkoročne in dolgoročne Phillipsove krivulje
(Gujarati 2003, 186):
∏ ‐ ∏e = β (u – u*) (9).
∏ – dejanska stopnja inflacije v obdobju t,
∏e – pričakovana stopnja inflacije za obdobje t,
u – dejanska stopnja brezposelnosti v obdobju t,
u* – naravna stopnja brezposelnosti.
Pričakovana stopnja inflacije je kratkoročno dana, zato višji dejanski stopnji inflacije sledi
nižja stopnja brezposelnosti. Phillipsova krivulja je posledično padajoča. Dolgoročno je
dejanska stopnja inflacije enaka pričakovani, zato je stopnja brezposelnosti na naravni
stopnji, Phillipsova krivulja pa vertikalna (Mankiw 2001, 742).
Predstavljeno obliko Phillipsove krivulje imenujemo akceleratorska (angl. acceleratonist
Phillips Curve), saj se nanaša na pospeševanje stopnje inflacije, kadar je stopnja
brezposelnosti večja od naravne stopnje brezposelnosti. Poimenovanje »s pričakovanji
razširjena Phillipsova krivulja« (angl. expectations‐augmented Phillips curve) izvira iz
pričakovane stopnje inflacije (Gujarati 2003, 187).
2.3.4 Nova Phillipsova krivulja
T. i. »nova Phillipsova krivulja« je nova, ker se od tradicionalne Phillipsove krivulje razlikuje
po dveh tezah, ki sta ju razvila Gali in Gertler (1999, 219). Prva teza je, da se namesto
proizvodne vrzeli uporablja kategorija realnih mejnih stroškov, ki naj bi bila statistično
29
signifikanten in kvantitativno pomemben dejavnik inflacije. Druga teza je, da se pričakovanja
o cenah ne oblikujejo na osnovi preteklih informacij, temveč na osnovi bodočih. Gali in
Gertler menita, da je takšna oblika pričakovanj prva aproksimacija (približek) realnosti.
Podjetja postavljajo svoje cene v obliki pribitka na mejne stroške in pri tem upoštevajo
pričakovani prihodnji tok nominalnih mejnih stroškov. Upoštevajo verjetnost, da bodo
njihove cene ostale nespremenjene nekaj prihodnjih razdobij. Enačba inflacije ima naslednjo
obliko (Senjur in Zajc‐Kejžar 2009, 63):
πt = a1mct + a2 Et πt + 1 (10).
stopnja inflacije je pri tem odvisna od realnih mejnih stroškov, označenih z mct, in od
pričakovane inflacije v prihodnjem letu, označene z Etπt+1. Mct so izraženi kot odstotno
odstopanje dejanskih podjetniških mejnih stroškov od njihove vrednosti v ravnotežnem ali
ustaljenem položaju. Mct je vrzel med dejanskimi mejnimi stroški in stroški, ki bi veljali v
ravnotežnem stanju (Senjur in Zajc‐Kejžar 2009, 64).
Mejni stroški niso neposredno merljiva količina. Zaradi tega so si pomagali s kategorijo, ki jo
imenujemo »delež dohodkov od dela v celotnem dohodku«:
Stq
w
PQ
WLMC
)(
)( (11).
St – delež dohodkov od dela v celotnem dohodku v času t
q
w – realni stroški dela na enoto proizvoda
Nova Phillipsova krivulja je izražena s to novo spremenljivko:
πt = a1st + a2Et πt+1 (12).
Tako enačbo se da empirično oceniti. Razširitev nove Phillipsove krivulje je t. i. »nova
hibridna Phillipsova krivulja«, ki upošteva inercijo v inflaciji.
2.3.5 Nova keynesianska Phillipsova krivulja
Velike pozornosti je bila v zadnjih letih deležna t. i. »nova keynesianska Phillipsova krivulja«
(angl. New Keynesian Phillips Curve). Ta model inflacije in brezposelnosti je dinamična
razširitev statičnega keynesianskega modela prilagajanja cen.
Podjetja le redko prilagajajo cene v tem novem modelu, prav zato tudi redko spremenijo
svoje želene cene. Kadar imajo podjetja priložnost, da svoje cene spremenijo, jih postavijo
tako, da upoštevajo prihodnje in sedanje želene (angl. desired) cene. Če upoštevamo tako, v
30
prihodnost zazrto postavljanje cen, je mogoče Phillipsovo krivuljo zapisati (Senjur in Zajc‐
Kejžar 2009, 65‐66):
π =Et πt +1 – λ (u‐u*) (13).
(u‐u*) – proizvodna vrzel
V tem primeru imamo opraviti s t. i. racionalnimi pričakovanji. Pričakovane inflacije namreč
ni mogoče nadomestiti s preteklo inflacijo, kot bi se to zgodilo, če bi se cene oblikovale v
skladu z adaptivnimi pričakovanji.
31
3. PREDSTAVITEV SPLOŠNIH MAKROEKONOMSKIH KAZALCEV OBRAVNAVANIH DRŽAV
Latvija, Madžarska, Slovenija, Slovaška, Poljska, Litva in Češka so se priključile Evropski uniji
1. maja 2004. Poleg Slovenije je evro uspelo prevzeti še Slovaški (2009). Ostalim
obravnavanim državam do sedaj še ni uspelo prevzeti evra zaradi neizpolnjenih, t. i.
maastrichtskih kriterijev, ki so (Jazbec 2004, 127):
(i) nizka stopnja inflacije: stopnja inflacije ne sme za več kot 1,5 odstotne točke
presegati povprečja stopnje inflacije treh držav članic, ki so dosegle najboljše
rezultate glede stabilnosti cen;
(ii) primerljivost obrestnih mer: dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja
obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki;
(iii) stabilen tečaj med domačo valuto in evrom: spoštovanje normalnih mej nihanja (plus
ali minus 15 %), predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev ERM II, vsaj dve leti,
brez devalvacije valute;
(iv) vzdržni položaj javnih financ:
a.) javno‐finančni primanjkljaj ne sme presegati 3 % BDP, razen če je to razmerje
znatno in neprestano upadalo ter doseglo raven blizu referenčne vrednosti, ali v
primeru, da je prekoračitev referenčne vrednosti samo izjemna in začasna ter
razmerje ostaja blizu referenčne vrednosti;
b.) javni dolg ne sme presegati 60 % BDP, razen če se to razmerje zadostno zmanjšuje
in z zadovoljivo hitrostjo dosega referenčno vrednost;
(v) skladnost pravnih redov držav članic, zlasti predpisov, ki se nanašajo na centralne
banke, z določili členov 108 in 109 Pogodbe in s Statutom ESCB10.
V tem poglavju bomo predstavili posamezne makroekonomsko kazalce (inflacijo, bruto
domači proizvod, stopnjo brezposelnosti) obravnavanih držav.
10 Evropski sistem centralnih bank (angl. European System of Central Bank).
32
3.1 Dinamika inflacije
Stopnjo inflacije razumemo kot stopnjo rasti cen na splošno. Za obdobja padcev inflacije je
sicer pogosta visoka brezposelnost proizvodnih dejavnikov, za obdobja nepričakovane rasti
inflacije pa je značilna visoka zaposlenost in intenzivnejša gospodarska rast (Sheffrin 2002,
124).
Slika 7: Dinamika inflacije v obdobju 1998–2009 za izbrane države EU (harmonizirani indeks
cen življenjskih potrebščin) v %
Vir: Eurostat 2011 (Priloga 1).
Na sliki 7 je prikazano gibanje stopnje inflacije za Latvijo, Litvo, Češko, Slovenijo, Slovaško,
Poljsko ter Madžarsko. V začetku obravnavanega obdobja (leta 1998) sta najnižjo stopnjo
inflacije imeli obe baltski državi, Latvija (4,3 %) in Litva (5,4 %), najvišjo stopnjo inflacije pa je
imela Madžarska (14,2 %). Od leta 1998 do leta 2002 so vse države beležile dezinflacijo. Leta
2002 je imela najnižjo stopnjo inflacije Litva (0,3 %), ki je v naslednjem letu beležila celo
deflacijo (‐1,1 %), prav tako je deflacijo v letu 2003 beležila Češka (‐0,1 %). Do leta 2007 so
potem vse države, razen Slovenije (iz 5,7 % na 3,8 %) in Slovaške (iz 8,4 % na 1,9 %), imele
višjo stopnjo inflacije kot leta 2003. V letu 2008 je edino Madžarska beležila nižjo stopnjo
inflacije kot leto pred tem. V letu 2009 se je stopnja inflacije pri vseh obravnavanih državah
znižala (najmanj na Poljskem, za samo 0,2 odstotni točki). Razloge za umirjanje inflacije lahko
iščemo v že omenjeni veliki svetovni gospodarski in finančni krizi. Zniževanje stopnje inflacije
v času gospodarske in finančne krize je eden izmed redkih pozitivnih učinkov.
33
V začetku obravnavanega obdobja (leta 1998) je Poljska začela z inflacijskim ciljanjem, kar je
pomenilo prehod na bolj fleksibilen režim deviznega tečaja, ki ga je v letu 2000 zamenjal
režim drsečega deviznega tečaja. Za inflacijsko ciljanje so se odločili predvsem zato, ker je
tega leta inflacija na Poljskem znašala kar 11,8 %. V strategiji denarne politike za obdobje
1999 in 2003 so si postavili cilj, da zmanjšajo inflacijo pod 4 % (Remšak in Žemva 2001, 11–
13). V letu 2001 se je inflacija znižala. Razloge za to lahko iščemo predvsem v zmanjšanju
gospodarske aktivnosti in v ponudbenih šokih, zlasti v znižanju cen naftnih derivatov in cen
hrane. Po mnenju strokovnjakov je bila nizka stopnja inflacije posledica nadaljevanja
restriktivne monetarne politike in visokih obrestnih mer, ki jo je vodil Svet za monetarno
politiko oz. Narodna banka Poljske, in ni bila posledica upadanja moči gospodarstva
(Kowalewski 2001, 2–8). V naslednjih letih inflacija na Poljskem ni nikoli več presegala 5 %,
najvišja je bila leta 2008, ko je znašala 4,2 %.
Litva je imela v preteklosti izredno nizko inflacijo (leta 2003 celo deflacijo). Razlogi za nizko
inflacijo v preteklosti so (Jemec 2007, 27–29):
‐ Uvedba valutnega odbora. Litva ga je uvedla leta 2004. Pred tem je bil litovski denar
(litas) vezan na ameriški dolar, leta 2002 pa je bila uvedena vezava na evro. In prav
vezava na evro je Litvi dolgoročno zagotovila zasidranje inflacijskih pričakovanj in
dolgoročno cenovno stabilnost. Fiksni nominalni tečaj je zagotovil stabilnost tudi
uvoznikom in izvoznikom, kar je bilo za majhno gospodarstvo kot je Litva, zelo
pomembno. Največ koristi od uvedbe valutnega odbora je Litva imela v obliki nižje
inflacije, gospodarskega okrevanja in nižjih obrestnih mer.
‐ Omejevalna fiskalna politika. Valutni odbor, ki ga je Litva uvedla leta 2004, je v Litvi
narekoval restriktivno fiskalno politiko. Od sredine 90. let se je Litva približala
proračunskemu ravnotežju. Proračunski primanjkljaj je v času krize v Rusiji porasel na
8,5 % BDP, vendar je Litvi po uspešno izvedenih strukturnih reformah leta 2000 znova
uspelo doseči proračunski primanjkljaj v višini 3 % BDP.
‐ Negativna stopnja rasti uvoznih cen, ki so v obravnavanem obdobju od leta 2001 do
leta 2004 precej nihale, v veliki meri zaradi cen naftnih derivatov na svetovnem trgu.
‐ Zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti dela. Emigracijski tokovi so skupaj z
močno gospodarsko rastjo prispevali k zmanjšanju stopnje brezposelnosti. Ob tem se
je rast sredstev na zaposlenega od leta 2001 do leta 2005 okrepila s 3,8 % na 8,7 %.
Kljub temu je rast plač ostala za rastjo produktivnosti dela.
Razloge za povišanje stopnje inflacije je v zadnjih letih v Litvi je iskati v (Jemec 2007, 31):
povišanju cen hrane,
nekaterih napačnih odločitvah o nadzorovanih cenah,
34
porastu cen nafte na svetovnem trgu,
naraščanju cen proizvajalcev in stroškov dela.
Evropska centralna banka (2008) za dvig inflacije v letu 2008 v Litvi navaja naslednje vzroke:
‐ živahno domače povpraševanje,
‐ hitra rast zaposlovanja je v povezavi z odhodom delovne sile v druge države članice
EU, povzročila zaostrovanje razmer na trgu dela ter posledično pritisk na rast plač, ter
‐ rast cen energentov in cen hrane kot zunanje dejavnike.
Češka se je leta 1998 odločila za inflacijsko ciljanje. Od leta 1998 do leta 2000 je potekalo
ciljanje neto inflacije, to je inflacija brez posrednih davkov in kontroliranih cen, od leta 2002
naprej pa poteka ciljanje na celotno inflacijo. Namen inflacijskega ciljanja je bila dolgoročna
stabilizacija cen. Dolgoročni cilj je bil, da bi ob koncu leta 2005 inflacija znašala med 2 % in 4
%. Nizka inflacija leta 1999 (1,8 %) je posledica zmanjšane gospodarske aktivnosti oziroma
celo recesije na Češkem, zmanjšanja domače porabe in apreciacije krone. Najbolj izraziti
protiinflacijski zunanji dejavniki so bili: nizke cene naftnih derivatov, nizke cene hrane ter
kriza v Rusiji. V letu 2001 je prišlo ponovno do dviga inflacije (4,5 %). Porast inflacije je bil
posledica dviga domačega povpraševanja in uvoznih cen. Naslednje leto je inflacija spet
upadla, leta 2003 pa so na Češkem beležili celo deflacijo. Konec leta 2005 je inflacija znašala
1,6 %, kar pomeni, da so bili v inflacijskem ciljanju na Češkem uspešni. Vmes je leta 2004
inflacija nekoliko poskočila, kar je bila posledica dviga domačega povpraševanja in uvoznih
cen (Remšak in Žemva 2001, 8–10).
Do leta 2003 je bil na Češkem trend zniževanja inflacije. Sledilo je obdobje dokaj stabilne
inflacije do leta 2007, ko se je inflacija začela povečevati. Na začetku leta 2008 se je inflacija
še povečala in dosegla 6,3 %. Takšno gibanje inflacije je bilo posledica znatnega povišanja
posrednih davkov in nadzorovanih cen ter višjih cen hrane. Poleg tega so stroškovni pritiski
zaradi omejenega obsega prostih zmogljivosti, zlasti na trgu dela, začeli povzročati že
omenjeni dvig inflacije (ECB 2008, 34‐35). Tud Češka je v letu 2009 beležila izrazit padec
inflacije, ki je posledica že omenjene aktualne svetovne gospodarske krize.
Madžarska je imela v začetku obravnavanega obdobja v letih med 1998 in 2001 relativno
visoko inflacijo. Zato so se na Madžarskem leta 2001 odločili za spremembo denarne politike
in začeli z inflacijskim ciljanjem. V naslednjih letih se je inflacija na Madžarskem umirila,
vendar ne na takšno raven, kot so to želeli. Glavne razloge lahko iščemo v porastu cen
nepredelane hrane, porastu plač ter povišani potrošnji gospodinjstev (Remšak in Žemva
2001, 3–8).
35
V obdobju do leta 2006 je na inflacijska gibanja na Madžarskem vplivala močna gospodarska
rast. Inflacija se je nato začela v prvi polovici leta 2007 umirjati. V drugi polovici leta 2007 pa
so podražitve nepredelane hrane proces dezinflacije nekoliko ustavile, tako da je inflacija
leta 2008 dosegla 6,0 % (ECB 2008, 42‐44). V letu 2009 pa je inflacija padla na 4,0 %. Razloge
zato lahko iščemo v padcu BDP, ki je bil posledica aktualne gospodarske krize.
Zelo očitno je nihanje inflacije na Slovaškem, kar lahko razberemo iz slike 7. Potem ko je bila
leta 1998 inflacija zmerna (okoli 6 %), je v naslednjih letih, ob prehodu v novo tisočletje
inflacija porasla. Nato je inflacija v letu 2002 močno padla, in sicer na 3,5 %. Že v naslednjem
letu so na Slovaškem ponovno doživeli ogromen porast inflacije, za skoraj 5 odstotnih točk;
do leta 2008 so jo uspeli spet znižati. Razlog lahko najdemo v izpolnjevanju maastrichtskih
kriterijev, ki so jih morali doseči, da so lahko leta 2009 prevzeli evro. Zelo nizko inflacijo ob
koncu leta 2008 tako lahko, kot pri večini držav, pripišemo gospodarski in finančni krizi, ki ni
obšla niti Slovaške.
V Sloveniji se je stopnja inflacije od osamosvojitve do leta 1998 trendno zmanjševala. V letu
1999 so se pojavili inflacijski šoki. Problem je povzročila sovpadajoča kombinacija šokov, in
sicer uvedba davka na dodano vrednost (DDV), izredna podražitev nafte na svetovnem trgu
in obrat v poslovnem ciklu. Posledice tega so se pokazale tudi v letu 2000, ko je inflacija
poskočila na kar 8,9 %. Inflacija se je povečala tudi zaradi presežnega agregatnega
povpraševanja (Bole 2003, 5–10; Drenovec 2002, 6–14). V naslednjih letih se je inflacija
znižala, vendar so hitrejše upadanje inflacije ovirali inflacijski pritiski fiskalne narave,
poviševanje davčnih stopenj in nadzorovanih cen. V letu 2004 je Slovenija vstopila v EU in se
s tem zavezala h kasnejšemu vstopu v Evropsko ekonomsko in monetarno unijo (EMU). Za
sodelovanje v EMU je morala izpolnjevati maastrichtske kriterije. V decembru leta 2005 je
Slovenija uspešno znižala inflacijo na raven, da je zadostila pogojem, ki jih zahtevajo
maastrichtski kriteriji (Banka Slovenije, 2006, 15–17). Kasneje, leta 2007, je Slovenija
prevzela evro. Naslednje leto se je stopnja inflacija dodatno zvišala, kar je izhajalo iz
rekordno visoke gospodarske rasti tistega časa. Inflacija je vztrajala vse do konca leta 2008,
ko se je svetovno gospodarstvo znašlo v recesiji.
Latvija je država, ki je imela pred vstopom v ERM II11 zelo nizko inflacijo. V letu 2002 je
inflacija dosegla le 2 %. V naslednjem letu je trend začel strmo naraščati in leta 2008 je
inflacija znašala kar 15,3 %. Razloge za porast inflacije lahko iščemo v depreciaciji latsa,
posledica tega je bilo zvišanje uvoznih cen. Napovedana uvedba evra je s seboj prinesla
pričakovanja višjih cen, kar je domačim trgovcem omogočilo, da so svoje cene povišali.
11 ERM (angl. Exchange‐rate mechanism) je mehanizem tečajnih razmerij za države Evropske skupnosti, ki niso članice monetarne unije. Mehanizem ERM II je leta 1999 nasledil starejši mehanizem ERM, ki ga je Evropska skupnost uvedla marca 1979, da bi zmanjšala spremenljivost tečajnih razmerij in dosegla monetarno stabilnost, potrebno za uvedbo skupne valute.
36
Razloge za dvig inflacije v letih 2007 in 2008 lahko iščemo okrepljenem domačem
povpraševanju, v rasti plač in v rasti cen energentov.
3.2 Dinamika rasti bruto domačega proizvoda
Bruto domači proizvod (v nadaljevanju BDP) predstavlja vrednost vseh dokončanih
proizvodov in storitev, ki so bili ustvarjeni znotraj ene države v določenem obdobju (po
navadi se BDP izračunava na letni ravni). Pri izračunu BDP se upoštevajo le proizvodi in
storitve, ki so dokončani in pripravljeni za takojšnjo uporabo, in ne tisti, namenjeni nadaljnji
predelavi ali proizvodnji drugih izdelkov in storitev. Pri izračunu BDP se po navadi upošteva
tržna vrednost vključenih elementov.
Bruto domači proizvod vključuje celotno potrošnjo privatnega sektorja, t. i. zasebno
potrošnjo, državno potrošnjo, naložbe ter neto izvoz (izvoz minus uvoz). Izračun BDP
prikazujemo s pomočjo naslednje enačbe (Case in Fair 1999, 133–138):
BDP = Z + D + I + NI (iz‐uv) (14)
Z – zasebna potrošnja
D – državna potrošnja
I – bruto investicije v osnovna sredstva
NI – neto izvoz (izvoz – uvoz)
Doseženo raven gospodarske razvitosti nekaterih evropskih držav prikazujemo na sliki 8.
Slika 8: Bruto domači proizvod na prebivalca po standardu kupne moči za izbrane države EU
v obdobju 1995–2010 (EU 27 = 100)
Vir: Eurostat 2011 (Priloga 2).
37
Skozi celotno obravnavano obdobje (1995–2010) ima najvišji bruto domači proizvod na
prebivalca, v primerjavi z evropskim, Slovenija. Slovenski BDP na prebivalca je tako leta 1995
dosegel 75 % evropskega povprečja, leta 2008 pa 91 % povprečja EU‐27. Najnižji BDP na
prebivalca ima v proučevanem obdobju Latvija. Leta 1996 je njen BDP na prebivalca dosegel
30 % evropskega povprečja, leta 2008 pa 56 % evropskega povprečja. Največji skok BDP na
prebivalca v standardih kupne moči v letih med 1995 in 2010 je uspel Slovaški, ki je imela
leta 1995 BDP na prebivalca v višini 48 % povprečja EU‐27, leta 2010 pa je dosegla 74 %
evropskega povprečja. Najmanjši dvig razvitosti izkazuje Češka, katere BDP na prebivalca se
je glede na raven razvitosti EU‐27 od leta 1995 do 2010 zvišal za 7 odstotnih točk.
3.3 Gibanje brezposelnosti
Zaposlenost je ena izmed najbolj pomembnih in osrednjih makroekonomskih vprašanj vsake
države oziroma družbe. Pomembna je tako iz vidika posameznika kot tudi iz vidika celotne
družbe. Zato je brezposelnost eden izmed ključnih kazalcev makroekonomske uspešnosti in
eden izmed osrednjih makroekonomskih problemov (Senjur 2001, 68).
Slika 9: Anketna stopnja brezposelnosti v izbranih državah EU v obdobju 1996–2008 v %
Vir: International Labour Organization (ILO) 2011 (Priloga 3).
Na sliki 9 je prikazano gibanje anketne stopnje brezposelnosti v opazovanih evropskih
gospodarstvih. V začetku obravnavanega obdobja (leta 1996) je imela najnižjo stopnjo
brezposelnosti Češka (3,9 %), sledili sta ji Slovenija (7,3 %) in Madžarska (9,9 %). Druge
38
države so imele stopnjo brezposelnosti nekoliko višjo, najvišjo pa sta imeli obe baltski državi,
in sicer Latvija (20,6 %) in Litva (16,4 %). V naslednjih letih je najvišjo rast stopnje
brezposelnosti beležila Poljska, ki je imela leta 2002 skoraj 20 % stopnjo brezposelnosti, kar
je tudi največ med vsemi državami v obravnavanem obdobju. Od leta 2003 do leta 2007 so
vse države razen Madžarske beležile padec stopnje brezposelnosti. V letu 2008 so Češka,
Slovenija, Slovaška in Poljska beležile padec brezposelnosti, Latvija, Litva ter Madžarska pa
porast stopnje brezposelnosti.
Na Poljskem je stopnja brezposelnosti vztrajala nad 10 % vse od leta 1996 pa do leta 2007,
ko je padla na 9,6 %. Stopnja brezposelnosti je bila v tem obdobju med najvišjimi v skupini
obravnavanih držav. Mednarodni denarni sklad navaja tri razloge za tako visoko stopnjo
brezposelnosti na Poljskem, in sicer (Marecki in Wieloch 2002, 75–79):
rusko krizo, ki je zmanjšala možnost izvoza vzhodnih gospodarstev in zahtevala
restriktivnost pri monetarni in fiskalni politiki;
nov val prestrukturiranja premogovništva, železarn in javnega sektorja;
neugodne spremembe na področju monetarne in fiskalne politike.
Leta 1999 so na Poljskem poskušali zmanjšati stopnjo brezposelnosti s pokojninsko in
zdravstveno reformo. Zaradi precej velikih pomanjkljivosti obeh reform, učinek ni bil
pričakovan. Ravno obratno, stopnja brezposelnosti se je celo povečala. Razloge lahko
najdemo v preplačanih bolniških odsotnostih, preveliki socialni pomoči za ljudi, ki nimajo
zaposlitve, in v predčasnem upokojevanju (EBRD 2002, 183).
Slovaška je imela na začetku zmerno stopnjo brezposelnosti. Razloge zanjo lahko iščemo tudi
v predhodni skupni državi Češkoslovaški in posledično v obstoju večjega skupnega trga. Drugi
razlog je bila CEFTA12, v kateri so bile carinske omejitve za države članice CEFTA ukinjene
oziroma odpravljene. Po letu 1998 je brezposelnost na Slovaškem začela rasti, predvsem
zaradi upočasnitve gospodarske rasti ter pospešenega prestrukturiranja podjetij. Krivec za
padec brezposelnosti po letu 2004 je tudi izgradnja tovarniških obratov avtomobilske
industrije, ki je zaposlovala veliko ljudi.
Češka je imela leta 1996 stopnjo brezposelnosti še pod 4 %. August (2002, 85) kot razloge za
tako ugodne razmere navaja: podjetniške investicije Nemčije na Češkem (preselitev tovarn
zaradi cenejše delovne sile); veliko število novih delovnih mest v storitvenem sektorju,
predvsem v turizmu; razvita podjetniška pripadnost; zmanjšanje kmetijskega sektorja itd. V
letu 1997 je začela stopnja brezposelnosti na Češkem naraščati. Vzrok za to je kriza kot
posledica omejevalne monetarne politike. Kriza je povzročila padec zaposlenosti v
industrijskem sektorju ter omejevanje nadurnega dela (Arh 2004, 5–6). V letu 2000 je
12 Je srednjeevropski sporazum o prosti trgovini med državami v srednji in jugovzhodni Evropi.
39
brezposelnost dosegla 8,8 %, potem je v naslednjih letih nekoliko padla, leta 2004 pa spet
dosegla 8,3 %. Češki je do leta 2008 uspelo stopnjo brezposelnosti znižati na 4,4 %.
V Sloveniji se je od leta 1996 do leta 2000 stopnja anketne brezposelnosti vseskozi gibala
okoli 7 %. Leta 2001 je padla na 5,9 %, leta 2003 pa znova narasla na 6,6 %. Najnižjo raven je
dosegla leta 2008, ko je dosegla 4,4 %. Stopnja brezposelnosti se je do aktualne gospodarske
krize v Sloveniji vseskozi zniževala.
V Latviji so se leta 1996, ko je bila stopnja brezposelnosti 20,6 %, še vedno čutile posledice
tranzicije, v okviru katere je prišlo do prestrukturiranja gospodarstva. V letih 1997 in 1999 je
stopnja brezposelnosti nekoliko padla, in sicer na okoli 14,3 % (EBRD 2000, 101). Leta 2000 je
stopnja brezposelnosti narasla in potem do 2003 padla na 10,6 %. V naslednjem letu je
ostala skoraj na enaki ravni, potem se je vse do leta 2007 zniževala (6 %) in v zadnjem
obravnavanem letu 2008 spet nekoliko porasla (na 7,5 %).
40
4. PREGLED ŠTUDIJ, KI EMPIRIČNO ANALIZIRAJO POVEZAVO MED BREZPOSELNOSTJO IN INFLACIJO
4.1 Ugotovitve za slovensko gospodarstvo
Kuštrin (2008, 29) ugotavlja, da je razlogov za neveljavnost izvirne Phillipsove krivulje za
Slovenijo več. Eden izmed njih so nepopolno konkurenčne razmere na trgu dela, ki
onemogočajo prilagajanje plač na stanje na trgu dela, kar je v precejšnji meri posledica
daljšega trajanja kolektivnih pogodb. Poleg omenjenih kolektivnih pogodb na oblikovanje
plač vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so: minimalna plača, varnost zaposlitve in s tem
povezani visoki stroški odpuščanja delavcev, nadomestila za primer brezposelnosti ipd., ki
povečujejo plače ob dani stopnji brezposelnosti, kar zopet ogrozi veljavnost izvirne
Phillipsove krivulje. Iz tega potem posledično sledi tudi neveljavnost povezave med stopnjo
inflacije in stopnjo brezposelnosti.
S strani Kuštrina (2008) je bila inflacija v veliki meri posledica drugih dejavnikov in ne stopnje
brezposelnosti. Tako so na stopnjo inflacije v opazovanem obdobju vplivali dejavniki iz
zunanjega okolja, kot so svetovne cene naftnih derivatov in devizni tečaj ameriškega dolarja,
ter notranji dejavniki, kot so denarna in fiskalna politika, politika nadzorovanih cen itd., ki so
zniževali oziroma povečevali stopnjo inflacije, čeprav je bilo gibanje stopnje brezposelnosti
dokaj rigidno.
K neveljavnosti Phillipsove krivulje za Slovenijo je v proučevanem obdobju pripomoglo tudi
zavestno zniževanje stopnje inflacije, zaradi nominalnega izpolnjevanja konvergenčnih
maastrichtskih kriterijev. Prav tako se je tudi stopnja brezposelnosti v proučevanem obdobju
zniževala, kar je bilo v veliki meri posledica ugodnega gibanja gospodarske aktivnosti ter
vladnih ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Tako hkratno zmanjševanje stopnje inflacije in
stopnje brezposelnosti ne more potrditi veljavnosti kratkoročne Phillipsove krivulje, za
katero je značilen tako imenovan »trade – off« med obema kazalcema.
Kuštrin (2008, 30) ugotavlja tudi, da je inflacija v proučevanem obdobju iz leta v leto nihala,
poleg tega so bile inflacijske stopnje pozitivne. Sklepamo lahko, da so se pričakovanja o
prihodnji inflaciji spreminjala in zaradi tega izvirna oblika Phillipsove krivulje ne velja, saj je
veljavnost le–te določena ob danih inflacijskih pričakovanjih. V Sloveniji se je obdobje
stabilne in nizke inflacije pričelo šele v drugi polovici leta 2005.
Podobne ugotovitve izpostavlja Labanac (2004, 23–36). Navaja, da enostavne zakonitosti v
vplivanju stopnje brezposelnosti na stopnjo rasti plač, kot je bilo to mogoče v Veliki Britaniji v
obdobju 1861–1957 in še kasneje, v slovenskem gospodarstvu za obdobje 1992–2003 ni
mogoče povzeti.
41
Labanac (2004, 23–36) ugotavlja, da so razlogi za takšne rezultate v nestabilnih gospodarskih
razmerah v proučevanem obdobju (1992–2003), ki so pripeljale do velikih nihanj še posebej
stopnje inflacije in stopnje rasti plač. Ta nihanja vsaj na začetku niso bila posledica vplivov
stopnje brezposelnosti, temveč ekonomskih in monetarnih ukrepov, ki so skušali stabilizirati
negotove gospodarske razmere, podedovane iz bivše skupne države. Na koncu ugotavlja, da
je vprašanje vpliva stopnje brezposelnosti na stopnjo inflacije v Sloveniji v prihodnosti še
vedno zanimivo, saj lahko posredno pokaže vpliv močne socialne politike na nefleksibilnost
trga dela ter s tem na stopnjo inflacije.
Masten (2008, 15) po drugi strani ugotavlja, da je z analizo spremenljivk, ki izhajajo iz
teoretičnega koncepta nove Phillipsove krivulje, mogoče dokaj dobro pojasniti dinamiko
slovenske inflacije. Pomembna determinanta kratkoročne dinamike agregatnih proizvodnih
stroškov, ki se prenašajo v inflacijo v veliki meri in zelo hitro, je dinamika stroškov dela na
enoto proizvoda. Razlog za to je togost slovenskega trga dela, saj se zasuki poslovnega cikla
navzdol ne prenašajo na nižjo stopnjo rasti realnih plač. Edina možnost zniževanja realnega
bremena stroškov je zato dvig cen. Ugotovil je tudi, da med dejavniki povečanja inflacije v
letu 2007 prevladujejo kratkoročni dejavniki. Dogajanje na trgu dela pa ni delovalo izrazito
inflacijsko. Iz opravljene analize je mogoče sklepati, da je zvišanje agregatnih plač z
namenom ohranjanja njihove kupne moči kot odziv na povečano inflacijo tisti dejavnik, ki bo
določal, ali bo dvig cen oziroma inflacija kratkotrajna ali pa vztrajna.
4.2 Ugotovitve za češko gospodarstvo
Daniškova in Fidrmuc (2011, 15) sta za Češko ocenjevala novo keynesiansko Phillipsovo
krivuljo z uporabo posplošene metode momentov (angl. Generalised Method of Moments –
GMM) in metode največjega verjetja (angl. Full Information Maximum Likelihood – FIML) za
časovno obdobje 1996–2009. Analiza inflacijske dinamike na območju vzhodnoevropskih
držav se srečuje s problemom ustreznosti podatkov zaradi kratkih časovnih serij, strukturnih
sprememb in zunanjih inflacijskih pritiskov. Češka v tranzicijskem obdobju sicer ni doživela
večjih valutnih kriz ter reformnih preobratov in je svoje makroekonomske reforme izpeljala
pred ostalimi državami Vzhodne Evrope.
Avtorja sta najprej uporabila posplošeno metodo momentov na novi keynesianski Phillipsovi
krivulji in ker ni dala ustreznih rezultatov, sta nadaljevala z metodo največjega verjetja.
Dokazala sta, da so rezultati zelo odvisni od izbranih tehnik ocenjevanja in uporabe
spremenljivk, zlasti uporabe približka za realne mejne stroške.
Kot približek za realne mejne stroške sta uporabila proizvodno vrzel oziroma realne stroške
dela na enoto. Pri uporabi obeh približkov sta ugotovila, da je delež podjetij, ki so pri
določanju cen zazrte v prihodnost in preteklost, podoben. Koeficient proizvodne vrzeli je bil
pozitiven, vendar nesignifikanten, za razliko od realnih stroškov dela na enoto, ki so bili
42
signifikantni. Čeprav obstaja velik delež (okoli 60 %) podjetij, ki so pri oblikovanju cen zazrte
v prihodnost, jih je več kot 50 % pri določanju cen zazrto tudi v preteklost.13 V zaključku
ugotavljata, da se monetarne značilnosti Češke približujejo značilnostim razvitih
gospodarstev. Za Češko so sicer značilni drugačni izhodiščni pogoji (npr. konzervativna
monetarna politika v preteklosti) kot v drugih tranzicijskih državah, tako da dobljenih
rezultatov ni možno posploševati na ostale države.
Artl in Plašil (2005, 117) pa ugotavljata nesprejemljivost uporabe nove keynesianske
Phillipsove krivulje za Češko v obdobju 1994–2003, saj s tem modelom ne moreta dovolj
učinkovito pojasniti inflacijskih procesov niti napovedovati inflacije. Prav tako nova
keynesianska Phillipsova krivulja ne more služiti kot orodje monetarne antiinflacijske
politike.
Da je hibridna nova keynesianska Phillipsova krivulja primernejša za ocenjevanje inflacijske
dinamike za Češko, ugotavlja tudi Vašíček (2009). V devetdesetih letih sta na inflacijo vplivala
tako tranzicija kot liberalizacija cen. Šele v zadnjih letih se lahko povezuje inflacija in
obnašanje podjetij pri določanju cen (kar je konsistentno z novo keynesiansko Phillipsovo
krivuljo). Vašiček (2009, 2) dalje ugotavlja, da ni popolnoma jasno, kakšen je vpliv
tranzicijskih izkušenj in višjih inflacijskih stopenj na obnašanje podjetij pri določanju cen. Na
podlagi raziskave avtor ugotavlja, da je proizvodna vrzel boljši približek za pojasnitev
inflacijskih pritiskov, da ima inflacija v evro območju velik vpliv na češko inflacijo in da je
inflacija vztrajna.
4.3 Ugotovitve za slovaško gospodarstvo
Bakošova (2007, 51–52) je v svoji nalogi ocenjevala novo (hibridno) keynesiansko Phillipsovo
krivuljo za Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Vse države so šle skozi tranzicijo iz
planskega v tržno gospodarstvo. Kot je že bilo omenjeno, zato časovne serije odražajo
strukturne spremembe, kar je tudi razlog, da nekatere predpostavke pri ocenitvi niso
izpolnjene.
Novo keynesiansko Phillipsovo krivuljo in hibridno novo keynesiansko Phillipsovo krivuljo je
avtorica ocenjevala z uporabo posplošene metode momentov (GMM), kjer je za približek
realnim mejnim stroškom uporabila realne stroške dela na enoto oz. proizvodno vrzel. Za
Slovaško je uporabila podatke za obdobje 1996–2006. Rezultati analize so pokazali, da je za
pojasnjevanje inflacijske dinamike na Slovaškem ustreznejša hibridna nova keynesianska
Phillipsova krivulja. Ta vključuje adaptivna pričakovanja, ki so pomembna za pojasnjevanje
vztrajnosti inflacijske dinamike na Slovaškem, saj je le malo podjetij, ki so pri določanju cen
13 Avtorja opozarjata, da to ni nasprotujoče, saj podjetja zazrta v preteklost pri določanju cen uporabljajo tudi informacije podjetij zazrtih v prihodnost.
43
zazrta v prihodnost. Za razliko od Češke, je v primeru Slovaške prisotna kombinacija obeh
obnašanj podjetij pri določanju cen.
Vašiček (2009, 20–22) je v svoji analizi prav tako ugotovil, da je hibridna keynesianska
Phillipsova krivulja ustreznejša za preučevanje inflacije na Slovaškem. Pri tem realni mejni
stroški v preučevanem obdobju (1998–2007) niso bili glavna spremenljivka, ki vpliva na
inflacijsko dinamiko. Zaradi velikega deleža uvoza v BDP Slovaške, imajo cene uvoženih
dobrin velik vpliva na domače cene. Podjetja pa določajo cene tudi bolj adaptivno kot
racionalno, kar potrjuje ugotovitve Bakošove.
4.4 Ugotovitve za Litvo
Benkovskis in soavtorji (2009, 39–41) obravnavajo tri baltske države, in sicer Estonijo, Latvijo
in Litvo. Te države so obravnavali kot primer hitro razvijajočih se držav, ki so prešle iz
planskega v tržno gospodarstvo.
Značilnost baltskih držav je visok delež hrane in energije v potrošniški košarici oziroma
struktura gospodinjskih izdatkov, ki je različna od strukture v drugih državah EU. Ob vsem
naštetem so se tako globalni cenovni šoki, npr. dvig cen nafte, močneje odrazili v cenah
dobrih oziroma vplivali na inflacijo. V Litvi, kakor tudi v Latviji in Estoniji, je na inflacijsko
dinamiko v tranzicijskem obdobju značilno vplivalo ekonomsko prilagajanje razvitim tržnim
gospodarstvom, institucionalno približevanje EU, majhnost gospodarstva ob hkratni relativno
veliki odprtosti ter dokaj liberalna ekonomska politika. Dodatno pa je na inflacijo vplivala še
azijska in ruska kriza, upočasnjena ekonomska aktivnost v večini zahodnoevropskih držav in
depreciacija dolarja.
Kot ugotavljajo Benkovskis in soavtorji (2009, 30), inflacijsko dinamiko v Litvi najbolje
pojasnjuje proizvodna vrzel, v omejeni meri pa tudi regulacija cen energentov, ki pa ni
statistično signifikantna. Ob tem ugotavljajo, da so bila inflacijska pričakovanja po vključitvi v
EU bolj psihološkega kot ekonomskega izvora. Za zniževanje osnovne inflacije avtorji tako
predlagajo ekonomsko politiko, ki bi vplivala na zmanjševanje presežnega domačega
povpraševanja, vključno s fiskalnimi ukrepi.
44
4.5 Ugotovitve za Latvijo
Melihovs in Zasova (2007, 12–16) sta za primer Latvije preverjala veljavnost tradicionalne
Phillipsove krivulje, nove Phillipsove krivulje ter hibridne Phillipsove krivulje. Dobljeni
rezultati kažejo, da je hibridna Phillipsova krivulja najbolje pojasnila dinamiko osnovne
inflacije v Latviji. Za ocenjevanje dinamike inflacije v Latviji sta vzela čas med letom 1996 in
letom 2006. Približno polovica podjetij v Latviji je pri določanju cen zazrtih v prihodnost, saj v
inflacijska pričakovanja vključujejo informacije o ekonomskih kazalcih, ki bi lahko vplivali na
spremembe cen v prihodnosti. Druga polovica svoje cene oblikuje na osnovi adaptivnih
pričakovanj.
Avtorja sta ugotovila, da so inflacijska pričakovanja v Latviji pomemben dejavnik, ki vpliva na
dejansko stopnjo inflacije. Poleg tega so precej pogoste prilagoditve prodajnih cen pomenile,
da se spremembe v inflacijskih pričakovanjih razmeroma hitro kažejo tudi na dejanskih
cenah. Ker je delež podjetij, ki se odločajo na osnovi adaptivnih pričakovanj velik, to vpliva na
celotna inflacijska pričakovanja in onemogoča večji vpliv tistih podjetij, ki cene določajo na
osnovi pričakovanih cenovnih informacij.
Pri ocenjevanje tradicionalne Phillipsove krivulje sta raziskovalca ugotovila, da tudi za Latvijo
ne moreta potrditi veljavnosti omenjene krivulje.
4.6 Ugotovitve za Madžarsko
Lendvai (2005, 30) je ocenjevala različne modele Phillipsove krivulje za Madžarsko v
časovnem obdobju 1995–2004. Pri proučevanju se je srečevala s težavami, kot so kratke
časovne serije, spreminjanje politike centralne banke ipd. V takšnih razmerah je
tradicionalna Phillipsova krivulja dala neustrezne rezultate. Boljše rezultate je dobila s
hibridno novo Phillipsovo krivuljo z razširitvijo na odprto gospodarstvo. Madžarska inflacija je
bila mnogo bolj inercijska, kot je na primer v drugih državah evroobmočja. Tako se cene
oblikujejo na osnovi izrazito nazaj zazrtega obnašanja, hkrati pa se spreminjajo hitreje kot v
evroobmočju. Inflacijska dinamika je zato bolj primerljiva z državami, ki imajo višjo
povprečno inflacijsko stopnjo (npr. Španija, Izrael). Ker ocene temeljijo na podatkih, ki
izhajajo iz obdobja tranzicije in so povezane s temeljnimi ter strukturnimi ekonomskimi
spremembami, avtorica predlaga nadaljnje istočasno preučevanje dolgoročnih in
kratkoročnih sprememb v inflacijski stopnji.
Menyhért (2007, 28–30) je pri ocenjevanju madžarske inflacije izhajal iz neokeynesianske
perspektive, saj je z različnimi tehnikami ocenjeval uporabnost hibridne nove keynesianske
Phillipsove krivulje. Uporabil je različne ocenjevalne metode, kot je na primer posplošena
metoda momentov in metodo največjega verjetja. Pri tem se je metoda največjega verjetja
pokazal kot ustreznejša. Rezultati njegove analize kažejo, da sta na inflacijo na Madžarskem
45
vplivala tako pretekla inflacija kot v prihodnost obrnjena pričakovanja. Pri tem je
prevladujoče nazaj zazrto obnašanje podjetij oz. indeksacija pri določanju cen. Menyhért
(2007, 1) tudi ugotavlja, da rezultati, ki jih je dobila Lendvaijeva (2005) pri preučevanju nove
keynesianske Phillipsove krivulje za madžarsko inflacijo, niso zanesljivi. Avtor predlaga
nadaljnje preučevanje zunanjih šokov, ki so v preteklih letih vplivali na določanje cen (npr. ad
hoc učinek zaradi spreminjanja davka na dodano vrednost), ali pa vključevanje dodatnih
spremenljivk (npr. realni stroški na enoto učinka) v ocenjevanje nove keynesianske
Phillipsove krivulje.
Tudi Bakošova (2007, 50) ugotavlja, da je hibridna nova keynesianska Phillipsova krivulja
ustreznejše za pojasnjevanje inflacijske dinamike na Madžarskem.
4.7 Ugotovitve za Poljsko
Bakošova (2007, 51–52) je s pomočjo posplošene metode momentov ocenjevala novo
keynesiansko Phillipsovo krivuljo tudi za Poljsko za obdobje 1996–2006. Pri oceni tako nove
kot hibridne Phillipsove krivulje se je proizvodno vrzel, kot približek za realne mejne stroške,
izkazala za neustrezno. Šele s skrajšanjem časovne vrste (podatki po letu 2000) je koeficient
proizvodne vrzeli pozitiven in signifikanten. Pri uporabi realnih stroškov dela na enoto je tako
v primeru ocene nove kot hibridne Phillipsove krivulje ugotovila, da je v prihodnost zazrto
obnašanje ekonomskih subjektov pomemben dejavnik inflacijske dinamike.
Vašiček (2009) pa ugotavlja, da je Poljska edina država med proučevanimi (Češka,
Madžarska, Slovaška, Poljska), kjer sta tako strošek dela na enoto učinka kot proizvodna vrzel
močno povezana z inflacijo. Avtor ugotavlja (2009, 18), da so ugotovitve pri uporabi hibridne
Phillipsove krivulje podobne ugotovitvam za večja zaprta gospodarstva (npr. ZDA), saj so
mejni stroški signifikantni, prevladujoče pa je tudi v prihodnost zazrto obnašanje podjetij pri
določanju cen (korelacija med inflacijskimi pričakovanji in dejansko inflacijo je močna). Tudi
zunanji dejavniki imajo pomemben vpliv na inflacijsko stopnjo.
Izvedene raziskave kažejo, da tradicionalna Phillipsova krivulja ne daje ustreznih rezultatov in
da sta ustreznejši nova oz. hibridna keynesianska Phillipsova krivulja. V vseh obravnavanih
državah je prisoten vpliv nazaj obrnjenega oz. adaptivnega pričakovanja vsaj pri delu
ekonomskih subjektov, če ne že pri večini.
Novejšo raziskavo ustreznosti hibridne nove keynesianske Phillipsove krivulje za devet
tranzicijskih držav (Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Poljsko, Romunijo, Slovenijo in
Slovaško) so izvedli Basarac, Škrabić in Sorič (2011). Podatki za obdobje 2002–2009 so
pokazali, da na inflacijsko dinamiko v vseh obravnavanih državah vpliva tako v prihodnost
zazrto obnašanje ekonomskih subjektov pri določanju cen in realni mejni stroški, kot tudi
adaptivna pričakovanja. Tudi proizvodna vrzel kot približek realnim mejnim stroškom je
statistično signifikantna. Z uporabo hibridne nove keynesianske Phillipsova krivulja s
46
proizvodno vrzeljo kot približkom za mejne stroške tako lahko pojasnijo vpliv na inflacijsko
dinamiko skladno s teorijo v vseh obravnavanih državah.
5. SKLEPNE UGOTOVITVE
Skozi delo diplomskega seminarja smo prikazali teoretična izhodišča dveh osrednjih
makroekonomskih agregatov, ki kažeta, v kakšni kondiciji je gospodarstvo, in sicer glede
brezposelnosti in inflacije. Predstavili smo tudi teoretično povezavo med njima, t. i.
Phillipsovo krivuljo, ter osnovne makroekonomske kazalce držav Slovenije, Slovaške, Litve,
Latvije, Poljske, Češke in Madžarske. V zadnjem delu smo predstavili študije, ki empirično
ocenjujejo povezavo med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti za posamezno državo.
Proučevane države so države tranzicije. V obravnavanem obdobju 1998–2009 je bila v vseh
državah prisotna dokaj visoka stopnja brezposelnosti. Državi, ki sta imeli v povprečju najnižjo
stopnjo brezposelnosti, sta bili Madžarska in Slovenija, sledila je Češka. V povprečju sta imeli
najvišjo stopnjo brezposelnosti Poljska in Slovaška. Skupno vsem opazovanim državam je
povišana stopnja brezposelnosti ob koncu obravnavanega obdobja. Vzroke za nastalo
situacijo lahko iščemo v padcu gospodarske rasti, ki je bila posledica finančnega zloma in
aktualne gospodarske krize.
Najnižjo stopnjo inflacije v obravnavanem obdobju je imela Litva, sledila ji je Češka. Najvišjo
sta imeli Slovaška in Poljska, ki sta proti koncu proučevanega obdobja inflacijo uspeli
nekoliko znižati. V letu 2009 so vse države beležile padec inflacije, razlog je enak kot pri
porastu stopnje brezposelnosti, torej finančna in ekonomska kriza, ki je konec leta 2008
prizadela Evropo.
V povprečju je imela najvišji bruto domači proizvod na prebivalca v proučevanem obdobju
Slovenija, takoj za njo Češka. Najnižjega je imela Latvija. Pri vseh državah je moč opaziti
večanje BDP/prebivalca vse od leta 1998 do leta 2008.
V zadnjem delu diplomskega seminarja smo predstavili študije, ki empirično preverjajo
povezavo med brezposelnostjo in inflacijo na primeru obravnavanih držav. Tranzicijske
države, nekatere tudi kot popolnoma novonastale, so relativno kratek čas, v tržni ekonomiji,
zato pri preučevanju ni bilo možno izpostaviti poenotenih vplivov na inflacijsko dinamiko. Kot
največjo težavo pri ocenjevanju avtorji navajajo kratke časovne vrste, načine zbiranja
podatkov, zunanje inflacijske pritiske in strukturne spremembe v gospodarstvih. V večini
primerov smo opazili, da je najbolj primerna hibridna »nova keynesianska Phillipsova
krivulja« za ocenitev dinamike inflacije v posameznih državah.
47
Po nekaterih opravljenih raziskavah je razbrati, da bi morala ekonomska politika upoštevati,
da pri morebitni izmenjavi med inflacijo in brezposelnostjo da večji poudarek manjšanju
brezposelnosti, sploh, če veljajo trditve, da ljudje niso brezposelni zato, ker bi si tega želeli.
Trditev, ki smo jo preverjali pri diplomskem seminarju, lahko potrdimo. Ugotovili smo, da je
povezava med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti v izbranih državah različna ter da ni
mogoče ugotoviti enostavnega empiričnega vzorca za obravnavane države. Interakcija med
stopnjo brezposelnosti in stopnjo inflacije je v posameznih državah namreč različna, tako ni
mogoče posploševati vpliva enega kazalca na drugega.
48
POVZETEK
Brezposelnost in inflacija sta nedvomno dve zelo pomembni determinanti, ki kažeta, kako
uspešno je gospodarstvo. Ekonomisti si glede teh dveh determinant niso enotni. Nekateri
zagovarjajo tezo, da se mora na račun višje stopnje brezposelnosti znižati inflacija, drugi
trdijo obratno. Teoretično povezavo med tema dvema determinantama prikazuje t. i.
Phillipsova krivulja.
Sloveniji, Slovaški, Češki, Litvi, Latviji, Madžarski in Poljski je skupno, da so šle skozi proces
tranzicije v tržno gospodarstvo. Strukturne in druge institucionalne spremembe, ki so
spremljale ta prehod, so vplivale na značilnosti povezave med brezposelnostjo in inflacijo.
Nekatere države so se borile z visoko brezposelnostjo, druge z visoko inflacijo. Večini držav
pa je uspelo obe determinanti znižati in spraviti na vzdržno, tržnim gospodarstvom
primerljivo raven. Rezultati raziskav ne pritrjujejo tezi, da je v vseh obravnavanih državah
možno najti poenoteno povezavo med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti.
KLJUČNE BESEDE: inflacija, brezposelnost, bruto domači proizvod, Phillipsova krivulja,
inflacijska pričakovanja.
ABSTRACT
Unemployment and inflation are certainly two very important determinants, which show
how well the economy is. Economists are not on the same side about these two
determinants. Some argue that it should be at the expense of higher unemployment rates
reduce inflation, others argue vice versa. The “Phillips curve” shows the theoretical link
between these two determinants.
Slovenia, Slovakia, Czech Republic, Lithuania, Latvia, Hungary and Poland have in common,
that they went through the process of transition to a market economy. Structural and other
institutional changes that accompanied this transition had an impact on the characteristics
of the connection between unemployment and inflation. Some countries have struggled
with high unemployment, the other with high inflation. Most countries have managed to
reduce both determinants and get to a sustainable, market‐economy comparable level.
Research results are not affixed proposition that in all the countries can find a unified link
between inflation and unemployment.
KEY WORDS: Inflation, unemployment, gross domestic product, Phillips curve, inflation
expectations.
49
LITERATURA
Artl, J. in Plašil, M. (2005). Empirical Testing of New Keynesian Phillips curve in
Conditions of the Czech Republic in 1994‐2003. Prague Economics Papers, 2, 2005.
Str. 117‐128.
Adnett, N. 1996. European Labour Markets, Analysis and Policy. USA (New York):
Addison Wesley Longman Publishing.
August, B. M. (2002). Unemployment Trends in the Countries of Eastern and Central
Europe. Transitional Impacts and the EU Enlargement. Ljubljana: Faculty of
Economics.
Arh, U. (2004). Brezposelnost, inflacija in gospodarska rast v državah v prehodu.
Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Atkinson, B., Livesey, F. in Milward, B. (1998). Applied Economics. London: Macmillian
Press Ltd.
Basarac, M., Škrabić, M. in Sorić, P. (2011). The Hybrid Phillips Curve: Empirical
Evidence from Transition Economies. Finance a úvěr‐Czech Journal of Economics and
Finance, 61, št. 4, str. 367‐383.
Banka Slovenije. (2006). Letno poročilo. Ljubljana: Banka Slovenije.
Bajt, A. in Štiblar, F. (2002). Ekonomija. Ekonomska analiza in politika. Ljubljana:
Založba GV.
Bakošova, K. (2007). The New Keynesian Phillips Curve: The Comparison of New
Member States. Magistrsko delo. Bratislava: Comenius University.
Bole, V. 2003. Denarna politika v času odštevanja. Gospodarska gibanja, št. 346. Str.
23–43.
Benkovskis, K., Kulikov, D., Paula, D. in Ruud, L. (2009). Inflation in the Baltic
Countries. Kroon & Economy.
Carlin, W. in Soskice, D. (2006). Macroeconomics. Imperfections, Institutions &
Policies. New York. Oxford University Press.
Cleaver, T. (2007). Understanding the World Economy. New York: Routledge.
Clark, P. B. in Laxton, D. (1997). Phillips Curves, Phillips Lines and the Unemployment
Costs of Overheating. IMF Working Paper No. 97. International Monetary Found.
50
Case, K. in Fair, R. 1999. Principles of Macroeconomics. Fifth edition. Maine.
Wellesley College and Yale University.
Daniškova, K. in Fidrmuc, J. (2011). Inflation Convergence and the New Keynesian
Phillips Curve in the Czech Republic. Osteuropa – Institut Regensburg.
Drenovec, F. (2002). Različni pogledi na ekonomske politike v tranziciji. Prikazi in
analize, Ljubljana, 10, št. 2. Str. 5‐22.
EBRD ‐ European Bank for Reconstruction and Development. (2000). Transition
Report 2000: Employment, Skills and Transition. London: European Bank for
Reconstruction and Development.
EBRD ‐ European Bank for Reconstruction and Development. (2002). Transition report
2002: Agriculture and rural transition. London: European Bank for Reconstruction
and Develompment.
Frisch, H. (1990). Theories of Inflation (4. izdaja). Cambridge: Cambridge University
Press.
Friedman, M. (1986). The Role of Monetary Policy. The American Economic Review.
58, str. 1‐17 str.
Friedman, M. (1976). Inflation and Unemployment. Nobel Memorial Lecture. The
University of Chicago, Illinois, USA.
Gujarati, D.N. (2003). Basic Econometrics. (4th ed.) Boston: McGraw‐Hill.
Gali, J. in Gertler, M. (1999). Inflation Dynamics: A Structural Econometric Analysis.
Journal of Monetary Economics. Working Paper 7551.
Hrvatin, A. (2004). Gospodarska rast in inflacija. Diplomsko delo. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
Hafner, M. (2005). Vpliv cene nafte na inflacijo. Delovni zvezek, 14(4). Ljubljana: Urad
za makroekonomske analize in razvoj.
Hrovatin, N. (2007). Uvod v gospodarstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Jemec, N. (2007). Inflacijski maastrichtski kriterij: primer Litve. Diplomsko delo.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
51
Jernejčič, M. (1994). Nezaposlenost, inflacija in njun odnos v sodobni ekonomski
teoriji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Jazbec, B. (2004). Nominalna in realna konvergenca. Ljubljana: Bančni vestnik, 5, str.
127‐131.
Kuštrin, A. (2008). Ocenjevanje Phillipsove krivulje za Slovenijo. Diplomska naloga.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Kowalewski, P. (2001). From Float Towards the Hard Peg – Is There an Alternative for
the Membership in ERM2? ACE PHARE conference in september 2001 »Alternatives
of Exchange Rate Regime in Advanced Transition Economies«. (http://icegec.org).
Lendvai, J. (2005). Hungarian Inflation Dynamics. Magyar nemzeti bank. Occasional
papers 46.
Labanac, T. (2004). Phillipsova krivulja v slovenskem gospodarstvu. Diplomsko delo.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Lipsey, R. in Chrystal, A. 2008. Economics. Eleventh Edition. New York. Oxford
University.
Lipsey, R.G. (1960). The Relation between Unemployment and the Rate of Change of
Money Wage Rates in the United Kingdom, 1862–1957: A Further Analysis.
Economica, 27, str. 1‐31.
Lacker, M.J. & Weinberg, A.J. (2007). Inflation and Unemployment: A Layperson`s
Guide to the Phillips Curve. Economic Quarterly, 93 (3), 201 – 227.
Lah, M. (2003). Makroekonomsko okolje. Koper: Visoka šola za management.
Masten, I. (2008). Vpliv rasti plač na inflacijo v Sloveniji. Delovni zvezek št. 3/2008.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Malačič, J., Kešeljevič, A. in Sambt, J. (2009). Naravna stopnja brezposelnosti v
Sloveniji. Raziskava, opravljena za BS na osnovi razpisa o financiranju raziskav za leto
2008. Ljubljana.
Mankiw, N.G. (2001). Principles of Economics. Second Edition. Orlando. Harcourt
College Publishers.
52
Marecki, L. in Wieloch, M. (2002). Rapid Economic Growth and Increasing
Unemployment: The Case of Poland. Transitional Impacts and the EU Enlargement
Complexity. Warsaw School of Economics.
Menyhért, B. (2007). Estimating the Hungarian New‐Keynesian Phillips Curve. Acta
Oeconomica, 58, št. 3, Str. 295‐318.
Melihovs, A. in Zasova, A. (2007). Estimation of the Phillips curve for Latvia. Latvijas
banka. Working Paper no. 3.
Plešec, B. in Marzidovšek, N. (2000). Ocenjevanje cen življenjskih potrebščin,
drobnoprodajnih cen in cen industrijskih izdelkov pri proizvajalcih. Delovni zvezek.
Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj.
Pečar, J. (2008). Regije 2008 – izbrani socioekonomski kazalniki po regijah. Delovni
zvezek štev. 13. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.
Pirher, S. in Svetlik, I. (1994). Zaposlovanje: približevanje Evropi. Ljubljana: FDV.
Pajnkihar, T. (2002). Vpliv rasti plač na inflacijo v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
Phillips, A. W. (1958). The Relation between Unemployment and the Rate of Money
Wage Rates in the United Kingdom, 1861–1957. Economica, 25 (100). 283–299.
Remšak, F. in Žemva, M. (2001). Inflacijsko ciljanje na Madžarskem, Češkem in
Poljskem. Prikazi in analize IX/5, Ljubljana, december. Str. 31‐45.
Roter, M. (2003). Inflacija in kvantitativna teorija denarja v tranzicijskih državah.
Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Senjur, M. (2001). Makroekonomija: makroekonomija majhnega odprtega
gospodarstva (3 izd.). Maribor: Založba MER – MER.
Senjur, M. in Zajc‐Kejžar, K. (2009). Naravna stopnja brezposelnosti v Sloveniji.
Raziskava. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Samuelson, P.A. in Nordhaus, W.D. (2002). Ekonomija. Ljubljana: Založba GV.
Setnikar‐Cankar, S. in Hrovatin, N. (2007). Temelji ekonomije. Visoka upravna šola.
Univerza v Ljubljani.
Sušjan, A. (2006). Uvod v zgodovino ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
53
Samuelson, P. in Solow, R. (1960). Problem of Achieving and Maintaining a stable
Price Level. Analytycs od Anti‐Inflation Policy. American Economic Review, Papers and
Proceedings. Maj 1960. Str. 177‐94.
Sheffrin, O. (2005). Macroeconomics. Principles and Tools. Third edition. New Jersey.
Pearson Prentice Hall.
Sloman, J. (1994). Economics. Second Edition. Harvester Wheatsheaf, Hemel
Hempstead, United KIngdom.
Šlebinger, M. (2003). Vrste brezposelnosti. Večer: priloga Premoženje. Avgust 2003.
Str. 20.
Vašiček, B. (2009). Inflation Dynamics and the New Keynesian Phillips curve in EU‐4.
William Davidson Institute Working Paper Number 971, October.
54
VIRI
ECB ‐ Evropska centralna banka. (2011). Izobraževalna gradiva. Dostopno na:
http://www.ecb.int/ecb/educational/hicp/html/index.sl.html [24.8.2011].
ECB – Evropska centralna banka. (2008). Konvergenčno poročilo. Maj 2008. Dostopno
na: http://www.ecb.int/pub/pdf/conrep/cr200805sl.pdf [10.9.2011].
Eurostat: Evropski statistični urad (2011). Inflation rate. Dostopno na:
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&language=en&pcode=tsie
b060&tableSelection=1&footnotes=yes&labeling=labels&plugin=1 [9.5.2011].
Eurostat: Evropski statistični urad (2011). GDP per capita in PPS – EU‐27=100.
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&plugin=1&language=en&
pcode=tsieb010 [12.8.2011].
ILO ‐ International Labor Organization: Mednarodna organizacija dela (2011).
Unemployment. Dostopno na: http://laborsta.ilo.org/STP/guest [24.8.2011].
ZZRS ‐ Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. 2011. Deficitarni in suficitarni
poklici. Dostopno na:
http://www.ess.gov.si/trg_dela/aktualno_o_trgu_dela/deficitarni_in_suficitarni_pokl
ici [23.8.2011].
ZZRS – Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (2005). Katalog ukrepov aktivne
politike zaposlovanja 2005. Ljubljana.
Statistični urad Republike Slovenije (2006). Indeks cen na drobno je z letom 2006
ukinjen. Dostopno na: http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=791 [13.2.2006].
Statistični urad Republike Slovenije (2011). Aktivno prebivalstvo (po anketi o delovni
sili), Metodološka pojasnila. Dostopno na:
http://www.stat.si/metodologija_pojasnila.asp [24.8.2011].
55
PRILOGE
Priloga 1: Stopnja inflacije (harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin) v %
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
Latvija 4,3 2,1 2,6 2,5 2,0 2,9 6,2 6,9 6,6 10,1 15,3 3,3
Litva 5,4 1,5 1,1 1,6 0,3 ‐1,1 1,2 2,7 3,8 5,8 11,1 4,2
Češka 9,7 1,8 3,9 4,5 1,4 ‐0,1 2,6 1,6 2,1 3,0 6,3 0,6
Slovenija 7,9 6,1 8,9 8,6 7,5 5,7 3,7 2,5 2,5 3,8 5,5 0,9
Slovaška 6,7 10,4 12,2 7,2 3,5 8,4 7,5 2,8 4,3 1,9 3,9 0,9
Poljska 11,8 7,2 10,1 5,3 1,9 0,7 3,6 2,2 1,3 2,6 4,2 4,0
Madžarska 14,2 10,0 10,0 9,1 5,2 4,7 6,8 3,5 4,0 7,9 6,0 4,0
Vir: Eurostat 2011.
Priloga 2: Bruto domači proizvod na prebivalca po standardu kupne moči za izbrane države
EU (EU 27 = 100)
1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010
Češka 73 75 73 70 69 68 70 70 73 75 76 77 80 81 82 80
Poljska 43 45 47 48 49 48 48 48 49 51 51 52 54 56 61 62
Litva 36 37 39 40 39 39 41 44 49 50 53 55 59 61 55 58
Latvija 31 30 35 36 36 37 39 41 43 46 49 52 56 56 52 52
Slovenija 75 76 78 79 81 80 80 82 84 87 87 88 88 91 88 87
Slovaška 48 50 51 52 50 50 52 54 55 57 60 63 68 72 73 74
Madžarska 52 52 53 55 55 55 59 62 63 63 63 63 62 65 65 64
Vir: Eurostat 2011.
Priloga 3: Stopnja anketne brezposelnosti v izbranih državah EU v %
1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008
Češka 3,9 4,8 6,5 8,7 8,8 8,1 7,3 7,8 8,3 7,9 7,1 5,3 4,4
Madžarska 9,9 8,7 7,8 7,0 6,4 5,7 5,8 5,7 6,1 7,2 7,5 7,4 7,8
Latvija 20,6 15,1 14,1 14,3 14,4 13,1 12 10,6 10,4 8,7 6,8 6,0 7,5
Litva 16,4 14,1 13,2 14,6 16,4 17,4 13,8 12,4 11,4 8,3 5,6 4,3 5,8
Poljska 12,3 11,2 10,5 13,9 16,1 18,2 19,9 19,6 19,0 17,7 13,8 9,6 7,1
Slovaška 11,3 11,8 12,5 16,2 18,6 19,2 18,5 17,4 18,1 16,2 13,3 11,0 9,6
Slovenija 7,3 7,1 7,7 7,4 7,2 5,9 5,9 6,6 6,1 5,8 5,9 4,9 4,4
Vir: International Labour Organization 2011.