magistrsko delo kofol tarcizija dokončno2 - share.upr.si · the empirical part includes the...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

TARCIZIJA KOFOL

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Magistrski študijski program druge stopnje

Razredni pouk

Magistrsko delo

GLASOVNI OBSEGI OTROK OD ŠESTEGA DO DVANAJSTEGA LETA STAROSTI

Tarcizija Kofol

Koper 2014 Mentor: doc. dr. Ivan Lešnik

Svoje življenje spreminjam v glasbo.

Sidney Bechet

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Ivanu Lešniku za pomoč, strokovne

nasvete in vodenje pri izdelavi magistrskega dela.

Zahvaljujem se vodstvu Osnovne šole Dekani, ki mi je omogočilo izvedbo

raziskave, ter vsem učencem, ki so sodelovali pri raziskavi.

Zahvaljujem se tudi intervjuvanim Aldu Kumerju, Jani Olivieri, Slavici

Kleibencetl in Zdenki Markovič, ki so s svojimi stališči obogatili magistrsko delo.

Posebna zahvala pa gre domačim, ki so mi med študijem pomagali in me

podpirali.

Hvala vsem, ki so verjeli vame in me spodbujali pri doseganju zastavljenih

ciljev.

Tarcizija Kofol

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tarcizija Kofol, študentka magistrskega študijskega programa druge

stopnje Razredni pouk

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega

leta starosti

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- da so rezultati korektno navedeni in

- da nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Človeški glas je najlepši in najstarejši inštrument. Ima izjemno moč izražanja

čustev in je neposredno povezan z našim dihanjem ter našim psiho-fizičnim stanjem.

V magistrskem delu z naslovom Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega

leta starosti nas zanimajo naslednji elementi: kako se glasovni obsegi otrok spreminjajo

s starostjo otrok in z redno vajo, razlike v razponu glasovnih obsegov šestletnih in

dvanajstletnih otrok ter razlike v razponu glasovnih obsegov otrok, merjene leta 1950

(Groebming), leta 1997 (Mohr) in v naši raziskavi, opravljeni leta 2014.

Magistrsko delo vsebuje poglobljen teoretično-analitičen pregled strokovne

literature, znanstvenih razprav in raziskav ter člankov domačih in tujih strokovnjakov s

področja obravnavane problematike.

V šoli temelji glasbeni pouk na petju, zato so zelo pomembni: učiteljev pozitiven

odnos do petja, učiteljeva metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene

sposobnosti kot tudi njegova strokovnost pri izbiri in učenju novih pesmi.

V teoretičnem delu so predstavljene temeljne glasbene sposobnosti, razvoj

otroškega glasu in obsegi otroških glasov, motnje in poškodbe glasu, vokalna tehnika

ter pozitivni učinki petja.

V empiričnem delu so predstavljeni in analizirani glasovni obsegi stotih otrok od

šestega do dvanajstega leta starosti Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo šolski pevski

zbor. Predstavljena in analizirana je primerjava rezultatov naše raziskave glasovnih

obsegov z drugimi raziskavami.

Z intervjujem so predstavljeni pogledi in mnenja različnih glasbenikov, ki se

ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Zanima nas skladatelj,

učitelj glasbe in vzgojitelj. Polstrukturirani intervju z vprašanji odprtega tipa smo izvedli

s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico predšolskih otrok, ki piše

pesmi za otroke, Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli, in

Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli.

Ključne besede: glas, glasovni obsegi, vokalna tehnika, petje, pevski zbor

SUMMARY

Vocal ranges of children aged between six to twelve years

Human voice is the most beautiful and the oldest musical instrument, which

possesses incredible power to express emotions and is directly related to our breathing

as well as psycho-physical condition.

In this Master’s thesis entitled Vocal ranges of children aged between six to twelve

years we deal with the following elements: how the vocal range is changing with age

and with exercises, what differences are in the ranges of children of different age and

finally we compare our results with the researches held in 1950 (Groebming) and 1997

(Mohr).

This work includes a deep theoretical and analytical survey of technical literature,

scientific discussions, researches and articles written by experts in this field.

Music lessons at school are based on singing, therefore, a teacher’s positive

attitude to singing, his/her methodological and didactic knowledge, developed musical

abilities and professional selection and teaching of new songs are essential.

The theoretical part of the thesis presents basic musical abilities, the development

of the child’s voice and of the vocal range, voice disturbances and harms, vocal

technique and positive effects of singing.

The empirical part includes the presentation and analysis of vocal ranges of one

hundred children who attend the Dekani Primary School, take part in the school choir

and are from six to twelve years old. The results are compared with other similar

researches.

The interviews with different persons that work with music for children, show their

views and opinions in this area. We interviewed a composer Aldo Kumar, an educator

Jana Olivieri that also writes music for children and music teachers, Slavica Kleibencetl

and Zdenka Markovič.

Key words: voice, vocal ranges, vocal technique, singing, choir

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ........................................................................................................................... 1

I. Teoretični del .............................................................................................................. 2

2 Glasbena umetnost .................................................................................................... 2

2.1 Glasbeni elementi ................................................................................................ 2

2.1.1 Ritem ............................................................................................................. 2

2.1.2 Melodija ......................................................................................................... 3

2.1.3 Harmonija ...................................................................................................... 3

2.1.4 Barva zvoka .................................................................................................. 3

3 Razvoj glasu ............................................................................................................... 4

3.1 Glasovni aparat .................................................................................................... 4

3.2 Glas ..................................................................................................................... 5

3.3 Pevski glas .......................................................................................................... 7

3.4 Pevske sposobnosti ............................................................................................. 7

4 Glasovni obsegi otrok ............................................................................................... 12

4.1 Otroški glas ........................................................................................................ 12

4.2 Mutacija ............................................................................................................. 13

4.3 Obsegi otroških glasov ....................................................................................... 14

5 Motnje in poškodbe glasu, govora in petja ................................................................ 18

5.1 Motnje fonacije ................................................................................................... 18

6 Petje v šoli ................................................................................................................ 22

6.1 Učiteljev odnos do petja ..................................................................................... 22

6.2 Izbira primernih pesmi ........................................................................................ 23

6.3 Pozitivni učinki petja ........................................................................................... 25

6.4 Vokalna tehnika ................................................................................................. 27

II. Empirični del ............................................................................................................ 31

7 Problem, namen in cilji ............................................................................................. 31

7.1 Opredelitev problema ............................................................................................ 31

7.2 Namen in cilji raziskave ..................................................................................... 31

7.3 Raziskovalne hipoteze ....................................................................................... 32

7.4 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 32

7.5 Metode dela ....................................................................................................... 32

7.5.1 Vzorec merjencev ........................................................................................ 32

8 Rezultati z interpretacijo ........................................................................................... 33

8.1 Rezultati z interpretacijo empirične raziskave glasovnega obsega ..................... 33

8.1.1 Glasovni obsegi šestletnih pevcev ............................................................... 35

8.1.2 Glasovni obsegi sedemletnih pevcev ........................................................... 36

8.1.3 Glasovni obsegi osemletnih pevcev ............................................................. 37

8.1.4 Glasovni obsegi devetletnih pevcev ............................................................. 38

8.1.5 Glasovni obsegi desetletnih pevcev ............................................................. 39

8.1.6 Glasovni obsegi enajstletnih pevcev ............................................................ 40

8.1.7 Glasovni obsegi dvanajstletnih pevcev ........................................................ 41

8.1.8 Primerjava glasovnih obsegov ..................................................................... 42

8.2 Primerjava naše raziskave z drugimi raziskavami .............................................. 43

8.2.1 Primerjava glasovnih obsegov šestletnikov ................................................. 44

8.2.2 Primerjava glasovnih obsegov sedemletnikov ............................................. 45

8.2.3 Primerjava glasovnih obsegov osemletnikov ............................................... 46

8.2.4 Primerjava glasovnih obsegov devetletnikov ............................................... 47

8.2.5 Primerjava glasovnih obsegov desetletnikov ............................................... 48

8.2.6 Primerjava glasovnih obsegov enajstletnikov .............................................. 49

8.2.7 Primerjava glasovnih obsegov dvanajstletnikov ........................................... 50

8.2.8 Rezultati primerjave raziskav glasovnih obsegov ......................................... 50

8.3 Rezultati z interpretacijo intervjujev .................................................................... 51

8.3.1 Obdelava intervjujev .................................................................................... 62

8.3.2 Interpretacija intervjujev glede na raziskovalna vprašanja ........................... 69

8.4 Sinteza empiričnega dela ................................................................................... 73

9 Sklep ........................................................................................................................ 75

10 Viri in literatura ....................................................................................................... 77

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvojne stopnje II. ...................................................................................... 9

Tabela 2: Razvojne stopnje petja ................................................................................. 9

Tabela 3: Obsegi otroških glasov po Groebmingu. ......................................................14

Tabela 4: Obsegi otroških glasov po Mohru. ...............................................................15

Tabela 5: Obsegi otroških glasov po Gobcu. ...............................................................15

Tabela 6: Obsegi otroških glasov po Kavčič. ...............................................................16

Tabela 7: Obsegi otroških glasov po Kerec. ................................................................16

Tabela 8: Obsegi otroških glasov po Žerjav. ................................................................17

Tabela 9: Obsegi otroških glasov po Welchu. ..............................................................17

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo glede na spol ...........................33

Graf 2: Glasovni obseg 6-letnikov OŠ Dekani ..............................................................35




Graf 6: Glasovni obseg 10-letnikov OŠ Dekani ............................................................39



KAZALO SLIK

Slika 1: Glasovni aparat ............................................................................................... 5

Slika 2: Tvorba tona .................................................................................................... 6

Slika 3: Položaj glasilk pri dihanju (a), tvorjenju glasu (b) in žvižganju (c) .................... 7

Slika 4: Govor – počitek .............................................................................................21

Slika 5: Pravilna (a) in nepravilna (b) pevska drža ......................................................29

Slika 6: Glasovni obsegi pevcev OŠ Dekani od 6. leta do 12. leta ...............................42

Slika 7: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnih in 12-letnih pevcev OŠ Dekani ..........42

Slika 8: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnikov ........................................................44

Slika 9: Primerjava glasovnih obsegov 7-letnikov ........................................................45

Slika 10: Primerjava glasovnih obsegov 8-letnikov ......................................................46

Slika 11: Primerjava glasovnih obsegov 9-letnikov ......................................................47

Slika 12: Primerjava glasovnih obsegov 10-letnikov ....................................................48



Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.

Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Glasbena umetnost spremlja človeka skozi vse življenje. V sebi skriva neskončno

razsežnost in moč, s katero lahko vpliva na slehernega od nas, ki premore minimalno

empatijo do glasbenih ritmov, melodij, sozvočij in se jim prepusti. Otrok je nedvomno

dovzeten za našteto in ko se ukvarja z glasbo, se odziva celovito skozi igro svojega

telesa, srca in uma (Sicherl-Kafol, 2001). Glasba nas notranje bogati, izboljšuje naše

razpoloženje, nas motivira, sprošča, osrečuje. Z njo vplivamo na telesni razvoj in na

motorične spretnosti, razvijamo slušno zaznavanje, mišljenje, domišljijo, pomnjenje in

govor (Denac, 2002). Glasba na otroka ne deluje sama po sebi, temveč potrebuje

posrednika ali medij. V šoli je to učitelj, njegov pozitiven odnos do glasbe in petja,

metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene sposobnosti (Ajtnik, 1999).

Pomembno je učiteljevo glasbeno pedagoško strokovno znanje, še posebej pomembno

pa je obvladovanje vokalne tehnike v teoriji in praksi. Za uspešno petje je potrebno

znati tudi prilagoditi in izbrati ustrezne tehnike za optimalen razvoj glasovnega aparata

(Slosar, 1995).

Učitelj je učencem vzor in če s svojim delom izraža ljubezen do glasbe in posredno

do petja, ki ga po načelih medpredmetnih povezav lahko vključuje tudi pri drugih

predmetnih področjih, bodo tudi učenci spontano sprejemali petje kot nekaj

pozitivnega, sproščujočega in nekaj, kar nas vseživljenjsko bogati. Sčasoma bodo

postali navdušeni pevci. Vsebina pesmi je zelo močno motivacijsko sredstvo, zato bodo

učenci pesem navdušeno sprejeli le tedaj, če se bo v njej zrcalili njihov svet, predstave,

čustva in način mišljenja (Voglar, 1987).

Ena od značilnosti glasu, odvisna od spola in starosti, je glasovni obseg. Glasovni

obseg je razpon od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga posameznik zmore.


Koper: UP PEF.

2

I. TEORETIČNI DEL

2 GLASBENA UMETNOST

Glásba ali múzika (grško μουσική τέχνη (mousike techne) – umetnost muz) je

pojem, ki je najpogosteje označen kot umetnost, oblika zabave ali nasprotje govora

oziroma hrupa (Wikipedija, 2013a).

Glasba je po nekaterih definicijah univerzalen jezik in se pojavlja v različnih

kulturah po svetu. Skupaj z jezikom nas med drugim ločuje od drugih živih bitij. Svet

okoli nas doživljamo predvsem s čustvi in glasba v nas te občutke budi in plemeniti. Le-

ti stopajo v našo zavest kot notranje izkustvo. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo,

glasba na nas vpliva blagodejno, nas notranje bogati, izboljšuje naše razpoloženje, nas

motivira, sprošča, osrečuje. Z glasbenimi dejavnostmi razvijamo sposobnosti

doživljanja, zaznavanja, ustvarjanja in vrednotenja estetskih razsežnosti glasbe. Z njo

vplivamo na telesni razvoj in na motorične spretnosti ter razvijamo slušno zaznavanje,

mišljenje, domišljijo, usmerjeno pozornost, pomnjenje in govor (Denac, 2002).

2.1 Glasbeni elementi

Glasbo sestavljajo različne glasbene sestavine: ritem, melodija, harmonija, zvočna

barva. Povzeto lahko definiramo glasbene elemente kot pomembne dejavnike pri

oblikovanju pesmi.

Ritem oblikujejo različna tonska trajanja, razmerje med poudarki imenujejo

metrum, tempo pomeni hitrost izvajanja, stopnjo jakosti nam določa dinamika, medtem

ko je zvočna barva odvisna od inštrumenta oziroma človeškega glasu. Melodija je

logično oblikovano zaporedje tonov različnih višin, ki so na podlagi lastnosti tona

opredeljeni ritmično, metrično in jakostno. Osnova za harmonijo je harmonsko

razmerje, kjer gre za povezavo najmanj dveh akordov. To je sočasno razmerje najmanj

treh glasov, povezanih s tremi glasovi, od katerih je vsaj eden nov (Mihelčič, 2009).

2.1.1 Ritem

Ritem je glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in

poudarek. Ritem je poglavitna sestavina glasbe. Pomeni menjavanje poudarjenih in

nepoudarjenih enot v periodičnem zaporedju. V glasbi zaznamuje ritem trajanje tonov v

medsebojnih odnosih. Povezan je z metrumom, ki določa zaporedje težkih in lahkih

dob in časovno mero, ki ureja hitrost oziroma tempo (Slosar, 2003).


Koper: UP PEF.

3

2.1.2 Melodija

Melodija je glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni, ki so

oblikovno in vsebinsko urejeni, določeni po višini in trajanju. Melodija je najbolj

prepoznaven del kompozicije, saj ritmično opredeljena vrsta tonov različne višine z

vsebinsko in s smiselno celoto pritegne poslušalca (Mihelčič, 2009).

Slosar (1999) meni, da je melodija temeljni element glasbenega izrazja, saj je

vsebinsko in oblikovno zaokrožena celota, ki jo tvori niz tonov in ima lastno izrazno

izpovedno moč. Melodija lahko obstaja brez besedila. V otroških pesmih pa se melodija

prilagaja vsebini pesmi in besedilu.

2.1.3 Harmonija

Harmonija je glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni. Je urejena

zveza dveh in več zaporedno povezanih akordov različnih funkcijskih vrednosti.

Harmonija pomeni gibanje akordov, ki je lahko usklajeno, logično povezano ali pa tudi

ne. Načini gibanja akordov vplivajo na celostno zvočno projekcijo skladbe, to pa je

osnova za razumevanje medsebojne povezanosti (Mihelčič, 2009).

2.1.4 Barva zvoka

Barva zvoka je osnovni glasbeni pojem, je tisto, zaradi česar ločimo enako visok

zvok pri violini od tistega pri flavti. Barvo zvoka določajo alikvotni toni, ki jih lahko

zaslišimo hkrati z danim tonom (Wikipedija, 2013b). Po Mihelčiču (2009) je barva

specifična lastnost vsakega instrumenta, po kateri se ton razlikuje od tona, zven od

zvena. Barvo prepoznamo po drugačni razvrstitvi alikvotnih tonov in po načinu zbujanja

zvena.


Koper: UP PEF.

4

3 RAZVOJ GLASU

S svojim telesom lahko proizvajamo različne zvoke: ploskanje, topotanje z nogami,

šklepetanje z zobmi, pa tudi zvoke, ki se sproščajo pri prebavljanju hrane. Vendar so v

primerjavi s tistimi, ki jih tvorimo z glasilkama v grlu, to je z govorom in s petjem,

drugotnega pomena. Ti glasovi odsevajo mentalno, čustveno in telesno stanje človeka

(Dewhurst-Maddock, 2000).

Človeški glas je bil eden prvih zvokov, ki jih je pračlovek zaznaval skupaj z

naravnimi zvoki iz okolja (Lešnik, 2009). Z glasom je izražal čustva, hkrati pa tudi svoje

misli (Lhotka-Kalinski, 1975).

Glas je v tesni povezavi z gibanjem. Pri izražanju tvorijo glas in naše kretnje vedno

neko celoto. Za tvorbo glasu potrebujemo izdišni zrak, ki je potreben tudi za gibanje.

Od diha živita ples in pantomima, kakor tudi petje in govor (Coblenzer in Muhar, 2003).

Pri govoru so pomembni konzonanti ali soglasniki, za petje pa vokali ali

samoglasniki, iz tega sledi, da izražajo vokali emocionalni značaj, konzonanti pa

intelektualni (Lhotka-Kalinski, 1975; Miller, 1986; Scherer 2003).

Govoriti kot tudi peti zmore vsak, tudi tisti, za katere pravimo, da nimajo glasu

oziroma razvitih glasbenih sposobnosti, kajti vsi imamo vso potrebno anatomsko

zasnovo za petje. Če pa kljub temu človek ne more peti, pomeni, da njegov organ za to

še ni pripravljen, da njegov glasovni aparat še ni ustrezno razvit. (Fojkar Zupančič,

2002a). Tisti pa, ki pojejo, pravijo, da je v petju nekaj radostnega (Marek, 2007).

Za petje ne obstaja samostojen organ, saj dihalni organi, grlo in mišice pri grlu

opravljajo tudi druge funkcije v našem telesu, kot so požiranje, kašljanje, kihanje,

zehanje, smeh, jok, kričanje ali govor (Lhotka-Kalinski, 1975).

3.1 Glasovni aparat

Človeški glasovni aparat je najzanimivejši, a tudi najbolj zapleten inštrument, ki

ustvarja zvok. Zaradi svoje zgradbe izpolnjuje dve nalogi:

· ima sposobnost glasbenega instrumenta, da tvori tone določene višine

in jakosti in

· je nosilec človeške govorice, lahko tvori vokale, zloge in besede v vsej

njihovi pestrosti (Žvar, 2001, str. 69).

Glasovni aparat sestavljajo: prsna votlina z rebri, trebušna prepona, požiralnik s

sapnikom, prsno mišičevje, žrelo z glasilkama ter ustna in nosna votlina. K dihalnemu

aparatu prištevamo sapnik, pljuča, rebra in medrebrne mišice, prepono in trebušne

mišice. Dihala delujejo kot aktivator. Zvočila – grlo z glasilkami je generator. Odzvočna


Koper: UP PEF.

5

cev, sestavljena iz žrela, ustne votline, nosne votline in sinusnih votlin, pa je resonator

(Ivačič, 2009).

Slika 1: Glasovni aparat (Dewhurst – Maddock, 2000).

3.2 Glas

Glas določa več značilnosti, in sicer glasnost, višina, barva, melodija, glasovni

obseg, srednja govorna lega in nastavek (Hočevar Boltežar, 2008). Na barvo,

kakovost, višino in jakost zvoka vpliva veliko dejavnikov: dihalni dejavniki so grlo,

sapnik, pljuča, prepona; glasotvorni sta glasilki, resonančni pa ustna votlina, žrelo, trdo

in mehko nebo ter obrazne, nosne, lobanjske in zatilniške votline (Borota, 2004).

Po Boltežar Hočevar (2008) je glasnost odvisna od amplitude nihajev glasilk, od

subglotisnega tlaka, oblike in napetosti glasilk ter odzvočne cevi. Večja ko je razdalja

med skrajnimi točkami amplitude, močnejši je glas. Glasnost izražamo v decibelih (dB).

Višino glasu izražamo v herzih (Hz), odvisna je od mase, dolžine, napetosti in

elastičnosti glasilk, hitrosti zračnega toka skozi grlo ter subglotisnega tlaka. Več

tresljajev v sekundi proizvede višji glas. Od velikosti in oblike odzvočne cevi je odvisna

barva glasu. Vsak človek ima svoj zvočni podpis, popolnoma enkraten sestav alikvotnih

tonov, ki so odvisni od strukture glasovnega aparata, in s tem svojo popolnoma

enkratno barvo glasu (Hočevar Boltežar, 2008). Alikvotni toni, imenovani tudi sozveneči

toni, sotoni, parcialni toni, višjeharmonski toni, so skoraj neslišno zveneči toni ob

določenem osnovnem tonu, ki skupaj z njim tvorijo zven oziroma tonsko zlitino, ta pa je

ključna za barvo osnovnega tona (Wikipedija, 2014). Melodija pomeni spreminjanje

glasnosti in višine med govorom in daje določene informacije v govoru. Ena od


Koper: UP PEF.

6

značilnosti glasu, odvisna od spola in starosti, je tudi glasovni obseg, razpon od

najnižjega do najvišjega glasu, ki ga posameznik zmore. Srednja govorna lega

predstavlja višino glasu, ki jo vsakodnevno uporabljamo in pri kateri se najmanj

utrudimo. Nastavek je način približevanja glasilk na začetku fonacije, poznamo mehki,

trdi in zadihani nastavek (Hočevar Boltežar, 2008).

Glas nastane zaradi nihanja zračnega toka pri prehodu skozi grlo (Hočevar

Boltežar, 2008). Pri produkciji glasu so najpomembnejše: glasilki in govorna cev. Zvok,

ki ga ustvarjata glasilki, je dokaj šibak (Kovačič, 1995). Nihajoči glasilki zapirata ali

razpirata špranjo, ki jo obdajata tako, da sta ali popolnoma staknjeni in zaustavljata tok

zraka ali pa je med njima špranja in prepuščata tok zraka, ki prihaja iz pljuč. Nastane

osnovna frekvenca glasu, ki je odvisna od frekvence nihanja glasilk (Hočevar Boltežar,

2008). Med dihanjem sta glasilki odprti, ko pa začnemo peti ali govoriti, se glasilki

napneta in zožita. Pri nastanku glasu se glasilki sočasno z izdihom zapreta. Zoženje

prsnega koša in zaprtje glasilk iz pljuč ustvari povečan tlak, ki pa je neznaten v

primerjavi z zunanjim tlakom. Periodično zaporedje odpiranja in zapiranja glasilk

povzroči uhajanje večje ali manjše količine zraka iz grla v ustno votlino in to

zgoščevanje in razredčevanje zraka se odraža kot zvočno valovanje, takrat nastane

glas (Kovačič, 1995; Žvar, 2001).

Slika 2:Tvorba tona (Dewhurst-Maddock, 1999).


Koper: UP PEF.

7

Slika 3: Položaj glasilk pri dihanju (a), tvorjenju glasu (b) in žvižganju (c) (Žvar, 2001).

»Za kakovosten glas mora biti nihanje glasilk pravilno, nihanje obeh glasilk mora

biti časovno, amplitudno in frekvenčno usklajeno, stik med glasilkama mora biti

popoln« (Hočevar Boltežar, 2008, str. 48).

3.3 Pevski glas

Danes petje poimenujemo kot izraz čustvenega stanja (Denac, 2002), in zato je

petje veliko več kot samo glasbena dejavnost in prevod notacije v zvok (Ajtnik, 1999).

Pri petju postane naše celo telo inštrument (Marek, 2007). »Vsak drug inštrument je

grajen iz mrtve materije in ga šele izvajalec obudi v življenje. Pevec pa igra na živ

inštrument – človeški glas« (Gregorc, 1982, str. 18).

Človeški glas ima tako kot vsak instrument resonančne prostore, ki so pri vseh

inštrumentih stalni, fiksni, pri glasu pa so spremenljivi. »Sposobnost urejati obliko žrela

postavi glas v skupino enkratnih in posebnih instrumentov, ki osnovni zvok okrepijo,

definirajo in obarvajo« (Danev, 2008, str. 108).

Med govorjenim in pevskim glasom ni bistvene razlike, ta se pojavi pri šolanih

pevcih, katerim se pri študiju solo petja razvije pevski format (Žvar, 2001).

Poklicni pevci brez težav obvladajo vsaj dve oktavi. Korektno znajo zapeti vse

zvoke na lestvici, jih lahko dolgo obdržijo, »pianissimo« in »fortissimo«, »legato« in

»staccato«, svetlo in zakrito (Danev, 2008).

3.4 Pevske sposobnosti

Otrokov razvoj je kompleksen proces, v katerem se integrirajo gibalni, čustveno-

socialni in spoznavni dejavniki, ki se med seboj prepletajo in so soodvisni (Lešnik,

2009).

Petje, kot elementarna glasbena dejavnost, razvija temeljne glasbene

sposobnosti, kot sta ritmični in melodični posluh, občutek za sozvočja, glasbeni

spomin ter analitično zaznavo in oblikovno mišljenje. Učenci razvijajo intonančno in


Koper: UP PEF.

8

ritmično natančnost reprodukcije in sposobnost doživete interpretacije pesmi. Izvajanje

pa se povezuje z ustvarjalnostjo, kar se kaže v izražanju glasbenih vsebin (Sicherl-

Kafol, 2001).

Na psihomotoričnem področju se razvijajo glasbene spretnosti. Z ustreznimi

vajami se širi glasovni obseg in izboljšuje kakovost vokalne tehnike. Izboljšuje se tudi

tehnika igranja na glasbila ter skladnost gibov ob glasbi (Oblak, 2003).

Razvoj pevskih sposobnosti je zelo povezan z razvojem glasbenih sposobnosti.

Razvojne stopnje pevskih sposobnosti delimo na aktivne in pasivne. Aktivne pevske

sposobnosti vključujejo razvite sposobnosti za izvajanje, razvit pevski organ, razvite

sposobnosti slišanja, poslušanja in izvajanja tona, pasivne pevske sposobnosti pa

vključujejo razvitost sposobnosti slišanja in poslušanja tona, ki pa ga otrok ni zmožen

izvajati (Žvar, 2001).

Temeljne pevske sposobnosti razdelimo na elementarne sposobnosti in

sposobnosti višjega reda (Žvar, 2001).

1. Elementarne sposobnosti so:

- ritmični posluh (natančna izreka ritmične vsebine);

- melodični posluh (natančno zadevanje melodije);

- glasovna sposobnost (razvita psihomotorika, razvit pevski aparat, glasovna tehnika,

obseg glasu);

- sposobnost glasbenega spomina (spomin za kvaliteto, intenziteto in dolžino

tona in tonskih kompleksov).

2. Sposobnosti višjega reda so:

- harmonski posluh (občutek za sozvočje);

- sposobnost estetskega oblikovanja in estetske presoje (Žvar, 2001).

Sposobnosti višjega reda se začenjajo razvijati v obdobju med šestim in devetim

letom, intenzivneje pa nastopijo po enajstem letu (Sicherl-Kafol, 2001).

Po Peskovi (1995) sestavljajo glasbeni razvoj: temeljni glasbeni sposobnosti, kot

sta ritmična in melodična sposobnost prepoznave in ponovitve, ter sposobnosti višjega

reda, kot so harmonska komponenta, sposobnost analitičnega poslušanja ter

sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja.


Koper: UP PEF.

9

Lešnik (2009, str. 57) je v tabelo strnil razvojne stopnje po Koledniku (1998).

Tabela 1: Razvojne stopnje II (Kolednik, 1998).

Starost Razvojne stopnje

0–1. l Reagiranje na zvok

1.–2. l Spontano ustvarjanje glasbe

2.–3. l Začetek reprodukcije odlomkov in glasbene ponudbe

3.–4. l Zmožnost dojemanja absolutne višine pri učenju instrumenta

4.–5. l Zmožnost diskriminacije višinskih registrov, ponavljanje preprostih ritmov

5.–6. l Diskriminacija preprostih tonalnih in ritmičnih vzorcev

6.–7. l Improvizirano petje, boljša percepcija tonalne kakor atonalne glasbe

7.–8. l Ločevanje med konsonanco in disonanco

8.–9. l Improvizacija ritmičnih načinov

9.–10. l Percepcija ritmične in melodične improvizacije, dojemanje dvoglasij in

kadenc

10.–11. Začetek harmonskega občutenja, dojemanje podrobnosti v glasbi

12.–17. Kognitivna in emocionalna zrelost

Žvarova (2001, str. 35) je po Gembrisu (1995) strnila v tabelo razvojne stopnje

petja.

Tabela 2: :Razvojne stopnje petja (Gembris, 1995).

Starost Razvojne stopnje petja

1. leto

Bebljanje, igra in eksperimentiranje z glasom, gibanje v majhnem tonskem

obsegu, ponavljanje posameznih tonov, imitacija intonacije in govora.

1–2 leti

Igra in eksperimentiranje z glasom kakor v 1. letu, prepoznavni

začetki pesmi, brez ritmične in melodične organizacije, ponavljanje

kratkih fraz v različnih tonskih legah in v spremenljivem tonskem

načinu, prevladujejo mali intervali, postopno širjenje k velikim

intervalom (do kvarte ali kvinte).

2–3 leti

Poznavanje melodij v lastnem obsegu, poskus posnemanja pesmi, začetki

spontanega petja pesmi.

Predstava o obrisu pesmi, prepoznavanje ritmične organizacije petja,

povezanost melodičnega ritma z govornim ritmom, kontroliranost tonske

višine, neutrjenost tonskega načina, nestabilnost intonacije.

3–4 Pravilnost petja pesmi glede na besedilo, jasnost intervalnih


Koper: UP PEF.

10

leta struktur, negotovost glede občutka za tonaliteto.

4–5 let Prepoznavanje naučenih pesmi, obvladovanje metruma, intervalov

in tonskih načinov. Širjenje pesemskega repertoarja.

5–6 let Dobro reproduciranje pesmi. Občutenje celotne pesmi, stabilnega tonskega

načina in občutenje prehoda v oddaljen tonski način. Razvoj obsega glasu

do none ter občutek za čvrst metrum.

Sicherl-Kafolova (2001) povzema na osnovi raziskav glasbenega razvoja

naslednje značilnosti pri starosti 6 ̶ 7 let: Prevladuje sintetično sprejemanje glasbe in

šele postopno analitično prepoznavanje posameznih glasbenih elementov (dinamika,

tempo, ritem itn.). Melodična reprodukcija pesmi je večinoma pravilna, v intonančni

čistosti intervalov pa še ne, manj je ritmičnih napak kot intonančnih, besedilo je v

pomoč pri petju zahtevnejših ritmov. Začenja se oblikovati zavest o tonaliteti, čeprav

otroci pri zadevanju intervalov še transponirajo v druge tonalitete in se po napačno

zapetemu tonu redko vrnejo v izhodiščno intonacijo, dobro sledijo pentatoniki in

pozneje tudi durovi in molovi tonaliteti. Petje pesmi »pot-pourri« ter kombinacije

spontanih in naučenih pesmi je še navzoče, otroci pogosto variirajo porazdelitev

besedila, vstavljajo petje v nevtralni zlog, spreminjajo melodijo ali ritem. Ločijo enake in

različne tonske višine. Ko usvojijo pojma višje in nižje, lahko določijo tudi smer gibanja

intervala. Ločijo enaka in različna ter daljša in krajša zvočna trajanja. Ko razvijejo

občutek za mero, razmeroma pravilno ploskajo, udarjajo, hodijo, korakajo na preproste

ritme (doba, prva poddelitev). Ločijo glasno in tiho izvajanje, slabše razlikujejo

naraščanje in pojemanje. Ločijo hitro in počasno izvajanje, slabše razlikujejo

pohitevanje in zadrževanje. Ob poslušanju narašča sposobnost prepoznavanja izraznih

sredstev (značaj skladbe, zvočna barva, tempo, dinamika, načelo oblikovanja ̶

ponavljanje/različnost itn.), izvajalskih sredstev (inštrument, pevec) in znanih pesmi v

inštrumentalni izvedbi. Narašča pestrost, koordinacija in skladnost gibnega odzivanja

na glasbo, namesto predhodnih celostnih gibnih odzivov prevladujejo odzivi

posameznih delov telesa, značilno je ponavljajoče se gibno izražanje, otroci dobro

sledijo (dvodobnemu) taktu in metrumu, naklonjeni so motorično spodbudni glasbi.

Pri starosti 8 ̶ 9 let je značilen razvoj od sintetičnega k analitičnemu sprejemanju

glasbe. Narašča sposobnost zaznave posameznega glasbenega dejavnika,

sposobnost prepoznavanja glasbene celote kljub spremembi posameznega elementa.

Ohranjanje ritma povzroča manj težav kot ohranjanje melodije. Naraščajo kognitivne

sposobnosti: klasifikacija (razvrščanje zvočnih značilnosti na osnovi podobnosti) in

seriacija (razvrščanje zvočnih značilnosti na osnovi razlik). Otroci so sposobni


Koper: UP PEF.

11

razlikovati tonske višine (visoko/nizko), trajanje (dolgo/kratko), jakost (glasno/tiho,

naraščanje/pojemanje), hitrost (hitro/počasi, pohitevanje/zadrževanje), oblikovna

načela (ponavljanje/različnost). Oblikuje se zavest o tonaliteti in intervalnih odnosih.

Pojavi se postopno zaznavanje večglasij (ritem, melodija, zvočna barva) (Sicherl-Kafol,

(2001).


Koper: UP PEF.

12

4 GLASOVNI OBSEGI OTROK

4.1 Otroški glas

Najizrazitejša sprememba, ki jo otrok doživi v svojem telesnem razvoju, je v

razvoju glasu, in sicer mutacija glasu. Pri dečkih je mutacija izrazita, manj izrazita pa je

pri deklicah. Znatno spremembo glasu doživijo moški in ženske tudi v starosti. Zato

govorimo o treh razvojnih stopnjah glasu: otroškem glasu, glasu odraslega in glasu v

starosti (Žvar, 2001). V fiziologiji otroškega glasu in v fiziologiji odraslega glasu ni

večjih razlik, vendar pa imajo nekatere spremembe v rasti otroškega telesa, kot so

razmerje med glavo in trupom otroka in predpubertetne spremembe otroškega telesa

svoj učinek. Od rasti so pogojno odvisni tudi organi za glas, ki se razvijajo sočasno. Do

sprememb glasu prihaja postopoma, tako telesne spremembe vplivajo na zvočnost

otroškega glasu. Na prepoznavnost glasu vpliva velikost in porazdelitev telesnih

resonančnih votlin ter velikost glasilk. Pri otroškem glasu prevladuje resonanca glave,

zato je otroški glas svetel. Zaradi manjšega vpliva prsne votline so otroški glasovi

lahkotnejši in bolj sproščeni kakor glasovi odraslega človeka (prav tam, 2001).

Rast grla in celotnega vokalnega trakta vpliva na spreminjanje njegove dimenzije,

na spreminjanje sestave tkiv ter na spreminjanje motoričnega programa fonacije in

izreke (Hočevar Boltežar, 2008).

Pri novorojenčku je grlo visoko v vratu, z rastjo otroka pa se grlo pomika navzdol.

Pri osmih letih je grlo v višini četrtega in petega vratnega vretenca, pri petnajstih letih

pa v višini šestega in sedmega vratnega vretenca. S starostjo se spreminja tudi dolžina

glasilk: pri novorojenčku je dolžina glasilk od 2,5 do 3 mm, pri petletnem otroku 7,5

mm, pri devetletnem 9 mm, pri pubertetniku od 12 do 15 mm, medtem ko je dolžina

glasilk odrasle ženske od 12 do 17 mm, moškega pa od 17 do 23 mm (prav tam,

2008).

Pri otroku skupaj z grlom raste celotni dihalni trakt. Zaradi značilnosti rastočega

grla potrebuje otrok večji dihalni napor za govor in petje kot odrasel. Pred puberteto so

pljučne funkcije pri dečkih in deklicah enake, povezane pa so s telesno aktivnostjo. Po

puberteti pa imajo fantje boljše pljučne zmogljivosti. Pred puberteto se dečki in deklice

razlikujejo tudi po različno dolgih glasilkah, in sicer imajo dečki za 8 % daljši glasilki,

vendar je njihov glasovni obseg enak kot pri deklicah. Po puberteti pa se začne

različna rast odzvočne cevi, kar vpliva na razlike v formantih med spoloma (prav tam,

2008).

Med desetim in štirinajstim letom, v času pubertete, se začne pospešena rast grla,

ki je bolj izražena pri fantih, kjer se kot med tiroidnima ploščama priostri na 90 stopinj,

glasilki se podaljšata tudi do 100 %, glas se zato zniža za oktavo, povečajo pa se tudi


Koper: UP PEF.

13

odzvočna cev in pljučne funkcije. Pri dekletih se dolžina glasilk podaljša na največ 150

%, glas pa se zniža največ za kvinto. Rast grla je pri fantih zaključena do štirinajstega

leta, pri dekletih pa do petnajstega leta (prav tam, 2008).

4.2 Mutacija

Puberteta je obdobje v življenju, ko se vsak posameznik začne spreminjati iz

otroka v odraslo osebo. V času pubertete pride v telesnem razvoju do spolnega zorenja

in do sekundarnih spolnih znakov, ki vplivajo tudi na spremembe otroškega glasu.

Spremembo glasu v puberteti imenujemo mutacija. Pri dečkih se nežni otroški glas

spremeni v globok moški glas in ta sprememba traja za nekatere najstnike veliko dlje

časa kot za druge. Mutacija je končana v nekaj mesecih do enega leta, sledi pa ji

obdobje dozorevanja grla oziroma stabilizacija glasu, ki traja pri dekletih med enajstim

in sedemnajstim letom, pri fantih pa med štirinajstim in devetnajstim letom (Hočevar

Boltežar, 2008).

Pri fantih raste v tem času jabolko tako hitro, da se v razmeroma kratkem času

podaljšajo glasilke za 1/3 dolžine, pri dekletih so razlike veliko manjše. »Pevski organ

ohripavi, glas se krha in lomi in poleg visokih tonov se oglašajo pri dečkih nenavadno

nizki glasovi« (Gröbming, 1930).

Mutacija petega glasu lahko traja dlje kot mutacija govorjenega glasu. Pomembno

je, da se med rastjo in dozorevanjem grla izogibamo velikim glasovnim naporom

oziroma petju. Zato je resno učenje solo petja priporočljivo šele po sedemnajstem letu

za dekleta in devetnajstem letu za fante (Hočevar Boltežar, 2008).

Po Žvar (2001, str. 99) delimo mutacijo glede na razvoj na:

· predmutacijo (od 9. leta do 12. leta)

· mutacijo (od 12. leta do 16. leta)

· pomutacijo (od 16. leta do 18. leta)

Med mutacijo pride pri dečkih do znižanja glasovne lege, glas postane hrapav,

raskav; pride do tipičnega »zloma« glasu, ko glas preide od visokega otroškega glasu

do nizke moške lege (Žvar, 2001). Pri deklicah so spremembe glasu manj izrazite.

Posebna, neprijetna motnja je tako imenovana »perverzna mutacija«, ko zaradi vpliva

moških spolnih organov pride do »možačastega« glasu in se glas ne more več

spremeniti (Žvar, 2001).

Ko mutacija traja dlje kot dve leti in ni končana do šestnajstega leta, govorimo o

motnji. Dečkom lahko ostane trdovraten deški glas. Vzrok za nepopolno mutacijo je

lahko glasovna preobremenjenost ali moteno delovanje mišic grla. Vzrok za nastanek


Koper: UP PEF.

14

motenj pa je lahko tudi hrupno okolje v šoli, pri športu ali v prostem času. (Žvar, 2001,

str. 100).

Med mutacijo je zelo pomembno pravilno ravnanje z glasom, predvsem glasu ne

preobremenjujemo (Žvar, 2001), ali kot navaja Gröbmling (1930, str. 73): »Dokler se

glas ne ustali in dokler ne dobi pevec organa zopet v svojo oblast, je najboljše petje

sploh opustiti«.

Obsega glasu po mutaciji se ne da predvideti iz obsega pred mutacijo. Tudi

mnenje, da se soprani prelevijo v tenorje in alti v base, ne drži, ugotovljeno pa je, da se

povprečna lega moških glasov pomakne približno za oktavo navzdol, obseg ženskih

glasov pa poveča za nekaj tonov navzgor in navzdol (Gröbmling, 1930).

4.3 Obsegi otroških glasov

Glasovni obseg, ki ga človek uporablja pri govorjenju, je mnogo manjši od petega.

Navadno se giblje v spodnjih legah pevskega obsega. Za miren naraven govor velja,

da se pri moških giblje med a in d (e), pri ženskah in otrocih pa med a in d¹ (e¹)

(Gröbmling, 1930).

Glasovni obseg je odvisen od dolžine in debelosti glasilk. Glasovi se močno

razlikujejo po obsegu, po svoji značilnosti in barvi. Razlikujemo deške glasove in

dekliške glasove, ki so v marsičem podobni odnosu med moškimi in ženskimi glasovi.

Glas deklic je običajno tenek in slabotnejši, z minimalno prsno resonanco, v srednji in

visoki legi pa močno prevladuje resonanca glave (Gregorc, 1982).

Za zborovodje kot tudi za učitelje glasbenega pouka je izrednega pomena

poznavanje obsegov otroških glasov.

V spodnjih razpredelnicah predstavljamo dva opisa otroških glasovnih obsegov.

Navedeni obsegi za otroke veljajo za tiste otroke, ki redno vadijo petje.

Adolf Groebming je obsege otroških glasov predstavil leta 1948 v knjigi

Zborovodja.

Tabela 3: Obsegi otroških glasov po Groebmingu (1948).

Starost Glasovni obseg

0 ̶1 leta a¹

1 ̶ 2 let f¹–a¹

3–5 let e¹– a¹

6 let e¹ –a¹

7 let d¹ –c²


Koper: UP PEF.

15

8 let d¹–d²

10 let c¹–e²

11 let h–e²

12–15 let a–f²

Andreas Mohr je obsege otroških glasov razdelil na štiri razvojne faze, ki so z

redno vajo uresničljive (Žvar, 2001, str. 98).

Tabela 4: Obsegi otroških glasov po Mohru (1997).


1–3 let g¹–c²

3 –6 leti f¹– e²

6–10 let c¹–f² (c³)

10 –15 let a –a² (c³)

Magistrsko delo temelji na raziskavi glasovnih obsegov in primerjanju teh z že

izvedenimi raziskavami, zato v nadaljevanju predstavljamo še nekaj tovrstnih raziskav.

Gobec je v Grlici, reviji za mladinsko zborovsko glasbo, leta 1953 v članku

Glasovni obsegi in izbor pesmi predstavil glasovne obsege otrok od rojstva do 15. leta.

Tabela 5: Obsegi otroških glasov po Gobcu (1953).


0 let a

1 leto f– a

2 leti f– a

3 leta e–a

4 leta e–a

5 let e–a

6 let d¹– a¹

7 let d¹–c²

8 let d¹–d²

9 let c¹–d²

10 let c¹–e²

11 let c¹–f²

12 let h–f²


Koper: UP PEF.

16

13 let a–g²

14 let a–a²

15 let g–f²

Kavčičeva je leta 1998 v diplomskem delu Oblikovanje glasu in razvijanje

glasovnega obsega na igriv način (Kavčič, 1998, v Žerjav, 2009) raziskala glasovne

obsege otrok 1., 2., 3. in 4. razreda.

Tabela 6: Obsegi otroških glasov po Kavčič (1998).


1. razred h–f²

2. razred a–d²

3. razred g–a²

4. razred fis–f²

Rezultati veljajo za otroke, ki redno obiskujejo pevski zbor ali glasbeno šolo.

Kerec je izmerila glasovne obsege otrok od 2. do 4. razreda in jih leta 2004

predstavila v diplomskem delu Glas in njegov razvoj v otroški dobi. Tudi v tem primeru

gre za dobre pevce. (Kerec, 2004, v Žerjav, 2009).

Tabela 7: Obsegi otroških glasov po Kerec (2004).


2. razred a–d²

3. razred a–c²

4. razred g–f²

Žerjav (2009) je v diplomskem delu Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem

triletju osnovne šole izmerila glasovne obsege otrok prvega triletja na I. OŠ Rogaška

Slatina.


Koper: UP PEF.

17

Tabela 8: Obsegi otroških glasov po Žerjav (2009).


6 let c¹–a¹ (h¹)

7 let c¹–h¹ (c²)

8 let c¹–c² (d²)

Welch (2014) je v Angliji med letoma 2010 in 2014 v okviru projekta Sing Up

izvedel raziskavo večanja glasovnih obsegov z redno pevsko vajo in pravilno tehniko

petja.

Tabela 9: Obsegi otroških glasov po Welchu (2014).


7 let g–c²

8 let g–d²

9 let f–d²

10 let f–e²

Pri oblikovanju otroškega glasu morajo učitelji in drugi glasbeni pedagogi

upoštevati načela, ki so pomembna pri odraslih pevcih, pri učencih pa so nepogrešljiva.

Postopnost se kaže predvsem v ustreznih ritmičnih in melodičnih vajah, usmerjenih v

razvoj različnih glasbenih sposobnosti (Langness, 2000; Welch, 2000; Silverman,

2008).


Koper: UP PEF.

18

5 MOTNJE IN POŠKODBE GLASU, GOVORA IN PETJA

Glas je naše primarno komunikacijsko orodje. Izraža naše ukaze, potrebe in želje.

Je kot ogledalo, ki odseva naše zdravje, starost, čustva in razpoloženje.

Čeprav govorne težave zmanjšajo našo sposobnost komuniciranja in posledično tudi

našo samozavest, jim posvečamo premalo pozornosti. Na izgubo glasu lahko vpliva

zdravje, kot je navaden prehlad, način življenja ali stres. (Barr in Williams, 2011).

Za nastanek kakovostnega glasu in govora so potrebna zdrava dihala z dobro

nadzorovanim izdihom, zdravi, normalno delujoči: grlo in artikulacijski organi ter

periferni kontrolni mehanizmi z normalno delujočim perifernim in centralnim živčevjem.

Motnja, ki se pojavi v tem zaključenem krogu, vpliva na nastanek glasu in govora in

povzroči glasovno ali govorno motnjo (Mysack, 1976).

Glasovne motnje delimo na organske in funkcionalne. Organske nastanejo kot

posledica poškodbe, okužbe, draženja sluznice grla s snovmi iz okolice, imunskim

mehanizmom, mehanskih obremenitev glasilk pri fonaciji ob preveliki ali napačni rabi

glasu, kot posledica prirojenih napak v grlu, lahko pa tudi kot posledica okvare v

centralnem, perifernem živčnem sistemu, imenovane nevrološke glasovne motnje.

Funkcionalne glasovne motnje so tiste, za katere pri pregledu hripavega bolnika ne

najdemo organskega vzroka za hripav glas. Pri funkcionalnih glasovnih motnjah so

lahko udeleženi vsi trije sistemi, in sicer dihanje, fonacija in artikulacija, včasih dva,

redkeje pa samo grlne mišice. Za vse funkcionalne glasovne motnje pa je značilna

prevelika aktivnost oziroma napetost med seboj slabo usklajenih grlnih mišic. Organske

in funkcionalne motnje se med seboj velikokrat prekrivajo, oziroma zaradi organske

motnje lahko nastane funkcionalna in obratno (Hočevar Boltežar, 2008).

Dejavniki, ki poslabšajo kakovost glasu po Hočevar Boltežar (2008) so: okužbe

(glivične, bakterijske, virusne); škodljive navade (kajenje, prekomerno uživanje

alkohola, uživanje drog); neugodni mikroklimatski pogoji na delovnem mestu ali doma;

neprimerni akustični pogoji na delovnem mestu ali doma; alergija; zdravila; hormonske

motnje; gastroezofagealni refluks; avtoimunske bolezni slinavk; velofaringealna

insuficienca, disfunkcija vratne hrbtenice.

5.1 Motnje fonacije

Posledice bolezenskih sprememb, kot so pevski vozliči, polipi in granulomi na

glasilkah, akutno ali kronično vnetje grla, maligni tumorji, posledice poškodb, posledice

motene gibljivosti glasilk zaradi ohromitve spodnjega laringalnega živca, povzročijo

organske motnje fonacije. Psihogene motnje fonacije pa so posledica duševnih

konfliktov (Žvar, 2001). Hočevar Boltežar (2008) navaja, da avtorji v sodobni strokovni

literaturi, ko označujejo funkcionalno glasovno motnjo, ki je povezana z napačno


Koper: UP PEF.

19

uravnavano ali neuravnoteženo dejavnostjo fonacijskih mišic, pogosto uporabljajo izraz

mišično tenzijska disfonija (MTD). Do MTD pride zaradi napačnega delovanja

fonacijskih mišic, nepravilnega nihanja glasilk in nepravilne dejavnosti ventrikularnih

gub.

5.2 Motnje glasu pri otroku

Glasovne motnje se lahko pojavijo ne glede na starost. Razlika med glasovnimi

motnjami pri otrocih in odraslih je v tem, da se otroške glasovne motnje pojavljajo pri

razvijajočem in spreminjajočem se vokalnem traktu. Kratki otroški glasilki, ki nihata z

veliko frekvenco, celo dvakrat hitreje kot ženski in trikrat hitreje kot moški glasilki, še

nista v celoti razviti, zato je grlo bolj občutljivo za obremenitve in so zato glasovne

motnje pogostejše med otroki kot pa med odraslimi (Hočevar Boltežar, 2008).

Najpogostejši vzrok glasovnih motenj pri otrocih je funkcionalna disfonija oziroma

mišično tenzijska disfonija (MTD) brez sluzničnih sprememb ali s sluzničnimi

spremembami (47 %); vozliči na glasilkah (35 %), ki se pojavijo pogosteje pri dečkih

kot pri deklicah; laringitis (11%) in drugo (7%) (Hočevar Boltežar, 2008, str. 114).

Ob vstopu v šolo se pri šestletnih ali sedemletnih otrocih lahko pri petju pojavijo

večje ali manjše težave. Žvar (2001, str. 104) navaja naslednje: produkcija tona je

plitva in pogosto cmerava; visoki in nizki toni so barvno ekstremno oddaljeni; glasni toni

se poljubno izmenjavajo s tihimi; dihalna kapaciteta je pomanjkljiva, legato petje in

fraziranje je oteženo ali sploh ni mogoče; vdih je glasen, skoraj nasilen, pogosto otrok

vdihne sredi besede, ne zna aktivirati trebušne prepone; artikulacija besed je netočna;

intonacija je negotova.

5.3 Druge motnje in poškodbe glasu in grla

Hripavost, ena najpogostejših motenj glasu, je pojem, ki obsega več sprememb

glasu. Lahko smo popolnoma brez glasu, prisiljeni v popolno molčečnost, ali pa je glas

raskav in prenapet. Spremembe se pojavijo v glasnosti, višini glasu pa tudi v njegovi

barvi (Kojić, 2010). Hripavost nastane zaradi spremembe na glasilkah, kot posledica

nepravilne tehnike dihanja, slabe slušne kontrole in prevelikega napora glasilk (Bunch,

1997). Hočevar Boltežar (2008) nas opozarja, da se vse prevečkrat uporablja izraz

hripavost, ne samo za odstopanja v kakovosti glasu, temveč tudi za motnje višine,

glasnosti in ritma, ter da v slovenskem prostoru še vedno enačimo oba pojma.

Napačna in pretirana uporaba glasu najpogosteje privede do spremembe glasu,

strokovno imenovane disfonija. Je najbolj pogosta govorna motnja pri ljudeh, ki svoj

glas izraziteje uporabljajo pri vsakodnevnem delu, kot so igralci, napovedovalci, pevci,

učitelji, voditelji, moderatorji, vzgojitelji in prodajalci, pogosto pa je hripavost tudi


Koper: UP PEF.

20

posledica glasnega navijanja ali petja. Čezmerna in napačna uporaba glasilk lahko

povzroči vnetje z rdečino in oteklino; če traja daljši čas, pa tudi nastanek razjed,

vozličev in polipov, ki lahko vodijo v trajno hripavost (Kojić, 2010). Akutno vnetje grla je

pogosta bolezen, ki se pojavi samostojno ali pa spremlja vnetje sosednjih organov,

lahko pa tudi nalezljivo bolezen. Vzrok akutnega vnetja so pretiran in nepravilen govor

in petje, čezmerno kajenje in uživanje žganih in alkoholnih pijač (Kambič, 1986).

Kronično vnetje grla je bolezen predvsem odraslih moških, manj žensk in izjemoma

otrok. Nastane kot posledica neustreznega zdravljenja akutnega vnetja (Kambič,

1986).

Disfagija ali motnja požiranja nastopi, ko obstaja problem v procesu požiranja.

Vzroki za nastanek motnje so običajno povezani z glasovnimi, govornimi motnjami in

motnjami dihanja, ker pri vseh sodelujejo isto živčevje in mišice. Med vzroki za

nastanek motnje najdemo slabo zobovje, ki onemogoča pravilno grizenje in žvečenje;

vnetje sluznice ustne votline in žrela zaradi obsevanja, jemanja zdravil; ali okužbe

sluznice, predvsem z glivami (Žemva, b.d.).

Fojkar Zupančič (2004) meni, da imajo glasovne okvare redko vzrok samo v

nepravilnem delovanju pevskega organa, temveč je potrebno iskati najpogostejše

vzroke za razne motnje glasu pri napačni in nezadostni uporabi dihalnih mišic.

Ena od napak pri nastajanju tona je tako imenovana »nema lega«, kjer gre za

odsotnost glasovnega obsega med približno h¹ do e², kar je posledica petja samo s

prsno resonanco v povezavi z grlenim zastavkom in stisnjenim tonom. Po Fojkar

Zupančič je »nema lega« ena najpogostejših nepravilnosti pri otroških, še bolj pa pri

dekliških in ženskih glasovih (Fojkar Zupančič, 2004).

Pri takšnih težavah so priporočljive tehnične vaje, kjer melodija teče od višjega

tona proti nižjemu. Vaje naj se začnejo v višji legi, med d² do f², najprej se pomikamo

po poltonih navzgor po obsegu, nato se previdno pomikamo po poltonih navzdol in pri

tem pazimo, da ostane glas lahek in da ohranja podoben zven kot v visoki legi. Pri tem

je pomemben občutek globine, pozorni moramo biti tudi na spuščeno in prosto nihajoče

grlo ter globok, oprt dih, tako da tonu dovolimo, da teče (Fojkar Zupančič, 2004).

Glasovne težave lahko po Fojkar Zupančič izhajajo tudi iz nepravilne ligamentacije

glave in vratu. Nepravilna »umeščenost« glave lahko negativno vpliva na vrat, saj

nesproščen vrat utesnjuje delovanje glasovnih mišic, kar povzroči napetost v ramenih,

posledično to ovira pravilno dihanje, vse skupaj pa vpliva na nesproščeno, moteno

proizvajanje tonov (Fojkar Zupančič, 2002b).

Hripavost lahko preprečimo tako, da se izogibamo snovem, ki izsušujejo telo, kot

sta alkohol in kofein; se izogibamo pasivnemu kajenju; uživamo veliko tekočine; skrbno


Koper: UP PEF.

21

izbiramo prehrano, v kateri ni pikantnih jedi; varčujemo z glasom; ko smo hripavi, se

izogibamo govorjenju in petju (Kojić, 2010).

Barr in Williams (2011) nam ponujata kot eno od rešitev pogoste počitke glasu.

Enourno predavanje lahko razdelimo na čas predavanja in čas počitka. Po navadi je

čas predavanja predolg. Na sliki imamo prikazane tri možnosti: štiridesetminutno

predavanje in dvajsetminutni počitek, dvajsetminutno predavanje in desetminutni

počitek ter za glas najboljšo rešitev – desetminutno predavanje in petminutni vmesni

počitek.

Slika 4: Govor – počitek (Barr in Williams 2011).


Koper: UP PEF.

22

6 PETJE V ŠOLI

V šoli temelji glasbeni pouk na petju. Petje je elementarna glasbena dejavnost, s

katero zadovoljujemo potrebe učencev po individualnem ali skupinskem pevskem

izražanju. Z njim razvijamo temeljne glasbene sposobnosti: ritmični posluh (natančna

izreka ritmične vsebine) in melodični posluh (natančno zadevanje melodije),

sposobnost višjega reda (harmonski posluh, občutek za sozvočje), pevske spretnosti in

sposobnost estetskega doživljanja ter vrednotenja, kajti petje pomeni natančno

melodično in ritmično poustvarjanje vokalnega dela z uporabo vseh elementov

interpretacije (Slosar, 2003). S petjem razvijamo trajno ljubezen do pevske kulture in

naše pevske tradicije. Razvijamo glasbeni besednjak, sposobnost orientacije in

razumevanja zvočnega (grafičnega ali notnega) zapisa glasbenega dela, ustvarjalnost

pri interpretaciji pesmi, izmišljanju melodije, besedila ali obojega, pri dopolnjevanju

melodije, spreminjanju melodije, ipd. (prav tam, 2003).

Pravilno petje nam ni dano samo po sebi, je dolgotrajni proces, ki se ga ne

moremo naučiti v enem dnevu. Peskova (1997) pravi, da se učenje petja začne takoj

po rojstvu. Otrok mora veliko eksperimentirati s svojim glasom, učiti se mora tone in

tonske skupine in jih uskladiti s svojim glasom. Pri vsem tem pa potrebuje spodbudo in

vodstvo odraslih. Kultivirano petje zahteva sproščenost telesa, pevsko dihanje, pevsko

oporo in jasno izreko posameznih glasov oziroma besedila (Slosar, 2003). Pri petju je

eden od najpomembnejših občutkov občutek ugodja in veselja (Lešnik, 2009).

Kriteriji za lepo petje po Ivačiču (2009) so naravno in sproščeno petje, polno,

zvočno petje, jasno in razumljivo petje. Predvsem pa mora biti petje iskreno in imeti

pomen in izraz.

Za oblikovanje pevskega glasu poznamo več pristopnih načinov, ki jih pogojuje

naš namen. Lahko je naš namen iz nešolanega glasu izvabiti in razviti vse skrite

potenciale ali pa odstraniti vse ovire, ki preprečujejo razvoj obstoječih potencialov.

Skupni cilj obeh izhodišč je doseči optimalen pevski razvoj učenca. Pri petju je

pomembno, da nimamo občutka, da pojemo sami sebi, ampak da imamo pred seboj

poslušalce in k njim usmerjamo ton (Lešnik, 2009).

6.1 Učiteljev odnos do petja

Vsak glas ima posebne naravne in edinstvene kakovosti, naloga učitelja pa je, da

pevcu pomaga oplemenititi njegove naravne danosti (Potočnik, 1999).

»Pevca vzgajamo, da bo njegov glas:

· zvenel polno, toplo in naravno,

· razvil resonanco,


Koper: UP PEF.

23

· intonančno čist,

· sposoben izvajanja različnih dinamičnih stopenj,

· ritmično natančen, neprisiljen in uren,

· sposoben jasne artikulacije,

· sposoben jasne dikcije,

· sposoben izražati različna čustvena razpoloženja,

· sposoben izvajati stilno različno glasbo,

· ostal zdrav« (Potočnik, 1999, str. 10).

Ajtnikova (1999) ugotavlja, da so za uspešnost najpomembnejši pogoji učiteljev

pozitivni odnos do petja, njegova metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene

sposobnosti. »Kdor sam rad poje, kdor se ob svojem glasu dobro počuti, poje tudi z

učenci in jim zna vliti veselje do petja ali celo navdušiti zanj« (Ajtnik, 1999, str. 22).

Učitelj mora tudi poznati temelje razvojne psihologije, ki proučuje otrokov razvoj,

njegovo integracijo z realnostjo, komunikacijo z drugimi in pridobivanje lastnih

spoznanj, kajti vzporedno s splošnim razvojem učenca se razvijajo tudi njegove

glasbene in pevske sposobnosti, na katere pa vpliva tudi stimulativnost okolja (Phillips,

1992).

Pri oblikovanju otroških glasov mora učitelj slediti posameznim ciljem, da lahko

zagotovi optimalen glasovni razvoj (Žvar, 2001). Žvarova (2001) meni, da mora učenec

na začetku odkriti, kaj lahko stori s svojim glasom, spoznati zven svojega glasu, višino,

jakost in barvo, ki jo skuša opisati. Usvoji naj osnove dihanja ter povezavo telesa in

zvena. Glasovne zmožnosti naj doživi s pomočjo imitiranja živalskih in drugih glasov.

Spozna naj samoglasnike in njihove resonance, odkrije in popravlja zveneče (n, m),

šumeče (š, f) in eksplozivne (p, t, k) soglasnike ter spozna podaljšano napetost pri

izdihu. Preponsko mišičevje naj aktivira prek igre, s pomočjo pantomime pa naj

uporablja telo kot inštrument (korpofono muziciranje).

Učitelj mora imeti dobro znanje o vokalni tehniki, znati mora tudi prilagoditi in

izbrati ustrezne tehnike za optimalen razvoj glasovnega aparata in hkrati glasbenih

sposobnosti otrok oziroma učencev (Slosar, 1995).

6.2 Izbira primernih pesmi

Na učenje nove pesmi se mora učitelj temeljito strokovno in didaktično pripraviti.

Izvajanje določenega glasbenega dela zahteva od njega poznavanje in razumevanje

partiture, ustvarjalni odnos do izvajanega dela in ustrezne izvajalske veščine in znanja.

Razumeti mora obliko nove pesmi, obvladati njen ritem, melodijo in harmonijo. Nato na

osnovi teh elementov ustrezno določi fraze in potrebne vdihe. Obvladati mora pevsko


Koper: UP PEF.

24

izreko in razumeti pomen besedila, pravilno izbrati tempo in upoštevati predvidene

morebitne agogične spremembe. Pozoren mora biti tudi na dinamiko, kajti ta mora

okvirno slediti zapisu partiture. Navsezadnje pa je dolžan upoštevati tudi barvo zvoka in

vzdušje, ki ga določena pesem zahteva (Slosar, 2003).

Oblakova (2003) je predstavila klasifikacijo stopenj poučevanja petja in ustreznih

glasbenih metod v prvem triletju osnovne šole:

1. izbor pesmi ̶ glede na

· obseg pesmi,

· ritmično in melodično strukturo pesmi,

· tempo, ki omogoča jasno izreko in doživljajsko interpretacijo;

2. predstavitev in učenje pesmi ̶ glede na glasbeni in besedni del

· pesemski vsebini lahko posredujemo ločeno ali

· izhajamo iz njune celostne oblike;

3. imitacija ali metoda posnemanja;

4. memoriranje besedila;

5. memoriranje melodije;

6. delo s slikovnim zapisom;

7. doživljajsko in estetsko oblikovanje pesmi:

· dinamika,

· tempo in agogika,

· fraziranje,

· dikcija,

· artikulacija;

8. utrjevanje in spremljanje pesmi;

9. petje in vzgoja občutka za sozvočje;

10. petje in didaktične igre, ki so namenjene spontanemu razvijanju, poglabljanju

in utrjevanju posameznih sposobnosti ali spretnosti učencev:

· igra melodičnega odmeva,

· igra pevskega dihanja,

· igra izreke glasov.

Za učenje nove pesmi lahko izbiramo med različnimi metodami učenja nove

pesmi: učenci ponavljajo poslušane dele za učiteljem; učitelj najprej sam zapoje celo

pesem; učitelj pripoveduje vsebino in zraven poje; lahko najprej naučimo besedilo ali

najprej melodijo; kadar zna razred peti po notah, se lahko del pesmi zapoje, drugi del

pa variira ali improvizira. Petje s pripevanjem in po posluhu se izvaja predvsem v nižjih

razredih (Ajtnik, 1999). Ko učitelj sam zapoje pesem in ko jo nekajkrat ponovi, začnejo


Koper: UP PEF.

25

učenci spontano pomagati, ker je še ne znajo, pojejo le tu in tam, pravimo, da pripevajo

(Voglar, 1987). Učitelj lahko predstavi novo pesem s petjem tudi tako, kot pripoveduje

zgodbo. Pri tem je pomemben očesni stik, razlika v barvi glasu, jakosti in pravilni in

točni izgovorjavi besedila (Pugh, 1995).

Učitelj, ki se čuti notranje poklicanega, je tisti, ki razvije pedagoški čut, s katerim

odkriva uspešnost ali pomanjkljivost v svojem vzgojno-izobraževalnem ravnanju, in

pedagoško potrebo, katera ga spodbuja h glasbeno-pedagoškim dejavnostim (Oblak,

1995). Učiteljeva osebnost in njegova širša razgledanost ter stil njegovega dela vplivajo

na sooblikovanje učenčeve osebnosti. V učencih zbudi interes za glasbene vrednote,

kar je tudi temeljni cilj glasbene vzgoje (Oblak, 1995).

6.3 Pozitivni učinki petja

»Glasba je umetnost trajne vrednosti, ki pomembno sooblikuje družbeno-kulturni

prostor. Dokazana je tudi njena pozitivna vloga pri spodbujanju učenčevega skladnega

in uravnoteženega razvoja« (Borota, 2006, str. 12).

Glasba ima za razvoj učenca neprecenljivo vlogo, vpliva na njegov socialni,

emocionalni, intelektualni in fizični razvoj. Skozi glasbo učenec razvija široko paleto

idej, hkrati pa mu glasbene izkušnje omogočajo izražanje lastnih čustev ter opazovanje

tujih. Z bogatenjem glasbenih izkušenj se učenec tudi fizično razvija (Pesek, 1997).

Dewhurst-Maddock (1999) v svojem delu Zdravilna moč glasbe in zvoka opisuje in

navaja primere zdravljenja z zvokom. Predstavi nam možnost uporabe zvoka kot

zvočne kulise ob različnih meditativnih tehnikah. Pogačnik (2001) dodaja, da

poznavanje zdravilnih učinkov glasbe sega daleč v zgodovino. Že na egipčanskih

papirusih je zabeleženo zdravljenje neplodnosti, revmatičnih obolenj ali pikov žuželk.

Religije ravno tako izkoriščajo pozitivne učinke glasbe, vedoč, da glasba vzpostavi

neposreden stik z močnimi čustvi in strastmi. Da nas glasba pomirja in da je prvi in

takojšnji dobrodejni učinek zdravljenja z glasom sprostitev, je prepričana Shirlie Roden

(2000). Dewhurst-Maddock (1999) pravi, da če pravilno uporabljamo svoj glas, se

kmalu počutimo bolje, da s pomočjo glasu lahko bolezen prepoznamo in jo tudi

zdravimo. Torej lahko govorimo o pozitivnih učinkih petja. Shirlie Roden (2000)

priporoča vsakodnevno prepevanje, kajti z njim lahko pozdravimo dele telesa, kjer se je

zaščitni ovoj zgostil kot posledica bolečih in pozabljenih izkušenj in travm. Zdravilne

učinke petja opisuje v knjigi Zdravljenje z glasom (2000). Navaja, da najpreprostejša

oblika zdravljenja z glasom je ta, ko mati s petjem uspava svoje dete. Njeno petje

učinkuje, ker je njeno srce odprto in jo z otrokom povezuje ljubezen. Tudi raziskava

medicinskega centra kalifornijske univerze kaže, da petje oziroma predvajanje

uspavank pozitivno vpliva na dojenčkov razvoj, saj za pet dni skrajša bivanje


Koper: UP PEF.

26

nedonošenčkov in otrok s prenizko porodno težo v porodnišnici (Campbell, 2004, v

Vidmar, 2004). Petje uspavank je razširjeno v vseh kulturah. Uspavanke pomirjajo

dojenčke in pozitivno vplivajo na duševno stanje matere, pri tem pa se tudi tvori močna

vez med materjo in otrokom.

Zaradi pozitivnih učinkov petja in glasbe je priporočljivo vsakodnevno prepevanje

tudi v šoli, ne le pri glasbenem pouku, temveč tudi med drugimi urami. S petjem otrok

pridobiva ter povečuje nadzor nad svojim telesom, veča se mu besedni zaklad, ki

pospešuje rabo jezika in mu pomaga pri učenju besednih in zvočnih vzorcev (Pesek,

1997). Sicherl-Kafolo (2001, str. 92) pravi: «Petje kot elementarna glasbena dejavnost

razvija temeljne glasbene sposobnosti – ritmični in melodični posluh. Učenci razvijajo

ritmično in intonančno natančnost reprodukcije in sposobnost doživete interpretacije

pesmi. Izvajanje se tako povezuje z ustvarjalnostjo, ki se kaže v izražanju doživljanja

glasbenih vsebin.»

Katrin Schuler (1996) navaja, da je že dolgo znano, da glasba zbuja veselje in

pospešuje smisel za skupnost. V članku Glasba pospešuje kreativnost in storilnost

predstavlja raziskave, ki so jih opravili na nemških in švicarskih šolah, kjer so skrajšali

ure pouka matematike in drugih predmetov ter jih nadomestili z več urami glasbe.

Raziskava je pokazala, da so ti učenci po treh letih imeli manj problemov z jezikom, bili

so ustvarjalnejši, samozavestnejši in so zmogli več v drugih šolskih urah kot njihovi

vrstniki. Podobno študijo so izvedli tudi v berlinskih osnovnih šolah in rezultat je bil

podoben, pri teh otrocih so bili izraženi: energija, vzdržljivost, koncentracija, izvirnost,

toleranca in odklanjanje nasilja.


Koper: UP PEF.

27

6.4 Vokalna tehnika

Po Lešniku (2009) izpostavlja vokalna tehnika usklajeno delovanje elementov

glasovnega aparata. Ne poudarja funkcije govora, temveč je njena pozornost

usmerjena v koordinirano gibanje grla in pevskega aparata kot celote. Z vokalno

tehniko otrokom razvijamo glasbene sposobnosti in oblikujemo glas.

Pod vokalno tehniko spada:

· pravilna telesna drža,

· usklajeno dihanje s pravilno oporo pevske muskulature,

· ustrezen nastavek in zastavek tona,

· jasna pevska izreka,

· ustrezen glasovni obseg,

· izenačenost glasu pri različnih dinamičnih stopnjah,

· izenačenost glasu pri različnih tonskih višinah,

· resonanca,

· pevska artikulacija.

Lešnik (2009) dodaja, da moramo pri pravilnem petju paziti na globok vdih,

enakomeren izdih, na dihalno oporo in naslon, koncentracijo zračnega toka, mehki

zastavek, nizko lego jabolka in pravilno držanje mehkega neba in jezika. Paziti moramo

na pravilno pevsko izreko ter na pravilen nastavek in lepo obarvan ton. Osnova lepega

in pravilnega petja je po njegovem mehak zastavek ob tihem petju in pravilno usmerjen

nastavek na trdo nebo.

Vokalna tehnika se je skozi čas spreminjala, razlike v izvajanju pa so bile odvisne

od glasovnega obdobja in okusa. Vokalno tehniko obravnavamo kot temelj, ne le

glasbene izobrazbe, temveč kot vrednoto, ki pogojuje tudi boljšo kakovost življenja

(Miller, 2004, v Lešnik, 2009). Glavni namen vokalne tehnike je, da odpravimo

nepravilnosti pri petju ter tako glasu pustimo, da neomejeno deluje. Skušamo obogatiti,

širiti in plemenititi to, kar je pevcu dala narava (Lešnik, 2009). Sadolin (2000) pravi, da

tehnika ni najpomembnejša stvar pri petju, pomembnejša je izrazna zmožnost petja, ki

pa je odvisna od dobre tehnike.

Za dosego našega cilja izvajamo pri vokalni tehniki: sprostitvene in ogrevalne vaje,

vaje za pravilno pevsko držo, dihalne vaje, govorne vaje ter pete vaje. Pomembno je,

da so vse vaje prilagojene razvojnim možnostim otrok, so sistematične, zanimive,

zabavne, predvsem pa morajo imeti jasen cilj (Ivačič, 2009).


Koper: UP PEF.

28

Blankenbehler (2009) poudarja deset točk, po katerih naj bi učitelji oziroma

zborovodje delali, uporabljali vokalno tehniko in brez negativnih posledic učili otroke

pravilnega petja:

1. preproste ogrevalne vaje,

2. vaje za pravilno pevsko držo,

3. dihalne vaje, kjer smo pozorni na pravilen vdih,

4. vaje za registre,

5. vaje za posluh, s pomočjo gibanja,

6. petje lestvic,

7. petje intervalov,

8. petje samoglasnikov, pravilno odpiranje ust,

9. petje na osredotočenem tonu

10. učenje nove pesmi.

Otroci posnemajo naše petje, zato naj bo sproščeno in pravilno izvedeno. Vsako

vajo natančno in večkrat pokažimo. Vaje naj bodo zabavne, ne predolge. Ne pozabimo,

da se otroci določene veščine naučijo s ponavljanjem.

Po Žvar (2001, str. 109) moramo pri izbiranju vaj za oblikovanje glasu upoštevati:

· »postopnost: vaje ne smejo biti ritmično in melodično prezahtevne,

prednost imajo vaje za razvijanje posluha, koncentracije, natančno

zadevanje tonov ter večglasne vaje;

· motivacijo: vaje naj vključujejo komične situacije, tako bodo otroci z

veseljem sodelovali in jih izvajali;

· samostojnost: vedno vadimo tudi s posamezniki, s tem zmanjšamo

možnost napak;

· namen vaje: pevcem pojasnimo, zakaj izvajamo določeno vajo in kaj ta

vaja razvija; s tem jih spodbudimo k boljšemu sodelovanju.«

Upevanje je ključni dejavnik za dobro vajo, njegova sestavna dela sta sproščanje

in ogrevanje, kar učinkovito povezuje pevce v skupino z jasnim skupnim ciljem (Burger,

2014). Ogrevanje je odličen način, da pevce poučimo o vokalnem ustvarjanju.

Ogrevanje nam pomaga hitro doseči, da glas, uho in razum dobro delajo; uvesti

vokalne pojme, ki jih potrebujemo za izboljšanje kvalitete zvoka; odpraviti probleme pri

vokalnem ustvarjanju; okrepiti vokalno vzdržljivost za naporne vaje in koncerte;

pomagati pevcem ustvariti zdrave pevske navade, predvsem pa ne pomaga zgolj

posameznim pevcem, temveč ima vpliv na uspeh zbora kot celote (Telfer, b.d.).


Koper: UP PEF.

29

Do rezultata lepega, sproščenega, naravnega zvoka zbora pridemo le z vztrajnim

in rednim delom. Pri tem so vaje usmerjene v postavljanje glasu in vzdrževanje ter

oplemenitenje naravnih danosti pevcev. Zborovodja se temu lahko posveti na začetku

vaje, pri upevanju. Primerna dolžina upevanja je omejena na 10 do 20 minut. Zborovski

zvok pa oblikuje na vsaki vaji, med učenjem pesmi, pri ponavljanju in utrjevanju

(Burger, 2014). Pri otroških zborih moramo paziti, da je tehnična zahtevnost primerna

starosti in razvojni stopnji otrok, cilj pa je pri pevcu razviti zdravo petje, ki otroka

navdušuje in razveseljuje, brez kričanja, saj so otroški glasovi še v postopku razvoja

(Burger, 2014).

Cvejić B. in D. (2007) navajata, da pri tvorjenju glasu sodeluje celoten organizem,

centralni organi pa močno vplivajo na kakovost emisije tona, vendar imajo pri tem

veliko vlogo tudi mišice okončin, trebuha in prsnega koša, kajti s svojimi gibi dražilno

vplivajo na centralni živčni sistem. To pa pomeni, da je zelo pomemben položaj telesa

in njegov vpliv na tvorjenje glasu.

Dobra telesna drža in pravilno pevsko dihanje sta osnova dobrega, lepega in

zdravega pevskega glasu, pogojujeta tehnično zmogljivost ter moč umetniškega

podajanja (Žvar, 2001).

b)

a)

Slika 5: Pravilna (a) in nepravilna (b) pevska drža (Telfer, b.d.).

Lawrence (1989) meni, da je za uspešno pevsko vajo potrebna dobra organizacija

in postavitev jasnih ciljev. Učinkovita pevska vaja je raznolika, vsebuje kakovostno

glasbo in raznovrstne učne metode ter je dobro časovno organizirana. Pomembno je,


Koper: UP PEF.

30

da zborovodja vse pevce med pevsko vajo ohranja aktivne in v pevcu ne zbuja

občutka, da je odveč, temveč da je sposoben dobro opraviti svojo nalogo.

»Zborovodja lahko samo vodi in usmerja, ne sme pa ukazovati in predpisovati drže

po določenih vzorcih. Predvsem pa si mora vzeti čas in vse tisto, kar želi podati svojim

pevcem, izkusiti in preizkusiti sam na svojem telesu« (Fojkar Zupančič, 2002b, str. 20).


Koper: UP PEF.

31

II. EMPIRIČNI DEL

7 PROBLEM, NAMEN IN CILJI

7.1 Opredelitev problema

Glasovi se razlikujejo po glasovnem obsegu, ta je odvisen od dolžine in debelosti

glasilk. Razlikujemo deške glasove in dekliške glasove, ki so v marsičem podobni

odnosu med moškimi in ženskimi glasovi. Spremembe glasu se kažejo predvsem v

času odraščanja, ko prihaja do telesnih sprememb, te posledično vplivajo na zvočnost

otroškega glasu, na barvo glasu in glasovni obseg.

Za vzgojitelje predšolskih otrok, učitelje razrednega pouka, profesorje glasbenega

pouka, skladatelje otroških pesmi ter zborovodje je izrednega pomena poznavanje

obsegov otroških glasov.

Menimo, da se v osnovnih šolah premalo ukvarjamo s problematiko glasovnega

obsega, tudi učitelji svojim učencem ne raziščejo glasovnih obsegov, temveč se

zanesejo na priložene smernice učnih načrtov, na priporočene pesmi in delujejo v

skladu z njimi.

Malokateri učitelj, ko svoje učence uči pesem, ki presega otrokov glasovni obseg

navzgor in navzdol, se zaveda, kako je celoten pevski organ pri doraščajočem otroku

nežen in občutljiv »instrument«, ki ga lahko vsako neprevidno in nasilno

preobremenjevanje pokvari za vse čase. Zelo pomembno je tudi, da mladi pevci pojejo

v primernem času, v primernih prostorih, in ne kadar koli ali kjer koli, npr. v prahu in

blatu, dežju, mrazu in vročini ali na prepihu.

Ker se obseg otroških glasov menja od leta do leta, vzporedno z rastjo pevskega

organa, saj kar zmore 12-letni pevec, ne zmore še 6-letni, in zato ker je sleherna prisila

v nezmogljive višine lahko usodna za pevski organ in za normalen razvoj otrokovega

glasu, smo se odločili, da magistrsko delo posvetimo raziskavi glasovnih obsegov

učencev, starih od šest do dvanajst let, ki redno obiskujejo pevski zbor na Osnovni šoli

Dekani.

7.2 Namen in cilji raziskave

Glasovni obsegi otrok se nenehno spreminjajo in večajo s starostjo otrok ter z

redno vajo. V magistrskem delu nas zanima, kako se razvijajo glasovni obsegi otrok in

koliko različnih tonov zmorejo zapeti otroci, stari od šest do dvanajst let. Zanima nas

odnos zborovodij, profesorjev glasbenega pouka ter skladateljev do obravnavane teme

ter pogledi in mnenja različnih glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako

ustvarjalno kot poustvarjalno.


Koper: UP PEF.

32

Namen magistrskega dela je raziskati glasovne obsege otrok od šestega do

dvanajstega leta starosti, ki na Osnovni šoli Dekani obiskujejo pevski zbor, in jih

primerjati z drugimi raziskavami.

Cilji magistrskega dela so:

· ugotoviti glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta starosti,

· primerjati rezultate naše raziskave z drugimi, že izvedenimi raziskavami,

· potrditi predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno

vajo,

· potrditi predpostavko, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih

v nižje lege.

7.3 Raziskovalne hipoteze

· H1 ̶ glasovni obseg dvanajstletnikov šolskega zbora OŠ Dekani je v primerjavi

z glasovnim obsegom šestletnikov šolskega zbora OŠ Dekani večji za 3 cele

tone.

7.4 Raziskovalna vprašanja

V intervjuju smo preverjali poglede in mnenja različnih glasbenikov, ki se ukvarjajo

z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Osredotočili smo se na naslednja

raziskovalna vprašanja:

· Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?

· Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu?

· Kje črpajo navdih za ustvarjalno delo?

· Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem delu?

7.5 Metode dela

V raziskavi sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalna metoda. Tehnike zbiranja

podatkov so bile: opazovanje in petje ter nestandariziran intervju.

7.5.1 Vzorec merjencev

Vzorec merjencev je bil namensko izbran. V vzorec so bili vključeni učenci in

učenke od šestega do dvanajstega leta starosti Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo

otroški oziroma mladinski pevski zbor. Preizkušenih je bilo 21 šestletnih otrok, 22

sedemletnih otrok, 25 osemletnih otrok, 11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6

enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih otrok. Skupaj 100 otrok, od tega 11 dečkov in 89

deklic.


Koper: UP PEF.

33

8 REZULTATI Z INTERPRETACIJO

8.1 Rezultati z interpretacijo empirične raziskave glasovnega obsega

Raziskava je potekala dlje časa, in sicer od aprila do junija 2014. Z raziskavo so

bili seznanjeni učitelji razredniki, zborovodja, ravnatelj ter starši otrok. Glasovni obsegi

so bili izmerjeni s pomočjo klavirja, na katerega smo otrokom zaigrali lestvico, zraven

peli na poljubne zloge (la, na). Otroci so najprej peli zraven, nato pa še samostojno

navzgor in navzdol po lestvici.

V empirični raziskavi je sodelovalo 100 otrok: 89 deklic in 11 dečkov.

Graf 1: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo, glede na spol.

Otroški pevski zbor in mladinski pevski zbor na Osnovni šoli Dekani obiskujejo

večinoma deklice. Dečkov je, kot je razvidno iz grafikona, v primerjavi z deklicami zelo

malo.

Izmerili in analizirali smo glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta

starosti, ki obiskujejo Osnovno šolo Dekani in so vključeni v šolski pevski zbor.

Tabela 10: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo glede na starost.

STAROST

Frequency Procenti Valid Percent Cumulative Percent

6 let 21 21,0 21,0 21,0

7 let 22 22,0 22,0 43,0

8 let 25 25,0 25,0 68,0

9 let 11 11,0 11,0 79,0

10 let 9 9,0 9,0 88,0

11 let 6 6,0 6,0 94,0

12 let 6 6,0 6,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0

Spol

ženski

moški


Koper: UP PEF.

34

V raziskavi je sodelovalo 21 šestletnih otrok, 22 sedemletnih otrok, 25 osemletnih

otrok, 11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6 enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih

otrok. Iz tabele je razvidno, da se s starostjo otrok zmanjšuje delež otrok, ki sodelujejo

pri pevskem zboru.

Merjenje glasovnega obsega je potekalo individualno v glasbeni učilnici, s pomočjo

klavirja. Pevci so po metodi odmeva ponavljali melodični motiv do svojega pravilno

odpetega najvišjega oziroma najnižjega tona.


Koper: UP PEF.

35

8.1.1 Glasovni obsegi šestletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 21 otrok, starih šest let.

Tabela 11: Glasovni obsegi 6-letnih pevcev OŠ Dekani.

Graf 2: Glasovni obsegi 6-letnikov OŠ Dekani.

Iz tabele in grafa je razvidno, da ima šest šestletnih pevcev razvit glasovni obseg

c¹–c², to je eno oktavo oziroma šest tonov, štirje dosegajo osem tonov (c¹–e²) .

Najmanjši glasovni obseg: c¹–h¹, pet tonov in pol, imajo štirje otroci, največji obseg: h–

e², osem tonov in pol, imata dva otroka.

Statistični podatki kažejo, da imajo šestletni pevci na osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg šest tonov in pol.

6-letni pevci * OBSEG

OBSEG Skupaj

C1-H1 C1-C2 C1-E2 H-C2 H-D2 H-E2 A-H1

6-letni pevci 6 let 4 6 4 1 2 2 2 21

Skupaj 4 6 4 1 2 2 2 21


Koper: UP PEF.

36

8.1.2 Glasovni obsegi sedemletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 22 otrok, starih sedem let.



Iz tabele in grafa je razvidno, da ima šest sedemletnih pevcev razvit glasovni

obseg h–e², osem tonov in pol. Najmanjši glasovni obseg: c¹–d², šest tonov in pol, ima

en pevec, največji obseg: g–a², trinajst tonov, ima tudi en otrok.

Statistični podatki kažejo, da imajo sedemletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg devet tonov.


OBSEG Skupaj

C1-D2 C1-E2 C1-F2 H-E2 H-F2 A-C1 A-E2 A-F2 A-G2 G-A2

7-letni

pevci 7 let

1 1 2 6 1 3 3 3 1 1 22

Skupaj 1 1 2 6 1 3 3 3 1 1 22


Koper: UP PEF.

37

8.1.3 Glasovni obsegi osemletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 25 otrok, starih osem let.



Iz tabele in grafa je razvidna razpršenost velikosti glasovnega obsega. Najmanjši

glasovni obseg: a–d², osem tonov in pol, ima en pevec, največji obseg: g–c³, štirinajst

tonov in pol, imajo trije osemletni pevci.

Statistični podatki kažejo, da imajo osemletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg dvanajst tonov.


OBSEG Skupa

j H-G2 A-D2 A-E2 A-F2 A-G2 A-A2 A-C3 A-D3 G-G2 G-A2 G-H2 G-C3

8-letni

pevci 8 let

2 1 2 3 4 1 2 1 3 1 2 3 25

Skupaj 2 1 2 3 4 1 2 1 3 1 2 3 25


Koper: UP PEF.

38

8.1.4 Glasovni obsegi devetletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 11 otrok, starih devet let.


Graf 5: Glasovni obseg 9-letnikov OŠ Dekani.

Iz tabele in grafa je razvidna razpršenost velikosti glasovnega obsega. Najmanjši

glasovni obseg: h–f², devet tonov, ima en pevec, največji obseg: g–c³, štirinajst tonov in

pol, ima tudi en pevec.

Statistični podatki kažejo, da imajo devetletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg enajst tonov in pol.


OBSEG Skupaj

H-F2 A-E2 A-F2 A-G2 A-A2 A-C3 G-E2 G-A2 G-C3

9-letni pevci 9 let 1 1 1 2 2 1 1 1 1 11

Skupaj 1 1 1 2 2 1 1 1 1 11


Koper: UP PEF.

39

8.1.5 Glasovni obsegi desetletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 9 otrok, starih deset let.



Iz tabele in grafa je razvidno, da ima več kot polovica pevcev glasovni obseg g–g²,

dvanajst tonov. Najmanjši glasovni obseg, deset tonov, imata dva pevca, največji

obseg: g–c³, štirinajst tonov in pol, ima en pevec.

Statistični podatki kažejo, da imajo desetletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg dvanajst tonov.


OBSEG Skupaj

A-F2 A-G2 G-E2 G-G2 G-C3

10-letni pevci 10 let 1 1 1 5 1 9

Skupaj 1 1 1 5 1 9


Koper: UP PEF.

40

8.1.6 Glasovni obsegi enajstletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 6 otrok, starih enajst let.



Iz tabele in grafa je razvidno, da ima polovica pevcev glasovni obseg g–g²,

dvanajst tonov, kar je tudi najmanjši glasovni obseg. Največji obseg je f–c³, petnajst

tonov in pol, ima en pevec.

Statistični podatki kažejo, da imajo enajstletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg trinajst tonov.


OBSEG Skupaj

G-G2 F-F2 F-G2 F-C3

11-letni pevci 11 let 3 1 1 1 6

Skupaj 3 1 1 1 6


Koper: UP PEF.

41

8.1.7 Glasovni obsegi dvanajstletnih pevcev

V raziskavi je sodelovalo 6 otrok, starih dvanajst let.



Iz tabele in grafa je razvidno, da ima polovica pevcev glasovni obseg g–g²,

dvanajst tonov, kar je tudi najmanjši glasovni obseg. Največji obseg je f–h², petnajst

tonov, ima en pevec.

Statistični podatki kažejo, da imajo dvanajstletni pevci na Osnovni šoli Dekani

povprečni glasovni obseg trinajst tonov.


OBSEG Skupaj

G-G2 G-A2 F-H2 E-F2

12-letni pevci 12 let 3 1 1 1 6

Skupaj 3 1 1 1 6


Koper: UP PEF.

42

8.1.8 Primerjava glasovnih obsegov

Slika 6: Glasovni obsegi pevcev OŠ Dekani od 6. leta do 12. leta.

Iz slike je razvidno, kako se glasovni obsegi glede na starost otrok razvijajo tako v

višje kot v nižje lege.

Slika 7: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnih in 12-letnih pevcev OŠ Dekani.

Iz slike je razvidno, da je glasovni obseg dvanajstletnikov večji od glasovnega

obsega šestletnikov, in sicer za šest tonov in pol. Povprečje glasovnega obsega

šestletnika je šest tonov in pol, dvanajstletnika pa trinajst tonov.

6-letni

7-letni

8-letni

9-letni

10-letni

11-letni

12-letni

6-letni

12-

letni


Koper: UP PEF.

43

8.2 Primerjava naše raziskave z drugimi raziskavami

Našo raziskavo smo primerjali z že izvedenimi raziskavami glasovnega obsega od

leta 1950 do 2014. S primerjavo smo ugotavljali, ali se glasovni obsegi naše raziskave

razlikujejo od glasovnih obsegov otrok drugih raziskav ter ali se glasovni obsegi

današnje mladine razlikujejo od glasovnih obsegov otrok izpred petdeset let.

Za primerjavo smo uporabili raziskavo Groebming iz leta 1950, Gobec iz leta 1953,

Mohr iz leta 1997, Kavčič iz leta 1998, Kerec iz leta 2004, Žerjav iz leta 2009, Welch iz

2010–2014 in našo raziskavo.

Tabela 18: Raziskave glasovnih obsegov 1950–2014.

Iz tabele je razvidno, da se glasovni obsegi razlikujejo glede na leta in starost

otrok.

V nadaljevanju smo zaradi boljše preglednosti primerjali glasovne obsege po

starosti otrok.

Raziskave Groebming 1950

Gobec 1953

Mohr

1997

Kavčič 1998

Kerec

2004

Žerjav

2009

Welch

2010 -

2014

Kofol

2014 Starost

6 let e¹–a¹ d¹–a¹ f¹–e² c¹–a¹ (h¹) c¹–c² (a– c²)

7 let d¹–c² d¹–c² c¹–f² h–f² a–d² c¹–h¹( c²) g–c² h–e² (a–f²)

8 let d¹–d² d¹–d² c¹–f² a–d² a–c² c¹–c² (d²) g–d² a–g² (g–c³)

9 let d¹–d² c¹–d² c¹–f² g–a² a–f² f–d² a–a² (c³)

10 let c¹–e² c¹–e² c¹–f² (c³) f#–f² f–e² g–g² (c³)

11 let h–e² c¹–f² a–a² f–g² (c³)

12 let a–f² h–f² a–a² (c³) f–g²


Koper: UP PEF.

44

8.2.1 Primerjava glasovnih obsegov šestletnikov

Slika 8: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnikov.

Po Groebmingu iz leta 1950 je povprečni glasovni obseg šestletnikov od e¹ do a¹,

to je dva tona in pol. Radovan Gobec 1953. leta zapiše glasovni obseg šestletnikov od

d¹ do a¹, kar znaša tri tone in pol. Po Mohru (1997) imajo šestletni pevci glasovni obseg

od f¹ do e² (pet tonov in pol). Žerjav je leta 2009 izvedla raziskavo in njeni šestletni

pevci so imeli glasovni obseg od c¹ do a¹ (h¹), štiri tone in pol oziroma pet tonov in pol.

Rezultati naše raziskave kažejo, da ima večina šestletnih otrok glasovni obseg od

c¹ do c², oziroma povprečje glasovnega obsega je šest tonov in pol, kar je veliko več,

kot navaja Groebming. Pravzaprav nihče od pevcev ni imel tako razvitega glasovnega

obsega (dva tona in pol), saj je bil najmanjši izmerjeni glasovni obseg pet tonov in pol,

in sicer štirih otrok od enaindvajsetih.

V primerjavi z raziskavo Groebminga iz leta 1950 imajo otroci pevci iz OŠ Dekani

za štiri tone večji glasovni obseg. V primerjavi z raziskavo Radovana Gobca leta 1953

pa za tri tone večji glasovni obseg. V primerjavi z raziskavo Mohra (1997) je glasovni

obseg dekanskih šestletnih pevcev večji za en ton, medtem ko je v primerjavi z

raziskavo Žerjavove (2009) večji za dva tona.

Primerjava raziskav prikazuje, da se glasovni obsegi z leti razvijajo tako v višje

lege kot v nižje lege, in sicer dva tona v nižje lege in en ton in pol v višje lege, skupaj

za tri tone in pol.

Groebming

Gobec

Mohr

Žerjav

Kofol


Koper: UP PEF.

45

8.2.2 Primerjava glasovnih obsegov sedemletnikov


Groebming (1950) in Gobec (1953) navajata povprečni glasovni obseg

sedemletnikov d¹–c² (pet tonov). Po Mohru (1997) imajo sedemletni pevci glasovni

obseg od c¹ do f² (osem tonov in pol). Po Kavčič (1998) imajo za pol tona večji glasovni

obseg, in sicer h–f², to je devet tonov. Kerec (2004) navaja glasovni obseg

sedemletnikov a–d², kar znaša osem tonov in pol. Raziskava Žerjavove (2009)

prikazuje, da imajo sedemletni pevci glasovni obseg od c¹ do c², to je šest tonov. Tudi

po Welchu (2014) je povprečje osem tonov in pol, in sicer g–c².

Rezultati naše raziskave kažejo, da ima največ sedemletnih pevcev glasovni

obseg h–e², (osem tonov in pol), povprečje glasovnega obsega sedemletnih pevcev pa

je devet tonov.

Primerjava raziskav prikazuje, da imajo sedemletni pevci pri večini raziskav

glasovni obseg osem tonov in pol (Mohr, Kerec, Welch), pri dveh raziskavah devet

tonov (Kavčič, Kofol), pri dveh raziskavah pet tonov (Groebming, Gobec) in eni šest

tonov (Žerjav). Ugotavljamo, da so manjši glasovni obsegi iz leta 1950 in 1953,

medtem ko so večji iz zadnjih let.

Opaziti je večanje glasovnega obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za tri tone in

pol, en ton in pol v nižje lege in dva tona v višje lege.

Groebming

Gobec

Mohr

Kavčič

Kerec

Žerjav

Welch

Kofol


Koper: UP PEF.

46

8.2.3 Primerjava glasovnih obsegov osemletnikov


Po Groebmingu (1950) in Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg osemletnikov

d¹–d², šest tonov. Po Mohru (1997) imajo osemletni pevci glasovni obseg od c¹ do f²

(osem tonov in pol). Tudi po Kavčič (1998) imajo povprečni glasovni obseg osem tonov

in pol, in sicer od a do d². Kerec (2004) navaja za ton manjši glasovni obseg, in sicer a

–c², kar znaša sedem tonov in pol. Raziskava Žerjavove (2009) prikazuje glasovni

obseg od c¹ do d², to je šest tonov in pol. Po Welchu (2014) je povprečje devet tonov in

pol, in sicer g–d². Ugotavljamo, da so najmanjši glasovni obsegi iz leta 1950 in 1953.

Rezultati naše raziskave kažejo, da so osemletniki na Osnovni šoli Dekani izredni

pevci, saj je njihovo povprečje kar dvanajst tonov. Največ osemletnih pevcev ima

glasovni obseg a–g², to je enajst tonov.

Primerjava raziskav prikazuje, da tudi pri osemletnih pevcih gre za večanje

glasovnega obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za pet tonov, dva tona in pol v nižje

lege in dva tona in pol v višje lege.

Groebming

Gobec

Mohr

Kavčič

Kerec

Žerjav

Welch

Kofol


Koper: UP PEF.

47

8.2.4 Primerjava glasovnih obsegov devetletnikov



devetletnikov c¹–e², osem tonov. Mohr (1997) navaja za pol tona večji glasovni obseg

od c¹ do f² (osem tonov in pol). Kavčič (1998) navaja največji glasovni obseg, in sicer

g–a², kar znaša trinajst tonov. Po Kerec (2004) je glasovni obseg devetletnih pevcev a–

f², deset tonov. Po Welchu (2014) pa je povprečje deset tonov in pol, in sicer f–d².

Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje devetletnih pevcev na Osnovni

šoli Dekani enajst tonov in pol. Največ devetletnih pevcev pa ima glasovni obseg od a

do a², to je dvanajst tonov.

Iz raziskave je razvidno, da so najmanjši glasovni obsegi navedeni leta 1950 in

leta 1953.

Primerjava raziskav prikazuje, da gre pri devetletnih pevcih za večanje glasovnega

obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za štiri tone, en ton in pol v nižje lege in dva tona

in pol v višje lege.

Groebming

Gobec

Mohr

Kavčič

Kerec

Welch

Kofol


Koper: UP PEF.

48

8.2.5 Primerjava glasovnih obsegov desetletnikov



desetletnikov od c¹ do e², osem tonov. Mohr (1997) navaja za pol tona večji glasovni

obseg od c¹ do f² (osem tonov in pol). Kavčič (1998) navaja glasovni obseg od f do f²,

kar znaša dvanajst tonov. Po Kerec (2004) je glasovni obseg devetletnih pevcev od a

do f², deset tonov. Po Welchu (2014) pa je povprečje enajst tonov in pol, in sicer od f

do e².

Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje desetletnih pevcev na Osnovni

šoli Dekani dvanajst tonov. Največ desetletnih pevcev ima glasovni obseg od g do g².

Primerjava raziskav prikazuje, da tudi pri desetletnih pevcih se od leta 1950 do

2014 glasovni obseg veča, in sicer za štiri tone, dva tona in pol v nižje lege in en ton in

pol v višje lege.

Groebming

Gobec

Mohr

Kavčič

Kerec

Welch

Kofol


Koper: UP PEF.

49

8.2.6 Primerjava glasovnih obsegov enajstletnikov


Glasovni obsegi enajstletnih pevcev so manj raziskani. Groebming (1950)

prikazuje povprečni glasovni obseg enajstletnikov od h do e², to je osem tonov in pol.

Tudi po Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg osem tonov in pol, vendar od c¹ do

f². Mohr (1997) navaja glasovni obseg od a do a², kar znaša dvanajst tonov.

Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje enajstletnih pevcev na Osnovni

šoli Dekani trinajst tonov, največ pevcev ima glasovni obseg od f do g².

Primerjava raziskav prikazuje, da se tudi pri enajstletnih pevcih od leta 1950 do

2014 glasovni obseg veča, in sicer za štiri tone in pol, tri tone v nižje lege in en ton in

pol v višje lege.

Groebming

Gobec

Mohr

Kofol


Koper: UP PEF.

50

8.2.7 Primerjava glasovnih obsegov dvanajstletnikov


Groebming (1950) prikazuje povprečni glasovni obseg dvanajstletnikov od a do f²,

to je deset tonov. Po Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg devet tonov, in sicer

od h do f², Mohr (1997) navaja glasovni obseg od a do a², kar znaša dvanajst tonov.

Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje dvanajstletnih pevcev na Osnovni

šoli Dekani trinajst tonov, največ pevcev ima glasovni obseg od f do g².

Primerjava raziskav prikazuje, da se tudi pri dvanajstletnih pevcih od leta 1950 do

2014 glasovni obseg veča, in sicer za tri tone, dva tona v nižje lege in en ton v višje

lege.

8.2.8 Rezultati primerjave raziskav glasovnih obsegov

Rezultati primerjave vseh raziskav glasovnih obsegov od leta 1950 do 2014

prikazujejo večanje glasovnega obsega v povprečju za štiri tone. V nižje lege se je

glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, v višje lege pa v povprečju za en ton in

pol, kar nakazuje, da se v petdesetih letih glasovni obsegi razvijajo tako v nižje kot v

višje lege, za pol tona več v nižje lege. Vzroke za večanje glasovnega obsega lahko

iščemo v večji glasbeni izobraženosti učiteljev, njihovem čutu za sproščeno in

kvalitetno petje, predvsem pa v kvalitetni vokalni tehniki.

Groebming

Gobec

Mohr

Kofol


Koper: UP PEF.

51

8.3 Rezultati z interpretacijo intervjujev

Empirična raziskava vsebuje tudi nestandariziran intervju, polstrukturirani intervju s

vprašanji odprtega tipa. Z intervjujem smo preverjali poglede in mnenja različnih

glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno.

Intervju smo izvedli s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico

predšolskih otrok v vrtcu Semedela, ki piše pesmi za otroke in vodi otroški pevski zbor,

Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na OŠ Dekani, ki vodi otroški in

mladinski pevski zbor, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na I. OŠ

Žalec, ki vodi otroški in mladinski pevski zbor.

Osredotočili smo se na naslednja raziskovalna vprašanja:

· Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?

· Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu?

· Kje črpajo navdih za ustvarjalno delo?

· Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem delu?

Intervjuje smo izvajali neposredno z vsakim udeležencem posebej. Postopek

opravljanja intervjujev je trajal tri tedne.

Pred intervjujem so bili intervjuvanci seznanjeni z našo raziskavo, pred samim

začetkom pogovora pa smo jim predstavili potek in namen intervjuja. Intervjuvanci so

dali ustno privoljenje, da so njihovi podatki objavljeni v magistrskem delu.

Srečanja so v povprečju trajala od 45 do 60 minut. Dialoge z intervjuvanci smo

usmerjali, da so potekali v okviru problematike, ki nas je zanimala. Pogovor smo

snemali.

V magistrskem delu je prikazan celoten potek intervjujev. Odgovori intervjuvancev

so zapisani dobesedno in z ležečo pisavo. V nadaljevanju smo podatke kvalitativne

raziskave analizirali glede na določene pojme oziroma raziskovalna vprašanja.

Kdaj in kako se je začela vaša glasbena pot?

Aldo Kumer:

Kot otrok sem bil deležen petja mame in igranja citer stare mame. Živo se

spominjam, da me je oboje neznansko privlačilo, nekako pomirjalo in hkrati razburjalo.

V petem razredu osnovne šole pa sem začel obiskovat pouk harmonike na glasbeni

šoli.


Koper: UP PEF.

52

Jana Olivieri:

Morda bi lahko rekla, da je bilo to pri mojih šestih letih, ko smo dobili prvo

televizijo, na kateri so bili le trije programi. Vedno sem si poiskala program, ki je

predvajal orkestralno glasbo. Predse sem postavila otroški plastični kuhalnik in nanj

»igrala«, kot da igram na klavir. Dobro se spominjam, da sem si predstavljala, da igram

najpomembnejše glasbilo v orkestru – klavir. Doma je morala biti tišina, da niso motili

»mojega koncertiranja«! Kmalu sem začela tečnariti, da hočem v glasbeno šolo, kjer

me bodo naučili igrati.

Slavica Kleibencetl:

Sedaj že daljnega leta 1975, po maturi, sem na vsak način želela delati kaj v

povezavi z glasbo. Moja učiteljica Nadja Žerjal, sedaj velika življenjska prijateljica, mi je

pomagala z nasveti in s pripravo za sprejemni izpit na Pedagoško Akademijo ̶ na

oddelek za glasbeni pouk in zborovodstvo. Vse se je uspešno izšlo in sem začela delati

z veliko ljubeznijo, da z glasbo lahko otrokom pridem tako blizu, da lahko nanje

vplivam.

Zdenka Markovič:

Moja glasbena pot se je začela v šestem. razredu osnovne šole, ko sem začela

obiskovati glasbeno šolo. Že prej pa sem se sama naučila igrati diatonično harmoniko.

Kdo vas je navdušil za glasbo in kdaj ste se navdušili za glasbo?

Aldo Kumer:

Ko si otrok, je teh vplivov več: starši, prijatelji … Zares sem se glasbe kot

umetnosti zavedel v prvih letih gimnazije. Moj profesor umetnostne vzgoje je bil Makso

Pirnik. On mi je prvi odprl vrata v ta skrivnostni svet zvoka, ki ga lahko z organiziranjem

njegovih tonskih višin in dolžin oblikujemo v glasbo.

Jana Olivieri:

Navdušenje nad glasbo sega že v predšolsko dobo, ko sem poslušala mamo igrati

na harmonij (sama je bila violinistka). Kot učiteljica je otroke med drugim učila tudi

zborovskega petja, pri čemer si je pomagala s harmonijem. Sicer pa se ne spomnim,

da bi obstajal neki določen trenutek, ko bi se to zgodilo. Navdušenje nad glasbo (zelo

raznovrstnih žanrov!) obstaja v meni, odkar se zavedam, da obstajam. Kot majhna sem

pogosto hodila s starši na plese na Triglavsko teraso, kjer sem ju opazovala, kako


Koper: UP PEF.

53

plešeta v ritmu žive glasbe. Imela sem dovolj časa, da sem opazovala tudi glasbenike,

kako igrajo, ne spominjam pa se, kdo so bili.


Ja, ona, Nadja, moja učiteljica klavirja! Pri teoriji smo ji pogosto pripravljali razna

presenečenja, pri čemer sem imela ideje največkrat jaz. Odkrila je moj občutek za

otroke, krepila mojo ustvarjalnost, odgovornost in čut za pravičnost. To me je

navduševalo in poglabljalo mojo tiho željo ukvarjati se z glasbo tudi poklicno. Pri

odločitvi me je podprla in mi pomagala, ker je v meni videla potencial za delo z otroki.

Zdenka Markovič:

Za glasbo me je navdušil moj oče, ki je igral harmoniko na različnih zabavah in

porokah, pa seveda tudi doma. Stara sem bila 10 let.

V življenju vsakega glasbenika obstajajo osebe, ki zaznamujejo njegov glasbeni

razvoj. Kakšno vlogo so na vaši glasbeni poti imeli starši, učitelji glasbene umetnosti na

osnovni šoli ali morda kdo drug?

Aldo Kumer:

Starši, predvsem mama je znala mnogo pesmi in jih je pela z veliko interpretativno

močjo, saj se spominjam, da sem pesmi, ne samo slišal, ampak njihove zgodbe

doživljal tudi kot vizualne podobe. Drug tak vpliv na moje glasbeno življenje kot otroka

je imela stara mama, ki je igrala orglice in citre. Ne vem, kje se je tega naučila, oba

instrumenta pa je kar dobro obvladala, saj je base in akordično podlago lepo vodila ob

vodilni melodiji, ki jo je po navadi igrala v tercah.

Jana Olivieri:

Starši so vsekakor imeli najpomembnejšo vlogo pri tem. Rasla sem ob poslušanju

plesne glasbe (valčkov, polk, preprostega rock´n´rolla …) in glasbenih pravljic na

gramofonskih ploščah. Vse pesmi, glasbo, dialoge in barve glasov pripovedovalcev v

teh pravljicah sem si natančno zapomnila. Oče je kot plesni učitelj imel doma veliko

glasbe, tako na magnetofonskem traku kot na gramofonskih ploščah, in to se je doma

zelo pogosto vrtelo. Pri nas se ni poslušalo radijskih postaj, televizije pa do mojega 6.

leta starosti sploh imeli nismo, zato se je veliko prepevalo. Z nakupom pianina in

kasneje kitare je glasba postala skoraj najpomembnejši del družinskega življenja.

Starša sta me pri glasbenem ustvarjanju vedno popolnoma podpirala. Pri tem se nista

omejevala na nobeno zvrst glasbe, temveč sta sprejemala različnost zvrsti, katerim


Koper: UP PEF.

54

sem skozi različna življenjska obdobja posvečala svoj čas. Oba sta imela rada glasbo

in sta jo sprejemala v vsej njeni raznolikosti. Tako jo sprejemam tudi jaz. Velik in zelo

pomemben pečat v mojem glasbenem razvoju je vsekakor pustila moja učiteljica

klavirja v glasbeni šoli. Spominjam pa se tudi vzgojiteljice v vrtcu, ki je zelo lepo igrala

na klavir. Pri njej sem se prvič srečala tudi z zborovskim petjem.

Slavica Klaibencetl:

Nadja Žerjal je ta oseba. Če ne bi spoznala nje, bi najverjetneje izbrala pot kje v

medicini. Nadja je za svoje pedagoško delo prejela tudi Gerbičevo nagrado, jaz sem

bila njena prva učenka, ne pa edina, ki si je izbrala glasbeno pot. Mnogi njeni učenci

sedaj delajo v glasbenih šolah, so inštrumentalisti, zborovodje, pedagoški delavci ...

Zdenka Markovič:

Na mojo pot sta vplivala starša. Oče kot »muzikant«, mama kot dobra pevka, ter učitelj klavirske harmonike v glasbeni šoli.

Kaj vam pomeni glasba?

Aldo Kumer:

Kot profesionalnemu glasbeniku, skladatelju, mi glasba pomeni neki skrivnosten

svet, v katerega se moram spuščati vedno znova, ko začnem pisati novo kompozicijo.

Kar predstavljajte si, koliko možnosti obstaja v tem bogatem zvočnem svetu, kot

skladatelj pa se moraš v neki fazi odločiti samo za eno in edino in dokončno varianto, ki

jo potem zabeležiš v obliki notnega zapisa.

Jana Olivieri:

V prvi vrsti mi pomeni druženje z ljudmi, sprostitev, veselje, zabavo ter

vzpostavljanje novih stikov, ne glede na narodnost, raso, veroizpoved ali politično

opredeljenost. Glasba je edinstveni jezik, s katerim se lahko sporazumevaš s celim

svetom. Je pristna in vsakemu omogoča, da jo doživlja po svoje. Z glasbo lahko

pomagaš sebi in drugim, lahko je terapevtsko sredstvo, zdravilo za vsakdanje tegobe.

Predvsem pa je pomembno sredstvo za izražanje svojih čustev, stališč, vrednot in

pogledov na življenje.


Glasba je jezik, v katerem se lahko sporazumevamo, jezik, skozi katerega

pripovedujejo zgodovinski umetniki, jezik, v katerem lahko govorijo tudi otroci danes, ko


Koper: UP PEF.

55

poustvarjajo pesmice, igrajo skladbe, pojejo. Glasba je sredstvo, prek katerega učiš

otroke.

Zdenka Markovič:

Glasba mi pomeni veselje, zabavo, sprostitev, pa tudi službo.

Kje dobite navdih za ustvarjalno delo? Kje dobite navdih za pisanje otroških

pesmi? Morda na to vplivajo določene osebe ali poznanstva?

Aldo Kumer:

Če ostanemo pri otroških pesmih, moram povedati, da navdih za melodično in

ritmično strukturo pesmi črpam iz literarne predloge pesmi, ki jo nameravam uglasbiti.

Če znaš pravilno prisluhniti, se že v vsaki pesmi kot literarnem delu skriva neka glasba.

Treba jo je seveda odkriti, kar pa je naloga skladatelja. Moj največkrat uglasbeni pesnik

je Milan Dekleva. Na njegove tekste sem napisal tudi dve kantati za otroški in mladinski

zbor ter orkester. To sta Kepe svetlobe in Skok čez rob sveta.

Jana Olivieri:

Zgodi se hipoma … Ideja pride hitro ali pa sploh ne pride … Največkrat dobim

navdih v preprostih življenjskih situacijah. To so hitri in nepredvideni prebliski in včasih

si jih je dobro čim prej zapisati, saj se kaj hitro začnejo motati po glavi razno razne

variacije … Včasih pa se dogaja obdobje teme, ko ni idej – vsaj ne kakšnih dobrih,

čemur največkrat botruje preutrujenost zaradi stresnega tempa »služba – dom«.

Včasih me sodelavke prosijo za kakšno pesem na določeno temo. Če se ob tem še

mudi, nastanejo te pesmi pod nekim »časovnim pritiskom«, kar se po navadi izkaže kot

»pesem, ki se ne prime«. Otroci najraje prepevajo tiste moje pesmi, ki so nastale iz

srca, in ne po naročilu.


Navdih za delo so otroci. Njihova spontanost, sprejemanje, doživljanje, izmišljanje,

… in potem izražanje skozi zvok. Kadar dosežem tisto točko, da ni več besed, da

govori iz pesmice samo še neokrnjen svet otroške ustvarjalnosti, so najlepši trenutki v

mojem poklicnem življenju.


Koper: UP PEF.

56

Zdenka Markovič:

Moja ustvarjalnost se kaže predvsem na letnih koncertih šolskih zborov, ideje pa

nastanejo kar v moji glavi.

Katere posebnosti bi poudarili pri izboru skladb za otroke. Kako jih izvajate v

javnosti?

Aldo Kumer:

Ne izvajam.

Jana Olivieri:

Najprej mora biti pesem vsebinsko in glasovno primerna starosti otrok, takoj za

tem pa mora biti všeč meni. Le tako jo lahko otrokom posredujem na prijeten, sproščen

in zanimiv način. In v tako pesem je vložene vedno ogromno srčne energije. Četudi

pristopim do vsake pesmi profesionalno, otroci takoj začutijo, kdaj mi je le-ta blizu, oz.

kdaj » mi pesem leži«. Takih pesmi se izredno hitro naučijo in jih prepevajo z ljubeznijo.

V javnosti jih izvajam vedno ob vsej razpoložljivi instrumentalni spremljavi, ki paše

zraven.


Vsebina skladbe oz pesmice mora biti otroku blizu, mora biti iz njegovega sveta,

čim bolj sodobna in brez moraliziranja ... Pesmico vedno dolgo iščem in izbiram.

Otrokom jo predstavim in poiščem odziv. Jih navdušujem za lepo v izbrani pesmici. Pri

nastopu pa smo potem kot čarovniki, ki tudi drugim privoščijo to lepoto, zato lahko

prepričljivo zapojemo.

Zdenka Markovič:

Pri izboru pesmi za otroke sem pozorna, da so pesmi spevne, da jih otroci radi

pojo. Za nastope na reviji pa izberem tudi zahtevnejše, malo manj »popularne«, da z

njimi pokažem sposobnost in nivo zbora. Seveda pa je dosti pesmi tudi tematsko

izbranih, glada na temo koncerta.

V čem se razlikuje skladanje skladb za otroške zbore od skladb za odrasle zbore?

Aldo Kumer:

Pri komponiranju za otroke veliko pozornost polagam na dihanje, torej glasbeno

frazo, saj vemo, da je otroški dih v primerjavi z dihom odraslega človeka krajši, zato


Koper: UP PEF.

57

mora tudi glasbena misel slediti tej fiziološki predispoziciji. Zelo pa je pomembno, v

kakšnem obsegu pišem za otroke, saj je tudi ambitus otroškega glasu v primerjavi z

odraslimi pevci mnogo ožji. Tretji element so ritmične možnosti, ki so otroku dostopne.

Dejstvo pa je, da si kot skladatelj v takih omejitvah postavljen pred velik izziv, saj je

velikokrat težje narediti skladbo v okviru omejenih sredstev, kot če imaš na razpolago

cel simfonični orkester z vsemi njegovimi tonskimi možnostmi. Manj je lahko tudi več.

Jana Olivieri:

Sama ne skladam namensko »za zbore«, temveč ustvarjam pesmi, ki jih prepevajo

tudi otroški pevski zbori. Za odrasle ne skladam zborovske glasbe in zaenkrat niti

nimam te želje. Sploh pa mi skladanje ne pomeni omejiti se na zvrst ali ciljno

populacijo, temveč sredstvo, s katerim lahko izražam svoja trenutna razpoloženja,

videnja situacij, stvari, dogodkov … Ko skladam, se izražam spontano. Morda

nastanejo otroške pesmi zato, ker so tudi otroci zelo spontana bitja?!


Otroške skladbe so mnogo bolj občutljive, vse morajo imeti ravno pravšnje

besedilo, melodijo z ne previsokim obsegom, spremljavo, ki vsaj malo pomaga pri

izbrani tonaliteti, če je atonalna, mora biti bolj igriv pristop ... Pravzaprav je vse kot

nekakšna fina igra.

Zdenka Markovič:

Nisem skladateljica.

Torej ste pozorni na otrokov obseg glasu pri izbiri oziroma pri skladanju pesmi?

Aldo Kumer:

Kot sem že navedel, je zelo pomembno, v kakšnem obsegu pišem za otroke, saj je

ambitus otroškega glasu v primerjavi z odraslimi pevci mnogo ožji.

Jana Olivieri:

Kadar izbiram zborovski repertoar, sem zelo pozorna na obseg pesmi, zahtevnost

ritma in melodije ter na vsebino. Pozorna sem tudi na raznolikost izbranih pesmi v

posameznem šolskem letu. Izogibam se ponavljanju istih pesmi v zborovskem

repertoarju. Pri skladanju pa sem na obseg in ritem včasih res pozorna (največkrat kaj

poenostavim zaradi otrok), na melodijo pa ne. Če pišem pesem »po naročilu« za točno


Koper: UP PEF.

58

določeno starost otrok, sem pozorna na vse faktorje. Glede na starost ciljne skupine po

potrebi poenostavim tudi besedilo pesmi. Na žalost se mi te pesmi ne zdijo nikoli tako

dobre kot tiste, ki nastanejo v trenutku navdiha in ki jih ne poenostavljam. Najboljši

kazatelj tega je žar otroškega petja.


Seveda. Obseg je morda še najbolj pomembna komponenta, saj je razvojno

pogojena. Vedno pazim, da pesem ni previsoka in tudi ne prenizka, da je starosti

primerna.

Zdenka Markovič:

Pri izboru pesmi seveda izberem tiste, ki jih bodo moji pevci sposobni dobro in

natančno odpeti.

Kaj menite o predpostavkah, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v

zadnjih desetletjih v nižje lege?

Aldo Kumer:

Teh predpostavk ne poznam. Večkrat se mi je zgodilo, da se je kakšna dirigentka

otroških zborov name obrnila s prošnjo, da bi kakšno pesem celo zvišal za kak ton ali

terco.

Jana Olivieri:

Menim, da bodo predpostavke kar držale, vprašanje pa je, zakaj moramo ljudje

venomer postavljati neke meje in mejnike … Konec koncev je glas dar narave in

glasilke naše naravno glasbilo. Vsekakor ga lahko urimo in razvijamo v vrtoglave višine

ali nižine in vendar je navsezadnje naravni dar tisti, ki določa spontane višine in barvo

glasu. In tako kot nove generacije, v primerjavi s prejšnjimi, pridobivajo na telesni višini

in teži, je morda usoda razvijanja glasovnega obsega razvoj v nižje lege …


Tudi sama opažam, da je tako. Otrokova tendenca, nekoliko bolj pri dečkih, je peti

nižje. To pripisujem naslednjim vzrokom: v vrtcih in šolah ne intoniramo pesmi, vedno

več je umetnih zvokov strojev, ne nazadnje tudi otrokovih zvočnih igrač, otroku

ponujamo zabavno glasbo iz odraslega sveta, ob kateri ne more peti, onesnaženost

zraka ...


Koper: UP PEF.

59

Zdenka Markovič:

Mogoče na to kaj vpliva izvajanje popevk, ampak pri mojih pevcih se obseg širi tudi

v višine z rednim opevanjem in izvajanjem različnih tehnični vaj, ki vplivajo na obseg.

Ali se glasovni obseg današnje mladine razlikuje od glasovnih obsegov otrok

izpred petdesetih let in zakaj?

Aldo Kumer:

Teh podatkov nimam. Moram pa povedati, kaj opažam pri mladih študentih na

AGRFT, kjer delujem kot profesor. Glasbeni obseg in posluh je vsaj pri nekaterih

izredno skromen. Tu pa smo že pri vprašanju šolstva. Tisti študenti, ki so v osnovni šoli

imeli dobro glasbeno vzgojo, so peli v zborih ali hodili v glasbeno šolo, so mnogo boljši

od ostalih.

Jana Olivieri:

Na to bi težko odgovorila, ker jih sama še nimam toliko. Vsekakor pa lahko

primerjam obdobje dvajsetih let in menim, da neke bistvene razlike v glasovnem

obsegu (na predšolski stopnji) ni. Zdi se mi, da je glasovni obseg današnjih

šestletnikov celo nekoliko večji, kot je bil glasovni obseg otrok izpred dvajsetih let (moje

izkušnje).


Na splošno je v šoli v razredih glasovni obseg otrok manjši od tistega izpred

petdesetih let, pri otrocih pa, ki svoj glas gojijo v zboru, ni tako, saj z učenjem svoj

obseg hitro širijo tudi do zavidljivih višin celo v zelo zgodnji šolski dobi. Po tolikih letih

svojega dela opažam, da se je v zboru spremenil odnos do zvočne barve, prav nobene

težave ni vključevati v program skladbe s sodobnejšimi zvočnimi pristopi, na primer

govorjeni deli, clustri, celotonska zaporedja, atonalnost ... Res je, vse, kar slišimo, je

zvok, kot je rekel John CAGE, toda vse je lahko tudi dobra ali slaba muzika za otroke,

zato je toliko bolj pomembno, kaj in kako izbiramo zanje! Občutljivost za tonsko

govorico je treba vzgajati, redko kdo se rodi z njo.

Zdenka Markovič:

Nimam občutka, da se kaj razlikuje. Mogoče je pri današnjih pevcih večji, če redno

delaš na pevski tehniki.


Koper: UP PEF.

60

Ste se kot otrok kdaj preizkusili v petju v pevskem zboru?

Aldo Kumer:

Kot otrok sem pel v šolskem pevskem zboru.

Jana Olivieri:

Da, v vrtcu, osnovni in srednji šoli.


Intenzivno sem pela v različnih zborih dvajset let. Najprej v šolskem pevskem

zboru, potem v gimnazijskem zboru, nadalje v odraslem zboru. Nazadnje v mešanem

zboru Obalca v Kopru.

Zdenka Markovič:

Ves čas sem pela v zborih od osnovne šole do zaključka študija na Pedagoški akademiji.

Se vam je kot otroku vtisnila v spomin kakšna otroška zborovska pesmica?

Aldo Kumer:

Rad sem imel pesem Ob bistrem potoku je mlin.

Jana Olivieri:

Pesem Strojepiska. To pesem sem kot osnovnošolka spremljala z ritmičnim

igranjem na pisalni stroj, ki je bil seveda takoj za klavirjem najpomembnejše

spremljevalno »glasbilo«. Morda mi je zato pesem ostala v nepozabnem spominu.


Iz osnovne šole mi je v spominu ostala črnska duhovna pesmica Swing love, v

kateri smo prvič peli triglasje.

Zdenka Markovič:

Od otroških ogromno, težko bi izpostavila samo eno.

Ali je po vašem mnenju v osnovni šoli usmerjene dovolj pozornosti v glasbeno rast

in razvoj otrok, predvsem pri razvijanju glasovnega obsega? Če ni, kako bi to izboljšali?


Koper: UP PEF.

61

Aldo Kumer:

Vse je odvisno od sposobnosti in predanosti učiteljev glasbene vzgoje. Velikokrat

tudi od ravnateljev, saj so v večini primerov odgovorni za to, ali bo na šoli pevski zbor

in kakšna bo njegova kvaliteta. Dejstvo pa je, da se otrokovo ukvarjanje z glasbo

neizmerno obrestuje v smislu emocionalne in socialne rasti mladega človeka.

Jana Olivieri:

Kljub temu, da nisem zaposlena v šoli, temveč v vrtcu, menim, da je glasba kot

predmet v šoli močno okrnjen (premalo ur) in preveč usmerjen na šolsko učenje

določenih glasbenih informacij, namesto da bi se posvetili tistemu, kar glasba je, torej

petju, igranju na različna glasbila (od lastnih do Orffovih idr.), glasbenemu ustvarjanju

... V prvi triadi pa je poleg tega pouk glasbe odvisen še od učiteljevih glasbenih oz.

pevskih sposobnosti, ki so zelo raznolike! Menim, da je dovolj pozornosti v glasbeno

rast in razvoj glasovnega obsega otrok usmerjene le v šolskih pevskih zborih in drugih

oblikah interesnih glasbenih dejavnosti, v kolikor le-te delujejo znotraj posameznih

osnovnih šol.


Delo na glasbenem področju v osnovni šoli je veliko odvisno od učitelja.

Nedvomno je država do števila ur, ki so namenjene glasbeni vzgoji, zelo mačehovska.

Vedno manj jih namenja vzgoji. Celo predmet se sedaj imenuje glasbena umetnost. To

razumem kot priporočilo, naj ne vzgajam, ampak le učim. S tem se seveda ne strinjam.

V svoj pouk vpletam veliko vzgoje in sem sodi tudi odnos do glasovnega obsega. Večje

otroke osveščam o pomembnosti razvoja glasu, o slabih vplivih na zdrav glas, o

čuvanju in pomembnosti pravilnega petja, o tem, kako je pomembno razvijati svoj

glasovni obseg in potencial. Manjšim otrokom pa izbiram kakovostne pesmice in če le

imam priložnost, na kakšnem roditeljskem sestanku na primer, toplo svetujem, naj

svojim otrokom ponudijo pesmice, ki jih njihovi otroci lahko pojejo in razumejo.

Zdenka Markovič:

V osnovni šoli je vsekakor dovolj pozornosti usmerjene v glasbeno rast in razvoj

otrok. Treba je samo delati z otroki v razredu in seveda na pevskih vajah.


Koper: UP PEF.

62

8.3.1 Obdelava intervjujev

Podatke kvalitativne raziskave smo obdelali po konceptu Blaža Meseca (Mesec,

1998). Intervjuje smo najprej transkribirali, nato parafrazirali, določili kod prvega reda,

pojem in razlago pojma. Glede na določene pojme smo intervjuje analizirali.

V magistrskem delu je celoten potek analize prikazan le na enem intervjuju, drugi

intervjuji so prikazani v analizi glede na določene pojme.

Parafraziranje – opuščanje gradiva Kod 1. reda

Kdaj in kako se je začela vaša

glasbena pot?

Kot otrok sem bil deležen petja mame

in igranja citer stare mame. Živo se

spominjam, da me je oboje neznansko

privlačilo, nekako pomirjalo in hkrati

razburjalo. V petem razredu osnovne šole

pa sem začel obiskovat pouk harmonike

na glasbeni šoli.

Kdo vas je navdušil za glasbo in

kdaj ste se navdušili za glasbo?

Ko si otrok, je teh vplivov več: starši,

prijatelji … Zares sem se glasbe kot

umetnosti zavedel v prvih letih gimnazije.

Moj profesor umetnostne vzgoje je bil

Makso Pirnik. On mi je prvi odprl vrata v ta

skrivnostni svet zvoka, ki ga lahko z

organiziranjem njegovih tonskih višin in

dolžin oblikujemo v glasbo.

V življenju vsakega glasbenika

obstajajo osebe, ki zaznamujejo njegov

glasbeni razvoj. Kakšno vlogo so na

vaši glasbeni poti imeli starši, učitelji

glasbene umetnosti na osnovni šoli ali

morda kdo drug?

Kot otrok je bil deležen petja mame in

igranja citer stare mame. V petem razredu

osnovne šole je začel obiskovati pouk

harmonike na glasbeni šoli.

Na začetek glasbene poti so vplivali

starši, prijatelji, na gimnaziji pa predvsem

profesor umetnostne vzgoje Makso Pirnik.


Koper: UP PEF.

63

Starši, predvsem mama je znala

mnogo pesmi in jih je pela z veliko

interpretativno močjo, saj se spominjam,

da sem pesmi, ne samo slišal, ampak

njihove zgodbe doživljal tudi kot vizualne

podobe. Drug tak vpliv na moje glasbeno

življenje kot otroka je imela stara mama, ki

je igrala orglice in citre. Ne vem, kje se je

tega naučila, oba instrumenta pa je kar

dobro obvladala, saj je base in akordično

podlago lepo vodila ob vodilni melodiji, ki

jo je po navadi igrala v tercah.

Kaj vam pomeni glasba?

Kot profesionalnemu glasbeniku,

skladatelju, mi glasba pomeni neki

skrivnosten svet, v katerega se moram

spuščat vedno znova, ko začnem pisati

novo kompozicijo. Kar predstavljajte si,

koliko možnosti obstaja v tem bogatem

zvočnem svetu, kot skladatelj pa se moraš

v neki fazi odločiti samo za eno in edino in

dokončno varianto, ki jo potem zabeležiš v

obliki notnega zapisa.

Kje dobite navdih za ustvarjalno

delo? Kje dobite navdih za pisanje

otroških pesmi? Morda na to vplivajo

določene osebe ali poznanstva?

Če ostanemo pri otroških pesmih,

moram povedati, da navdih za melodično

in ritmično strukturo pesmi črpam iz

literarne predloge pesmi, ki jo nameravam

uglasbiti. Če znaš pravilno prisluhniti, se

že v vsaki pesmi kot literarnem delu skriva

neka glasba. Treba jo je seveda odkriti,

Na glasbeni poti je imelo pomembno

vlogo interpretativno mamino petje ter

igranje stare mame na citre.

Glasba mu pomeni neki skrivnosten

svet, v katerega se pri skladanju pesmi

vedno znova vrača.

Pri otroških pesmih črpa navdih za

melodično in ritmično strukturo pesmi iz

literarne predloge pesmi. Največkrat je

uglasbil pesmi pesnika Milana Dekleve.

Na njegove tekste je napisal tudi dve

kantati za otroški in mladinski zbor ter

orkester. To sta Kepe svetlobe in Skok


Koper: UP PEF.

64

kar pa je naloga skladatelja. Moj

največkrat uglasbeni pesnik je Milan

Dekleva. Na njegove tekste sem napisal

tudi dve kantati za otroški in mladinski

zbor ter orkester. To sta Kepe svetlobe in

Skok čez rob sveta.

V čem se razlikuje skladanje skladb

za otroške zbore od skladb za odrasle

zbore?

Pri komponiranju za otroke veliko

pozornost polagam na dihanje, torej

glasbeno frazo, saj vemo, da je otroški dih

v primerjavi z dihom odraslega človeka

krajši, zato mora tudi glasbena misel

slediti tej fiziološki predispoziciji. Zelo pa

je pomembno, v kakšnem obsegu pišem

za otroke, saj je tudi ambitus otroškega

glasu v primerjavi z odraslimi pevci mnogo

ožji. Tretji element so ritmične možnosti, ki

so otroku dostopne. Dejstvo pa je, da si

kot skladatelj v takih omejitvah postavljen

pred velik izziv, saj je velikokrat težje

narediti skladbo v okviru omejenih

sredstev, kot če imaš na razpolago cel

simfonični orkester z vsemi njegovimi

tonskimi možnostmi. Manj je lahko tudi

več.

Torej ste pozorni na otrokov obseg

glasu pri izbiri oziroma pri skladanju

pesmi?

Kot sem že navedel, je zelo

pomembno, v kakšnem obsegu pišem za

otroke, saj je obseg otroškega glasu v

primerjavi z odraslimi pevci mnogo ožji.

čez rob sveta.

Pri komponiranju za otroke veliko

pozornost posveča dihanju, glasbeni frazi,

ambitusu otroškega glasu ter ritmu.

Poudarja pomembnost obsega

otroških pesmi in pri pisanju pesmi za

otroke daje glasovnemu obsegu velik

pomen.


Koper: UP PEF.

65

Kaj menite o predpostavkah, ki

nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok

razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje

lege?

Teh predpostavk ne poznam. Večkrat

se mi je zgodilo, da se je kakšna

dirigentka otroških zborov name obrnila s

prošnjo, da bi kakšno pesem celo zvišal

za kak ton ali terco.

Ali se glasovni obseg današnje

mladine razlikuje od glasovnih

obsegov otrok izpred petdesetih let in

zakaj?

Teh podatkov nimam. Moram pa

povedati, kaj opažam pri mladih študentih

na AGRFT, kjer delujem kot profesor.

Glasbeni obseg in posluh je vsaj pri

nekaterih izredno skromen. Tu pa smo že

pri vprašanju šolstva. Tisti študenti, ki so v

osnovni šoli imeli dobro glasbeno vzgojo,

so peli v zborih ali hodili v glasbeno šolo,

so mnogo boljši od ostalih.

Ste se kot otrok kdaj preizkusili v

petju v pevskem zboru?

Kot otrok sem pel v šolskem pevskem

zboru.

Se vam je kot otroku vtisnila v

spomin kakšna otroška zborovska

pesmica?

Rad sem imel pesem Ob bistrem

potoku je mlin.

Ali je po vašem mnenju v osnovni

Ne pozna predpostavk, da se glasovni

obsegi otrok razvijajo v nižje lege.

Nasprotno, večkrat se mu je zgodilo, da

se je kakšna dirigentka otroških zborov

nanj obrnila s prošnjo, da bi kakšno

pesem zvišal za kak ton ali terco.

Kot profesor na AGRFT opaža pri

nekaterih študentih izredno skromen

glasbeni obseg in posluh, kar pa ne velja

za glasbeno šolane.

Kot otrok je pel v šolskem pevskem

zboru.

V spominu mu je ostala pesem Ob

bistrem potoku je mlin.


Koper: UP PEF.

66

šoli usmerjene dovolj pozornosti v

glasbeno rast in razvoj otrok,

predvsem pri razvijanju glasovnega

obsega? Če ni, kako bi to izboljšali?

Vse je odvisno od sposobnosti in

predanosti učiteljev glasbene vzgoje.

Velikokrat tudi od ravnateljev, saj so v

večini primerov odgovorni za to, ali bo na

šoli pevski zbor in kakšna bo njegova

kvaliteta. Dejstvo pa je, da se otrokovo

ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v

smislu emocionalne in socialne rasti

mladega človeka.

Meni, da sta glasbena rast in razvoj

otrok odvisna predvsem od sposobnosti in

predanosti učiteljev glasbene vzgoje, ne

nazadnje tudi od ravnateljev, ki so

odgovorni za delovanje in kvaliteto

pevskega zbora. Meni, da se otrokovo

ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v

smislu emocionalne in socialne rasti

mladega človeka.

Kod 1. reda pojem Opredelitev oz. razlaga pojma

Kot otrok je bil deležen

petja mame in igranja citer

stare mame. V petem

razredu osnovne šole je

začel obiskovati pouk


Na začetek glasbene poti

so vplivali starši, prijatelji,

na gimnaziji pa predvsem

profesor umetnostne

vzgoje Makso Pirnik.

Na glasbeni poti je imelo

pomembno vlogo

interpretativno mamino

petje ter igranje stare

mame na citre.

Začetek glasbene poti –

vloga družine

Kot otrok je bil deležen

petja mame in igranja citer

stare mame. V petem

razredu osnovne šole je

začel obiskovat pouk


Na začetek glasbene poti

so vplivali starši, prijatelji,

predvsem pa profesor

umetnostne vzgoje Makso

Pirnik.


Koper: UP PEF.

67

Pri otroških pesmih

črpa navdih za melodično

in ritmično strukturo pesmi

iz literarne predloge pesmi.

Največkrat je uglasbil

pesmi pesnika Milana

Dekleve. Na njegove tekste

je napisal tudi dve kantati

za otroški in mladinski zbor

ter orkester. To sta Kepe

svetlobe in Skok čez rob

sveta.

Pri komponiranju za

otroke veliko pozornost

posveča dihanju, glasbeni

frazi, ambitusu otroškega

glasu, ter ritmu.

Navdih za ustvarjalno

delo

Pri otroških pesmih

črpa navdih za melodično

in ritmično strukturo pesmi

iz literarne predloge pesmi.

Največkrat je uglasbil

pesmi pesnika Milana

Dekleve, napisal je tudi dve

kantati za otroški in

mladinski zbor ter orkester.

Pri komponiranju za otroke

veliko pozornost posveča

dihanju, glasbeni frazi,

ambitusu otroškega glasu

ter ritmu.

Poudarja pomembnost

obsega otroških pesmi in

pri pisanju pesmi za otroke

daje glasovnemu obsegu

velik pomen.

Ne pozna predpostavk,

da se glasovni obsegi otrok

razvijajo v nižje lege.

Nasprotno, večkrat se mu

je zgodilo, da se je kakšna

dirigentka otroških zborov

nanj obrnila s prošnjo, da bi

kakšno pesem zvišal za

kak ton ali terco.

Kot profesor na

AGRFT opaža pri nekaterih

Vloga glasovnega

obsega otrok pri delu

Poudarja pomembnost

obsega otroških pesmi. Pri

pisanju pesmi za otroke

daje glasovnemu obsegu

velik pomen. Večkrat se

mu je zgodilo, da se je

kakšna dirigentka otroških

zborov nanj obrnila s

prošnjo, da bi kakšno

pesem zvišal za kak ton ali

terco. Pri nekaterih

študentih opaža izredno

skromen glasbeni obseg in

posluh, kar ne velja za

glasbeno šolane.


Koper: UP PEF.

68

študentih izredno skromen

glasbeni obseg in posluh,

kar pa ne velja za glasbeno

šolane.

Glasba mu pomeni

neki skrivnosten svet, v

katerega se pri skladanju

pesmi vedno znova vrača.

Kot otrok je pel v šolskem

pevskem zboru.

V spominu mu je

ostala pesem Ob bistrem

potoku je mlin.

Meni, da sta glasbeno

rast in razvoj otrok odvisna

predvsem od sposobnosti

in predanosti učiteljev

glasbene vzgoje, ne

nazadnje tudi od

ravnateljev, ki so odgovorni

za delovanje in kvaliteto

pevskega zbora. Meni, da

se otrokovo ukvarjanje z

glasbo neizmerno

obrestuje v smislu

emocionalne in socialne

rasti mladega človeka.

Pomen glasbe ̶ petja

Glasba mu pomeni

neki skrivnosten svet, v

katerega se vedno znova

vrača. Kot otrok je pel v

šolskem pevskem zboru.

Meni, da sta glasbena rast

in razvoj otrok odvisna

predvsem od sposobnosti

in predanosti učiteljev

glasbene vzgoje, ne

nazadnje tudi od

ravnateljev, ki so odgovorni

za delovanje in kvaliteto

pevskega zbora. Meni, da

se otrokovo ukvarjanje z

glasbo neizmerno

obrestuje v smislu

emocionalne in socialne



Koper: UP PEF.

69

8.3.2 Interpretacija intervjujev glede na raziskovalna vprašanja

Raziskovalna vprašanja: Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?

Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu? Kje črpajo navdih

za ustvarjalno delo? Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem

delu? smo spremenili v pojme in jih uporabili kot tematske sklope za analizo podatkov.

Rezultate intervjujev smo interpretirali glede na pojme, ki smo jih določili in jih

uporabili kot tematske sklope za analizo podatkov. Ob vsakem pojmu so podane

opredelitve pojmov, ki izhajajo iz parafraziranih ugotovitev posameznih intervjujev. Iz

teh ugotovitev izhaja sklep.

Začetek glasbene poti – vloga družine

I (1) Kot otrok je bil deležen petja mame in igranja citer stare mame. V petem

razredu osnovne šole je začel obiskovat pouk harmonike na glasbeni šoli. Na začetek

glasbene poti so vplivali starši, prijatelji, predvsem pa profesor umetnostne vzgoje

Makso Pirnik.

I (2) Začetek pri šestih letih s poslušanjem orkestralne glasbe na televiziji. Kmalu

zatem je začela obiskovati glasbeno šolo. Navdušenje nad raznovrstno glasbo je

pridobila od staršev, od očeta kot plesnega učitelja, predvsem pa ob maminem igranju

na harmonij, violino in poučevanju zborovskega petja. Pomembno vlogo sta imeli tudi

učiteljica klavirja v glasbeni šoli in vzgojiteljica v vrtcu.

I (3) Leta 1975, po maturi, se je vpisala na Pedagoško Akademijo ̶ na oddelek za

glasbeni pouk in zborovodstvo. Na začetek glasbene poti je močno vplivala učiteljica

klavirja Nadja Žerjal, ki je odkrila njen občutek za otroke, krepila njeno ustvarjalnost,

odgovornost in čut za pravičnost.

I (4) Glasbeno pot je začela v šestem razredu osnovne šole, ko je začela

obiskovati glasbeno šolo. Že prej pa se sama naučila igrati diatonično harmoniko. Za

glasbo so jo navdušili: oče muzikant, ki je igral harmoniko na različnih zabavah in

porokah, mama kot dobra pevka ter učitelj klavirske harmonike v glasbeni šoli.

Kot začetek glasbene poti so trije intervjuvanci omenili osnovnošolska leta, eden

pa srednješolska leta. Pri večini je imela veliko vlogo družina. Jano Olivieri in Zdenko

Markovič so za glasbo navdušili starši oziroma stari starši, Alda Kumerja in Slavico

Kleibencetl pa njuna profesorja na srednji šoli.

Navdih za ustvarjalno delo

I (1) Pri otroških pesmih črpa navdih za melodično in ritmično strukturo pesmi iz

literarne predloge pesmi. Največkrat je uglasbil pesmi pesnika Milana Dekleve, napisal


Koper: UP PEF.

70

je tudi dve kantati za otroški in mladinski zbor ter orkester. Pri komponiranju za otroke

veliko pozornost posveča dihanju, glasbeni frazi, ambitusu otroškega glasu ter ritmu.

I (2) Največkrat dobi navdih v preprostih življenjskih situacijah. Ko sklada, se izraža

spontano, v pesmih so izražena trenutna razpoloženja, videnja situacij, stvari,

dogodkov. Včasih napiše pesem na pobudo sodelavcev. Ugotavlja, da otroci najraje

prepevajo tiste njene pesmi, ki so nastale iz srca, in ne po naročilu.

I (3) Navdih za delo so otroci. Njihova spontanost, sprejemanje, doživljanje,

izmišljanje in izražanje skozi zvok.

I (4) Ustvarjalnost se kaže predvsem na letnih koncertih šolskih zborov, ideje pa

nastanejo spontano.

Navdih za ustvarjanje otroških pesmi črpajo iz otroških besedil ali iz preprostih

življenjskih situacij. Za ustvarjalno delo pa so navdih otroci sami, njihova spontanost in

izražanje skozi zvok. Pri pisanju pesmi za otroški pevski zbor skladatelja posvetita

veliko pozornosti dihanju in frazam, predvsem pa glasovnemu obsegu. Slavica

Kleibencetl meni, da morajo biti otroške pesmi veliko bolj občutljive kot pesmi za

odrasle zbore.

Vloga glasovnega obsega otrok pri delu

I (1) Poudarja pomembnost obsega otroških pesmi. Pri pisanju pesmi za otroke

daje glasovnemu obsegu velik pomen. Večkrat se mu je zgodilo, da se je kakšna

dirigentka otroških zborov nanj obrnila s prošnjo, da bi kakšno pesem zvišal za kak ton

ali terco. Pri nekaterih študentih opaža izredno skromen glasbeni obseg in posluh, kar

ne velja za glasbeno šolane.

I (2) Pri izbiri zborovskega repertoarja je zelo pozorna na obseg pesmi, zahtevnost

ritma in melodije ter na vsebino. Pri skladanju pesmi pa daje večjo pozornost obsegu in

ritmu kot melodiji. Meni, da glasovni obseg lahko urimo in razvijamo v vrtoglave višine

ali nižine, opaža pa, da kot otroci v primerjavi s prejšnjimi generacijami pridobivajo na

telesni višini in teži, je morda usoda razvijanja glasovnega obsega razvoj v nižje lege.

Opaža, da je glasovni obseg današnjih šestletnikov celo nekoliko večji, kot je bil

glasovni obseg otrok izpred dvajsetih let.

I (3) Obsegu pripisuje velik pomen. Vedno pazi, da pesem ni previsoka in tudi ne

prenizka, da je starosti primerna. Opaža pa, da se glasovni obsegi otrok zadnje čase

razvijajo v nižje lege. Vzroke za to vidi v neintoniranju pesmi v vrtcih in šolah, v umetnih

zvokih strojev in igrač ter ponujanju otroku zabavne glasbe iz odraslega sveta, ob

kateri ne more peti. Ugotavlja, da je v šoli glasovni obseg otrok manjši od tistega izpred

petdesetih let, kar pa ne velja za otroke, ki pojejo v zboru in svoj obseg hitro širijo tudi

do zavidljivih višin celo v zelo zgodnji šolski dobi.


Koper: UP PEF.

71

I (4) Pri izboru pesmi izbira tiste, ki jih bodo pevci sposobni dobro in natančno

odpeti. Pri svojih pevcih opaža razvijanje glasovnega obsega tako v višine kot v nižine,

predvideva, da na to vpliva izvajanje popevk. Pri svojih pevcih opaža, da se obseg širi

tudi v višine z rednim opevanjem in izvajanjem različnih tehnični vaj, ki vplivajo na

obseg. Ugotavlja, da je glasovni obseg pri današnjih pevcih večji, če redno delaš na

pevski tehniki.

Vsem intervjuvancem je glasovni obseg eden od ključnih dejavnikov pri izbiri

oziroma pri skladanju pesmi. Zavedajo se, da je primerna višina izredno pomembna za

kakovostno izvajanje pesmi in za zdrav razvoj pevcev. Slavica Kleibencetl in Jana

Olivieri se strinjata s predpostavkami, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok

razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege, predvsem za to vidita vzrok pri izvajanju

popevk, neintoniranju pesmi in onesnaženosti. Aldo Kumer in Zdenka Markovič tega ne

zaznavata. Večina intervjuvancev meni, da nima dovolj podatkov glede razlike v

glasovnih obsegih današnje mladine in tiste izpred petdeset let. Opažajo pa, da imajo

današnji pevci, ki redno delajo na vokalni tehniki, večji glasovni obseg.

Pomen glasbe ̶ petja

I (1) Glasba mu pomeni neki skrivnosten svet, v katerega se vedno znova vrača. Kot

otrok je pel v šolskem pevskem zboru. Meni, da sta glasbena rast in razvoj otrok

odvisna predvsem od sposobnosti in predanosti učiteljev glasbene vzgoje, ne nazadnje

tudi od ravnateljev, ki so odgovorni za delovanje in kvaliteto pevskega zbora. Meni, da

se otrokovo ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v smislu emocionalne in socialne


I (2) Glasba ji pomeni druženje, sprostitev, veselje, zabavo ter vzpostavljanje novih

stikov. Zanjo je edinstveni jezik, s katerim se lahko sporazumevaš s celim svetom,

predvsem pa sredstvo za izražanje lastnih čustev, stališč, vrednot in pogledov na

življenje. V pevskem zboru je pela že v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Velik pomen daje

petju, igranju na različna glasbila in glasbenemu ustvarjanju. Meni, da je dovolj

pozornosti v glasbeno rast in razvoj glasovnega obsega otrok usmerjene le v šolskih

pevskih zborih in drugih oblikah interesnih glasbenih dejavnosti, v kolikor le-te delujejo

znotraj posameznih osnovnih šol.

I (3) Glasba se ji zdi pomembna za sporazumevanje, predvsem pa sredstvo, prek

katerega učiš otroke. Pela je v različnih zborih, v šolskem pevskem zboru, v

gimnazijskem zboru, v odraslem zboru. Nazadnje v mešanem zboru Obalca v Kopru.

Ne strinja se s preimenovanjem glasbene vzgoje v glasbeno umetnost, saj meni, da

ima vzgoja, kamor uvršča tudi odnos do glasovnega obsega, osveščanje o

pomembnosti razvoja glasu, o slabih vplivih na zdrav glas, o čuvanju in pomembnosti


Koper: UP PEF.

72

pravilnega petja ter o tem, kako je pomembno razvijati svoj glasovni obseg in potencial,

zelo pomembno vlogo za razvoj in glasbeno rast otrok.

I (4) Glasba ji pomeni veselje, zabavo, sprostitev, pa tudi službo. V pevskih zborih je

pela od osnovne šole do zaključka študija na Pedagoški Akademiji. Prepričana je, da je

v osnovni šoli dovolj pozornosti usmerjene v glasbeno rast in razvoj otrok, pri tem

izpostavlja pomembno vlogo učitelja in zborovodje.

Glasba je za vse štiri intervjuvance izrednega pomena. Je skrivnosten svet, kjer

lahko izražamo svoja čustva, se sporazumevamo, navezujemo stike ali se zgolj

zabavamo. Vsi intervjuvanci, razen Alda Kumerja, ki ne vodi pevskega zbora,

poudarjajo vsebinsko in glasovno primernost pesmi glede na starostno stopnjo pevcev.

Vsi štirje intervjuvanci so peli v pevskem zboru. Odgovori intervjuvancev potrjujejo

pomembnost kvalitetnega glasbenega in pevskega ustvarjanja, ki temelji na

poznavanju glasovnih obsegov, poznavanju metod vokalne tehnike, predvsem pa

temelji na sposobnosti posameznega učitelja in njegovih glasbenih oz. pevskih

sposobnostih.


Koper: UP PEF.

73

8.4 Sinteza empiričnega dela

V raziskavo glasovnih obsegov otrok od šestega do dvanajstega leta starosti je

bilo vključenih sto otrok iz Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo šolski pevski zbor. V

raziskavi je sodelovalo 21 šestletnih otrok, 22 sedemletnih otrok, 25 osemletnih otrok,

11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6 enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih otrok.

Od 100 pevcev je bilo 11 dečkov in 89 deklic.

Zbrani podatki v magistrskem delu nakazujejo, da imajo na osnovni šoli Dekani

šestletni pevci povprečni glasovni obseg šest tonov in pol, sedemletni pevci devet

tonov, osemletni pevci dvanajst tonov, devetletni pevci enajst tonov in pol, desetletni

pevci dvanajst tonov, enajstletni in dvanajstletni pevci pa trinajst tonov.

Ugotovitve naše raziskave in primerjanje rezultatov vseh predstavljenih raziskav

podpirajo predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo.

Rezultati naše raziskave dokazujejo, da je glasovni obseg dvanajstletnih pevcev

na Osnovni šoli Dekani večji od glasovnega obsega šestletnih pevcev za šest tonov in

pol. Povprečje glasovnega obsega šestletnega pevca je šest tonov in pol,

dvanajstletnega pa trinajst tonov.

Čeprav je naša raziskava imela majhen vzorec pevcev, smo jo primerjali z drugimi

že izvedenimi raziskavami: z raziskavo Groebming iz leta 1950, Gobec iz leta 1953,

Mohr iz leta 1997, Kavčič iz leta 1998, Kerec iz leta 2004, Žerjav iz leta 2009 in Welch

iz let od 2010 do 2014. Rezultati primerjave vseh raziskav glasovnih obsegov od leta

1950 do 2014 prikazujejo večanje glasovnega obsega otroških pevcev v povprečju za

štiri tone. V nižje lege se je glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, v višje lege

pa v povprečju za en ton in pol.

Zbrani podatki nakazujejo, da se glasovni obsegi današnje mladine razlikujejo od

glasovnih obsegov otrok izpred petdeset let. Tako predpostavko, da se glasovni obsegi

otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege, lahko delno potrdimo, saj rezultati naše

raziskave nakazujejo, da se razvijajo tudi v višje lege.

Stališče do obravnavane problematike smo ugotavljali s pomočjo

polstrukturiranega intervjuja z vprašanji odprtega tipa. Intervju smo izvedli s

skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico predšolskih otrok v vrtcu

Semedela, ki piše pesmi za otroke, Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka

na OŠ Dekani, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na I. OŠ Žalec.

Vsem štirim intervjuvancem je tako pri izbiri pesmi kot pri skladanju pesmi glasovni

obseg eden od ključnih dejavnikov, ki ga moramo upoštevati. Slavica Kleibencetl in

Jana Olivieri se strinjata s predpostavkami, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok v

zadnjih desetletjih razvijajo v nižje lege, kot vzrok za to navajata izvajanje popevk,

neintoniranje pesmi v šolah in onesnaženost zraka. Aldo Kumer in Zdenka Markovič


Koper: UP PEF.

74

tega ne zaznavata, vendar tudi onadva predvidevata, da so vzroki za nižanje

glasovnega obsega enaki dejavniki, kot sta jih omenili prvi dve intervjuvanki. Glede

večanja glasovnega obsega današnje mladine intervjuvanci opažajo večji glasovni

obseg pri pevcih, ki redno delajo na vokalni tehniki. Vsi štirje menijo, da je v osnovni

šoli usmerjene dovolj pozornosti v glasbeno rast in razvoj otrok, se pa zavedajo, da sta

tako rast kot razvoj glasbenih sposobnosti odvisna od sposobnosti in predanosti

učiteljev, njihovega poznavanja glasovnih obsegov, poznavanja metod vokalne tehnike,

ne nazadnje tudi od njihovih pevskih sposobnosti.


Koper: UP PEF.

75

9 SKLEP

Pri izbiri teme, ki jo v magistrskem delu obravnavamo, so bili odločilni trije

dejavniki. Želeli smo a) raziskati glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta

starosti; b) primerjati ugotovitve naše raziskave z drugimi raziskavami in c) potrditi

predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo. Želeli smo

tudi raziskati domnevo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v

nižje lege.

Glede izbire teme za raziskavo, glasovni obsegi otrok, sta bili odločilni osebna

izkušnja avtorice in njeno iskanje odgovorov na vprašanje spreminjanja glasovnih

obsegov otrok glede na leta starosti. Izbira populacije ni bila vprašljiva zaradi več kot

tridesetletnega dela avtorice z mladimi. Težave so se pojavile pri iskanju literature in

zaradi maloštevilnih raziskav o tej problematiki.

Po pregledu obstoječe literature ter empiričnih raziskav smo izhajali iz domnev, ki

so vodile k postavitvi glavne hipoteze, in sicer iz domneve, da je glasovni obseg

dvanajstletnikov šolskega zbora OŠ Dekani v primerjavi z glasovnim obsegom

šestletnikov šolskega zbora OŠ Dekani večji za 3 cele tone. Da bi dobili vpogled v

razvijanje glasovnega obsega otrok, smo izvedli raziskavo, v kateri smo izmerili

glasovni obseg učencev, ki obiskujejo pevski zbor na Osnovni šoli Dekani. Empirična

raziskava je potekala od aprila do junija 2014. Skupno število sodelujočih pevcev je bilo

100.

Rezultati, pridobljeni v raziskavi, so pokazali, da je glasovni obseg dvanajstletnih

pevcev na Osnovni šoli Dekani večji od glasovnega obsega šestletnih pevcev za šest

tonov in pol. Pridobljeni podatki naše raziskave in primerjava podatkov empiričnih

raziskav pregledane obstoječe literature so podprli našo predpostavko, da se glasovni

obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo.

Domnevo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege,

smo delno potrdili. Primerjave raziskav obstoječe literature so prikazale, da se je v nižje

lege glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, medtem ko se je v višje lege

zvečal v povprečju za en ton in pol.

Glede pridobljenih podatkov so nas zanimali pogledi in mnenje različnih

glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Izvedli

smo polstrukturirani intervju s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri,

vzgojiteljico predšolskih otrok, ki piše pesmi za otroke in vodi otroški pevski zbor,

Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli, ki vodi otroški in

mladinski pevski zbor, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na osnovni

šoli, ki vodi otroški in mladinski pevski zbor.


Koper: UP PEF.

76

Stališče intervjuvancev glede glasovnega obsega otrok in rezultati raziskav kažejo

na spreminjanje glasovnega obsega, tako v nižje kot v višje lege. Mnenje

intervjuvancev je delno primerljivo s podatki iz literature. Prepričani so, da je obseg

najbolj pomembna komponenta, saj je razvojno pogojena in ga moramo upoštevati

tako pri izbiri pesmi kot pri skladanju pesmi. Njihova opažanja in izkušnje pa potrjujejo

našo predpostavko, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje

lege, predvsem zaradi prepevanja popevk, neintoniranja pesmi v šolah in zvočne

onesnaženosti okolja. Avtorica meni, da ima pri tem velik vpliv popularna glasba, saj

način petja, ki se uporablja pri popevkah, po navadi obsega srednjo in nižjo lego glasu

ter usmerja k širokemu tonu in ne razvija glasu v njegovi polnosti. Prav tako petje

popevk vodi k napačnemu govoru in trajne posledice se poznajo tako pri govoru kot pri

petju. O tematiki razvijanja glasovnega obsega v nižje lege nismo zasledili nobenih

raziskav, zato bodo morda v prihodnosti nadaljnje raziskave to domnevo potrdile ali

ovrgle na morebitnem večjem vzorcu.

Ob besedi glasba se nam največkrat porodi asociacija na petje. In če imamo radi

petje in uspešno prepevamo, nam v ušesih velikokrat podzavestno pozvanja

priljubljena melodija, ki smo jo nekoč slišali ali prepevali. Če pa nimamo ustrezno

razvitih glasbenih sposobnosti, kar parcialno pomeni, da v času osnovnošolskega

šolanja nismo bili deležni pravilne glasbene vzgoje, nas lahko ob besedi glasba

oziroma petje preplavita tudi trpkost in nelagodje. V osnovni šoli je vloga učitelja

motivirati, učiti in usmerjati učence pri pevskih dejavnostih. Predvsem pa je naloga

učitelja in tudi njegova odgovornost, da učencem že v zgodnjem obdobju približa

glasbo in jim zbudi veselje, interes in pozitiven odnos do petja ter jim privzgoji zdrave

pevske navade. Petje nas ne nazadnje združuje telesno, socialno in čustveno ter nas

kulturno bogati.


Koper: UP PEF.

77

10 VIRI IN LITERATURA

Ajtnik, M. (1999). Pesem pri pouku. Glasba v šoli, 3–4, 22–24.

Barr, S. in Williams, J. (2011). Inside the voice. Pridobljeno 23. 04. 2014 s

http://www.singup.org/songbank/teaching-tools/teaching-resource-detail/view/50-

inside-the-voice/

Blankenbehler, G. (2009). Singing lessons for little singers. Pitch Perfect Published

Publishing Company. USA.

Borota, B. (2004). Glasbeni praktikum. Koper: UP PEF Koper.

Borota, B., Geršak, V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in

lutk. Koper: UP PEF Koper.

Bunch, M. (1997). Dynamics of the singing voice. New York: Springer.

Burger, M. (2014). Zborovodja in vokalna tehnika. Pridobljeno 06. 06. 2014 s

h t t p : / / nas i zbor i . j sk d . s i / zbo rovod ja - vok a lna - tehn ik a /

Coblenzer, H. in Muhar, F. (2003). Dih in glas: navodila za dobro govorjenje. Ljubljana.

Pedagoška fakulteta.

Cvejić, B. in Cvejić, D. (2007). Umetnost pevanja. Beograd: Fakultet muzičke

umetnosti.

Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Dewhurst-Maddock, O. (2000). Zdravilna moč glasbe in zvoka. Ljubljana: Založba

Tangram.

Danev, A (2008): Belkanto ali sla po petju. Trst: ZTT EST.

Fojkar Zupančič, H. (2002a). O zdravem petju. Cerkveni glasbenik 95 (5–6), 16.

Fojkar Zupančič, H. (2002b). Drža telesa med petjem. Cerkveni glasbenik 95(9-12),

19–21.

Fojkar Zupančič, H. (2004). Najpogostejše glasovne napake – 2. Cerkveni glasbenik

97 (1), 7–9.

Gobec, R. (1953). Glasovni obsegi in izbor pesmi. Grlica I(1), 4–7.

Gregorc, J. (1982). Moje izkušnje in pogledi na zborovodstvo. Ljubljana: ZKO

Slovenije.

Groebming, A. (1948). Zborovodja II. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Gröbming, A. (1930). Nekaj poglavij iz fiziologije in fonetike. Cerkveni glasbenik, VIII

(5–6), 72–75.

Hočevar Boltežar, I. (2008). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz

patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.


Koper: UP PEF.

78

Ivačič, S. (2009). Osnove vokalne tehnike. Kranj: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Kambič, V. (1986). Hripavost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kojić, T. (2010). Hripavost. Pridobljeno 06. 06. 2014 s http://www.viva.si/Uho-grlo-nos-

Otorinolaringologija/182/Hripavost

Kovačič, J. (1995). Glas, glasba, glasbila: Učbenik glasbe za 5. razred splošno

izobraževalnih višjih šol. Celovec: Mohorjeva družba.

Langness, A.P. (2000). Helping children's voices develop in general music education. v

Bodymind and Voice: Foundations of Voice Education 3 (str. 803–813).

Lawrence, Y. E. (1989). Success Beging with the Director. Music Educators Journal, 75

(6), 36–39.

Lešnik, I. (2009). Vokalna tehnika učiteljev in kakovost petja učencev v prvem triletju

osnovne šole. Doktorska disertacija.

Lhotka-Kalinski, I. (1975). Umjetnost pjevanja. Zagreb: Izdavačko preduzeče Mladost.

Marek, D. (2007). Singing: the first art. Maryland: Scarecrow Press.

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka

šola za socialno delo.

Mihelčič, P. (2009.: Osnove glasbene teorije. Ljubljana: DZS.

Miller, R. (1986). The Structure of Singing. System in Art in Vocal Techniques. New

York: Schirmer.

Mysak, E. D (1976). Pathologies of Speech Systems. Baltimore: The Williams and

Wilkins Company.

Oblak, B. (1995). Učitelj tudi zborovodja. Glasba v šoli I(1), 24–26.

Oblak, B. (2003). Glasbena slikanica 1. Priročnik za učitelje. Ljubljana: DZS.

Pesek, A. (1995). Glasbene sposobnosti – stopnje in struktura. Glasba v šoli I(1), 4–13.

Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe. Ljubljana: DZS.

Phillips, K. (1992). Teaching Kids to Sing. New York: Schirmer.

Pogačnik, B. (2001). Zdravljenje z glasbo. Glasba v šoli V/(1), 63–64.

Potočnik, B. (1999). Vzgoja zborovskega pevca. Naši zbori 49 (2), 9–11.

Pugh, A. & L. (1998). Music in the early years. London: Routledge.

Roden, S. (2000). Zdravljenje z glasom. Ljubljana: Iskanja.

Sadolin, c. (2000). Complete Vocal technique. Complit Vocal Tehnique. Copenhagen.

Denmark: Shout publishing.

Scherer, K.R. (2003). Vocal communication of emotion: A review of research

paradigms. Geneva: University of Geneva, Department of Psihology.

Schuler, K. (1996). Glasba pospešuje kreativnost in storilnos. Glasba v šoli II (2), 13.

Sicherl-Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja: srce-um-telo. Ljubljana: Debora.


Koper: UP PEF.

79

Silverman, M. (2008). A performer’s creative processes: implications for teaching and

learning. Music Education Research 10(3), 249–269.

Slosar, M. (1995). Dejavniki uspešnosti razrednih učiteljev pri glasbeni vzgoji na

razredni stopnji osnovne šole, doktorska disertacija. Ljubljana: Akademija za

glasbo.

Slosar, M. (1999). Glasbena mavrica. Priročnik za učiteljice in učitelje. Ljubljana:

Debora.

Slosar, M. (2003). Izbrane vsebine iz glasbene didaktike. Koper: UP PEF Koper.

Telfer, N. (b.d.). Učinkovite ogrevalne in upevalne vaje po metodi Nancy Telfer.

Gradivo za interno uporabo na 34. zborovodskem seminarju.

Vidmar, T. (2004). Glasba kot eden najpomembnejših dejavnikov pri razvoju otroka v

predšolski dobi. Glasba v šoli IX, 56–61.

Voglar, M. (1987). Otrok in glasba. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Welch, G.F. (2000). The developing voice. Bodymind and Voice: Foundations of Voice

Education 3/(V), 704–717.

Welch, G.F. (2014). Neuropsychobiological Features of Children's Singing

Development. London: International Music Education Research Centre (iMerc).

Institute of Education.

Wikipedija. (2013a). Glasba. Pridobljeno 15. 04. 2013 s

http://sl.wikipedia.org/wiki/Glasba.

Wikipedija. (2013b). Zven. Pridobljeno 15. 04. 2013 s http://sl.wikipedia.org/wiki/Zven

Wikipedija. (2014). Alikvotni toni. Pridobljeno 15. 04. 2014 s

http://sl.wikipedia.org/wiki/Alikvotni_toni

Žemva, M (b.d.). Motnje požiranja. Pridobljeno 06. 06. 2014 s

http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf

Žerjav, B. (2009). Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem triletju osnovne šole.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Žvar, D. (2001). Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

magistrsko delo kofol tarcizija dokončno2 - share.upr.si · the empirical part includes the...

Documents