· web viewveč o tem izvemo v razpravi naša fonetika v prozi in poeziji.57 ker se je...

UDK 811.163.6'366:929 Škrabec S. Branka LazarZRC SAZU, Ljubljana

POSEBNOSTI ŠKRABČEVEGA OBLIKOSLOVJASAMOSTALNIKOV

(OB VALJAVČEVEM »PRINOSU«)

Katere so posebnosti Škrabčevega oblikoslovja samostalnikov, zlasti tiste oblike, ki so danes v knjižnem jeziku drugačne? S to tematiko se je Škrabec sistematičneje ukvarjal ob kritičnem pregledu Valjavčevega dela o našem naglaševanju. Njegova razprava Valjavčev »Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica, objavljenav Cvetju leta 1895, mi je bila za izhodišče ukvarjanja s to tematiko.

Perculiarities of Škrabecʼs Morphology of Nouns (Along Valjavecʼs »Prinos«)

What are the peculiarities of Škrabecʼs noun morphology, particularly the forms that are different in the modern literary language? Škrabec treated this topic in a more systematic way in his critical review of Valjavecʼs work on Slovene accent. The basis of the authorʼs treatment of this problem was Škrabecʼs article »Valjavčev ʻPrinos k naglasu u (novo)slovenskom jezikuʼ in prihodnja slovenska slovnica« (»Valjavecʼs ʻA Contribution to the Accent in (Neo) Sloveneʼ and the Future Slovene Grammar«) published in Cvetje of 1895.

Katere so posebnosti Škrabčevega oblikoslovja samostalnikov, zlasti tiste oblike, ki so danes v knjižnem jeziku drugačne? S to tematiko se je Škrabec sistematičneje ukvarjal ob kritičnem pregledu Valjavčevega dela o našem naglaševanju. Njegova razprava Valjavčev »Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica,1 objavljena v Cvetju leta 1895, mi je bila za izhodišče ukvarjanja s to tematiko.

1 Dejstvo je, da je pri proučevanju oblikoslovja pomembno upoštevati naglas besed. Iz tega je izhajal tudi Škrabec. Poudaril je velik pomen Valjavčevega dela kot poglaviten vir za naše naglaševanje.2 Menil je, da je potrebno hkrati z oblikami obravnavati tudi naglas (po Toporišiču oblikoslovni naglas), »češ da obojega v nekaterih primerih sploh ni mogoče ločiti«.3 Po Toporišiču »pa so taki primeri v resnici izjemni, saj je naglas nadsegmentalni pojav in se kot tak lahko obravnava posebej«.4 Za izhodišče vsake sklanjatve je Škrabec postavil sklanjatveni vzorec, ki je imel naglas v vseh sklonih enak, in sicer cirkumfleks na osnovi. Sicer pa je v dolgih zlogih ločil »potisnjeni«, tj. cirkumflektirani, in »potegnjeni«, tj. akutirani naglas. Kratek zlog mu je bil v knjižnem jeziku le eden, tj. »potisnjeni«, ki ustreza današnjemu cirkumfleksu na kratkem zlogu.

l Jezikoslovna dela 2, Ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška, 1890–1902 (dalje JD 2), uredil J. Toporišič, Nova Gorica 1995, str. 224–238, 244–250.2 JD 2, str. 224.3 Portreti, razgledi, presoje (dalje Portreti), Ljubljana 1987, str. 84.4 Prav tam; prim. še J. Toporišič, Škrabec, Stanislav, Slovenski biografski leksikon, 3. knjiga, Ljubljana, 1960–1971, str. 644.

Glede slovnice je menil, da mora učenje jezika olajševati in zakonov oz. pravil ne uvajati prek mere. Glavnih sklanjatvenih vzorcev naj bi bilo le toliko, kolikor je različnih sklanjatev. Kazali pa naj bi le tiste spremembe v sklonih, ki so splošne vsem ali vsaj večini primerov.5

Za obdobje druge polovice 19. stoletja je bilo pod vplivom Miklošičevih del značilno zgodovinsko gledanje na razvoj jezika. V skladu s tem so se samostalniki delili po praslovanskih sklanjatvah. Strinjal se je s Šumanovo delitvijo »imenskih oblik«, ki jo je prevzel tudi Valjavec, na pet glavnih sklanjatev glede na osnove. Te so: 1. a–jevska, 2. o–jevska (srednja in moška), 3. i–jevska, 4. u–jevska, 5. soglasniška, z glavnimi sklanjatvenimi vzorci: 1. dobrȃva, 2. a) jzero, b) korȃk, 3. čeljȗst, 4. sȋn, 5. molȋtev.

Opisi prvih treh sklanjatev si sledijo v logičnem zaporedju, u–jevska in soglasniška sklanjatev pa nista obdelani sistematično. Posameznosti zasledimo pri opisu o–jevske sklanjatve. Vrednost stare praslovanske delitve sklanjatev je videl v tem, da sta četrta in peta pomagali razjasniti marsikatero posebnost kot njuno ostalino.

Valjavec je poleg šestih sklonov upošteval še zvalnik. Po Škrabčevem mnenju brez potrebe, ker ga slovenščina nima.6 Namesto njega se rabi imenovalnik (po Toporišiču ogovorni imenovalnik7), ki se v raznih primerih različno izgovarja, ne z besednim naglasom, temveč s stavčnim poudarkom. Da je res pravi imenovalnik, se vidi v zvezi s pridevnikom. Da zvalnik ni samostojen sklon, je zagovarjal že Šuman,8 prav tako Breznik (»zvalnik nadomešča ... imenovalniška oblika z novim naglasom«)9. Tudi za Ramovša10

zvalnik ni bil poseben sklon, ampak vzklik, ki je predstavljal cel stavek.

Brezpredložni orodnik, največkrat v vlogi povedkovega določila, je Škrabec v slovenščini imel »za slovansko nepotrebno vsiljenko, gosposko spakovanje«.11 Po njegovem se je moral opustiti, saj je zaradi njegove rabe prihajalo do pomenske nejasnosti. Namesto njega se v slovenščini uporabljata imenovalnik in tožilnik. Več o njem izvemo v razpravi O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih.12 O brezpredložnem orodniku je pisal tudi Ramovš13 in ga poimenoval kot »instrumental vzroka«.

5 JD 2, str. 225.6 JD 2, str. 225. 7 Portreti ..., str. 85.8 Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, 1882, str. 79, § 33.9 Slovenska slovnica, Ljubljana 1934, str. 72, § 136; prim. še str. 75, § 146.10 Morfologija slovenskega jezika. – Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49 (dalje Morfologija). Ljubljana 1952, str. 31.11 Portreti …, str. 85.12 JD 3, str. 78.13 Morfologija, str. 31.

94 Škrabčeva misel II

Branka Lazar, Posebnosti Škrabčevega oblikoslovja samostalnikov 95

Pri samostalnikih m. sp., ki pomenijo »živo stvar«, je Škrabec zabeležil kategorijo živosti (enakost tož. ed. z rod. ed.) na primeru samostalnika duh.14

2 Pregled po sklanjatvah

V pregledu oblikoslovnih posebnosti samostalnikov pri Škrabcu izpostavljam zlasti tiste sklonske oblike, ki izstopajo iz sistema sodobnega knjižnega jezika.

2.1 V I. sklanjatev je uvrstil samostalnike ženskega spola z im. končnico –a. Za glavni sklanjatveni vzorec je izbral besedo dobrȃva s stalnim cirkumflektiranim naglasom na osnovi.15 Ta naglas ostaja nespremenjen v vseh sklonih. Enako je v Toporišičevi SS: »Cirkumflektirane osnove pri sklanjanju svoj tonem ohranjajo: slȗžba –e –i...«16

Opozoril je tudi na drugo skupino besed, tj. na besede z akutirano osnovo tipa ríba. Akut na osnovi, če je že prvotno stal na nezadnjem zlogu, se je v or. ed. in rod. mn. spremenil v cirkumfleks. Tako tudi v Toporišičevi SS:17

»Akutirane osnove ohranjajo akut v vsej sklanjatvi razen v or. ed. in rod. mn./dv. ... lípa –e ... lȋpo ... lȋp.«

2.2 Največ pozornosti je Škrabec namenil obravnavi besed, ki imajo v im. ed. prvotno naglas na kratki končnici, tip gubȁ.18 Naglas na končnici je ostal v vseh sklonih, kračina pa se je poleg im. ed. ohranila le v daj., mest. ed. in mn. ter v mest. dv. V ostalih sklonih se je zlog podaljšal: akutiran je bil v rod. in or. ed. ter v rod. mn. in dv., v preostalih sklonih pa cirkumflektiran.

Deloma temu tipu ustreza v Toporišičevi SS končniški naglasni vzorec stezȁ.19 V SSKJ20 ima ta tip pogosto naglasno dvojnico (na drugem mestu v zaglavju stalni naglas na osnovi), pri besedi gúba pa končniškega naglasa ne prikazuje. Prav tako tudi ne Toporišičeva SS.21 V Breznikovi slovnici22 je za primer končniškega naglaševanja podan zgled gubȁ. Po njem se sklanjajo primeri, ki ohranijo v im. ed. prvotni naglas na kračini.

2.2.1 Največ pozornosti je Škrabec namenil obravnavi rod. mn. Posebnost te sklanjatve sta akutirani končnici –á in –í, ki poleg običajne ničte končnice –ø nastopata v rod. mn. in dv. Končnico –á je po–

14 JD 2, str. 236. 15 JD 2, str. 225.16 Slovenska slovnica (dalje SS), Maribor 1976 (1984), (1991), str. 227, I. A.17 Prav tam, I. B. a).18 JD 2, str. 226.19 SS, str. 227, III.20 Slovar slovenskega knjižnega jezika I–V (Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU & DZS, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991).21 Str. 226, Naglas, t. 3.22 Str. 74, § 143, 144.

drobno razložil v razpravi Cusani, Christianus moribundus.23 V razpravi O glasu in naglasu je imel na tem mestu po naliki primerov kakor ovȃc cirkumfleks (vodȃ, gorȃ), Valjavec akut. V dolenjščini, Škrabčevem domačem narečju, na južnem Goriškem, Beneškem in pri naših prvih piscih je bila na tem mestu končnica –í. Katero naglaševanje je pravilno, je bilo zato mogoče ugotoviti iz tistih narečij, kjer so akutirane oblike na –á domače, to pa je na Gorenjskem, Goriškem (in v današnjem knjižnem jeziku). Vzrok teh končnic je videl v naglasnih razmerah. Prvotno so te besede imele naglas na kračini v im. ed. (gora) in v rod. mn. (gorŭ). Po onemitvi polglasnika je v enih primerih naglas preskočil na sprednji samoglasnik, ki se je pri tem podaljšal (iz gor > gr). V drugih primerih (npr. məgl, služb) pa se je moral končni polglasnik, da je ostala osnova nespremenjena, okrepiti ali kako drugače nadomestiti. To nadomeščanje je prišlo iz i–osnov –í iz rod. mn. tipa kostí). Tako so nastale oblike məglí, službí. Oblike na –á (deželá, službá), kjer se je polglasnik podaljšal in okrepil v –á, so prav tako stare, vendar ni zadosti jasno, kot izvemo v razpravi Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo,24

kako so nastale.

Vse te oblike je obravnaval kasneje tudi Ramovš.25 Poleg običajne ničte končnice je pri oksitonih zabeležil v novejšem času obliko na –á (Gorenjsko, Notranjsko, Goriško). Ta prevladuje tudi v današnjem knjižnem jeziku. Starejša je bila tudi po njegovem končnica –í (Dolenjsko, Benečija, Rezija). V knjižnem jeziku predvsem ostalina besedí. Poleg teh dveh je opozoril še na končnico –é (vod) v delu Benečije. Vse tri končnice je razlagal podobno, kot že pred njim Škrabec. Po onemitvi polglasnika v rod. mn. se je ta sklon skrajšal za en zlog. Zaradi metatonije so postali rodilniki množine naglasno drugačni. To izoliranost je jezik odpravil s tem, da je ta sklon izenačil z i–jevsko sklanjatvijo (vodí) ali pa našel oporo v drugih sklonih: prevzel je –á iz daj., mest., or. mn. (nogam, –ah, –ami) ali – iz im., tož. mn.

2.2.2 Precej pozornosti je Škrabec namenil tudi obravnavi rod. ed. Akutirana končnica – tipa gub, je nastala iz stare oblike, ki je imela v rod. ed., im., tož. mn. za trdimi soglasniki y, za mehkimi ę (ženy/dušę < *ženoons/dušeens < ženojens/dušejens). Obravnaval jo je ob oceni knjige V. A. Bogorodickega Sklonenije v ariojevropejskih jazykah,26 kjer jo je razložil kot obliko, nastalo po kontaminaciji rod. in mest. ed. sanskrtskih oblik (–ȃyȃs in –ȃyȃm). Ni se strinjal z Bogorodickim, ki jo je razlagal kot končnico, nastalo po naliki im., tož. mn., kajti videl je med njima naglasno razliko. Akutirana končnica –é

23 Jezikoslovna dela 1, Ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška, 1880–1890 (dalje JD 1), uredil J. Toporišič, Nova Gorica 1994, str. 430–432.24 JD 2, str. 188.25 Morfologija, str. 60.26 JD 2, str. 480–481.


je bila dolga že v psl. Vzrok dolžine in razlike v naglasu (rod. ed. je akutiran, im., tož. mn. cirkumflektiran) je videl v vplivu zaimenske sklanjatve (kazalnega zaimka té).27 V Brižinskih spomenikih in belokranjskem narečju je za y še ohranjen i.

Natančen razvoj te končnice je podal tudi Ramovš28 v svoji Morfologiji, kjer je še dodatno osvetlil njen nastanek, ki se hkrati ne oddaljuje od Škrabčeve razlage.

2.2.3 Akutirana končnica – v or. ed. se je ločila od tožilniške v tonemu, bila je cirkumflektirana. Šlo je za enako razmerje kot med akutiranim rod. ed. in cirkumflektiranim im. mn. Vzrok je videl v starih oblikah: or. ed. gub je nastal iz psl. guboj ( > gubojo izvrže j : guboo > gub), tož. ed. pa iz psl. gub.29 To je t. i. novoakutirana končnica , nastala z zlitjem dveh samoglasnikov. Ramovš30 jo je razložil kot po kontrakciji nastalo obliko – z akutom na dolžini, podobno kot pri besedi gospá < gospo–jȁ (or. –oj > –). Pojasnil je še, da zaradi relacij do drugih slovanskih jezikov ni mogoče, da bi bila sle. končnica – ide. izvora. Sle. – je povsod iz –oj, kar izpričuje tudi oblika kostьjo.

Na drugem mestu31 Ramovš pojav te končnice uvršča med »jugoslavizme«. Prvotni psl. or. ženǫ je pod vplivom kazal. zaimka ta (tož. tǫ, or. toj) prešel v psl. ženojǫ. Naglasno pa je po baltoslovanski metatoniji končnica postala novopadajoča: ženoj. Od tod dalje se je razvijala po dveh poteh: v sle. je še pred psl. metatonijo – – v končnici onemel. Po kontrakciji je dolgi samoglasnik obdržal naglas na koncu in se izenačil z novoakutiranimi dolžinami: ženoj > *žen > žen.

2.2.4 Cirkumflektirana končnica - v im., tož. dv. (gub), je posebej omenjena v razpravi Napake v izreki in naglaševaju naše knjižne slovenščine,32 kjer so našteti tisti skloni različnih osnov, ki imajo v končnici dolgi jat. Škrabec si jo je razlagal kot pravilno razvito obliko iz dolgega jata. Po Ramovšu33 je sle. ohranila – le pod naglasom, nenaglašena je povsod –i ali –ø.

2.2.5 Naglas se je z zadnjega kratkega zloga umaknil kot akut na predzadnji zlog, če je imel ta prvotno dolgi samoglasnik ali pa o ali e (gláva, nóga).34 Tako naglašene besede so imele rod. in or. ed. akutiran, tož. ed. pa cirkumflektiran (tako kot tip gubȁ). Predlog je vlekel naglas k sebi (na glȃvo, za gȏro). Besede tega tipa imajo v Toporišičevi SS35 v zvezi s predlogom kar tri jakostnonaglasne možnosti: na gôro, na goró in na góro. Včasih se je najbolj priporočala inačica

27 JD 2, 226, op. 1). 28 Str. 56.29 JD 2, str. 226.30 Morfologija, str. 58.

31 Kratka zgodovina sloven– 33 Morfologija, str. 61.skega jezika I, Ljubljana 1995, 34 JD 2, str. 226.str. 88. 35 Str. 226–227, Naglas, t. 4. 32 JD 2, str. 41.


na góro, danes pa se je bolj uveljavila na gôro.

2.2.6 Med posebnosti je Škrabec uvrstil vrivanje polglasnika v rod. mn., kadar je prihajalo do težko izgovorljivih soglasniških sklopov (ikər, sestər).36

Pri besedah, ki so imele naglašeno končnico, je polglasnik sprejel cirkumflektirani naglas in se spremenil v ȃ: igȃr, dəsȃk, ovȃc. Na to posebnost opozarjajo tudi druge slovenske slovnice. Toporišičeva SS37

opozarja v rod. mn. na vrivanje polglasnika v soglasniškem sklopu nezvočnik+zvočnik na koncu osnove, le pred j je samoglasnik i, npr. tekma – tekem, ladja – ladij. Osnove, ki se končujejo na dva nezvočnika ali na zvočnik in nezvočnik, te premene ne poznajo. Posebnost so desák, trsák, ovác poleg navadnih dȅsk, tŕsk, ôvc. Ta pojav uvrščajo med posebnosti a–jevske sklanjatve tudi starejše slovnice, npr. Šumanova,38 Breznikova.39

2.2.7 Posebnost je rod. mn. samostalnika besedí, ki se rabi poleg oblike besd, čeprav v im. ed. naglas ni na zadnjem zlogu.40 Na to posebnost opozarja tudi Toporišičeva SS: »Poleg oblike beséd je v rabi tudi besedí.«41

Nanjo sta opozorila v svojih slovnicah še Šuman42 (v rod. mn. je besed in besedi) in Breznik43 (na –i se končuje rod. besedí poleg besed).

2.2.8 Med posebnosti je Škrabec uvrstil tudi samostalnik gospá44 (iz gospoja). Oblike vseh sklonov so bile enake kot danes, razen rod. mn./dv. –é, danes –á.45 Ta samostalnik je uvrstil med posebnosti že Janežič46 (daj., mest. ed. –éj, im., tož. mn. –á, rod. mn. –é). Prav tako tudi Šuman:47 v rod. ed. ima dvojnico gospé in gospoje, v rod. mn. gospá (gospij), v daj., mest. in or. mn. pa poleg oblik –ém, –éh, –émi še –am, –ah, –ami. V Breznikovi slovnici48 je v rod. dv. –e, v rod. mn. –e in –a.

2.2.9 Škrabec je na koncu te sklanjatve opozoril še na to, da naglas na končnici ni mogoč pri besedah kot bȃrka, híša, mka ipd. Če se kje pojavi, gre za napako.49

2.3 V II. sklanjatev so prvotno spadale osnove na –o, ki so bile srednjega in moškega spola. »Srednjega spola besede imajo sicer zadosti posebnosti, da bi mogle delati sklanjatev same zase; ali ker se v latinščini, gerščini in tudi v stari slovenščini skupaj jemljo z moškimi, tudi mi prav storimo, da pri tem ostanemo ter le v 2 razreda delimo drugo sklanjatev.«50 V prvi razred je bil uvrščen srednji in ne moški spol, da »nekoliko opravičimo ime ʻsrednji spolʼ, ker

36 JD 2, str. 228. 42 Str. 87, t. 5. 47 Str. 86, § 37, t. 4.37 Str. 225, t. 1. 43 Str. 72, § 138. 48 Str. 73, § 140.38 Str. 87, t. 7. 44 JD 2, str. 228. 49 JD 2, str. 228.39 Str. 72, § 138. 45 SS, str. 226, t. 5. 50 JD 2, str. 228–229.40 JD 2, str. 228. 46 Slovenska slovnica, 1863, str.41 Str. 226, t. 3. 41, § 130.


bodo tako res stale besede tega »spola« v sredi mej ženskimi in moškimi...«51

V prvi razred so spadali tudi sam. s. sp. na soglasnik, ker so v vseh sklonih razen im., tož. ed. popolnoma prestopili v to sklanjatev. Samostalniki m. sp. na soglasnik (jélen) pa so bili uvrščeni v 2. razred II. sklanjatve.

Za glavna vzorca II. sklanjatve je Škrabec postavil samostalnika jzero (1. razred) in korȃk (2. razred). Opozoriti velja na naslednje sklonske posebnosti.

2.3.1 V daj. ed. je običajna končnica –u, včasih –i (kot refleks jata), v mest. ed. pa je na prvem mestu –i, na drugem –u pri sam. s. in m. sp. z naglasom na osnovi (jzero, jélen).

V razpravi Zimske mušice je Škrabec rabo teh dveh končnic komentiral takole: »Končnica u je opravičena pervotno le pri deblih na u: sinu, domu ... medu; vender je res, da je bila že ob začetku našega slovstva razširjena tudi na druga debla in smemo dandanašnji z nekako pravico pisati tudi jelenu, kralju itd. Ali jaz mislim, da prisvojena pravica končnice u ne sme zatirati svoje pravice končnice i, ker bi bila to krivica in ne majhina škoda za našo slovenščino.«52 O dajalniku pa še: »V dajavniku oblike: soglasji, svarjenji sicer niso enako opravičene kaker v mestniku jeleni, kralji; opravičene pa so prav tako kaker v mestniku jelenu, kralju. Dajavnik na i je pervoten 1. pri deblih na i: gospodi, golobi ... 2. pri deblih na soglasnik: kameni, koreni ... jeleni ... 3. pri deblih na u za podaljškom –ov–: sinovi; tako tudi: dnevi. Kaker se je torej končnica u v mestniku z nemnogih besed z deblom na u razširila čez vse ostale moškega in srednjega spola, s tisto pravico se je v dajavniku končnica i smela razširiti z omenjenih mnogo številniših besed tudi na ostale besede moškega in srednjega spola. Brez dvojbe pa sta dajavnik in mestnik tudi eden na drugega vplivala; ako se je v poslednjem rabil u poleg i, zakaj bi se ne bil v pervem i poleg u? Neoveržen dokaz tega vpliva je oblika na /ě/ t.j. ei, ki se je rabila negdaj pri besedah, ki porivajo dolgi potisnjeni naglas na končnico, tudi za dajavnik, dasiravno je mogla pervotno stati le v mestniku, prim. Trubar, Post. I, 58: nevernimu sercei.«53 »Z ravno tisto pravico torej, s ketero pišemo v mestniku u nam. i, smemo pisati v dajavniku i nam. u ...«54

Ramovš55 je zabeležil štiri različne daj. oblike v ed.: –u, –ovi, –ovu in –i. Običajna je končnica –u, ki je v narečjih živela v različnih variantah (od –ə do –ù in –ȍ). S končnico –u je konkurirala v daj. končnica –i. Slednja je po Ramovšu verjetno nastala po križanju daj. z mest. ed. Vzrok oblikovne zamenjave je videl v zaimkih, od koder je po naliki prešla preko pridevnika na samostalnik.

51 JD 2, str. 229. 53 JD 1, str. 380. 55 Morfologija, str. 38–39.52 JD 1, str. 379–380. 54 Prav tam.


2.3.2 Pri sam. s. sp. s stalnim cirkumflektiranim naglasom na končnici tipa mes, morj je bila v mest. ed. običajna končnica –. V zvezi s predlogom se je spremenila v –i, mesto naglasa pa se je preneslo za zlog proti predlogu (v mes > v msi).56 Do enakega naglasnega premika je prišlo tudi v predložnem daj. in or. ed. Tako se ti trije skloni niso več naglašali na končnici. Več o tem izvemo v razpravi Naša fonetika v prozi in poeziji.57 Ker se je naglaševanje na osnovi bolj pogosto slišalo, je izpodrinilo končniškega, končnica – se je popolnoma pozabila. Končnica ei (pri Trubarju) oz. ej (pri Dalmatinu) ni pomenila kakega oslabelega i, ampak gre po Škrabcu za zgod-nje slabljenje kratkega u. Trubarjev ei je bil odraz naglašenega jata.

S to končnico se je ukvarjal tudi Ramovš.58 Po njegovem mnenju je organska končnica e za (jat) nastopila tudi pri sam. s. sp., omejena pa je bila le na naglasni tip zlatȏ, tj. na dvozložnice s cirkumfleksom na koncu. Uporabljala se je ali brez predloga ali v zvezi s predlogom, če je vmes stal prilastek: v našim mesei. Opozoril pa je, da se ta tip ne sme zamenjevati s primeri z drugačnim naglaševanjem –éi: veselé (veseljé, –á). V nekaterih primerih se je ta končnica ohranila do danes: vъ kupe > vkupe. Na tem mestu je razložil tudi drugo končnico mest. ed., tj. –i, ki pa razvojno ni iz . Navedel je več vzrokov, ki to utemeljujejo. Že od začetka knjižnega jezika so si konkurirale končnice –u: –i: –é (pri Trubarju najdemo vse tri). Smer diferenciacije je zabrisala moderna vokalna redukcija.

2.3.3 V rod. mn. sam. s. sp. se je vrival polglasnik (pȋsma pȋsəm). Če je bil naglašen, se je spremenil v a (tlȁ tál).59 Pred j se je nadomestil z i (stoltja stoltij). Tako je tudi v Toporišičevi SS.60 Opozoril je na starejšo končnico –i (kraljstvi, ldji), kjer se je i na koncu pristavljal po naliki i–jevske sklanjatve. Končnico rod. mn. –ij pri sam. s. sp. na –je (poglavij) je še posebej obravnaval v razpravi K pregledu naših berzopisnih čerk.61 Pojasnil je, da i pred j ni bil prvoten; samoglasnik pred j v poglaw(i)j je isti kot v podobnih primerih v rod. mn. okno okən (torej poglawje poglawəj). Še bolj verjetno pa se je pisalo poglavji po naliki i–jevske sklanjatve (kakor pri Dalmatinu bukvi, ledovjy). Primer ledəvjé (rod. mn. –jí) je imel za dokaz, da je stari i pred –je že zgodaj izpadel celo v takih primerih, kjer se je beseda brez njega težko izgovorila (ledvje < ledvije, se je vrinil ə: ledəvje – ə se je pred v spremenil v o: ledovje ali pa je izpadel še v: ledje). Primer ledəvjé, lédje je obravnaval še na drugem mestu,62 kjer je opozoril, da se je včasih rabil kot mn. ž. sp., včasih kot ed. s. sp., dostikrat pa šte–

56 JD 2, str. 232.57 Jezikoslovna dela 3, Ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška, 1902–1915 (dalje JD 3), uredil J. Toporišič, Nova Gorica 1995, str. 513–514; prim. še JD 2, str. 41.

58 Morfologija, str. 40–41. 59 JD 2, str. 229.

60 Str. 232–233, t. 3.61 JD 3, str. 258.62 JD 2, str. 233.


vilo in spol sploh nista bila jasna. Po njegovem je bila starejša oblika ledəvjí z na novo pristavljenim i, novejša pa oblika lédji. Obliko rod. mn. ledovje je obravnaval tudi Ramovš.63 Tudi njemu ni bilo jasno, ali naj to obliko imamo za s. ali ž. sp. množinskih samostalnikov. Tudi Janežič64 je obravnaval obliko ledovji kot sam. s. sp. s pristavljenim i na koncu, npr. njegovih ledovji, kar pa naj se ne bi posnemalo.

2.3.4 V daj. mn. je izpostavil končnico –am pri sam. s. sp. (j zer am), ki se je kasneje razširila tudi na sam. m. sp. (korȃkam).65 Prvotno je bila običajna oblika –om (za mehkimi soglasniki –em). V 16. st. se je –o/–e nadomestil z –a po naliki im., tož. mn. s. sp. na –a (tudi v daj., or. dv.). O tej končnici več izvemo v razpravi Cusani, Christianus moribundus.66 V 17. st. se je ta sprememba razširila še v or. ed., kakor lahko preberemo v Opazkah II.67

Izčrpno podobno razlago te končnice zasledimo tudi pri Ramovšu.68

Končnica –om je bila še živa v 16. st., ko je začela izpodrivati končnico –em. Že od 16. st. dalje jo je izpodrivala končnica –am, ki je nastala po dajalniku mn. s. sp., najprej pri skupnih imenih.

2.3.5 V prvi razred druge sklanjatve je Škrabec uvrstil tudi sam. s. sp. na soglasnik (osnove na –n–, –s–, –t–), saj so v vseh sklonih razen im./tož. ed. prestopili v o–jevsko sklanjatev. Med posebnostmi je opozoril na nekatere sam. s. sp. z osnovo na –s–, ki so se tudi sklanjali po o–jevski sklanjatvi, z v množini nekoliko drugačnim pomenom in naglasom na korenu (kla, črva), dv. očȋ (daj., or. očȋma).69 Na te posebnosti opozarja tudi Toporišičeva SS,70 prav tako pa tudi starejše slovnice, npr. Janežičeva:71

Šumanova72 in Breznikova.73 Na te oblike je opozoril tudi Ramovš,74 še zlasti na novi pomen, ki ga ti samostalniki dobijo v im. mn. m. sp. (pomen skupno).

2.3.6 Z današnjega stališča je opazno Škrabčevo končniško naglaševanje sam. s. sp. (s kratkim naglasom na zadnjem zlogu) tipa gumnȍ –ȁ, jajcȅ –ȁ (v mn. jájca, jájəc).75 Ostanek tega naglaševanja so tlȁ (mn. tál, tlȁm, tlȁ, tlȉh ali tlh, tlȉ). Prim. Toporičičevo SS.76 Na posebne oblike sam. tla v mn. opozarjajo tudi starejše slovnice. V Janežičevi77 izstopajo daj. tlam, tlém, or. tlami (tlemi). Šumanova.78 opozarja, da se sam. tlo rabi samo v mn. in kot posebni navaja obliki daj. tlom in tlém. Pri Brezniku79 so izstopajoče oblike: daj. tlȍm, mest. tlh, or. tlȉ.

2.3.7 Prav tako opazno je z današnjega vidika končniško naglaše–

63 Morfologija, str. 46. 69 JD 2, str. 229–230. 75 JD 2, str. 230.64 Str. 34, § 107. 70 Str. 234, I. A. 76 Str. 232–233, t. 3.65 JD 2, str. 229. 71 Str. 39–40, § 124. 77 Str. 41, § 131.66 JD 1, str. 422. 72 Str. 99. 78 Str. 90, t. 9.67 JD 1, str. 66. 73 Str. 80, § 167. 79 Str. 80, § 165.68 Morfologija, str. 46–47. 74 Morfologija, str.76.


vanje sam. s. sp., ki so imeli v im. ed. akutirani končnici –j (danes –e) oz. –stv.80 Končnica –j v besedah kot veselj, zelenj18 je nastala iz prvotne –ije (ali –ĭje) po krnitvi. Tako naglašene akutirane oblike srečamo pri protestantskih piscih. Enako je veljalo za končnico –stv, nastalo iz –ĭstvo (gospostv, moštv). Šlo je za zgodnje podaljšanje akuta, ki je nato po naliki prestopil na osnovo (rójstvo). Končniško naglaševanje sam. na –stvȍ je zaznamoval le Ramovš.82

2.4 V drugi razred o–jevske sklanjatve so spadali sam. m. sp. (vzorec korȃk) s stalnim naglasom na osnovi. Valjavec je sem uvrstil tudi osnove na –u; Škrabec jih je uvrstil v IV. sklanjatev.

2.4.1 Potrebno je opozoriti na končnice v rod. mn. (poleg danes običajne –ov še –ø in –i). O izvoru končnice –ov lahko več izvemo iz že omenjene razprave Cusani, Christianus moribundus.83 Končnica –ôw je bila prvotna pri u–osnovah. Nastala je v primerih kot synovǔ : sinô˙w in je nadomestila ǔ˙ (kratek polglasnik) v primerih kakor Bogǔ (rod. mn. bogǔ˙: bogôʻw). Nato se je razširila na druge primere, kjer je izgubila naglas, ohranila pa je ô. Tako je iz grh nastalo s pristavljenim –ov: grhov. Stara brezkončniška oblika rod. mn. –ø z akutiranim naglasom se je ohranila le v posameznih primerih (knj, lás, mž, otrk), poleg te pa v redkih primerih tudi končnica –í (moží – pri protestantskih piscih).84 Več o teh končnicah je zapisano tudi v Toporišičevi SS.85 O pojavu končnic v rod. mn. sam. m. sp. se je razpisal tudi Ramovš.86

Vse oblike v rod. mn. so bile metatonirane. Im. ed. se je razlikoval od rod. mn. le po intonaciji. Historična ničta končnica (mož, zob, las) se je ohranila le pri redkih samostalnikih, ne da bi se dala prav pojasniti. Splošnoslovenski pojav je bila končnica –ov. Po onemitvi redukcijskih samoglasnikov v rod. mn. je ta sklon ponekod prevzel končnico u–jevske sklanjatve –ov: grad = sin, gradov = sinov. Tretja končnica, –i, je prišla iz i–jevske sklanjatve, in sicer največ pri prvotnih i–osnovah (moží, zobí, lasí). Zaznal pa je še četrto končnico –, danes –, (bok, zob), celo v s. sp. (drv).

Tudi starejše slovnice so zabeležile različne končnice rod. mn. sam. m. sp., npr. Janežičeva,87 Šumanova.88

2.4.2 Končnica –je v im. mn. se je prvotno ohranila pri sam. m. sp. i–jevske osnove (gospdje, zobj). Pri starih soglasniških osnovah jo je nadomestila prvotna končnica –e (jelnje, sinvje).89 Nato se je končnica –je razširila na nekatere samostalnike o–jevske osnove (brátje, volcj). O tej končnici najdemo podatke na več mestih. Omenjena je v Jezikoslovnih drobtinicah,90 kjer je prekmursko obliko

80 JD 2, str. 232. 84 JD 2, str. 236. 88 Str. 90, t. 7.81 JD 2, str. 42; JD 3, str. 514. 85 Str. 216, t. 7, 218, t. 8. 89 JD 2, str. 236. 82 Morfologija, str. 42. 86 Morfologija, str. 45–46. 90 JD 1, str. 332.83 JD 1, str. 432. 87 Str. 43, §137.


vucké izpeljeval iz vucgé in to iz vłcjé. O njej je pisal tudi v Knjižnih novostih91 in prispevku K naši dialektologiji.92 O končnici –je v primerih kot ločánje, təržánje je pisal v sestavku O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih.93

To končnico je Ramovš94 obravnaval v okviru končnic, ki so nastopale v im. mn. Pojasnil jo je na podoben način kot Škrabec. Končnica –je je prešla iz i–jevske sklanjatve v o–jevsko, nastopala pa je pri sam. m. sp. i–jevskih osnov (gospodje, ljudje). Razširila se je predvsem na samostalnike, ki so označevali narode, živa bitja, osebe. Tudi starejše slovnice opozarjajo na te posebnosti. Janežičeva95 opozarja na posebno sklanjanje v mn. tipa tat–jé (je). Šumanova96 navaja, da so ostanki i–jevske sklanjatve moških samostalnikov v glavnem le v mn. Kakor zgled ljudje se je sklanjala tudi beseda gostije. Po zgledu ljudje so se lahko sklanjali le tisti sam. m. sp., ki so imeli v rod. ed. naglašeno končnico –á ali –ú.97 Na to končnico je opozoril tudi Breznik:98

moške osnove na –i, ki so prvotno spadale v i–jevsko sklanjatev, so ohranile v im. mn. prvotno končnico –je (golobje, gospodje). Od teh osnov se je končnica –je razširila tudi na druge (kmetje, sosedje, kristjanje, meščanje).

2.4.3 Kadar je bil v im. ed. polglasnik v zadnjem ali edinem zlogu, je v odvisnih sklonih običajno izpadel (veter vetra, pes psa).99 Ostal je le, če se je beseda težko izgovorila. V primeru kot ángelj ángeljna pa e ni bil polglasnik (čeprav se je včasih izgovarjal kot ə). Da je to pravi čisti e v končnici, je opozoril tudi Breznik. 100

Obliko apstəlj101 je Škrabec izpeljeval iz nemške Apostel; e je polglasnik, ki je med –st– in zlogom ljʼ a izpadel, zato je bilo pravilno ali apóstlja ali pa, kot se je govorilo, apóstəljna. Škrabec je zagovarjal drugo obliko. Glas n je bil v teh in podobnih primerih iz nem. mn. oblike (Aposteln). O podaljševanju osnov z n prim. še Toporišičevo SS102 in slovnice Janežiča,103 Šumana,104

Breznika.105

2.4.4 V mest. mn. je Škrabec poleg običajnih končnic –ih oz. –ovih izpostavil v vseh primerih, ki naglašujejo končnice, obliko – h (pas h qrobh).106 Razvila se je iz jata. Na to obliko opozarja tudi SS.107 To končnico je obravnaval tudi Ramovš108 pri obravnavi mest. mn. Oblika – h je bila vedno naglašena, nastopala pa je pri enozložnih samostalnikih s cirkumfleksom ali pri primarnih oksitonih.

91 JD 3, str. 401-402, 405. 98 Str. 77, § 159. t. 1. 104 Str. 92, t. 13. 92 JD 3, str. 490. 99 JD 2, str. 233. 105 Str. 76, § 154.93 JD 3, str. 90. 100 Str. 76, § 153. 106 JD 2, str. 244. 94 Morfologija, str. 43. 101 JD 2, str. 234, pod črto. 107 Str. 218, t. 11.95 Str. 36, § 112. 102 Str. 216, t. 6. Toporišič si n 108 Morfologija, str. 48.96 Str. 93, § 39, t. 1. razlaga iz l, (Mostec: mèdli).97 Šuman, str. 94, t. 2. 103 Str. 38, § 120.


2.4.5 Med posebnostmi je Škrabec izpostavil oblike samostalnikov, kot so otrok, volk,109 in sicer: im. mn. otróci, volcj, mest. mn. otrcəh, volch, po naliki tudi or. mn. otrci za starejše otrki. Mest. ed. je bil otrki ali otrku. Na te posebne mn. oblike opozarja tudi SS.110 Nanje je opozoril že Janežič111 (za or. mn. ima obliko otroci). Opazil jih je Šuman,112 prav tako Breznik113 (im. mn. otroci, volcje, mest. mn. pri otrocih, or. je z otroki!).

Med posebnosti je Škrabec uvrstil samostalnik óča.114 Nekdaj se je sklanjal kot vóda, torej rod. očé. Iz rod. je prešla ta oblika v im. ed. in se je dalje sklanjala: očta –u (po tipu tele). Izčrpno je sklanjatev besede oče obravnaval Ramovš.115 Tudi on je opazil tako obliko im. ed. oča kot oče, ki sta se pojavljali v starih tekstih in se sklanjali tako po a–jevskih kot o–jevskih osnovah. Kasneje pa je oblika oče prevzela sklanjatev t–osnov, ki je običajna tudi danes. Na obe obliki in dvojno sklanjanje te besede je pokazal že Janežič.116 Prav tako je nanjo opozoril Šuman:117 »... tudi oča se sklanja marsikde kot riba: rodiln. očé, daj. oči in oču, tož. očo in očé, orodn. očo in ogr. očom, mestn. oči ...; dendenes navadna oblika pa je oče, očeta itd.« Breznik118 jo je uvrstil med tiste moške osnove na –e, ki se sklanjajo po moških osnovah na –o.

Med posebnosti je Škrabec uvrstil še samostalnika bg, mž,119 ki se danes sklanjata po mešanem naglasnem tipu (prim. SS120). Izstopale so oblike: daj. ed. bogȗ, mest. ed. bog (v bge), or. ed. bogm (z bgom), daj. dv. bogma, daj. mn. bogm, or. mn. bogí; daj. ed. možȗ, or. ed. možm /–m (z mžem). Breznik je sam. mož uvrstil med naglasne vzorce o–jevske sklanjatve.121 Opozoril pa je še, da je bil nekdaj pri besedi bog naglas v vseh sklonih na drugem zlogu.122

2.4.6 Samostalniki m. sp. na –a (vójvoda, slúga) so se sklanjali po o–jevskih osnovah (vojvoda –a –i, tj. po tipu korak).123 V SS124 je ta tip samostojna (2. moška) sklanjatev.

2.5 V III. sklanjatev so spadali samostalniki z i–jevsko osnovo z glavnim sklanjatvenim vzorcem čeljȗst.125 Izstopale so naslednje posebnosti.

2.5.1 V or. ed., dv., mn. (in daj. dv.) je bilo opaziti variantnost končnic –(ə/i)jo, –(ə/i)ma, –(ə/i)mi. Po izpadu končnega ĭ (kratkega polglasnika) v im. ed. se je med dva težko izgovorljiva končna so–

108 Morfologija, str. 48.109 JD 2, str. 236.110 Str. 218, t. 8, prim. še t. 6.111 Str. 41, § 128; str. 42. § 136 b). 112 Str. 91, t. 13.113 Str. 77, § 158.114 JD 2, str. 236–237.

115 Morfologija, str. 74–75: isti: Deklinacija slovenskega imena očȁ — óče > otьcь, RAZPRAVE V Ljubljani 1923, str. 392–400.116 Str. 36, § 114; str. 38, § 121.117 Str. 92, t. 14. a).118 Str. 78, § 159, t. 4.

119 JD 2, str. 238.120 SS, str. 223.121 Str. 78, § 161.122 Breznik, str. 79, op. 1.123 JD 2, str. 237, op. 6).124 SS, str. 223. 125 JD 2, str. 248.


glasnika vrinil polglasnik (bolzən). Enako v sklonih, ki so imeli v končnicah za soglasnikom samoglasnik (bolzənjo, bolzənma, bo-lzənmi). Te stare oblike srečamo pri protestantskih piscih: bolesanmi, peisanjo, misselmi.126 Polglasnik se je okrepil. Po zgledu večine sklonov (boleznijo, boleznima, boleznimi) je Škrabec zato dopuščal tudi čeljustijo, –ima, –imi.127 Na to končnico opozarja tudi Toporišičeva SS:128 Osnove na nezvočnik+zvočnik v odvisnih sklonih imajo v or. vseh števil in daj. dv. namesto končnic –jo –mi –ma končnice –ijo –imi –ima.

O končnici –jo v or. ed. je pisal Škrabec na več mestih. Da je j za n ali l samostojen glas, izvemo iz razprave O učenju naše knjižne slovenščine ...129 V razpravi Naša fonetika v prozi in poeziji130 je opozoril, da sta le korenski v pred r in v pred končnico –jo (in –je v im. m. sp.) prava zobnoustična glasova v (kərvjo, vərvjo, cirkəujo poleg cirkvijo, molitvijo).

Izčrpno je obravnaval or. ed. in mn. Ramovš.131 Po njegovem imajo samostalniki i–jevske sklanjatve v or. ed. končnico –ijo, če so poudarjeni na korenu in imajo na koncu več kot en soglasnik (z mislijo, ljubeznijo), kar pa ne velja (krepóstjo). Ta –i– je etimološko vzpostavljen po drugih sklonih. Enaka nalika je delovala v or. mn. zaradi lažjega izgovora. Tako končnica –imi (boleznimi namesto stare bolezənmi).

Na obliko tega sklona so opozarjale tudi starejše slovnice. Janežičeva132 ga navaja na dveh mestih: samostalniki na –ev z varianto –va imajo or. ed. na –ijo (redkeje na –evjo). Za primer je Janežič navedel ed. oblike sam. molitev (or. –ijo). V naslednjem paragrafu pa: Besede, ki pri sklanjanju gibljivi e opuščajo, imajo v or. ed. –ijo namesto –jo, npr. misel – misli, mislijo; bolezen – bolezni, boleznijo (ne: miseljo, bolezenjo).133 Pri Brezniku134 pa naletimo na pravilo, da imajo samostalniki, ki imajo v im. ed. polglasnik, v or. ed. končnico –ijo, v daj. in or. dv. –ima in v or. mn. –imi (misəl – misli —> mislijo, mislima, mislimi). Prav tako imajo v or. ed. končnico –ijo sam. na –ev (molitvijo).135

2.5.2 Če je bil tak polglasnik dolg, se je spremenil v a: ravȃn, rod. ravnȋ, rebȃr, rebrȋ (tako tudi ljubȃv –ȃvi namesto pričakovane ljúbəv ljubvé (kot cékəv).136 Oblika ljubve se je po njegovem izgubila, ker po izpadu v za b ni bilo razlike med sam. in prid. obliko.

2.5.3 V rod. mn. je Škrabec opozoril na nepravilno končnico –ij (namesto –i). V stsl. je ij pomenilo dva zloga (ijĭ, npr. kostijĭ), j je

126 JD 2, str. 248, op. 1.127 JD 2, 248.128 Str. 228, Premene osnove, t.1; Portreti …, str. 85.

129 JD 3, str. 90.130 JD 3, str. 521.131 Morfologija, str. 63–64.132 Str. 37, § 116 a).

133 Janežič, str. 37, § 117.134 Str. 82, § 171.135 Breznik, str. 82, § 172.136 JD 2, str. 248.


izpadel (kostĭ), iĭ se je skrčilo v i (kostí).137 Napačno obliko ij je po njegovem mogoče razložiti iz ruske oblike (kostej), kjer se je j ohranil. Iz tega se je očitno napačno izpeljevala novodobna oblika –ij. Na to obliko je opozoril tudi Šuman: »Množinski rodilnik se končuje na i, ki je v nsl. skrčen iz –ij, dveri, zapovedi, misli...«138

2.5.4 Posebej je Škrabec opozoril na enozložne, cirkumflektirano naglašene besede oz. dvozložne z vrinjenim ȃ, ki so se sklanjale po tipu vȃs.139 Od današnjih oblik izstopajo daj., mest. ed. (vasȉ) in daj., or. dv. (vasmȁ) s kratkim naglašenim zadnjim zlogom. Te besede se danes sklanjajo po mešanem naglasnem tipu stvar.140 Ta tip zasledimo v Breznikovi slovnici: po zgledu kost se sklanjajo enozložne besede s padajočim naglasom, npr. vȃs vasȋ.141 In še: dolgi padajoči naglas pritegnejo predlogi k sebi: na vȃsi.142

2.5.5 Škrabec je opozoril na za danes izjemno naglaševanje končnic v rod. in or. mn. tipa kokoší, kokošmí.143 To je veljalo za nekatere dvozložne besede s cirkumflektiranim naglasom na drugem zlogu v im. ed. (kokš), ki so se lahko sklanjale po zgledu čeljȗst ali po vȃs ali nč; največkrat po zgledu vȃs: rod. mn. vasí, or. mn. vasmí. Med te besede je uvrstil še samostalnike oblast, obrv, perut, postrv, žival. Na to obliko druge slovnice ne opozarjajo. Breznik, npr., je izpostavil dvozložne besede s padajočim naglasom,144 ki, kot je poudaril, ohranijo naglas na istem mestu, npr. čeljȗst, čeljȗsti, kokš, kokši.

2.5.6 Posebnost so samostalniki m. sp. tipa gospd,145 ki so se prvotno sklanjali po i–jevski, nato pa večinoma prešli v o–jevsko sklanjatev. Le v im. mn. so ohranili končnico –je. V 16. st. pa vse do 19. st. sta se med ljudstvom uporabljali obliki rod., daj. ed. gospdi. Tako tudi lasj, možj, tatj, zobj. Na ta tip je opozoril tudi Ramovš,146 ki je pojasnil, da so samostalniki i–jevske sklanjatve v slovenščini postali strukturno povsem enaki s samostalniki o–jevske sklanjatve. Med ostanke i–jevske sklanjatve ga uvrščajo tudi starejše slovnice, npr. Šumanova,147 Breznikova.148 Posebnost je samostalnik ljudj149 – stare oblike, ki so se ohranile do danes. Med posebnosti ga je uvrstil že Janežičl50 in navedel mn. oblike, ki pa se ne razlikujejo od današnjih. Nanj je opozoril Šuman:151 po zgledu ljudje se lahko sklanjajo sam. m. sp., ki imajo v rod. ed. končnico –á ali –ú; v mn./dv. imajo po tem zgledu končnice –ém, –éma, –éh (mi), v im. mn. pa –je. Med ostanke i–jevske sklanjatve v o–jevski z im. mn. –je ga je uvrstil

137 JD 2, str. 249; JD 3, str. 258.138 Str. 94, t. 6.139 JD 2, str. 249. 140 SS, str. 231. 141 Str. 82, § 173.

142 Str. 83, § 174.143 JD 2, str. 249.144 Str. 83, § 175.145 JD 2, str. 250.146 Morfologija, str. 54.

147 Str. 94, t. 1.148 Str. 77, § 159, t. 1. 149 JD 2, str. 250.150 Str. 41, §127.151 Str. 94, §39, t. 2.


tudi Breznik.152

Škrabec je opozoril na različne spole samostalnika pt. Ugotovil je, da je lahko m. ali ž. sp., v im., tož. mn. celo s. sp.153 Na različne spole te besede so opozarjali tudi drugi slovničarji, npr. Janežič154 (opozoril je tudi na oblike stare sklanjatve: im., tož. pôt, rod., daj., mest. pôti, or. pôtem), Šuman155

(tudi opozoril na stari or. ed. pótem, hkrati pa utemeljil različne spolske možnosti z mešanjem sklonskih končnic iz različnih sklanjatev), Breznik156

(primer pot, nekdaj osnova m. sp. na –i, je ohranil stari končnici v rod. in or. ed. s poti, potem; sedaj je m. ali ž. sp; v im., tož. mn. se rabi tudi oblika s. sp. pota). Tako tudi v Toporišičevi SS.157

2.5.7 Izčrpno je Škrabec obravnaval še druge, zlasti naglasne značilnosti nekaterih besed, npr. izjemno naglaševanje besed dlȁn, kȁd, mȉš – po njegovem prvi dve kakor da bi imele cirkumfleks, zadnja pa akut v im. ed.158

Za besedo lúč lúči je zaznal tak naglas v vseh sklonih ed. razen or. lȗčjo.159 V mn. je ostal akut v im., daj. in tož., v ostalih sklonih je cirkumfleks. Tako so se naglaševale še besede dúri, gsli in pt, ž. Lahko pa je ostal naglas tudi nespremenjen. Na te posebnosti je opozorjeno tudi v Toporišičevi SS pri 2. ženski sklanjatvi.160

2.6 V IV., u–jevsko sklanjatev, so spadali samostalniki m. sp., ki so imeli v rod., tož. ed., rod. dv. staro končnico –u, v daj., mest. ed. in v im. mn. končnico –ovi. Glavni sklanjatveni vzorec je sȋn. Valjavec je u–jevske osnove obravnaval kar v okviru o–jevske sklanjatve. Glede na naglas jih po Škrabcu tja lahko pridružimo, glede na končnice pa bi bilo prav, da bi bile svoja sklanjatev.161 Danes spadajo ti samostalniki v 1. moško sklanjatev.162 V rod. ed. imajo poleg končnice –u tudi –a.

2.7 V V., soglasniško sklanjatev, so spadali samostalniki s. in m. sp. na soglasniške osnove –n–, –s–, –t– in ž. sp. na soglasniško osnovo –r–. Ta sklanjatev pri Škrabcu ni natančneje obdelana, kolikor je, je v okviru o–jevske sklanjatve.

3 Zaključek

Da bi objektivno ovrednotili Škrabčev prispevek k proučevanju slovenskega oblikoslovja samostalnikov, se mi je pokazalo potrebno, da ga umestim med jezikoslovce njegovega časa, se ozrem na njegov delež s stališča zgodovinskega razvoja jezikovnih pojavov in ga primerjam s stanjem, kakršno se kaže v sodobnem knjižnem jeziku.

152 Str. 77, § 159, t. 1. 156 Str. 70, § 130; str. 83, § 176, 160 Str. 228–230.153 JD 2, str. 249, op. 2. t. 2. 161 JD 2, str. 233.154 Str. 31, § 99, t. 3; str. 41, 157 Str. 211. 162 SS, str. 216, t. 7; str. 217, t. 2.§ 129. 158 JD 2, str. 249.

155 Str. 92, t. 16; str. 93, t. 1. 159 JD 2, str. 248.


Tako so mi v mojem prispevku služile za izhodišče Škrabčeve oblikoslovne kategorije, ki sem jih primerjala s stanjem v slovnicah njegovih sodobnikov (A. Janežiča in J. Šumana). Nadalje sem jih primerjala s stanjem v Breznikovi slovnici in jih hkrati osvetlila z Ramovševimi zgodovinskimi razlagami oblik. Na koncu sem jih primerjala s stanjem v Toporišičevi sodobni slovnici. Izkazalo se je, da je oblikoslovje tisto področje v slovenskem jezikoslovju, za katerega je mogoče ugotoviti, da je bilo že kmalu dognano. Tako se v teh slovnicah vrstijo v okviru posameznih sklanjatev (te so različno razvrščene glede na staro delitev po osnovah ali na novo po spolu) med posebnostmi iste oblike, celo isti zgledi. Kot stalnice pa se prikazujejo med posebnostmi posamezne besede, kot npr. tla, bog, mož, otrok, oče, ljudje, pot ipd., s svojimi posebnimi oblikami kot ostanki starih sklanjatev.

Lahko rečemo, da je Škrabčevo jezikoslovno delo pomembno, ker je bogat vir za proučevanje naglasnih in oblikoslovnih posebnosti, kakor tudi zaradi izčrpnih zgodovinskih razlag posameznih sklonskih oblik. Pri tem se je izkazalo, da je bil tankočuten opazovalec in proučevalec slovenskega jezika, sposoben pravilno oceniti in razložiti marsikateri jezikovni pojav. To je pokazala tudi primerjava z izsledki drugih jezikoslovcev.

SummaryThe peculiarity of Škrabecʼs noun morphology are particularly the forms that are different

in modern literary language. Škrabec treated this topic systematically in his critical review of Valjavecʼs work on Slovene accent “Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jezikuʼ in prihodnja slovenska slovnica” (“Valjavecʼs ʻA Contribution to the Accent in (Neo) Sloveneʼ and the Future Slovene Grammar”).

Typical of the second half of the 19th c. with the publication of Miklošičʼs work is historical view of language development. Škrabec, like others, defended the division of nouns according to Common Slavic declensions, i.e., 1. a–declension, 2. o–declension (neuter and masculine), 3. i–declension, 4. u–declension, 5. consonantal, with the following main declension patterns: 1. dobrȃva, 2. a) jzero, b) korȃk, 3. čeljȗst, 4. sȋn, 5. molȋtev. The descriptions of the first three declensions are arranged in logical order, while he did not treat in detail u–and consonantal declensions; he described some of their features with o–declension. Along with the forms he also treated accent.

In 1st declension he pointed out the endings –á and –í in gen. pl./du. (e.g., gubȁ), –e in gen. sg. (e.g., gub), – in instr. sg. (e.g., gub), – in nom., acc. du. (gub). He considered such peculiarities as the word gospá and gen. pl. besedí.

In 2nd declension neuter nouns he pointed out the endings –u and –i in dat. sg. and –i and –u in loc. sg. (e.g., j ze ro); the old ending and –/–i and the newer ending –u in loc. sg. (e.g., mes); in nouns ending in –je the old ending –ji and the newer ending –ij in gen. pl. (e.g., poglavji, stoletji). He pointed out numerous nouns with the ending –e (e.g., veselje). In neuter and masculine nouns he explained the ending –am in dat. pl., which is the result of the analogy with the nom. pl. neut. (j z eram, korȃkam). Besides the ending –ov in gen. pl. m. (korȃkov) he quoted several examples with –ø ending (las) and ending –i (moží); ending –je in nom. pl. (golbje) in nouns with the original i–stem; ending –eh in loc. pl. (grobeh). Also, the nouns tla, bog, mož, otrok, oče, etc. have some peculiar case forms.

In 3rd declension he noted the difference among the endings –(i)jo, –(i)ma, –(i)mi (bolezənjo, –ənma, –əenmi: čeljustijo, –ima, –imi). He considered the form –ij in gen. pl. (kostij


instead of kosti) incorrect. The ending –je in nom. pl. (like gospod) spread from this noun to o–declension masc. nouns. He pointed out gen., instr. pl. in –í, –mí (kokoší, –mí). As a peculiarity he mentioned the noun ljudj, which almost entirely kept the original declension in plural. The noun pt he marked as masculine and feminine, in plural even as neuter.

According to Škrabec, Slovene does not have vocative case nor does it have an instrumental without preposition. Škrabecʼs morphology is the most detailed to time, enriched with historical examples.


· web viewveč o tem izvemo v razpravi naša fonetika v prozi in poeziji.57 ker se je...

Documents