univerza v mariboru ekonomsko-poslovna fakulteta, … · diplomski seminar je teoretično delo. pri...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA
KREDITNO TVEGANJE BANK PO BASLU II IN BASLU III
CREDIT RISK OF BANKS UNDER THE BASEL II AND BASEL III
Kandidatka: Alenka Kumer
Študentka rednega študija
Program: visokošolski strokovni
Študijska smer: Poslovne finance in bančništvo
Mentorica: mag. Sabina Taškar Beloglavec
Maribor, september 2012
IZJAVA
Podpisana Alenka KUMER izjavljam, da:
je bilo predloţeno diplomsko delo izdelano samostojno pod mentorstvom mag.
Sabine Taškar Beloglavec;
predloţeno diplomsko delo v celoti ali v delih ni bilo predloţeno za pridobitev
kakršne koli izobrazbe na drugi fakulteti ali univerzi;
soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
Maribor, Podpis:________________
2
PREDGOVOR
Pred vami je diplomski seminar, ki obravnava kreditno tveganje bank po Baslu II in Baslu
III. Za raziskovanje te teme sem se odločila, ker je tema zanimiva in aktualna.
Banke se v največji meri ukvarjajo s kreditiranjem pravnih in fizičnih oseb. Pri tem se
srečujejo predvsem s kreditnim tveganjem, kar pomeni tveganje nastanka izgube zaradi
neizpolnitve obveznosti dolţnika banke. Da bi banke lahko uspešno obvladovale kreditna
tveganja, morajo spremljati celotni potek posameznega kredita. Banke morajo vzpostaviti
ustrezen sistem odobravanja kreditov, vzdrţevati sistem upravljanja, vrednotenja in
spremljanje kreditov. Skratka, imeti morajo zadostno kontrolo nad kreditnim tveganjem.
Boljše upravljanje kreditnih tveganj naj bi bankam omogočal kapitalski sporazum,
imenovan Basel II, ki uvaja stabilen bančni sistem.
Basel II je namenjen večjim mednarodnim bankam, določena načela pa so namenjena
vsem bankam. Banke se morajo prilagoditi kapitalskim pravilom in jih začeti uvajati.
Kapitalska pravila v Baslu II so bolj kompleksna od do tedaj uveljavljenih. Za banko
pomenijo ta pravila prelomnico v njenem poslovanju. Basel II poskuša določiti tisti
odstotek kapitalske ustreznosti, ki je najvarnejši pri poslovanju banke.
Predlagana shema za merjenje kapitalske ustreznosti naj bi odpravila večino
pomanjkljivosti 1. baselskega sporazuma preko uvedbe tristebrnega načina ugotavljanja
kapitalske ustreznosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno
zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti sta dodana dva nova kvalitativna stebra,
regulativni nadzor in trţna disciplina. Pri tem naj bi shema ohranila poslanstvo starega
kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še
naprej je usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem
svetu. Obravnavanje bančnih tveganj je po njeni zaslugi celovitejše.
Baselski odbor za bančni nadzor je izdal prvo različico Basla III konec leta 2009, ki daje
bankam pribliţno tri leta časa, da izpolnijo vse zahteve. V veliki meri kot odgovor na
kreditne krize morajo banke ohraniti ustrezno razmerje finančnega vzvoda in izpolniti
določene kapitalske zahteve. Basel III temelji na dokumentu Basel I in Basel II in si
prizadeva za izboljšanje bančnega sektorja. Omogoča večjo sposobnost za reševanje
finančne in gospodarske krize, izboljšanje obvladovanj tveganja in okrepitev preglednosti
bank. Poudarek sporazuma Basel III je na tem, da spodbudi večjo odgovornost na ravni
posamezne banke, da bi zmanjšali tveganje za sistemske široke šoke.
Diplomski seminar je teoretično delo. Pri tem nisem imela teţav s pomanjkanjem
literature, je pa bila, zaradi zanimive teme, literatura v knjiţnici teţko dosegljiva.
Mojega diplomskega seminarja pa ne bi bilo brez pomoči številnih ljudi, ki bi se jim rada
ob tej priloţnosti tudi zahvalila. Predvsem se ţelim zahvaliti svojim staršem, ki so mi
nudili moralno podporo skozi vsa leta študija ter me finančno podpirali. Zahvalila bi se
tudi mentorici mag. Sabini Taškar Beloglavec, ki mi je priskrbela potrebno gradivo in mi
pomagala s koristnimi napotki pri pisanju diplomskega seminarja.
3
KAZALO
PREDGOVOR ...................................................................................................................2
1 UVOD ............................................................................................................................5
1.1 Opredelitev področja in opis problema ......................................................................5
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .................................................................................6
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ..........................................................................7
1.4 Predvidene metode raziskave ....................................................................................7
2 TVEGANJA ...................................................................................................................8
2.1 Sistematično tveganje ...............................................................................................8
2.2 Nesistematično tveganje ...........................................................................................8
3 KREDITNO TVEGANJE ............................................................................................. 10
3.1 Kredit in kreditni sistem.......................................................................................... 10
3.1.1 Kredit ............................................................................................................... 10
3.1.2 Kreditni sistem ................................................................................................. 10
3.2 Kreditno tveganje ................................................................................................... 10
3.4 Upravljanje s kreditnim tveganjem ......................................................................... 11
4 BASELSKI KAPITALSKI STANDARDI .................................................................... 12
4.1 Zgodovina standardov............................................................................................. 12
4.2 Basel II .................................................................................................................. 12
4.2.1 Minimalne kapitalske zahteve (STEBER I) ...................................................... 14
4.2.2 Regulativni nadzor (STEBER II) ...................................................................... 17
4.2.3 Trţna disciplina (STEBER III) ......................................................................... 18
4.3 Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II ............................................. 18
4.3.1 Zavarovanje z zastavo ...................................................................................... 19
4.3.2 Garancije kreditni derivativi ............................................................................. 20
4.3.3 Bilančno pobotanje........................................................................................... 20
5 BASEL III .................................................................................................................... 21
5.1 Opredelitev Basla III............................................................................................... 21
5.2 Kvalitativni vpliv predlogov ................................................................................... 22
5.3 Kvantitativni učinki predlogov ................................................................................ 22
4
5.4 Cilji Basla III ......................................................................................................... 23
5.5 Glavne spremembe in posledice ............................................................................. 24
6 SKLEP ......................................................................................................................... 27
POVZETEK .................................................................................................................... 28
ABSTRACT .................................................................................................................... 29
LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 30
Literatura ..................................................................................................................... 30
Viri .............................................................................................................................. 31
PRILOGE .......................................................................................................................... 1
KAZALO SLIK
Slika 1: Sistematično in nesistematično tveganje ............................................................... 9
Slika 2: Trije stebri .......................................................................................................... 13
Slika 3: Območje potencialnega povečanja na RWA (angl. risk weighted assets) in moţnim
številom ublaţitev povečanja RWA ................................................................................. 23
Slika 4: Basel III ima tri glavna področja ......................................................................... 24
KAZALO TABEL
Tabela 1: Stopnje tveganje oziroma uteţi za drţave in banke po Baslu II ...................................... 15
Tabela 2: Stopnja tveganja oziroma uteţi za podjetja po kapitalski shemi ..................................... 16
Tabela 3: Kvalitativni vpliv predlogov ......................................................................................... 22
5
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
V diplomski nalogi bomo raziskali področje kreditnega tveganje bank po Baslu II in Baslu
III. Kaj je pravzaprav kreditno tveganje bank? Kreditna tveganja zahtevajo največ kapitala,
torej so z vidika bank najpomembnejša. Basel II priznava štiri skupine zavarovanj za
zmanjšanje kreditnega tveganja: zastavo finančnih instrumentov, jamstvo, kreditne
derivative in bilančni pobot. S kreditnim tveganjem bodo banke lahko merile po
standardiziranem postopku ali pa z internimi modeli. Standardizirani postopek ţe poznajo.
Bistvena sprememba se nanaša na uteţi za tehtanje tveganj, ki so določena v obstoječem
dogovoru za razrede dolţnikov. Novi dogovor predvideva določanje uteţi glede na ocene
zunanjih bonitetnih organizacij. Z uporabo internih modelov lahko banke ocenijo kreditno
sposobnost vsakega dolţnika in iz tega izpeljejo oceno moţnih izgub, ki tvorijo podlago za
določitev najniţjega obsega potrebnega kapitala. Pri uporabi internih modelov se pričakuje,
da bo lestvica tveganj še bolj različna kot pri standardiziranem postopku. Tako Basel II kot
tudi Basel III sta svetovna regulativna standarda za banke.
Basel II je bil objavljen junija 2004 z namenom, da je oblikoval mednarodni standard za
bančne regulatorje za nadzor nad tem, koliko kapitala morajo imeti banke, da jih izloči za
zaščito pred vrsto finančnih in operativnih tveganj bank (in s tem celotno gospodarstvo).
Basel II poskuša s postavitvijo tveganj in zahteve za upravljanje kapitala doseči, da ima
banka dovolj kapitala za tveganja, s katerim banka razpolaga s pomočjo svojih kreditov in
investicijskih praks. To pomeni, da večja kot so tveganja, katerim je izpostavljena banka,
večji znesek kapitala morajo imeti banke za varovanje svoje sposobnosti in splošno
gospodarsko stabilnost. Basel II je bilo teţko izvajati v zakonodajnem okolju pred letom
2008 in napredek je bil na splošno počasen zaradi bančne krize, večinoma zaradi zamenjav
kreditnega tveganja in hipotekarno zavarovanih varnostnih trgov in podobnih izdelkov.
Zato Basel III vključuje veliko stroţje standarde in je bil hitro sprejet v nekaterih ključnih
drţavah.
Basel III krepi bančne kapitalske zahteve in uvaja nove regulativne zahteve glede
likvidnosti bank in bančnega finančnega vzvoda. Basel III je priloţnost in izziv za banke.
Lahko predstavlja trdno osnovo za nadaljnji razvoj bančnega sektorja in to lahko zagotovi
tako, da se preprečijo zadnje franšize. Basel III spreminja način, kako banke obravnavajo
upravljanje tveganja in financ. Novi reţim ţeli veliko večjo integracijo finančnih sredstev
in funkcij upravljanja s tveganji. Novi poudarki na obvladovanju tveganja, ki so neločljivo
povezani z Baslom III, zahtevajo uvedbo ali razvoj v okviru obvladovanja tveganj, ki je
robusten kot obstoječe infrastrukture za upravljanje financ.
V prvem delu diplomskega seminarja tako predstavljamo uvod, v katerem opredelimo
področje, problem, namen, cilje, osnovne trditve, predpostavke, omejitve raziskave in
predvidene nadaljnje raziskave.
Drugi del diplomskega seminarja govori o sistematičnem in nesistematičnem tveganju.
Tretji del diplomskega seminarja obravnava kreditno tveganje. Poglavje smo razdelili na
kredit in kreditni sistem. Podrobno smo napisali, kaj je kreditno tveganje, in navedli nekaj
6
definicij o kreditnem tveganju. V nadaljevanju predstavljamo oblike bančnih kreditov in
upravljanja kreditnega tveganja.
V četrtem delu predstavljamo Basel II, ki govori o kapitalskem sporazumu, ki je bil sprejet
leta 2003 in ureja bančno poslovanje in obvladovanje tveganj. Poudarek je na obravnavi
kreditnega tveganja, kapitalskih zahtevah za kreditno tveganje, kjer so dodane tudi zahteve
za operativno tveganje. Namen tega kapitalskega sporazuma je, da promovira varnost in
stabilnost bank celotnega finančnega sistema. Temelji na treh stebrih: minimalne
kapitalske zahteve, regulativni nadzor in trţna disciplina, ki so med seboj povezani in
tvorijo sistem pravil, ki naj bi jim banke sledile. V nadaljevanju predstavljamo njegove
štiri skupine zavarovanj, in sicer: zastavo finančnih instrumentov, jamstvo, kreditne
derivative in bilančni pobot.
V petem delu predstavljamo Basel III, ki je nastal kot odgovor na pomanjkljivost v
finančnih uredbah, kar je pokazalo finančno krizo v letu 2000. Opisali smo tudi, katere
posledice in spremembe Basel III prinaša. V nadaljevanju pišemo o obranavi kreditnih
tveganj v Baslu III.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve
Osnovni namen diplomskega seminarja je podrobneje predstaviti kreditno tveganje bank v
skladu z Baslom II in Baslom III.
Z diplomskim seminarjem bomo prikazali oblike kreditov bank in kako posamezne banke
in bančni sistem obvladuje kreditno tveganje. Pri Baslu II bomo podrobneje predstavili
zmanjševanje kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe tehnike CRM (angl. credit
risk mitigation techniques – CRM), ki naj bi banke stimulirala k bolj aktivnemu
upravljanju kreditnega tveganja in vplivu na razvoj tehnike. Pri Baslu III pa bomo
predstavili svetovni regulatorni standard o kapitalski ustreznosti bank in likvidnosti.
Cilji diplomskega seminarja:
preučiti kapitalske standarde,
definirati pojem tveganje,
predstaviti razčlenitve nove kapitalske sheme,
predstaviti zmanjšanje kreditnega tveganja v Baslu II,
predstaviti kvalitativni in kvantitativni vpliv predlogov v Baslu III,
predstaviti spremembe in posledice Basla III,
preučiti baselske standarde v kapitalskih direktivah EU.
Osnovne trditve diplomskega seminarja:
glede kreditnih tveganj so v Baslu II in Baslu III razlike,
Basel III je vsebinsko širši,
7
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave
Pri pisanju diplomskega seminarja se osredotočamo na kreditno tveganje bank po Baslu II
in Baslu III, ki se pojavlja pri bančnem poslovanju. Da bi se banke zavarovale pred
potencialnimi izgubami, ki jih lahko prinese kreditno tveganje, morajo analizirati podatke
posojilojemalca in s tem predvideti dogajanje v prihodnosti. Pri proučevanju kreditnega
tveganja bank se predvsem osredotočimo na spremembe, ki jih prinaša Basel III v
primerjavi z Baslom II.
Pri raziskovanju problema smo uporabili znanje, pridobljeno v treh letih študija na
Ekonomsko-poslovni fakulteti, in razpoloţljivo domačo in tujo literaturo. Pri obravnavi pa
smo uporabili zakone in predpise ter priporočila Banke Slovenije.
Prispevek iz prakse bo temeljil na podatkih kreditnega tveganja bank in na drugih
pomembnih podatkih bank.
Omejitev predstavlja pomanjkanje lastnih praktičnih izkušenj na področju delovanja bank.
1.4 Predvidene metode raziskave
Raziskava je statična. Raziskovalni pristop je deskriptiven ob uporabi metode kompilacije.
Pri pisanju diplomskega seminarja je uporabljena strokovna literatura, ki je dostopna v
knjiţnici. Veliko podatkov in informacij smo pridobili preko interneta, največ s spletne
strani Banke Slovenije.
8
2 TVEGANJA
2.1 Sistematično tveganje
Sistematično tveganje je, kakor ţe izraz pove, povezano s sistemom, gospodarskimi in
političnimi ter drugimi splošnimi razmerami, ki vplivajo na podjetja: inflacija, obrestne
mere, vojna, recesija itn. Sistematično tveganje je enako za vsa podjetja v nekem sistemu
oz. okolju (Blatnik 2010, 18).
Gre za tveganje spremembe vrednosti tečajev celotnega trga (npr. borznega indeksa, ki
zajema večino delnic na določenem trgu). Je tisto tveganje portfelja, ki ga ni moč odpraviti
z razpršitvijo naloţb (Perspektiva 2008).
Obrestne mere, recesija in vojne predstavljajo vire sistematičnega tveganja, saj vplivajo na
celotni trg in se jim ni mogoče izogniti z diverzifikacijo, saj ta vrsta tveganja vpliva na celo
vrsto vrednostnih papirjev. Sistematično tveganje lahko omejujemo le z zavarovano
postavko (Investopedija 2012).
Sistematično tveganje je občutljivo na dogodke, ki vplivajo na agregatne rezultate, kot so
donosi na trgu, širše celotno gospodarstvo na ravni virov gospodarstva ali celotni dohodek.
V mnogih dogodkih, kot so potresi in večje vremenske katastrofe, predstavljajo skupne
nevarnosti in so pomembni ne samo za distribucijo, ampak tudi za celotna vrednostna
sredstva (Schwarcz 2008, 198).
Dejavniki, ki vplivajo na sistematično kreditno tveganje naloţb, so makroekonomski
dejavniki, spremembe ekonomske politike, politične spremembe in cilji vladajočih
političnih strank. Med makroekonomske dejavnike sodijo stopnja inflacije, zaposlenost,
rast bruto domačega proizvoda, gibanje deviznih tečajev in obrestnih mer ter nihanja v
gospodarstvu. Med spremembe ekonomske politike uvrščamo spremembe denarne in
davčne politike, spremembe gospodarske zakonodaje ter omejitve uvoza in stimulacije
izvoza (Aver 2009, 32).
2.2 Nesistematično tveganje
Nesistematično tveganje se nanaša na posamezen gospodarski subjekt oz. na posamezno
naloţbo. Če pride v drţavi do visoke inflacije, bo ta vplivala na vsa podjetja v drţavi, če pa
enemu podjetju pogori obrat, to ne bo bistveno vplivalo na poslovanje drugih podjetij
(Blatnik 2010, 18).
Tveganje je povezano s posameznim izdajateljem oz. posameznimi izdajatelji. Bolj kot je
premoţenje razpršeno, manj je izpostavljeno tveganju posameznega izdajatelja in niţje je
nesistematično tveganje (Perspektiva 2008).
Tveganje spremembe cen se zaradi edinstvene okoliščine, določene varnosti, razlikujejo od
celotnega trga. To tveganje se lahko praktično izloči iz portfelja skozi diverzifikacijo
(InvestorWords 2012).
9
Dejavniki, ki vplivajo na nesistematično kreditno tveganje, so predvsem dejavniki
posameznega komitenta, kot so njegov značaj, njegova plačilna sposobnost in kapital,
zavarovanje kredita in splošni pogoji poslovanja. Pri tem se pri podjetjih izpostavlja
specifične dejavnike v okviru panoge in v okviru podjetja. Dejavniki v okviru panoge so
strukturna in ekonomska uspešnost panoge, zrelost panoge in njena stabilnost. V okviru
podjetja se kaţejo dejavniki, kot so splošne značilnosti podjetja, vodstvo, finančni poloţaj,
viri financiranja in finančno poročanje (Aver 2009, 32).
Slika 1: Sistematično in nesistematično tveganje
Vir: Blatnik (2010, 18.)
10
3 KREDITNO TVEGANJE
3.1 Kredit in kreditni sistem
3.1.1 Kredit
Beseda kredit je latinskega izvora. Izvira iz besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati
tistemu, ki je dal na up ali na kredit, da bo dobil dano na kredit nazaj. Govorimo o kreditu
ali o kreditnem razmerju, ki s tem nastane. Kreditno razmerje med upnikom na eni strani in
dolţnikom na drugi nastane takrat, ko ne pride v istem trenutku do dajatve in protidajatve.
Kakor pravi Pokorn (1967, 42), traja kreditno razmerje, ki tako nastane med strankami,
toliko časa, dokler še druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti. Kredit je samo
ena od neštetih kreditnih kupčij, in sicer tista, katere vsebina in namen je samo kredit
(Ribnikar 2006, 237–238).
3.1.2 Kreditni sistem
Kreditni sistem lahko definiramo kot oţje okolje, v katerem se kredit pojavlja. To okolje
pa ne bi bilo sistem, če ne bi bilo povezano v smotrno delujočo celoto med seboj organsko
povezanih delov in elementov. V organsko povezano celoto se deli povezujejo s predpisi,
navadami, uzancami in splošno veljavnimi načeli, ki se nanašajo predvsem na nosilce
kreditiranja, uporabnike kreditov, vire kreditnih sredstev, oblike in namene kreditiranja,
kreditna razmerja, načela gospodarjenja s kreditnim sredstvi, vrste kreditnih poslov in
drugo. Kreditni sistem zajema tudi bančni sistem, kar pomeni, da je prvi širši od drugega,
saj kreditni sistem zajema celotno kreditiranje, bančni sistem pa samo tistega, ki poteka s
posredovanjem bank. Kreditni sistemi se med seboj razlikujejo po strukturi zgoraj
omenjenih temeljnih elementov, pa tudi po tem, ali so podrobno urejeni s predpisi (drţave)
ali pa jih bolj urejajo poslovne navade, uzance in načela, ki se jih drţijo udeleţenci v
kreditni dejavnosti (Crnkovič 1987, 103).
3.2 Kreditno tveganje
Kreditno tveganje je tveganje, da dolţnik ob zapadlosti ne bo mogel v celoti vrniti glavnice
in pripadajočih obresti. Banke zmanjšujejo to tveganje z analizo kreditne sposobnosti
posojilojemalcev ter glede na velikost tveganja odločijo višino obrestne mere in oblikujejo
rezervacije. Rezervacije so lahko splošne in posebne, ki se oblikujejo glede na boniteto
dolţnika. Rezervacije so odbitna postavka stanja naloţb in zmanjšujejo dobiček (Dimovski
in Gregorič 1996, 43).
Kreditno tveganje pomeni tveganje finančne izgube, ki je posledica dolţnikove
nezmoţnosti, da zaradi katerega koli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene
obveznosti v celoti. Z drugimi besedami je to tveganje, da obresti, glavnice ali obojega
investitor ne bo dobil poplačanega v roku in v višini, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi
posla oziroma kot izhaja iz strukture denarnega toka finančnega instrumenta. To tveganje
11
je odvisno predvsem od vrste posla in od lastnosti posameznega izdajatelja dolga, z vidika
celotnega portfelja pa od povprečne kakovosti vseh izdajateljev dolga in od višine
izpostavljenosti posameznemu izdajatelju dolga (Izvozno okno 2011).
Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika do
banke (Zakon o bančništvu, Uradni list RS 7/99).
Splošna in največkrat uporabljena definicija pojmuje kreditno tveganje kot moţnost, da
kreditojemalec ne bo mogel ali ne bo hotel poravnati svojih obveznosti ob zapadlosti in v
skladu s sklenjeno kreditno ponudbo (Brealey Myers 2000, 809).
Pri minimiziranju kreditnega tveganja in sklepanju dobrih kreditnih pogodb je dobro
razumeti koncepta napačne izbire in moralnega hazarda (Laure 2004, 31).
Kreditno tveganje je tveganje, da ena stranka v pogodbi o finančnem instrumentu ne bo
izpolnila obveznosti in bo drugi stranki povzročila finančno izgubo (Peterlin 2005, 42).
3.4 Upravljanje s kreditnim tveganjem
Banke ţe od nekdaj upravljajo s kreditnim tveganjem. Navajamo štiri osnovne načine
minimiziranja kreditnega tveganja v bankah (BS, 2000).
1. s postavljanjem ustrezne cene kreditov (aktivne obrestne mere): obrestna mera
na kredit mora pokrivati trţno obrestno mero netveganih naloţb, administrativne
stroške kredita in premijo za tveganje;
2. z racionalizacijo kredita: banke običajno postavljajo določene meje zadolţevanja
za posamezne kliente in jih upoštevajo pri odločanju o kreditih;
3. z uporabo garancij: banke morajo nadzorovati tudi gibanje cen sredstev, ki so bile
dane v garancijo kredita. V primeru padca njihove vrednosti ob nespremenjeni
vrednosti kredita in obrestni meri mora banka zahtevati dodatne garancije do višine
potrebne vrednosti za zavarovanje kredita;
4. z diverzifikacijo kredita: z upoštevanjem moderne teorije portfelja in korelacije
donosov posameznih naloţb lahko banke diverzifikacijo svojih kreditov zmanjšajo
in tako popolnoma odpravijo nesistematično tveganje svojega portfelja.
12
4 BASELSKI KAPITALSKI STANDARDI
4.1 Zgodovina standardov
Kapitalski sporazum je bil pripravljen s strani Baselskega odbora za nadzor bank (Basel
Committee on Banking Supervision). Odbor je leta 1974 ustanovil guverner centralnih
bank desetih najrazvitejših drţav, zdruţenih v skupino G-10.
Baselski kapitalski dogovor iz leta 1988 ima določene pomanjkljivosti pri določanju
stopnje za tehtanje kreditnega tveganja zaradi nezadostnega upoštevanja različne kreditne
kakovosti podjetij. Za terjatve do podjetij različne kreditne kakovosti je bila določena uteţ
tveganja 100 %. V novi shemi merjenja kapitalske ustreznosti naj bi standardna uteţ za
tehtanje terjatev do podjetij še naprej ostala 100 %, vendar bi se za terjatve do podjetij z
visoko boniteto dodelila uteţ 20 %, za terjatve do podjetij s slabšo bonitetno oceno pa uteţ
tveganja 150 %. Določitev uteţi tveganja 20 % za terjatve do podjetja z zelo visoko
bonitetno oceno je posledica dejstva, da obstajajo med drţavami G-10 precejšne razlike
med podjetji, ki so ocenjena s strani zunanjih ocenjevalnih agencij (Sušnik 2000, 24).
Baselski odbor se je odločil, da bo ta izvirni sporazum zahteval prenovo, da se bo zahteval
ponovni kapital, ki ga bodo uskladili s sporazumom, s sodobnimi kreditnimi tveganji.
Basel II (kot je znano) je posodobitev prvotnega sporazuma. Zasnovan je tako, da je bolj
prilagodljiv in na tveganje bolj občutljiv kot njegovi predhodniki. To vpliva na vse banke
in druge finančne institucije, vključno z bankirji skrbnika. Sporazum ponuja osnutek, sklop
predpisov za bančna sredstva. Pred petnajstimi leti so imele poslovne banke največje
tveganje s kreditnim portfeljem. Prenovljeni baselski sporazum je bil obnovljen leta 2004
(Basel II), sprejet pa je bil leta 2006 in je namenjen za oblikovanje mednarodnega
standarda za bančni regulatorjev nadzor. Zagovorniki sporazuma Basel II so verjeli, da bi
ta mednarodni standard zaščitil mednarodne finančne sisteme. V teoriji Basel II poskuša
doseči, da bi z vzpostavitvijo tveganja in zahteve za upravljanje kapitala zagotoviti namen,
da bi banke imele dovolj kapitala za tveganje, pri čemer izpostavljajo svoja posojila
(Oesterreichische nationalbank 2006, 1).
Basel II slovenske banke uporabljajo od leta 2007. Ponekod se je začetek prestavil z
začetka leta 2007 na začetek 2008, do takrat pa so banke uporabljale oba sporazuma (Basel
I in Basel II). Kritika starega sporazuma (Basel I) je, da v zadostni meri ne upošteva
nekreditnega tveganja, saj se je osredotočil na kvantitativno merjenje kapitalske
ustreznosti, premalo pa na kvalitativni vidik. Basel II je zasnovan na treh stebrih, in sicer
na: minimalnih kapitalskih zahtevah (angl. Minimal Capital requirements), regulativnem
nadzoru (angl. Supervisory Review) in trţni disciplini (angl. Market Discipline), ki jih
bomo podrobneje opisali v naslednjih poglavjih (Oesterreichische nationalbank 2006, 1).
4.2 Basel II
Baselski odbor je junija 1999 izdal predlog sheme za merjenje kapitalske ustreznosti (New
Capital Adequacy Framework), ki naj bi nadomestila sporazum iz leta 1988 (Basel Capital
Accord). Basel I je zdaj zastarel. V uporabi je bolj obseţen sklop smernic, znanih kot Basel
II. V postopku izvajanja popravkov in novih posodobitev v odgovor na finančno krizo
13
poteka v več drţavah. Basel II so priporočila glede bančnih zakonov in predpisov, ki jih je
izdal Baselski odbor za bančni nadzor. Shema naj bi ohranila poslanstvo starega
sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema, hkrati pa odpravi
svoje pomanjkljivosti. Kapitalski sporazum Basel II, sestavljajo trije stebri: minimalne
kapitalske zahteve, drugi steber –regulatorni nadzor in tretji steber- trţna disciplina.
Minimalne kapitalske zahteve za kreditno tveganje se sicer obranavajo in izračunajo v
okviru prvega stebra. Osnovna prednost Basla II t.j. večja občutljivost kapitalskih zahtev
za tveganje, je namreč tudi ena izmed nejgovih večjih slabosti. Za banke, ki bodo za
izračunavanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje uporabljale pristop, temelječ na
internih ratingih (IRB), ki bo sluţilo kot podlaga pri odločanju o višini kapitalske rezerve
nad regulatornim minimumom. Drugi steber naj bi torej ublaţil očitano procikličnost Basla
II. Kapitalske rezerve, temelječe na rezultatih bodo tako pripomogle k uresničevanju
tretjega načela, v skladu s katerim naj bi banke poslovale nad regulatornim kapitalskim
minimumom. Posebno pozornost pa bomo posvetili tudi tehnikam za zmanjševanjem
kreditnega tveganja (CRM tehnike) (Sušnik 2000, 21).
Slika 2: Trije stebri
Vir: Banka Slovenije (2006, 3.)
Predlagani tristebrni sistem določanja zadostnosti kapitala bank predstavlja revizijo in
hkrati nadgradnjo baselskega kapitalskega sporazuma iz leta 1988. Osrednji del še vedno
predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev (prvi steber), ki naj bi bilo po
zaslugi spremenjene metodologije merjenja bolj občutljivo na različne stopnje kreditnega
tveganja v bankah in bolj prilagojeno realnosti na finančnih trgih (Aver 2009, 16).
14
Temeljnemu kvantitativnemu stebru sta v kapitalski shemi dodana dva kvalitativna stebra,
in sicer regulativni nadzor in trţna disciplina. V okviru drugega stebra gre za preverjanje
nadzornikov, ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju
bančnih in finančnih storitev. Nadzorniki morajo imeti pooblastilo, da lahko zahtevajo
višjo kapitalsko ustreznost. Banka mora sproti ocenjevati ustreznost višine svojega
kapitala. Za zagotovitev varnega poslovanja bank ni vedno dovolj koeficient kapitalske
ustreznosti v višini 8 %. Sprotno preverjanje kapitalske ustreznosti banke omogoča hitro
ukrepanje nadzornikov, če obseg zahtevanega regulatornega kapitala ne bi v zadostni meri
pokrival ţelje banke po prevzemanju tveganj. Vendar je zagotavljanje zadostnosti
bančnega kapitala v prvi vrsti naloga in odgovornost managementa banke, ki mora biti
sposoben dokazati, da so zastavljeni kapitalski cilji banke zasnovani na trdni, realni
podlagi (Sušnik 2000, 21).
Vse pomembnejšo vlogo pri spodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra
trţna disciplina. Eden izmed vzvodov za doseganje večje trţne discipline je večja
pregledanost poslovanja bank. Trţna disciplina kot tretji steber kapitalske sheme zahteva
aktivno vlogo trţnih udeleţencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke,
katerih poslovanje je pregledno, in kaznujejo »nedisciplinirane« banke. Trţnim
udeleţencem, ki so zainteresirani za podrobnejše informacije o upravljanju s tveganji,
mora banka omogočiti dostop do informacij, ki bi jim pomagale pri razumevanju velikosti
izpostavljenosti različnim vrstam tveganj. Banka bi morala razkriti tudi pretekle podatke o
svojem poslovanju in o količnikih kapitalske ustreznosti. V kvalitativnem opisu naj bi
banka obrazloţila svoje interne sisteme za celovito oceno kapitalske ustreznosti (Sušnik
2000, 21–22).
4.2.1 Minimalne kapitalske zahteve (STEBER I)
Minimalne kapitalske zahteve se obravnavajo za kreditna, trţna in operativna tveganja.
Minimalne zahteve so sestavljene iz treh temeljnih elementov: definicije regulatornega
kapitala, tveganju prilagojenih sredstev in minimalne ravni kapitala za tveganje
prilagojenih sredstev.
Kapital se deli na kapital 1. Reda (angl. core capital oziroma, tier 1) in kapital 2. Reda
(angl. additional, supplementary ali tier 2). Dodatni kapital ne sme presegati temeljnega
kapitala. Pri tveganju prilagojeni aktivi se pri kreditnem tveganju seštejejo stopnje tvegnaja
(0%, 20%, 50% ali 100%) glede na kreditno, trţno in valutno tveganje (Beloglavec 2012,
2).
Prvi steber določa, da mora koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga izračunamo kot
razmerje med celotnim kapitalom in tveganjem prilagojeno aktivo (angl. risk weighted
assets), predstavljati najmanj 8 % kreditnega tveganja banke.
Koeficient kapitalske ustreznosti prikazujemo v formuli 4.1:
Minimalni kapitalski koeficient 8% =celotni kapital
kreditno tveganje+trţna tveganja+operativno tveganje (4.1)
15
Za merjenje kapitalske zahteve za kreditno tveganje, kapitalski sporazum predvideva
naslednje moţne pristope (Overview of The Basel Capital Accord 2001, 28):
standardiziran pristop (spremenjena različica obstoječega pristopa) in
pristop, temelječ na internih ratingih, ter napredni pristop.
4.2.1.1 Standardizirani pristop
Baselski odbor za bančni nadzor izboljšuje standardizirani pristop ugotavljanj kapitalske
ustreznosti na naslednje načine (Aver 2009, 17):
z večjo diferenciacijo kreditnega tveganja komitentov različnih bonitet z uporabo
bonitetnih ocen mednarodnih ocenjevalnih agencij,
z zagotovitvijo večje diferenciacije kreditnega tveganja tako, da je štirim stopnjam
za tehtanje kreditnega tveganja dodana še ena uteţ, tj. 150 %,
z upoštevanjem tudi ostalih vrst tveganj, kot je tveganje spremembe obrestne mere
in operativno tveganje,
z moţnostjo zahtevanja kapitala tudi za likvidnostno in pravno tveganje ter
tveganje ugleda.
Standardizirani pristop za ugotavljanje tehtane aktive in kapitalskih zahtev je del Basla I.
Praktično ne daje prostora za diferenciacijo kreditnega tveganja med različnimi skupinami
komitentov. Največjo spremembo zagotovijo z uporabo zunanjih ratingov (bonitetnih ocen
rating agencij) za določanje tveganosti posameznih drţav in drugih dolţnikov (Sušnik
2000, 23).
Tabela 1: Stopnje tveganje oziroma uteži za države in banke po Baslu II
Dolţnik
OCENA TVEGANOSTI TERJATEV (UTEŽ)
AAA do AA-
A+ do A-
BBB+ do BBB-
BB+ do B-
Pod B-
Nerangirane terjatve
Drţave 0 % 20 % 50 % 100 % 150 % 100 %
Banke a) 20 % 50 % 100 % 100 % 150 % 100 %
b1) 20 % 50 % 50 % 100 % 150 % 50 %
b2) 20 % 20 % 20 % 50 % 150 % 20 %
Vir: The New Basel Capital Accord 2001.
Bonitetne ocene mednarodnih agencij naj bi, pri ocenjevanju tveganosti drţav in drţavnih
organov, nadomestile predhodno razlikovanje med OECD in ne-OECD drţavami.
Dosedanjim štirim stopnjam za tehtanje kreditnega tveganja je dodana nova, tj. 150 %, in
sicer za visoko tvegane drţave, ki imajo bonitetno oceno pod B- po metodologiji bonitetne
agencije Standard & Poor's. Iz tabele 1 je razvidno, da je stopnja tveganja oz. uteţ 0 %
omejena le na najmanj tvegane drţave, ki imajo najmanj boniteto AA-. Uteţi za tehtanje
tveganosti terjatev bank do drţav in drţavnih organov določajo domači nadzorni organi, ki
16
lahko dovolijo bankam uporabo boljših uteţi za tveganje, kot bi sledile iz bonitetnih ocen
mednarodnih ocenjevalnih agencij (Sušnik 2000, 24).
V shemi merjenja kapitalske ustreznosti sta predlagana dva načina določanja uteţi za
tveganje terjatev do bank (Aver 2009, 18–19).
1) Po prvem načinu je določitev uteţi tveganja povezana z boniteto ocen drţave, kjer ima
banka sedeţ. Uteţ, ki se določi za terjatve do bank, je za eno stopnjo manj ugodna od uteţi
za terjatve do drţave. Najvišja uteţ za tveganje terjatev do bank znaša 100 %. Izjema so le
terjatve do bank iz drţav z bonitetno oceno, niţjo od B-, za katere je določena 150 % uteţ
tveganja. Nasprotno se za terjatve do banke iz drţave bonitete AA določi uteţ 20 %, ki je
enaka uteţi za tveganje terjatev do drţave z niţjo bonitetno oceno od banke (tj. Od A+ do
A-).
2) Drugi način določanja uteţi tveganja za terjatev do bank je povezan z zunanjo bonitetno
oceno banke, pri čemer nobena terjatev do banke ne more dobiti uteţi, manjše od 20 %, oz.
uteţi, ki bi bila bolj ugodna od uteţi za tveganje terjatev do drţave, kjer je sedeţ banke.
Tovrstnemu načinu določanja uteţi za tveganje je dodan element ročnosti. Kratkoročne
terjatve do bank (npr. z dospelostjo, manjšo od 6 mesecev) bi dobile uteţ tveganja, ki je za
eno stopnjo ugodnejša od običajne uteţi tveganja za terjatev do banke. V primeru, da je za
terjatev do banke določena uteţ tveganja 50 %, bi se za kratkoročno terjatev do te banke
uporabila uteţ 20 %.
Tabela 2: Stopnja tveganja oziroma uteži za podjetja po kapitalski shemi
Dolţnik
OCENA TVEGANOSTI TERJATEV (UTEŽ)
AAA do AA- A+ do A- BBB+ do BB- Pod BB- Nerangirano
Podjetje 20 % 50 % 100 % 150 % 100 %
Vir: The New Basel Capital Accord (2001.)
V okviru predloga kapitalske sheme ni povsem jasno opredeljeno, ali se uteţ za tveganje
določi glede na bonitetno oceno izdajatelja ali glede na boniteto finančnega instrumenta.
Kljub večji diferenciaciji tveganja terjatev do podjetij v primerjavi s starim kapitalskim
sporazumom, ta še ni dovolj zadovoljiva. Iz tabele 2 je razvidno, da je za terjatev do
podjetja z investicijsko bonitetno oceno A+ in za terjatev do podjetja s špekulativno
bonitetno oceno BB+ določena enaka uteţ tveganja, ki znaša 100 %. Omejeni kapitalski
predlog ni izničil trenutnih spodbud za kapitalsko arbitraţo (Aver 2009, 19).
4.2.1.2 Pristop, temelječ na internih ratingih
Banke bodo v okviru naprednega in osnovnega IRB pristopa s kreditnim tveganjem v
portfelju pod pogojem upoštevale določene metodološke standarde, uporabljale interne
ocene kreditnih sposobnosti posojilojemalca. Banke bodo pripravile bonitetno oceno za
vsakega posojilojemalca posebej in na podlagi tega ocenile potencialno izgubo. Tako
osnovni kot napredni IRB se bo uporabljal za celotni bančni portfelj. Za različne vrste
kreditne izpostavljenosti bo za izračun kreditnega tveganja določeno analitično ogrodje.
Banke bodo pri osnovnem pristopu ocenile verjetnost neplačila za vsakega posojilojemalca
17
posebej, regulatorji pa bodo priskrbeli druge parametre za izračun kapitalskih zahtev za
kreditno tveganje. Pri prednostnem pristopu pa bodo banke z razvitim internim kapitalskim
razdelitvenim procesom morale poskrbeti tudi za vse preostale vhodne podatke. V obeh
IRB pristopih bo lestvica uteţi za kreditna tveganja v primerjavi s tisto, ki se uporablja pri
standardiziranem pristopu, zelo različna, kar bo omogočilo večjo diferenciacijo tveganja in
natančnejši izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (The New Basel Capital
Accord: an explanatory note 2001, 4).
Baselski odbor in Evropska komisija sta mnenja, da bi se predvsem bolj sofisticirane
banke pri določanju kapitalski zahtev za kreditna tveganja lahko v večji meri opirale na
svoje lastne sisteme za razvrščanje komitentov. Osnovni cilj pristopa, temelječega na
internih ratingih, je zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naloţb ali poslov,
česar obstoječi standardizirani model za določanje tvegane aktive ne omogoča (Barle in
Ţunič 2000, 97–98).
Prednosti novega pristopa so predvsem v boljšem razlikovanju med razredi tveganj,
pokrivanju veliko večjega števila dolţnikov (velikih in najmanjših, nerangiranih),
upoštevanju dodatnih faktorjev tveganja (v internih ratingih so vključene informacije, ki jih
rating agencije pri oblikovanju svojih bonitetnih ocen slabo ali sploh ne poznajo) in
spodbujanju nadaljnjega razvoja tehnike za merjenje in upravljanje s tveganji v bankah.
Uporaba tega pristopa v nadzorne namene bi pomenila velik korak naprej pri razvoju
bankam bolj »prijaznega« nadzora (to je nadzor, ki priznava dolgoletne aktivnosti in
napredek bank pri identifikaciji, spremljanju in obvladovanju tveganj) (Sušnik 2001, 4).
Zavedati pa se je treba nekaterih pomanjkljivosti oziroma slabosti pristopa na internih
ratingih. Gre predvsem za vprašanje primerljivosti med internimi rating sistemi v različnih
bankah, povezano z njihovo precejšno heterogenostjo in vlogo subjektivnih faktorjev, ki so
obvezen del presoje vsake bonitetne ocene. Ker naj bi banke za uporabo tega pristopa v
nadzorne namene pridobile soglasje nadzornega organa, se pojavlja tudi vprašanje
zadostnega števila in usposobljenosti nadzornika za kontroliranje in potrjevanje
spremenljivosti uporabe teh sistemov. Pristop naj bi bil razvojno naravnan, torej zadosti
fleksibilen, da bi tekom časa dopuščal spremembe oziroma poznavanje bolj razvitih,
kompleksnejših analitičnih metod za merjenje kreditnega tveganja (Sušnik 2001, 4–5).
4.2.2 Regulativni nadzor (STEBER II)
Regulativni nadzor naj bi predstavljal formalizacijo obstoječih praks nadzornikov na
področju nadzora bančnega kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Drugi steber določanja
zadostnosti kapitala bank je nekako kritičen, kvalitativen dodatek k prvemu,
kvantitativnemu stebru. Bančni nadzorniki in regulatorji ţelijo zagotoviti skladnost obsega
kapitala bank s tveganostjo njihovega poslovanja (Aver 2009, 28).
Njegova vsebina je strnjena v štirih osnovnih načelih, ki se medsebojno dopolnjujejo
(Pillar 2: Supervisory Review Proces 2001, 2):
banke naj bi absolutni znesek svojega kapitala prilagajale tveganosti svojega
poslovanja tako, da bi ves čas poslovale nad predpisanim minimumom; v
18
nasprotnem primeru morajo nadzorniki imeti moč zahtevati povečanje kapitala nad
omenjeni minimalni nivo,
v bankah morajo biti vzpostavljeni interni sistemi za celovito oceno njihove ţelene
oziroma ustrezne kapitalske moči,
nadzorniki morajo preverjati in vrednotiti interne ocene kapitalske ustreznosti
banke ter njihove strategije kot tudi izpolnjevanje predpisanega minimuma,
nadzorniki morajo ukrepati takoj, ko obstaja nevarnost, da kapital banke pade pod
nivo, ki ga označujemo za varnega (prudent).
4.2.3 Trţna disciplina (STEBER III)
Trţna disciplina ima pomembno vlogo pri zagotavljanju stabilnega in varnega finančnega
sistema. Za njeno doseganje je potrebna večja preglednost poslovanja bank, ki jo je moţno
doseči z večjim obsegom javnega razkritja ter objavo podatkov o poslovanju banke. Za
doseganje večje trţne discipline je potrebna aktivna vloga trţnih udeleţencev, ki s svojimi
odločitvami nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in varno ter kaznujejo
nedisciplinirane banke (Sušnik 2000, 29).
Baselski odbor za bančni nadzor namerava povečati trţno transparentnost z namenom, da
bi lahko trţni udeleţenci laţe ocenjevali kapitalsko ustreznost posamezne banke. Ob
uveljavitvi tretjega stebra nove kapitalske sheme bodo morale banke najmanj enkrat letno v
svojih poslovnih poročilih razkriti podrobne podatke o svojem poslovnem rezultatu,
finančnem poloţaju, strategijah obvladovanja tveganj, izpostavljenosti tveganjem, strukturi
kapitala, oblikovanih rezervacijah za kritje potencialnih izgub iz naslova kreditnega in
ostalih tveganj ter osnovne podatke o managementu banke (Rotovnik 2003, 38).
4.3 Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II
V obdobju po uveljavitvi baselskega kapitalskega dogovora iz leta 1988 so se z naglico
razvijale razne tehnike zmanjševanja in upravljanja s kreditnim tveganjem (angl. credit risk
mitigation techniques – CRM-tehnike). Ta ni v zadostni meri upošteval zmanjšanje
kreditnega tveganja z uporabo tehnik za upravljanje s kreditnim tveganjem, ki so
bistvenega pomena za varno poslovanje bank. Zato je potrebno v novi shemi za merjenje
kapitalske ustreznosti razširiti priznavanje omejenih tehnik, s katerimi bi bilo mogoče
zmanjšati kapitalske zahteve bančnih regulatorjev. Hkrati naj bi zagotovili, da bi imele
banke dovolj kapitala za pokrivanje naslednjih oblik preostalega tveganja, ki je posledica
nepopolne zaščite pred kreditnim tveganjem (Aver 2009, 27).
Za hitro naraščajočo uporabo novejših oblik CRM-tehnik pa je ključna sprememba v
razmišljanju bank, ki je pripeljala do trgovanja s kreditnimi izpostavljenostmi in
posledično do razvoja ustreznih trgov. Zato Basel II obravnavi CRM-tehnik posveča
posebno pozornost. Opredeljuje jih kot načina za zmanjševanje kreditnega tveganja z
uporabo zavarovanja z zastavo, garancij, kreditnih izvedenih finančnih instrumentov
19
(kreditni derivativi)1 ali na podlagi pogodbenega pobotanja medsebojnih terjatev in
obveznosti, ki jih bomo podrobneje opisali v nadaljevanju. CRM-tehnike vsekakor niso
novost na finančnih trgih. Tudi banke se med seboj razlikujejo tako po obsegu uporabe
CRM-tehnik kot po vrstah uporabljenih CRM-tehnik. V Baslu II se zavedajo, zato v okviru
nove kapitalske sheme še vedno omogočajo moţnost uporabe enostavne metode za
merjenje učinkov zavarovanj, hkrati pa ţelijo s posodobljenimi kapitalskimi pravili, s
katerimi skušajo oceniti dejansko zmanjšanje kreditnega tveganja zaradi uporabe CRM-
tehnik, zagotoviti večjo spodbudo bankam za aktivnejše upravljanje s kreditnim tveganjem
(The Standardised Approach to Credit Risk 2001, 15).
Pri obravnavi CRM-tehnik v okviru kapitalskega sporazuma mora baselski odbor
zagotoviti (Janevska 2004, 35):
večjo spodbudo bankam za učinkovito upravljanje s kreditnim tveganjem,
moţnost uporabe enostavne metode, ki jo lahko implementira večje število bank,
kapitalsko obravnavo CRM-tehnik, ki temelji na njihovem ekonomskem učinku,
kar bo posledično zagotovilo večjo doslednost in fleksibilnost pri obravnavi
različnih oblik CRM-tehnik.
Cilj snovalcev novega sporazuma je torej priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega
tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM-tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj
aktivnemu upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh
tehnik. Hkrati baselski komiteji opozarjajo, da CRM-tehnike sicer zmanjšujejo kreditno
tveganje, vendar pa lahko njihova uporaba istočasno vpliva na nastanek ali porast
izpostavljenosti iz drugih tveganj, kot so na primer pravno, operativno, likvidnostno ali
trţno tveganje (Janevska 2004, 35).
4.3.1 Zavarovanje z zastavo
Kapitalska shema v zavarovanju z zastavo se na tem področju razlikuje v dveh bistvenih
točkah (Janevska 2004, 2):
določa širši spekter instrumentov, ki jih pri izračunu ragulatornega kapitala
priznava za zavarovanje dela ali celotnega zneska transakcije oziroma posla,
določa dve metodi za merjenje učinka zavarovanja z zastavo:
o enostavno metodo (angl. simple approach),
o razvito metodo (angl. comprehensive approach).
Za priznanje učinka zavarovanja z zastavo pri izračunu kapitalskih zahtev morajo biti
izpolnjeni naslednji minimalni kriteriji:
pravna gotovost – pravni mehanizem mora jasno in nedvoumno zagotavljati, da se
terjatev poplača iz zavarovanja v primeru, da originalni dolţnik ne poravna svoje
obveznosti;
1 Izmed kreditnih derivativov bosta kot ustrezni priznani dve obliki teh instrumentov, in sicer kreditna
zamenjava (angl. credit default swap) ter zamenjava celotnega donosa (angl. total return swap).
20
nizka korelacija zavarovanja z osnovno izpostavljenostjo – na primer vrednostni
papirji, katerih izdajatelj je dolţnik, niso ustrezno zavarovanje, saj je njihova
vrednost neposredno odvisna od kreditne bonitete izdajatelja, ki je hkrati dolţnik;
ustreznost procesov upravljanja s tveganji – kot je ţe omejeno, lahko uporaba
CRM-tehnik vpliva na nastanek drugih tveganj, zato mora banka imeti
vzpostavljene ustrezne procese za kontrolo teh tveganj.
4.3.2 Garancije kreditni derivativi
Banke bodo morale izpolnjevati vrsto pogojev oziroma minimalnih zahtev baselskega
komiteja tudi v primeru garancij in kreditnih derivativov, če bodo ţelele biti deleţne
kapitalskih olajšav. Poleg zagotavljanja ustreznega procesa upravljanja s tveganji, ki je
temelj za uporabo katerokoli CRM-tehnike, morajo garancije in kreditni derivativi v okviru
nove kapitalske sheme predstavljati neposredno terjatev do osebe, ki zagotavlja tovrstno
zavarovanje. Hkrati pa mora biti nedvoumno jasno, na katero osnovno izpostavljenost se
garancija oziroma kreditni derivativ nanaša. Pri tem je mogoče natančno ugotoviti, v
kolikšni meri zavarovanje pokriva izpostavljenost. Zelo pomembna pogoja sta tudi
nepreklicnost in brezpogojnost takšnega zavarovanja.
Poleg naštetega mora banka za priznavanje garancije izpolnjevati še druge dodatne
zahteve, predvsem glede ustreznosti dokumentacije, unovčljivost garancije v primeru
neplačila originalnega dolţnika in podobno. Pri kreditnih derivativih zaradi kompleksnosti
instrumenta nova kapitalska shema navaja še več minimalnih zahtev kot pri garancijah. To
so na primer zahteve glede sestavin pogodbe, opredelitve trenutka vzpostavitve terjatve iz
naslova kreditnega derivativa, načina poravnave ter drugih specifičnih značilnosti tega
instrumenta (The New Basel Capital Accord 2003, 35).
4.3.3 Bilančno pobotanje
Nova kapitalska shema za kapitalsko obravnavo bilančnega pobotanja terjatev in
obveznosti do iste stranke kot ene izmed CRM-tehnik predpisuje določene pogoje (The
Standardised Approach to Credit Risk 2001, 30):
obstoj trdne pravne podlage, ki zagotavlja izpolnitev pogodbe,
banka mora biti v vsakem trenutku sposobna določiti terjatve in obveznosti do iste
stranke, ki so predmet bilančnega pobotanja,
spremljava in kontrola tveganja, ki nastane zaradi krajše zapadlosti obveznosti
nasprotne stranke od zapadlosti terjatve do te stranke (angl. roll-off risk),
spremljava in kontrola izpostavljenosti na neto osnovi.
Ker ima banka večje število terjatev in obveznosti do nasprotne stranke, ki so predmet
pogodbenega pobotanja, mora tak portfelj razstaviti na posamezne terjatve in povezanosti,
ki se nato pobotajo na individualni osnovi.
21
5 BASEL III
Basel III temelji na treh stebrih. V prvem so minimalne kapitalske zahteve. Drugi steber
temelji na ocenjevanju bank, njenih tveganj in njene sestave kapitala. Tretji steber pa je
namenjen utrjevanju trţne discipline in zahtevam za transparentnost delovanja in izkazov
bank. Sama organizacija je enaka kot v Baslu II vendar so stebri močno okrepljeni. Basel
III bo vplival na vse banke, vendar se bo jakost vpliva razlikovala med različnimi tipi in
velikosti bank. Večina bank bo morala povečati količino in kvaliteto kapitala. Basel III
poskuša zmanjšati tudi kreditno tveganje. Izvedeni finančni instrumenti in repoji niso več
brez tveganja in imajo pod baslom III 2% uteţ. Poleg tega je uvedel višji korelacijski
faktor za tveganje za velike finančne institucije ter za finančne institucije ki niso regulirane
(z svojim IRBA- Internal Ratings Based Approaches, načinom ocenjevanja).
5.1 Opredelitev Basla III
To je tretji baslov sporazum, ki je nastal kot odgovor na pomanjkljivost v finančnih
uredbah, ki je pokazala finančno krizo v letu 2000. Basel III krepi kapitalske zahteve bank
in uvaja nove regulativne zahteve glede likvidnostih bank in bančnega finančnega vzvoda.
OECD ocenjuje, da bo izvajanje sporazuma Basel III zmanjševalo letno rast bruto
domačega proizvoda za 0,05 do 0,15 odstotnih točk. Basel III temelji na Baslu I in Baslu II
ter si prizadeva za izboljšanje bančnega sektorja in boljšo sposobnost za reševanje
finančnih in gospodarskih stresov, obvladovanje tveganj in okrepitev preglednosti bank.
Basel III je občutljivejši na povečanje kakovosti kapitala bank, s čimer se je bistveno
povečala zahtevana stopnja njegovega kapitala. Zmanjšalo pa bi se tudi sistemsko tveganje
in s tem ima dovolj časa za nemoten prehod na nove ureditve (London Stock Exchange
2012, 1).
Basel III pomeni, da se bodo leta 2015 začeli izboljševati ureditve, nadzor in obvladovanja
tveganj v bančnem sektorju. Novi predpisi bančništva, ki bodo veljali od leta 2015, so bili
v središču razprave pred kratkim, saj se banke borijo za izpolnjevanje zahtev, ki jih
predlaga Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS). Cilj baselskega odbora je izboljševati
bančne sektorske sposobnosti za obvladovanje protestov, ki prihajajo iz finančne in
gospodarske napetosti, ne glede na vir, s čimer se zmanjša tveganje za prelitje iz
finančnega sektorja v realno gospodarstvo (London Stock Exchange 2012, 1).
Basel III je le en del temeljnega prestrukturiranega pristopa k tveganju in ureditvam na
finančnem sektorju. Vsako področje sprememb (upravljanje, nadzor, trţna struktura
izvedenih finančnih instrumentov) je ločeno od posvetovanja, razpravljanja in izvajanja
faz. V primerjavi z izvajanjem Basla II, ki ima višjo raven dinamičnosti in zahtevnosti, bo
medsebojna odvisnost v globalnem regulativnem okolju dodana kot velik izziv izvajanja
Basla III (KPMG International Cooperative 2010, 3–5).
22
5.2 Kvalitativni vpliv predlogov
Tabela 3: Prikazuje kvalitativni vpliv predlogov.
Vir: KPMG International Cooperative (2010, 6.)
5.3 Kvantitativni učinki predlogov
Povečano kapitalsko razmerje, ki je predpisano s strani Baselskega komiteja za nadzor
bank (BCBS), se nanaša na regulirani kapital firme, deljen s predpisanim regulatvnim
kapitalom od tveganih sredstev, kot je razvidno iz slike 3. Vsi trije deli se spremenijo in s
tem se poveča pritisk na skladnost podjetij z razmerjem. Zahtevano kapitalsko razmerje se
VPLIV NA POSAMEZNO BANKO VPLIV NA FINANČNI SISTEM
Šibkejše banke so izpodrinjene Zmanjšanje tveganja za sistemske bančne krize
V obdobju rasti je bilo veliko organizacij, ki so
lahko delovale. Ko se razmere poslabšajo in
regulativni nadzor postane bolj intenziven, šibkejše
banke vse teţe zberejo zahtevani kapital, kar vodi
do zmanjšanja vlaganja v drugačne poslovne
modele, ki so lahko potencialno konkurenčni.
Izboljšati kapital in likvidnostnih rezerv, skupaj s
poudarkom na izboljšanju standardov upravljanja s
tveganji, bi moralo voditi v zmanjšanje tveganj za
posameznika zaradi plačilne nesposobnosti banke in
zmanjšala bi se tudi medsebojna povezanost med
institucijami.
Pritisk na dobičkonosnost in ROE Zmanjšanje obsega posojil
Povečane kapitalske zahteve, povečanje stroškov
financiranja in potreba po reorganizaciji in soočanje
z reformo zakonodaje bodo povečali pritisk na
rezerve in poslovne kapacitete. Povračilo
investitorjem se bo zmanjšalo v času, ko morajo
podjetja spodbuditi večjo naloţbo v obnovo in
ponovno vzpostavitev zdrave mere kapitala.
Čeprav je razširjena časovnica namenjena za
ublaţitev posledic, bistveno povečane kapitalske in
likvidnostne zahteve lahko privedejo do zmanjšanja
zmoţnosti bančne dejavnosti ali vsaj znatno
povečanje stroškov za zagotavljanje takšnega
posojanja.
Spremembe povpraševanja iz kratkoročnih v
dolgoročna financiranja
Zmanjšanje zanimanja vlagateljev za bančni dolg in
kapital
Uvedba dveh intenzivnejših količnikov likvidnosti
za obravnavo kratkoročne in dolgoročne narave
likvidnosti in financiranja bo podjetja spodbujalo
bolj v smeri dolgoročnega financiranja. Posledica
tega bo vpliv na oblikovanje cen in marţe.
Vlagatelji bodo verjetno manj zainteresirani za
dolgove bank. Dividende se bodo zmanjšale, kar bo
omogočalo podjetju ponovno zgraditi kapitalsko
osnovo; ROE in dobičkonosnost organizacije se bo
bistveno zmanjšala in nekateri predlogi za
nekapitalske instrumente lahko sproţijo, da
dolţniški instrumenti začnejo absorbirati izgubo,
namesto da bi šlo podjetje v likvidacijo. To bo
postalo očitno z zaupanjem vlagateljev v vrednost novega kapitala.
Reorganizacija pravne osebe Nedosledno izvajanje sporazuma Basel III vodi k mednarodni arbitraţi
Povečani nadzor se bo osredotočil na lokalni kapital
in lokalno financiranje, ki se bo primerjalo z
manjšimi naloţbami, in naloţbe v finančne
institucije bodo vodile skupinske reorganizacije,
vključno z zdruţitvami in prevzemi in odtujitvami
portfeljev, subjektov ali delov subjektov, pri katerih je mogoče.
Če se sporazum Basel III izvaja na različne načine,
kot je bil to primer z Baslom I in II, lahko glede na
mednarodno regulativo povzroči nadaljnjo motnjo
stabilnosti finančnega sistema.
23
je povečalo. Upravičenost kapitala je omejena. Tako z zmanjšanjem kapitala podjetja
morajo doseči zahtevano razmerje. Ocene na napoved upravičenega kapitala napovedujejo
tudi do 60 % zmanjšanje, kar je posledica sprememb odbitkov iz kapitala za postavke, kot
so manjšinski deleţi, naloţbe v finančnih institucijah in odloţeni davki. Upravljanje
morebitnega povečanja tveganih sredstev v imenovalcu je tudi ključnega pomena za
ublaţitev posledic sporazuma Basel III na portfeljih firme. To je zelo teţko oceniti za
vsako firmo, vendar slika 4 prikazuje moţnosti povečanja tveganih sredstev, kar izhaja iz
treh ključnih kapitalskih sprememb v Baslu III, skupaj z oceno ublaţitev povečanja
potencialnih tveganih sredstev (Brookings 2010, 1–2).
Formula za izračun kapitala po Baslu III:
𝐾𝑎𝑝𝑖𝑡𝑎𝑙𝑠𝑘𝑎 𝑟𝑎𝑧𝑚𝑒𝑟𝑗𝑒 =𝑢𝑝𝑟𝑎𝑣𝑖 č𝑒𝑛𝑖 𝐾𝑎𝑝𝑖𝑡𝑎𝑙
𝑡𝑣𝑒𝑔𝑎𝑛𝑗𝑒 𝑝𝑟𝑖𝑙𝑎𝑔𝑜𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑠𝑟𝑒𝑑𝑠𝑡𝑣𝑎
Slika 3: Območje potencialnega povečanja na RWA (angl. risk weighted assets) in
možnim številom ublažitev povečanja RWA
Vir: KPMG International 2010, 7.
5.4 Cilji Basla III
V skladu z BCBS imajo predlogi sporazuma Basel III imajo dva glavna cilja (Cao 2011,
28–32):
krepitev predpisov globalnega kapitala in likvidnosti s ciljem spodbujanja bolj
proţnega bančnega sektorja in
izboljšanje sposobnosti bančnega sektorja za obvladovanje pretresov, ki izhajajo iz
finančne in gospodarske krize.
(5.1)
24
Za doseganje teh ciljev so predlogi BCBS Basel III razdeljeni na tri glavna področja (glej
sliko 4), ki se nanašajo na:
reformo kapitala (vključno s kakovostjo in količino kapitala, popolno pokritostjo
tveganja, vzvodna razmerja in uvedbo ohranjanja kapitalskih rezerv in
proticikličnih kapitalskih rezerv);
reformo likvidnosti (kratkoročna in dolgoročna razmerja) in
druge elemente, ki se nanašajo na splošne izboljšave stabilnosti finančnega sistema.
Slika 4: Basel III ima tri glavna področja
Vir: Basel III 2010, 9.
5.5 Glavne spremembe in posledice
Predlogi so temelji na naslednjih zakonodajnih ciljih, s ključnimi spremembami in
posledicami, omenjenimi v nadaljevanju (KPMG International 2010, 12):
1. povečana kakovost kapitala
skupni kapital in zadrţani dobiček morata biti prevladujoči sestavini kapitala 1.
reda, namesto hibridnih instrumentov nad trenutnimi 50% pravilom,
BCBS ukrepi so ţe prilagojeni za trge, zato bodo banke v najkrajšem času
začele s čiščenjem svojih bilanc stanj,
celotni odbitek za sestavine kapitala z manjšo zmogljivostjo za zmanjšanje
izgube,
imeli bi manj proţnosti, da bi omogočili kapitalske instrumente, ki so vključeni
v kapital 1. reda in kapital 2. reda,
postopno opuščanje hibrindih sestavin kapital 1. reda vključeno s kapitalskimi
zahtevami, vezani na instrumente kapital 1. reda, ki jih uporabljajo banke v
zadnjem desetletju,
sistemsko pomembnim bankam se lahko dovoli izdaja, ki ustrezajo dodatnim
kapitalskim zahtevam.
25
2. povečana količina kapitala
pri tem se bodo banke soočile z občutnimi dodatnimi kapitalskimi zahtevami in
večji del tega primankljaja bodo morale dvigniti kot skupni kapital,
na splošno se bodo lahko banke pripravile na ohranjanje kapitalskih rezerv v
stresnih obdobjih,
obstaja verjetnost, da bo prihajalo do nadaljnjih dodatkov za kapital 2. reda
tveganj, sistemsko pomembnih povezav in proticikličnih kapitalskih rezerv, s
čimer bi tako banke lahko zasledovale doseganje količnika kapitalskega
razmerja, ki se giblje med 13–15 %,
minimalni skupni kapital 1. reda je povečan z 2% na 4,5%,
najmanjši skupni kapital bo povečan z 8% na 10,5%.
3. omejen vzvod z uvedbo zapore vzvoda razmerij
meja vzvoda je določena na 3 %, torej skupno premoţenje banke ne sme biti
več kot 33-krat večje od bančnega kapitala,
vzvodno razmerje bi lahko vodila do omejenih posojil in je jasna spodbuda
bankam, da okrepijo svojo kapitalsko pozicijo,
vzvod razmerja je predstavljen kot dopolnitev na tveganjih temelječih ukrepov
regulatornega kapitala,
razmerje vzvoda se izvaja na bruto in ne na vrednoteni podlagi, pri čemer
prihaja do upoštevanja tveganja, vezanega na sredstva,
od bank lahko trg in bonitetne agencije zahtevajo, da vzdrţujejo višje razmerje
finančnega vzvoda, kot je to zahtevano s strani nadzornikov,
pritisk na banke prihaja iz naslova prodaje sredstev z nizko stopnjo marţe, ki bi
lahko potegnile cene tovrstnih sredstev navzdol.
4. povečana kratkoročna likvidnostna pokritost
30-dnevna likvidnostna pokritost (LCR- Liquidity Coverange Ratio) je namenjena
spodbujanju kratkoročne odpornosti na morebitne motnje likvidnosti. Likvidnostna
pokritost bo pomagala zagotoviti, da imajo svetovne banke dejansko dovolj visoko
kakovostnih likvidnih sredstev, da prenesejo stresne scenarije financiranja,
določene s strani nadzornikov,
Uvedba LCR bo od bank zahtevala, da imajo na voljo bistveno več likvidnih in
nizkodonosnih sredstev za izpolnitev LCR, kar bo imelo negativen vpliv na
dobičkonosnost,
Sredstva postanejo likvidna na podlagi ponderiranja temeljev, ki se gibljejo od
100 % za drţavne obveznice, in denarna sredstva z uteţmi od 0 do 50 % za
podjetniške obveznice.
5. povečana stabilnost dolgoročnih bilančnih sredstev
razpoloţljivo stabilno financiranje > zahtevano stabilno financiranje,
zahtevani in razpoloţljivi zneski financiranja so določeni z uporabo faktorjev teţe,
kar se kaţe v »stabilnosti« razpoloţljivih sredstev financiranja in trajanju sredstev,
Za večino bank bo teţko povečati deleţ vlog na debelo z ročnostjo > 1 leto saj bi to
po vsej verjetnosti povzročilo višje stroške financiranja,
26
Banke bodo morale povečati deleţ »finančne prodaje na debelo« in podjetniške
vloge z ročnostjo nad enim letom, vendar je trenutno zanimanje za izraz »dolg«
omejeno.
6. okrepitev omejitve tveganj, predvsem tveganj nasprotne stranke
povečana korelacija za nekatere finančne institucije v prostopu IRB, da ta odraţa
izkušnje, ki jih je pridobila v krizi ter nove stroške kapitala za CVA,
Obstaja še vedno nekaj negotovosti na končni vpliv kapitala, kjer so bile dajatve
CVA pregledane s strani revizorjev kot odraz pomembnih industrijskih kritik,
izboljšano obvladovanje standardov tveganja nasprotne stranke na področju
upravljanja z zavarovanji in testiranja stresnih situacij,
stroške poslovanja z nasprotnimi strankami je treba všteti v ceno poslovanja, ki
vodi v poslovni model.
V srednjeročnem obdobju bo večina podjetij kapitalsko in likvidnostno omejena in se bo
morala osredotočiti na upravljanje kapitala, izdelkov in oblikovanje poslovnih cen,
kapitalske neučinkovitosti, ki visi nad Baslom II in nad strukturo svojih obveznosti. Glede
na povečanje kapitalskih razmerij v Baslu III so pretekle neučinkovitosti dopolnjene in je
sedaj čas za temeljito obravnavo tovrstnih vprašanj. Obstaja povečana spodbuda za premik
k pristopu AIRB za primer kreditnega tveganja. S tem bi na primer omogočili bolj jasen
pristop k izračunu kreditnega tveganja. Podjetja so v fazi izboljševanja kapitalskega
načrtovanja s pomočjo usklajevanja ekonomskih mehanizmov kapitala z zakonodajnimi
pristopi.
27
6 SKLEP
V današnjem času se banke srečujejo s številnimi tveganji. Banke z namenom, da bi
uspešno delovale, morajo ta tveganja prepoznati, jih spremljati in obvladati. Osnovna
funkcija bank je transformacija finančnih sredstev med ponudniki in povpraševalci. Pri tem
obravnavajo različne oblike kreditov. Srečujejo se s kreditnim tveganjem, ki pomeni
tveganje izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika banki. Zaradi tega je uspešnost
banke pogojena z upravljanjem in obvladovanjem kreditnega tveganja, kar še posebej
prihaja do izraza v času globalne krize, s katero se srečujemo. S kreditnim tveganjem se
srečujeta tudi Basel II in Basel III.
To trditev potrdimo ali so v Baslu II in Baslu III razlike v kreditnem tvgeanju.
Pri tem poskuša Basel II doseči z vzpostavitvijo tveganja in zahteve po upravljanju
zagotoviti, da ima banka dovolj kapitala za tveganja. V Baslu III spreminja način, kako
banke obravnavajo upravljanje tveganja in financ. Novi reţim ţeli veliko večjo integracijo
finančnih sredstev in funkcije upravljanja s tveganji. Vendar bi lahko sprejetje bolj
strogega regulativnega stališča oviralo zanašanje na več silosov podatkov in s tem delitev
oblasti med tistimi, ki so odgovorni za finance, in tistimi, ki upravljajo tveganja. Nov
poudarek na obvladovanju tveganja, ki je neločljivo povezan z Baslom III, zahteva uvedbo
ali razvoj okvirja za obvladovanje tveganj, ki je bolj robusten kot obstoječe infrastrukture
za upravljanje financ. Poleg tega regulativni reţim Basel III v mnogih pogledih zagotavlja
okvir za resnična upravljanja podjetja s tveganji, ki vključuje vse vrste tveganj v
poslovanju.
Kot odziv na finančno krizo je bil decembra 2010 objavljen tretji baselski sporazum.
Predlagani kapitalski in likvidnostni blaţilniki so nekajkrat večji kot prej. Basel III od bank
zahteva, da imajo 4,5 % navadnega lastniškega kapitala (v primerjavi z 2 %, kot je zahteval
Basel II) in 6 % kapitala prvega reda (v primerjavi s 4 %, kot je zahteval Basel II) glede na
tveganju prilagojena sredstva. Basel III uvaja tudi dodatna kapitalska blaţilnika: (obvezni
kapitalski blaţilnik za ohranitev v višini 2,5 % in diskrecijski proticiklični blaţilnik, ki
drţavnim regulativnim organom omogoča, da v obdobjih hitre rasti kreditov zahtevajo do
2,5 % dodatnega kapitala). Basel III poleg tega uvaja minimalno 3 % stopnjo finančnega
vzvoda in dva zahtevana likvidnostna količnika. To trditev potrdimo, saj je Basel III večji
od Basla II.
Če se sporazum Basel III izvaja na različne načine, kot je bil to primer z Baslom I in II,
glede na mednarodno regulativo lahko povzroči nadaljnjo motnjo stabilnosti finančnega
sistema.
28
POVZETEK
Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika do
banke. Banke zmanjšajo tveganje z analizo kreditnih sposobnosti posojilojemalcev ter na
velikost tveganja odločijo višino obrestnih mere in oblikujejo rezervacije.
S kreditnim tveganjem se najbolj srečujejo banke. Z uvedbo kapitalskega sporazuma Basel
II, ki naj bi začel veljati leta 2007, naj bi se kreditno tveganje zmanjšalo, zato bi morale
slovenske banke veliko pozornost posvetiti prav tem pravilom.
Basel II je zasnovan tako, da je bolj prilagodljiv in bolj občutljiv na tveganja kot njegovi
predhodniki. To vpliva na vse banke in druge finančne institucije. Basel II poskuša doseči,
da bi z vzpostavitvijo tveganja in zahteve za upravljanje kapitala zagotovil namen, da bi
banke imele dovolj kapitala za tveganje.
Kapitalska shema posega v načine merjenja kreditnih tveganj. Predlagana sta dva pristopa
alternativnega načina merjenja kreditnega tveganja, standardizirani pristop in pristop,
temelječ na internih ratingih.
Kapitalsko shemo sestavljajo trije stebri. Prvi steber ali minimalne kapitalne zahteve
predstavljajo osrednji steber kapitalske ustreznosti, ki naj bi bila po spremenjeni
metodologiji bolj občutljiva na stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojena na
finančnem trgu.
Namen drugega stebra je preverjanje nadzornikov, ali banka ocenjuje tveganja, katerim je
izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. V drugem stebru gre za sprotno
preverjanje kapitalske ustreznosti bank, kar naj bi omogočilo hitro ukrepanje nadzornikov,
če v obsegu zahtevanega regulatornega kapitala ne bi v zadostni meri pokrival ţelje bank
po prevzemanju tveganj.
Pomembno vlogo ima trţna disciplina. Trţna disciplina kot tretji steber kapitalske sheme
zahteva aktivno vlogo udeleţencev, ki nagrajuje tiste banke, ki imajo svoje poslovanje
pregledno, kaznujejo pa »nedisciplinirane« banke.
Basel III je tretji sporazum, ki je nastal kot dogovor na pomanjkljivost v finančnih uredbah.
Krepi kapitalske zahteve bank in uvaja nove regulativne zahteve glede likvidnostnih bank
in bančnega finančnega vzvoda. Basel III je le en del temeljnega prestrukturiranega
pristopa k tveganju in ureditvam v finančnem sektorju.
Ključne besede: banke, kreditno tveganje, kapitalski sporazum, kapitalske ustreznosti,
standardizirani pristop, pristop, temelječ na internih ratingih, regulativne zahteve.
29
ABSTRACT
Credit risk is the risk of loss due to failure to fulfill obligations of the debtor to the bank.
Banks reduce risk by analyzing the creditworthiness of borrowers and decide, on the size
of the risk, level of interest rates and reservation.
Banks are the most encountered with credit risk. With the introduction of Basel II, which
entered into effect in 2007, is expected to reduce credit risk, therefore Slovenian banks
should also focus on this rule.
Basel II is designed to make it more flexible and more sensitive to risk than its
predecessors. This affects all banks and other financial institutions. Basel II seeks to
achieve that by establishing a risk management and capital requirements for the purpose of
ensuring that banks have sufficient capital to risk.
Capital scheme affect the ways of measuring credit risk. The proposed approach have two
alternative ways of measuring credit risk: Standardized approach and the approach based
on internal ratings.
Capital scheme consists of three pillars. The first pillar or the minimum capital
requirements are a central pillar of the capital adequacy, which would be, by the new
methodology, more sensitive to the level of credit risk in banks and better adapted to the
financial market.
The second pillar is the verification of supervisors, or a bank estimated the risks to which it
is exposed in the provision of banking and financial services. The second pillar is a real-
time verification of the capital adequacy of banks, which should allow rapid response of
supervisors if the extent of the required regulatory capital would not sufficiently cover the
banks desire to undertake risks.
Important role is played by market discipline. Market discipline as the third pillar of the
capital scheme requires the active role of participants, which rewards those banks that have
their operations transparent and punish “undisciplined” bank.
Basel III is the third agreement was created as response to the deficiency in the financial
regulations. Strengthens the banks' capital requirements and introduces new regulatory
requirements on the liquidity of banks and bank leverage. Basel III is just one part of the
restructuring of the basic approach to risk and arrangements in the financial sector.
Keywords: banks, credit risk, capital agreement, capital adequacy, standardized approach,
approach based on internal ratings, the regulatory requirements.
30
LITERATURA IN VIRI
Literatura
1. Aver, Boštjan. 2009. Kreditno tveganje portfelja finančne institucije. Koper: Društvo za
akademske in aplikativne raziskave.
2. Blatnik, Katja. 2010. Finančni trgi in ustanove. Ljubljana: Ekonomski tehnik.
3. Bobek, Dušan. 1995. Organiziranje in poslovanje bank. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
4. Borak Neven. 2000. Spremljanje likvidnostnega tveganja v bankah. Zbornik 6.
strokovno posvetovanje o bančništvu. Analiza bančnih tveganj. Ljubljana: Zveza
ekonomistov Slovenije.
5. Borak, Neven. 1997. Baselski kapitalski standardi. Ljubljana: Zveza ekonomistov
Slovenije.
6. Crnkovič, Rudi. 1987. Kredit in kreditni sistem. Maribor: Visoka ekonomsko-
komercialna šola.
7. Dimovski, Vlado in Aleksandra Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
8. Dimovski, Vlado. 1996. Bančništvo: kreditno tveganje in kreditna izpostavljenost bank.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
9. Filipič, Drago in Tanja Markovič Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko-
poslovna fakulteta.
10. Glogovšek, Joţe. 2008. Bančni menedžment. Maribor: Zaloţba Pivec.
11. Glogovšek, Joţe. 1996. Organizacijski in drugi vidik bančnega poslovanja. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta.
12. Glogovšek, Joţe in Sabina Beloglavec. 2002. Basel II, velikost in trţna usmerjenost
banke. 8. Strokovno posvetovanje o bančništvu. Portotoţ. Zveza ekonomistov Slovenije.
2002. Str. 75-95.
13. Janevska, Lidija. 2004. Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II.
Ljubljana: Bančni vestnik.
31
14. Laure, Nataša. 2004. Revidiranje kreditnega tveganja bank v Sloveniji. Magistrsko
delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
15. Banka Slovenije-BS. 2000.Načela upravljanja s kreditnim tveganjem. Basel September.
Banka Slovenije: Ljubljana
16. Peterlin, Joţko. 2005. Obladovanje finančnih tveganj. Ljubljana: Zveza računovodij,
finančnikov in revizorjev.
17. Ribnikar, Ivan.2006. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
18. Rotovnik, Tomaţ. 2003. Javna razkritja tretjega stebra novega kapitalskega
sporazuma in moralni hazard. Ljubljana: Bančni vestnik.
19. Rubin, Saša. 2002. Standardiziran pristop k merjenju kreditnega tveganja. Zbornik 8.
strokovnega posvetovanja o bančništvu, Basel II. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.
20. Sušnik, Saša. 2000. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in
kapitalske ustreznosti bank. Zbornik 6. strokovnega posvetovanja o bančništvu, Analiza
bančnih tveganj. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.
Viri
1. BIS. 2000. Monetary & financial stability. Basel Committee on Banking Supervision.
Principles for the Management of Credit Risk-final document. [online]. [September, 2000].
Dostopno na: [http://www.bis.org/publ/bcbs188.pdf]. [22. 4. 2012].
2. Brookings. 2010. Basel III, the Banks, and the Economy. [online]. [Julij, 2010].
Dostopno na: [http://www.brookings.edu/research/papers/2010/07/26-basel-elliott].
[11. 7. 2012].
3. Cao, S. Sergio. 2011. Basel III and Risk Mitigation in the Banking Sector. [online].
Dostopno na: http://www.bsp.gov.ph/events/pcls/downloads/2011/BSP_1b_cao.pdf
[29. 7. 2012].
4. EurActive. 2012. Iinksdossier. Basel II and the Capital Requirements Directive. [online].
[Maj, 2012]. Dostopno na: [http://www.euractiv.com/financial-services/basel-ii-capital-
requirements-directives/article-141423]. [28. 5. 2012].
5. Eva Horvatov, Miroslav Makucg in Katarina Oraviko Podoliako.2005.Banking and
financial
risks management: The evolving, implication and importance of CAD I, CAD II, CAD III.
[Online].Dostopno na: [http://www.opf.slu.cz/kfi/icfb/2005/proceedings/2005_p02.pdf ].
[1.9.2012].
32
6. Finance. 2011. Evropska komisja objavi CRD IV zakonodajne predloge. [online].[Junij,
2011]. Dostopno na: [http://finance.practicallaw.com/2-506-9719?source=relatedcontent].
[27. 7. 2012].
7. FSA. 2012. Kakšne spremembe se zdaj dogajajo – CRD II in CRD III. [online].[Februar,
2012]. Dostopno na: [http://www.fsa.gov.uk/pages/about/what/ international/basel/
background/index.shtml]. [27. 7. 2012].
8. InvestorWords. 2012. The Biggest Investing Glossary On The Web-2012. Unsystematic
risk. [online]. Dostopno na: [http://www.investorwords.com/5183/unsystematic_risk.html].
[21. 4. 2012].
9. Investopedija. 2012. Systematic Risk – 2012 [online]. Dostopno na:
[http://www.investopedia.com/terms/s/systematicrisk.asp#axzz1sexYSMJy]. [21. 4. 2012].
10. Izvozno okno. 2011. Mednarodno tveganje – 2011. Finančni vidik – tveganje: kreditno
tveganje.[online].[November 17, 2011]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/
Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Financni_vidiki/Upravljanje_tveganj_in_nacini_financ
iranja/Vrste_tveganj_5949.aspx]. [21. 4. 2012].
11. Keefe, David. 2012. Evropska unija Basel II/3 Cad vozni red je še vedno tesno.
[onilne]. Dostopno na: http://www.risk.net/operational-risk-and-regulation/news/ 1525
027/european-union-basel-ii-cad-timetable-remains-tight [27. 7. 2012].
12. Linklaters. 2011. Basel III: Capital Changes. [online]. [Februar, 2011]. Dostopno na:
[http://frank-oertel-math.de/On_Basel_III_Feb_2011.pdf]. [15. 7. 2012].
13. London Stock Excgange. 2012. News and finance. Focus On What is Basel III?.
[online]. [April 15, 2012]. Dostopno na: [http://www. london stock exchange.
com/news/focus-on/031-what-is-basel-iii.htm]. [24. 4. 2012].
14. Romih, Mirko. 2005 .Kreditno tveganje in zahteve za uvedbe IRB metodologije za
merjenje kreditnega tveganja v poslovni banki. Specialistično delo. [online]. Dostopno na:
http://www.cek.ef.uni-lj.si/specialist/romih120.pdf [27. 7. 2012].
15. Rosen, Dan. 2011. CVA, Basel III and Wrong-Way Risk. [online]. Dostopno na:
http://www.risklab.es/es/jornadas/2011/RiskLab2011_Rosen.pdf [15. 7. 2012].
16. Perspektiva. 2008. Slovarček izrazov [online]. Dostopno na: [http://www.perspektiva.si
/index.php?id=35]. [21. 4. 2012].
17. Pillar 2 (Supervisory Review Process). 2001. Consulative document. Basel Commitee
on Banking Supercision. [online]. [Januar, 2001]. Dostopno na:[ http://www. bis. org/
publ/bcbsca08.pdf]. [11. 7. 2012].
18. Saunders, David. 2010. Credit Valution Adjustment. [onilne]. Dostopno na: http://www.r2-financial.com/wp-content/uploads/2011/07/SaundersCCR_ RIskMindsUSA_ 2011_
HANDOUTS.pdf [15. 7. 2012].
33
19. Schwarcz, L. Steven. 2008. Systemic Risk [online]. Dostopno na: http:// scholarship.
law.duke.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=2549&context=faculty_scholarship
[21. 4. 2012].
20. Slovik, P. in Cournede B. Macroeconomic Impact of Basel III. [online]. Dostopno na:
http://www.oecd.org/officialdocuments/publicdisplaydocumentpdf/?cote=ECO/WKP(2011
)13&docLanguage=En [1. 5. 2012].
21. Taškar-Beloglavec Sabina.2012.Bančništvo: Upravljanje z bančnim kapitalom.
[online].Dostopno na:
http://vs.epf.unimb.si/V003/ucilnica/Predstavitve%20PPT/PREDAVANJA/Upravljanje%2
0z%20ban%C4%8Dnim%20kapitalom.pdf]. [1.9.2012].
22. The Standardised Approach to Credit Risk. 2001. Consultative Document. Basel
Committee on Banking Supervision.[online]. [Januar, 2001]. Dostopno na: [http:/ /www.
bis.org/publ/bcbsca04.pdf]. [11. 7. 2012].
23. White & case. 2011. Insight: Regulatory. Basel III rules published. [online]. [Januar,
2011]. Dostopno na: [http://www.whitecase.com/files/Publication/2bb064cc-f908-45d9-
add5-bb8315fbd3ee/Presentation/PublicationAttachment/a3061fa3-9c1a-4d57-a07e-
cb955b39c8a1/alert_Basel_III_Rules_Published.pdf]. [2. 5. 2012].
24. Quignon, Laurent. 2011. Basel III: no Achilles spear. From Basel II to Basel III:
Considerable quantitative impacts. [online]. Dostopno na: http://economic-
research.bnpparibas.com/applis/www/RechEco.nsf/ConjonctureByDateEN/81391A165B8
5FB54C12578C00042E75A/$File/C1105_06_A1.pdf?OpenElement [4. 5. 2012].
1
PRILOGE
Priloga 1: Prehodne ureditve
2
Priloga 1: Prehodne ureditve (senčeno polje kaţe na prehodna obdobja)
Vir: Baselski odbor 2011, 4.