microsoft word margins · 2017-11-27 · metodika in taktika, del katere je lahko tudi...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Subjektivnost in objektivnost forenzičnih strokovnjakov oziroma
izvedencev v forenzični preiskavi
April, 2011 Urša Jeretina
Mentor: izr. prof. dr. Katja Drobnič
2
Zahvala
Ob zaključki študija se iskreno zahvaljujem svoji mentorici, izr. prof. dr. Katji
Drobnič za pomoč, strokovno vodenje ter vzpodbudo pri nastajanju
diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi lektorjema Joštu in Mileni Murovec, ki sta lektorirala
diplomsko delo.
3
Kazalo
1 Uvod .................................................................................. 7
2 Opredelitev pojmov ............................................................... 9
2.1 Pojem forenzične znanosti ................................................... 9
2.2 Razvoj in zgodovinska podlaga forenzične znanosti ..................... 11
2.2.1 Razvoj prakse .............................................................. 11
2.2.2 Razvoj konceptov .......................................................... 12
2.3 Pojem subjektivnosti in objektivnosti ..................................... 16
2.3.1 Subjektivni testi ........................................................... 18
2.3.2 Objektivni testi ............................................................ 20
3 Področja preiskovanja kaznivega dejanja .................................. 23
4 Preiskovanje na kraju kaznivega dejanja ................................... 24
4.1 Metode pridobivanja dokazov ............................................... 26
4.2 Okoliščine kraja dejanja ..................................................... 29
5 Forenzična preiskava v laboratoriju ......................................... 32
5.1 Akreditacija forenzičnih laboratorijev in forenzičnih strokovnjakov . 33
5.2 Forenzični strokovnjak oziroma izvedenec ................................ 34
5.2.1 Forenzični dokaz ali ekspertiza ......................................... 37
5.3 Metode ovrednotenja in interpretiranja dokazov ........................ 39
5.3.1 Analiza prstnih sledi kot subjektivna preiskava ....................... 39
5.3.1.1 Kategorizacija prstnih sledi…………………………………………………….41
5.3.1.2 Indidualizacijski proces prstnih sledi………………………………………44
5.3.1.3 Statistični modeli in standardi za individualizacijo prstnih
sledi…………………………………………………………………………………………46
5.3.2 Analiza DNK (deoksiribonukleinska kislina) kot objektivna preiskava49
5.3.2.1 Kaj je DNK?............................................................50
5.3.2.2 Profiliranje DNK………………………………………………………………………50
5.3.2.3 Identifikacijski proces…………………………………………………………….53
5.3.2.4 Podatkovna baza DNK………………………………………………………………54
6 Problematika ovrednotenja moči dokazov ................................. 57
7 Ugotovitve, predlogi in zaključek ............................................ 60
8 Literatura in viri ................................................................. 63
4
Kazalo slik
Slika 1: Prikaz petih osnovnih dejavnosti procesa materialnih dokazov 23
Slika 2: Simbolični prikaz papilarnih linij ali črt 40
Slika 3: Osnovni vzorci prstnih odtisov od leve proti desni so: ločni, jelka,
leva, desna ali dvojna zanka, kroţni ter mešani 42
Slika 4: Prikaz individualnih značilnosti od zgoraj navzdol: končujoča linija,
trn, mostiček, vilica, črtica, otoček ali jezero, pika 43
Slika 5: Simbolični prikaz celice 49
Slika 6: Prikaz strukture DNK 50
Slika 7: Prikaz elektroferograma 52
Slika 8: Standarda CODIS 13 lokusov STR in AMPF/STR 15 lokusov STR 55
Kazalo tabel
Tabela 1: Delitev dokazov 25
Tabela 2: Oblike robov papilarnih linij 44
5
Povzetek
Vse večje je število kaznivih dejanj, zaradi česar raste tudi število materialnih
sledi na kraju kaznivega dejanja. Od preiskovalčevega znanja je odvisno, ali
bo zbral vse tiste ključne sledi, ki bi skupaj z vsemi okoliščinami pripomogle k
pozitivnim, končnim rezultatom forenzične preiskave in obnovi celotnega
kaznivega dogodka. Problematika se kaţe ne le pri dokumentaciji okoliščin
kraja dejanja, ampak posledično tudi ovrednotenju in interpretiranju
materialnih dokazov pri takoimenovanih subjektivnih in objektivnih preiskavah
v forenzičnem laboratoriju. V diplomskem delu smo predstavili značilnosti in
posebnosti analize prstnih sledi kot subjektivno preiskavo in analize DNK kot
objektivno preiskavo. Med drugim smo poudarili kompleksnost subjektivnih in
objektivnih področij forenzične znanosti. Na kratko smo opisali značilnosti
obeh področij, na podlagi katerih forenzični strokovnjaki lahko poveţejo
sporno sled s primerjalno sledjo. Strokovnjaki rezultate forenzične preiskave
podajo v obliki strokovnega mnenja na sodišče, ki velja kot objektivni
materialni dokaz. Forenzični dokaz ali strokovno mnenje ima velikokrat
najpomembnejšo vlogo v pravosodnem procesu in dostikrat odločilno vpliva na
končne rezultate sodišča, zato mora biti relevanten in verodostojen. Pri tem
je poudarjena tudi problematika ovrednotenja moči dokazov, kjer smo
opozorili na nezadostno izoblikovanost identifikacijskih lestvic in neenotno
uporabo standardov za ovrednotenje in interpretiranje dokazov. Na
objektivne rezultate forenzične preiskave vpliva tako povezanost vseh
preiskovalnih sluţb kot kakovost in ustrezna kontrola forenzičnih
strokovnjakov.
Ključne besede: forenzična znanost, forenzični strokovnjak, subjektivna in
objektivna preiskava, analiza prstnih sledi, analiza DNK, individualne
značilnosti, ovrednotenje moči dokazov, identifikacijska lestvica,
interpretacija forenzičnih dokazov.
6
Subjectivity and objectivity of forensic experts in
forensic investigation (criminal investigation).
Summary
The number of criminal offences is on the uprise, therefore the amount of
material traces is increasing too. It depends upon investigator's knowledge,
whether he or she will gather all those key traces together with the
circumstances that could contribute to positive and final results of forensic
investigation and a complete reconstruction of an entire criminal event. It
comes to a problem not only with documentation of circumstances on the
crime scene, but also with evaluating and interpreting forensic evidences at
so-called subjective and objective investigations in forensic laboratory. In
dissertation we presented characteristics and speciallities of fingerprint
analysis as subjective investigation and DNA analysis as objective. We
emphasized the complexity of both fields of forensic science and summarized
their specificities which help forensic scientists to match recovered and
comparative traces. The results of forensic investigation are given to the
court in a form of expert opinion, which is regarded as objective material
evidence. Forensic evidence or expert opinion has to be relevant and
credible, as such it often has the most important role in a legal case. We
highlighted the problematics when it comes to evaluating the strenght of
evidence. This is a consequence of insuficient form of identification scale and
disunited use of standards for evidence assesment and interpretation.
Objective result is an outcome of cooperation beetween all criminal services,
quality and sufficient control from forensic scientists.
Key words: forensic science, forensic expert, subjective and objective
investigation, fingerprints analysis, DNA analysis, individual characteristics,
evaluation and interpretation of evidence, identification scale, interpretation
of forensic evidence.
7
1 Uvod
V današnjem globalnem svetu teţko sledimo multidisiplinarnim in
multikompleksnim vedam, katere sestavlja na milijone informacij. Modernim
znanstvenikom bi lahko rekli kar analitiki, saj morajo pri vsem tem
abnormnem številu informacij, izbrati prav relevantne, zanesljive in najbolj
verjetne, da na koncu potrdijo znanstveno metodo. Podobno velja tudi za
forenzične strokovnjake, ki pridobljene materialne dokaze s kraja dejanja
ovrednotijo in interpretirajo ter jih spremenijo v zanesljive, relevantne in
kredibilne rezultate v obliki mnenja za sodišče. Za vse to je potrebno stalno
spremljanje novitet, obnavljanje znanja in usposabljanje, kar so
strokovnjakove obveznosti za potrditev znanstvenih metod in objektivno
podajanje forenzičnih dokazov.
Forenzična stroka, ki se danes uporablja v procesu preiskovanja kaznivih
dejanj, je sestavni del sodobnega odkrivanja, dokazovanja in preprečevanja
kriminalitete. Pošteno delovanje pravosodnega postopka si teţko
predstavljamo brez uporabe objektivnih strokovnih mnenj. S pomočjo
forenzičnih strokovnjakov vstopajo v postopek nove znanstvene metode in
načini ugotavljanja dejstev, ki so vse bolj natančni in napredni (Modly, 2003).
Vsi vpleteni organi v tem procesu uporabljajo različne pristope, metode in
sredstva. Skupen cilj vseh vpletenih je, da se odkrije in dokaţe resnica o
kaznivem dejanju ter čim bolj zmanjša moţnosti za napake in zmote.
Poznavanje splošnih norm spoznavanja in preiskovanja vodi k laţjemu
razumevanju dejanske resnice v okviru pravosodnega postopka. Kaj sploh je
resnica, kakšna resnica se ugotavlja, s kakšno verjetnostjo, kako to resnico
sprejemamo razumsko ali čutno in kakšna je pot do preteklih dogodkov, vse to
vpliva na odkrit in pošten rezultat na koncu v sodni obravnavi (Maver in
soavtorji, 2004).
Brez forenzičnih strokovnjakov si danes ni mogoče predstavljati učinkovitega,
zakonitega in pravičnega reševanja kaznivih dejanj. Problematika le-teh je,
8
da termini na področju forenzične znanosti niso enotno opredeljeni, kar
povzroča teţave tudi pri podajanju končnih rezultatov forenzičnih preiskav.
Namen diplomskega dela je predstaviti problematiko opredelitve pojma
forenzične znanosti ter vpliv subjektivnosti in objektivnosti forenzičnih
strokovnjakov pri ovrednotenju in interpretiranju materialnih dokazov v
forenzični preiskavi. Cilj diplomskega dela je opozoriti na konflikt med
takoimenovanimi subjektivnimi in objektivnimi preiskavami v pravosodnem
postopku, v pozitivnem ter negativnem smislu. Potemtakem smo predpostavili
hipotezo, da ovrednotenje moči dokaza v forenzičnih preiskavah še ni
poenoteno oziroma ne obstajajo enotni forenzični dokazni standradi, zato
subjektivnost forenzičnega izvedenca vpliva na interpretacijo materialnih
dokazov.
V prvem delu diplomskega dela bomo opredelili pojem forenzične znanosti ter
pomen subjektivnosti in objektivnosti. V drugem delu bomo namenili nekaj
besed opravilom preiskovanja kraja kaznivega dejanja, ki od začetka do konca
nenehno spremljajo celotno preiskavo. Nato se bomo osredotočili na
forenzično preiskavo, ki se izvaja v forenzičnem laboratoriju. Pri tem pa bomo
podrobno predstavili subjektivne in objektivne preiskave ter njihov vpliv na
ovrednotenje in interpretiranje materialnih dokazov, ki jih forenzični
strokovnjaki v obliki mnenja na vsem razumljiv način podajajo na sodišče.
9
2 Opredelitev pojmov
Najprej se bomo osredotočili na splošne pojme kot so forenzična znanost
(problematika v samem prevodu), njen razvoj prakse in konceptov skozi
zgodovino, problematiko opredelitve pojma subjektivnosti in objektivnosti ter
problematiko subjektivnih in objektivnih testov, ki so potrebni za boljše
razumevanje same diplomskega dela. V nadaljevanju bomo predstavili metode
pridobivanja materialnih dokazov na kraju dejanja, metode ovrednotenja in
interpretacije dokazov v forenzičnem laboratoriju ter opozorili na konflikt
med takoimenovanimi subjektivnimi in objektivnimi preiskavami, ki se stalno
prepletajo v pozitivnem ter negativnem smislu.
2.1 Pojem forenzične znanosti
Pojem forenzična znanost je zelo slabo in največkrat napačno razumljeno ter
raznoliko področje, ki ga večina ljudi zamenjuje s pojmom kriminalistike ali
kriminalistične tehnike. Za napačno predstavo o pojmu forenzične znanosti je
dostikrat odgovoren vpliv literature in filmov oziroma medijev (nadaljevanka
CSI), ki delujejo v skladu s pričakovanji laikov in današnjega pravosodnega
sistema.
Pojem forenzična znanost izvira iz latinske besede forensis public, kar pomeni
javno in iz besede forum, kar pomeni trg (Merriam-Webster, 2011). V različnih
slovarjih pojem forenzična znanost kot samostojni pojem ni naveden.
Omenjen je izraz forenzika (angl. forensic) kot samostalnik, ki pomeni rabo
znanstvenega znanja za pravne zadeve. Kot pridevnik je omenjen izraz
forenzičen (angl. forensic), ki se uporablja v povezavi s sodstvom oziroma
pravom (Meerian-Webster, 2011, Oxford Dictionary, 2010). Svetovna
enciklopedija forenzične znanosti vsebuje angleški izraz criminalistics, kjer jo
razlaga kot kriminalistiko znotraj forenzične znanosti. Forenzično znanost
opredeljuje kot aplikacijo znanosti za pravne zadeve oziroma za reševanje
pravnih problemov, ki se nanaša na uporabo znanosti v raziskovanju na
civilnem in kazenskem področju prava. Kriminalistiko pa poimenuje kot
10
znanstveno disciplino za prepoznavanje, identificiranje, individualiziranje in
vrednotenje vseh materialnih dokazov k aplikaciji naravoslovnih ved in
kazenskih zadev (Gialamas v Siegel, Saukko in Knupfer, 2000). Problem
prevajanja je torej v pojmu kriminalistika, ki je v anglosaških drţavah
razumljena kot kriminalistična tehnika, v večini Evropskih drţav pa kot
metodika in taktika, del katere je lahko tudi kriminalistična tehnika (Maver et
al., 2004). Pri nas je kriminalistična tehnika obravnavana kot naravoslovno-
tehnična znanost znotraj kriminalistike, ki se uporablja v kazenskih zadevah.
Proučuje sledi, povezane s kaznivim dejanjem ter jih s pomočjo prepoznave,
klasifikacije, identifikacije, individualizacije skuša narediti kot kriminalistično
tehnične dokaze (Golja, 2001).
Ali so forenzična znanost, kriminalistika in kriminalistična tehnika sploh
znanosti, ali podajajo trdna dejstva, končne zaključke, se sprašujejo in
ugotavljajo mnogi različni znanstveniki oziroma strokovnjaki še danes. Slovar
slovenskega knjiţnega jezika (2008) opisuje znánost kot dejavnost, ki si
prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih
spoznanj. Znanost išče zakonitost in metode odkritja znanosti, kako priti do
spoznanj določenega področja z vidika stvarnosti, in pri tem ostane eksaktna.
Kopičenje znanstvenih spoznanj o določenem predmetu, temi ali disciplini,
nastanejo skozi »objektiv« znanstvenih metod, ki le-te vodijo v razvoj
znanosti.
Znanost temelji na deduktivni in induktivni metodi. Prva pomeni sklepanje iz
splošnega k posameznemu, kjer se najprej postavi različne hipoteze, ki jih
znanstveniki preverjajo, dokler ne postanejo dobljena teorija. Druga pa
temelji na sklepanju iz posameznega k splošnemu, kar pomeni postavitev
teorije, ki se preverja z opazovnjem in merjenjem kvalitativnih in
kvantitativnih podatkov, s pomočjo katerih poskušamo razumeti in
kategorizirati hipoteze do končne potrditve. Vsaka potrjena znanstvena
metoda velja, dokler jo znanstevniki ne zamenjajo z novo (Inman in Rudin,
2001).
11
2.2 Razvoj in zgodovinska podlaga forenzične znanosti
2.2.1 Razvoj prakse
Zasnove forenzične stroke segajo ţe v 6. stoletje (Hsu Chich Ts˙si), leta 1248
je Hsu Duan Yu predlagal rešitve pri ločevanju davljenja od zadušitve. V letu
1890, pribljiţno v času, ko se je forenzična znanost šele začela pojavljati,
nihče ni mogel vedeti, da bo kdaj potreben forenzični računalniški analitik za
reševanje kriminala, povezanega z belimi ovratniki. Kot poklic se je dejansko
začela v Evropi v sredini leta 1800. Industrijska revolucija je močno vplivala
na mnoţično priseljevanje ljudi v mesta. S hitro rastjo mest je temu primerno
rastla tudi stopnja kriminala. Sprememba je prinesla veliko rast proizvodnje in
distribucije blaga in storitev, kar je privedlo do napredka na področju
znanosti in tehnologije. Takrat se je forenzična znanost tudi rodila in počasi
napredovala. Pridobila je na ugledu in popularnosti. Začela je zagotavljati
materialne dokaze, namesto pričanja oseb, ki niso neposredno priča kaznivega
dejanja, ter laţnega pričanja očividcev. Ko se je dokazno breme premaknilo iz
obtoţenega na sodni pregon, so se sodišča in javnost vse bolj zavedala
zanimivih področij, ki so prihajala ter pomagala pri reševanju zločinov. Več
ključnih ljudi je ves ta čas prispevalo k razvoju forenzične znanosti. Navedli
bomo le nekatere, ki so prvi s posebnimi prispevki pripomogli k oblikovanju
dispciplin, katere so danes forenzične znanosti.
Dejanski pojem kriminalistike je nastal po zaslugi strokovnjaka Hansa Grossa,
ki jo je prvi uradno uporabil in zapisal v svojem učbeniku »Priročnik za
preiskovalne sodnike«. Učbenik je bila prva knjiga, ki je poleg klasičnih ozadij
serologije, balistike in toksikologije, prikazala še uporabo mikroskopije,
kemije, botanike in fizike v forenzični znanosti. Grossovi temelji in predlogi so
vodili do nastanka prvih generacij forenzičnih znanstvenikov ter začeteka
premostitve filozofije forenzičnih principov z znanostjo (Saferstein, 2007).
V Evropi je Edmond Locard v začetku 20. stoletja ustanovil prvi forenzični
laboratorij v Lyonu (Francija). Njegovo delo je postalo temelj takratnih,
12
modernih dni kriminalistike. Največji premik v miselnosti forenzične znanosti
je povzročil Locardov koncept prenosa ali izmenjave, katerega preprost
povzetek je »vsak stik pusti sled«, kar pomeni »kadarkoli dva predmeta
prideta v stik, si izmenjata snov med njima«. Poleg tega je Locard razvil še
osnovna pravila analize prstnih odtisov. Locardovo delo je na vseh področjih
kriminalistike pripomoglo k oblikovanju moderne forenzične znanosti (Fisher,
Fisher in Kolowski, 2007, Inman in Rudin, 2001).
Ko so področja kriminalistike rastla v Evropi, je ob istem času forenzična
znanost prihajala tudi v Zdruţene Drţave Amerike (ZDA). V letu 1920 sta
Calvin Goddard in Augus Vollmer ustanovila prve forenzične laboratorije v
ZDA, ki so postali najbolj priznani forenzični laboratoriji v svetu (Fisher et al.,
2007). Goddard je veliko pripomogel tudi na področju balistike (Saferstein,
2007). Vollmer je v svoj laboratorij k sodelovanju povabil veliko uglednih
znanstvenikov, med katere sodi tudi Paul Kirk, ki je veljal za očeta moderne
Ameriške forenzične znanosti. Vollmer in Kirk sta skupaj ustanovila eno prvih
šol za forenzične znanosti na Kalifornijski Univerzi v Berkeleyju. Kirk je
objavil tudi enega prvih učbenikov forenzične znanosti, Crime Investigation
(Fisher et al., 2007).
Tako kot se je širila in razvijala splošna kriminalistika, so napredovale tudi
druge forenzične discipline. Z vsako tehnološko revolucijo in znanstvenim
napredkom je prišlo do podobnega povečanja v znanju in tehniki na
forenzičnih področjih kot so toksikologija, daktiloskopija, preiskovanje
dokumentov, analize DNK in drugih.
2.2.2 Razvoj konceptov
Razvoj prakse je vplival na forenzično znanost do te mere, da je postala
samostojna znanstvena veda, ki je aplikativna vsem ostalim vedam. Razvoj
forenzičnih konceptov, ki tvorijo forenzično paradigmo, pa je ključnega
pomena za razvoj samega pojma forenzična znanost. Na podlagi različnih
paradigm se je forenzična znanost kot pojem znanosti uveljavila v današnji
13
sodobni druţbi, ki se stalno spreminja in napreduje. Aleksić (1972) meni, da
kaznivo dejanje lahko spoznavamo le posredno, preko sledi in odrazov v ţivi
ali neţivi materiji. Kaznivo dejanje je dogodek v preteklosti in ga ni mogoče
spoznavati neposredno. Z uporabo temeljnih konceptov forenzične znanosti je
mogoče povezati dogodke med seboj, odkriti in uporabiti povzročene
spremembe in posledice kaznivega dejanja in storilca za spoznavanje resnice
o dogodku.
Sistematično je pojem paradigma uvedel filozof Thomas Kuhn. V svoji knjigi
»The Structure of scientific revolutions« je leta 1996 uporabil paradigmo v
povezavi z razvojem znanstvenih misli in postopnimi revolucionarnimi
spremembami. Paradigma je nekaj več od teorije, in sicer je podlaga za
oblikovanje teorij in utrjevanje raziskovalnega gradiva. Po Kuhnovih
opredelitvah Ule (1996) pravi, da se pojem paradigma uporablja tudi v širšem
pomenu, ne le o stanju v znanostih, ampak o splošno sprejetih vzorcih
razmišljanja, celo svetovnem nazoru. Zaradi pogoste rabe in različnega
pojmovanja pojma paradigma je Kuhn kasneje raje uporabljal filozofsko
natančneje opredeljene pojme »ekzemplar« in »normalna znanost« (Kuhn,
1996). Paradigma je lahko širša razlaga o pojavih, sprejetih vzorcih ter
empirično potrjenih hipotezah, iz katerih se lahko razvije razvojna teorija, iz
te znanstvena metoda, na koncu pa lahko nastane znanost oziroma veda.
Paradigme oziroma koncepti obstajajo in se uporabljajo, dokler jih ne
zamenja nova potrjena razlaga (Ule, 1996).
Poznamo znanstvene in praktične paradigme forenzične znanosti. Sklepamo
lahko, da sta osnovna koncepta delitev materije in prenosa temeljni
znanstveni paradigmi, ker obstajata neodvisno od človekovega poseganja
oziroma prepoznavanja. Dokaz pa postaneta šele takrat, ko ju poveţemo s
kaznivim dejanjem. Ostali koncepti, individualizacija, identifikacija,
klasifikacija, zveza in rekonstrukcija, so praktične paradigme, ki jih
uporabljamo v procesu preiskovanja, da odgovorimo na sedem temeljnih
kriminalističnih vprašanj, »kaj? kdaj? kje? kako? s čim? kdo? in zakaj?« (Inman
in Rudin, 2001, 2002).
14
Znanstveni paradigmi:
Koncept deljivosti snovi je osnovni in bistveni koncept forenzične
znanosti, za katerega je značilna struktura fizičnih objektov oziroma
predmetov, ki se delijo na manjše delce, ko je uporabljena zadostna
sila. Delitev se lahko zgodi pred ali med prenosom snovi. Sestavni
manjši delci tako pridobijo karakteristike nastale s procesom delitve
in pri tem ohranijo fizično-kemijske lastnosti večjih delov oziroma
predmetov. Nekatere karakteristike, pridobljene z manjšimi delci, so
lahko edinstvene prvotnemu predmetu, ki so uporabne za
individualizacijo vseh delcev tega predmeta. Druge so lahko skupne
prvotnemu predmetu, kot tudi drugim podobnim izdelkom. Te lahko
klasificiramo. Poznamo še karakteristike, ki se izgubijo ali spremenijo
med ali po delitvi in kasnejši razpršitvi prvotnega predmeta, to pa
lahko zbega sklepanje skupenega izvora (Inman in Rudin, 2001).
Koncept izmenjave ali prenosa pomeni, da vsakič, ko prideta dva
predmeta v stik, si ob tem izmenjata snov med seboj. Začetnik
koncepta je Locard s svojim preprostim stavkom »vsak stik pusti
sled«. Fizični prenos je odvisen od sile oziroma intenzitete storilca,
koliko sledi bo pustil ali odnesel s kraja dejanja. Iz tega je razvidno,
da moramo vedeti, kakšna je narava sledi in iz kje izvira. Za izvor
sledi pa sta pomembna tako koncept prenosa kot koncept deljivosti
snovi, ki sta začetni točki nastanka materialne sledi. Za prenos snovi
je potrebna najprej njena delitev na manjše ali večje delce. Snov
postane materialni dokaz takrat, ko je prenešena nenamerno in
neopazno s predmeta, ki je povezan s kaznivim dejanjem. Locardov
koncept prenosa je bil takrat razumljen kot neopaţen in nepovraten,
saj ni poudarjal razlike med kontakti glede na okoliščine (prenos v obe
smeri). Kasneje Kirk obudi ta koncept, ker razmišlja o posledicah,
omejitvah in odvisnostih glede na vrsto sledi (Inman in Rudin, 2001,
Saferstein, 2007).
15
Praktične paradigme:
Koncept klasifikacije je uvrščanje dokaznega predmeta v določen
razred, kar pomeni, da lahko dokaz izvira iz različnih virov in je
vmesni korak v procesu (Inman in Rudin, 2001).
Koncept individualizacije ne pomeni nekaj edinstvenega, unikatnega
in individualnega, ampak ugotavljanje skupnega izvora.
Individualizacija tako vedno zahteva primerjalno analizo najmanj dveh
predmetov (primerjalnega in spornega). Inman in Rudin (2001) sta
individualizacijo opredelila kot končni korak v procesu, ki je
zaključen, ko je določen skupen izvor za oba predmeta, ter ko
odgovorimo na vprašanji »od katerega je to?« in »čigavo je to?«.
Koncept identifikacije pomeni določanje fizikalno-kemijske narave
dokaznega predmeta, ki poda vtis edinstvenosti. Ta koncept je končni
korak v procesu, za primer lahko omenimo prepoznavanje
prepovedanih drog, kjer se proces konča z identifikacijo, ko
odgovorimo na vprašanje »kaj je to?«. Saferstein (2007) je
identifikacijo opredelil kot obstoječo analitično tehniko, ki
determinira fizično ali kemično identiteto materije z absolutno
gotovostjo ali blizu nje.
Koncept zveze je tesno povezan s konceptom prenosa in celotno
odvisen od konceptov individualizacije in klasifikacije. Ţe Kirk (1953)
je omenjal, da neţivi predmeti lahko sluţijo kot posredni dokaz v
okviru povezovanja osebe s kaznivim dejanjem. Osterburg (1983)
preprosto razlaga zvezo kot povezovanje osebe s krajem kaznivega
dejanja. Ostali avtorji opisujejo koncept zveze kot stik med dvema
objektoma, ki je stopnja klasifikacije ali individualizacije (Inaman in
Rudin, 2001). Evett in Weir (1998) sta predlagala koncept zveze malo
drugače, in sicer kot hierarhične trditve, ki so ravni zveze primera.
Prva je izvor (»source«), druga dejavnost (»activity«) in tretja kaznivo
dejanje (»offense«). Za vsako posamezno raven mora strokovnjak
poiskati alternativno hipotezo, tako pride do rezultata zveze. Te ravni
lahko poveţemo tudi z ţe znanimi koncepti. Izvor je podoben
16
klasifikaciji oziroma individualizaciji, dejavnost lahko razumemo kot
zvezo in postopek kaznivega dejanja lahko poveţemo z rekonstrukcijo.
Koncept rekonstrukcije temelji na uvrščanju dogodkov v relativni
prostor in čas po zaporedju z uporabo materialnih dokazov in drugih
informacij (Inman in Rudin, 2001). Saferstein (2007) predstavi koncept
kot metodo, ki podpira verjetno zaporedje dogodkov z opazovanjem in
ocenjevanjem fizičnih dokazov ter izjav prič in drugih, ki so bili
vpleteni v incident. Pri vsem tem mora osebje kazenskega pregona
sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje vseh vidikov iskanja na kraju
kaznivega dejanja s ciljem čim boljše obnove oziroma rekonstrukcije
dogodka dejanja. Proces rekonstrukcije poskuša odgovoriti na
vprašanja »kje«, »kako« in »kdaj«. Vendar se vprašanje »kdaj«
ponavadi nanaša na ureditev dogodkov samo v relativnem času, na
primer ali je prišel predmet v kontakt z drugim predmetom pred, med
ali po aktivnem dogodku.
V literaturi forenzične znanosti se neprestano srečujemo s pojmi
identifikacija, identiteta, identičen oziroma z izrazom sled je bila
identificirana. Velikokrat se srečamo z mnenjem strokovnjaka »ti dve sledi sta
identični«, kar ni pravilno, saj je katerokoli bitje ali predmet identičen lahko
samo sebi (Evett, 1998). Definicija identifikacije v forenzični znanosti se
močno razlikuje od tiste v ostalih znanostih, kjer termin identifikacija
uporabljajo za uvrstitev nekega predmeta v določeno skupino. V kriminalistiki
proces identifikacije teţi h končni individualizaciji (Champod v Siegel et al.,
2000). Zaradi boljšega razumevanja in pravilnega pomena obeh konceptov
bomo v nadaljevanju pojem identifikacije, ki je mišljen kot individualizacija,
označili z zvezdico*.
2.3 Pojem subjektivnosti in objektivnosti
Subjektivnost na splošno pomeni vse, kar obstaja od človekove zavesti in
mišljenja. Subjektiven je lahko tisti posameznik, ki se pri presojanju in
vrednotenju ravna po osebnih občutkih (osebna integriteta). Odločitev ni pod
17
zunanjim vplivom, ampak je ustvarjena in obstaja le v glavi strokovanjaka,
torej ne more biti potrjena na zunaj. Objektivnost pa pomeni vse, kar obstaja
neodvisno od človekove volje in mišljenja. Strokovnjak se pri presojanju in
vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, pač pa po dejstvih, kot so
nepristranskost in pravičnost. Objektivno ocenjevanje je neodvisno od osebnih
nazorov in osebne integritete, torej je neosebno in stvarno.
Terminološka opredelitev pojmov (SSKJ, 2008):
Subjektivnost je lastnost subjektivnega človeka in pomeni nekaj, kar
je oziroma obstaja odvisno od človekove zavesti in mišljenja. Je
lastnost subjektivnega človeka, na primer subjektivnost pri
ocenjevanju, subjektivnost v občutkih, zaznavah.
Subjektiven je tisti, ki se pri presojanju in vrednotenju ravna po
osebnih nagnjenjih, interesih (pristranski ali oseben). Pomeni nekaj,
kar izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje in ne iz predmeta ali okolja.
Lahko pomeni odvisen od doţivljanja, mišljenja in ne od predmeta,
kot so subjektivni razlogi, subjektivni občutek. Subjektivni idealizem
trdi, da se svet idej ne da spoznati.
objektivnost je značilnost objektivnega človeka, ter kar je oziroma
obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja.
objektiven je tisti, ki se pri presojanju in vrednotenju ne ravna po
osebnih nagnjenjih ali interesih, ampak po dejstvih. Pri tem je
nepristranski, pravičen, neodvisen od osebnih nazorov ter interesov
(neoseben in stvaren). Deluje v skladu z dejanskim in resničnim
stanjem oziroma poloţajem ter obstaja neodvisno od svojega
mišljenja (objektivna resničnost in stvarnost). Izhaja iz čutnega,
snovnega sveta zunaj osebka. Objektivni idealizem trdi, da se svet
idej da spoznati.
18
2.3.1 Subjektivni testi
Subjektivni testi se uporabljajo na področjih preiskovanja kot so
daktiloskopija, sledi obuval, balistika, mehanske sledi, sporni dokumenti,
kontaktne sledi, barve in laki, ter drugo. Vsa našteta področja zahtevajo
primerjavo spornega in primerjalnega vzorca. Forenzični strokovnjak določi
stopnjo individualizacije ali ujemanja v individualnih značilnostih, torej določi
skupen izvor preiskovane sledi (Champod v Siegel et al., 2000). Pri
ocenjevanju vrednosti individualnih značilnosti med preiskavo se upošteva
tudi verjetnost pojavljanja naključnih značilnosti določenih velikosti, oblik in
orientacij (Gerjevič in Udovič, 2003). To potrjuje, da so področja, kje na
sporni sledi se nahajajo individualne točke, povsem naključna in niso
določena. V procesu individualizacije se pojavi »subjektivnost« strokovnjaka.
Subjektivni del je ravno v točki, kjer strokovnjak utemelji ujemanje
individualnih značilnosti dveh vzorcev (spornega in primerjalnega). Več
individualnih značilnosti med vzorcema strokovnjak najde, bolj postane
subjektivno prepričan, da vzorca ne moreta biti podvojena (Stoney, 1991,
Evett, 1998).
Pri tem lahko omenimo različne znane primere na sodiščih, ki so bili ključni za
proces individualizacije, zlasti na področju preiskovanja prstnih sledi. To so
primer Frye v. United States, kjer so sodišča sodila po načelu formalnih
dokaznih pravil, ki jih je splošno sprejela relevantna strokovna skupnost.
Pravila so se zavzemala za dopustnost vseh znanstvenih dokazov, vključno s
strokovnim pričanjem. Frye standard je veljal le na zveznih sodiščih, ne pa
tudi na drţavnih (Kiely, 2001, Saferstein, 2007).
Sledil je primer Daubert v. Merrell Dow Pharmaceuticals, Inc., kjer so sodišča
trdila, da Frye standard ni absolutni predpogoj za dopustnost znanstvenih
dokazov. V sodni preiskavi so sodišča sodila po specifičnih dejavnikih
(daubertovi dejavniki), in sicer ali je znanstvena teorija znanstveno
preverjena; ali je bila ţe praktično preizkušena in izpostavljena oceni
strokovne javnosti; kolikšna je njena stopnja moţne napake pri uporabi; ali
19
obstajajo objektivni standardi kontrole, ki urejajo delovanje tehnik; ter ali je
teorija oziroma metoda odobrena znotraj relevantne strokovne javnosti
(Epstein, 2002, Kiely, 2001, Saferstein, 2007).
Organi sodnega postopka so pogosto nezaupljivi do novih znanstvenih metod,
ki se v praksi še niso uveljavile. Njihovo nezaupanje še krepi dejstvo, da so
strokovna mnenja pri zgoraj navedenih področjih zelo subjektivna (Modly,
2003). Problematika se pojavi torej v rabi besede »subjektivno« na sodišču. V
primeru US v. Carlos Ivan Llera Plaza je sodnik Pollak zamenjal pojem
»subjektivna ocena« s pojmom »strokovna presoja«. Menil je, da v metodi
ACE-V (analiza, primerjava, ocena in potrditev) strokovnjakovo ocenjevanje ni
znanstveno, ker temelji na subjektivni naravi opazovanja skladnosti
individualnih točk med spornim in primerjalnim vzorcem. Preostala ocena in
smiselnost ugotovitev pa sta prepuščeni sodišču. Primerjava prstnih odtisov je
tehnično področje, ki bi moralo biti ocenjeno po drugačnemu preizkusu kot je
Daubertov. Sodišče ni usposobljano na tem področju, zato ravno potrebuje
strokovno mnenje za pravično presojo dokazov. V končnem rezultatu se je
izkazalo, da ima pojem »subjektivna presoja« več pomenov na sodišču.
Sodniku Pollaku ni uspelo premostiti ovire med subjektivno oceno kot nečem,
kar je nastalo pod strokovnjakovimi osebnimi vtisi oziroma trenutne zavesti,
ter subjektivno oceno kot mnenjem, ki temelji na objektivni in preverljivi
analizi, le-ta pa je odraz strokovnjakove kompetentnosti in kredibilnosti. Zato
se je v bodoče zahtevalo natančno preiskovanje na področju prstnih odtisov
(Champod in Chamberlain v Fraser in Williams, 2009, Moenssens, 2002).
Iz zgoraj zapisanega je razvidno razlikovanje v presoji anglosaških in
kontinentalnih sodišč. Anglosaška sodišča temeljo na »common law« sistemu,
kjer sojenje poteka na podlagi različnih primerov iz preteklosti. Torej
uporabljajo praktična dokazna pravila, na podlagi katerih je osnovano tudi
mnenje strokovnjaka. Na našem ozemlju pa poteka prosta presoja dokazov in
sodišče ni zavezano avtoriteti strokovnih mnenj.
20
2.3.2 Objektivni testi
Objektivni testi se uporabljajo na področjih preiskovanja kot so biološke sledi,
sledi prepovedanih drog, barve in laki, sledi eksplozije in poţarov, ter drugo.
Pri preiskovanju teh področji uporabimo tudi primerjalno metodo vzorcev,
vendar se tu za razliko od subjektivnih testov določi stopnjo klasifikacije, nato
sledi zopet subjektivna ocena do individualizacije (Evett, 1998).
Objektivni testi se razlikujejo od subjektivnih testov po določenih področjih
ujemanja. Za primer lahko omenimo preiskovanje bioloških sledi npr.
profiliranje DNK, kjer so standardi za preiskovanje polimorfnih področij ali
lokusov STR določeni. Pri subjektivnih testih področja niso določena in so
povsem naključna. Zato preiskavo pri subjektivnih testih opravljata vedno dva
ali več strokovnjakov, da se takoimenovana »subjektivna ocena« rezultatov
čim bolj pribliţa relativni objektivnosti.
Problematika subjektivnih in objektivnih testov se pojavi pri končnem
ocenjevanju verjetnosti, ki naj bi bila relativno objektivna, vendar je to le
iluzija (Evett, 1998). Oceno verjetnosti doseţemo tako, da določimo stopnjo
razmerja verjetja (angl. likelihood ratio) in nato izračunamo naknadno
verjetnost po bayesovem teoremu. Z Bayesovo logiko izraţamo verjetnost
individualizacije, ki jo ponazarja frekvenca pojavljanja določenega nabora
znanih značilnosti v zoţeni populaciji (angl. closed set framework) (Champod
v Siegel et al., 2000).
Bayesova teorija temelji na načelih (Champod v Siegel et al., 2000):
Interpretacija znanstvenega dokaza se izvaja v okviru okoliščin v
katerem je nastal.
Interpretacija je smiselna le v odnosu med dvema nasprotujočima
hipotezama.
Vloga forenzičnega strokovnjaka je opredelitev verjetnosti glede dane
trditve.
21
Bayesova formula nam pokaţe, da je naknadna verjetnost (posterior odds)
enaka produktu predhodne verjetnosti (prior odds) in materialnega dokaza,
izraţenega z razmerjem verjetja (likelihood ratio - LR) (Champod v Siegel et
al., 2000, Robertson, 1995).
Posterior odds=prior odds x LR
O(H1|E,I)= Pr(E|H1,I)/Pr(E|H2,I) x Pr(H1|I)/Pr(H2|I)
Spremenljivke, navedene v enačbi bi pomenile (Champod v Siegel et al.,
2000):
I – informacije, pridobljene pred forenzično preiskavo (izjave prič,
podatki pridobljeni v policijski preiskavi,itd.). S pomočjo teh
informacij bi lahko zoţili krog storilcev oziroma bi z njimi lahko
določili relevantno populacijo, ki je v domeni sodišča.
E - dokaz, ki je kombinacija dveh informacij, in sicer zaznav na
spornem ter primerjalnem vzorcu.
H1 – hipoteza 1: sled izvira od osumljeneca.
H2 – hipoteza 2: sled ne izvira od osumljeneca, ampak od neke druge
osebe.
Razmerje verjetja (likelihood ratio – LR) odraţa stopnjo danega dokaza v
podporo eni hipotezi proti drugi in ne odraţa verjetnosti glede na eno samo
trditev. Večje razmerje kot je, večja je podpora prve hipoteze proti drugi
(Robertson, 1995). Verjetnost vedno varira med vrednostjo nič in ena. Kar
pomeni, da ima izključen dogodek verjetnost nič in zanesljiv dogodek
verjetnost ena. Problem je, ker ne moramo natančno obnoviti dogodka, ki se
je zgodil v preteklosti. Verjetnost takšnih dogodkov lahko določimo samo z
uporabo »subjektivnih« verjetnosti (Taroni, Aitken in Garbolino, 2001).
De Finetti je poudaril subjektivni del verjetnostnega izračuna Bayesovega
modela. Subjektivna verjetnost oziroma Bayesova verjetnost je definirana kot
stopnja prepričanja o resničnosti izjave ali dogodka. Prepričanje temelji na
22
celotnem znanju, izkušnjah in informacijah strokovnjaka. Verjetnost kot
stopnja prepričanja obstaja v podzavesti vsakogar, kar naredi človeka bolj ali
manj zaupljivega ali skeptičnega o resnici dogodka oziroma zadeve. Občutek
jih vodi pri vseh odoločitvah in na vseh področjih. Pomembno je, da se tega
zavedamo in to uporabimo kot kvalitativni pristop k ovrednotenju. Verjetnost
je povezana z gotovostjo in natančnostjo napovedi. Napoved pa je vedno
subjektivna, saj nastane v naši misli, ki je produkt izkušenj in prepričanj. Zato
je logični instrument potemtakem subjektivna teorija verjetnosti (Taroni et
al., 2001).
V nadaljevanju bomo opisali področja preiskovanja kaznivega dejanja, ki
temeljijo na petih osnovnih dejavnostih procesa materialnih dokazov.
23
3 Področja preiskovanja kaznivega dejanja
Osnovna načela forenzične znanosti na področju preiskovanja kaznivih dejanj
temeljijo na petih osnovnih dejavnostih procesa materialnih dokazov (slika 1).
Dejavnosti procesa materialnih dokazov potekajo nepretrgano od preiskovanja
kraja kaznivega dejanja do dokazovanja v sodni preiskavi. Prva faza je
navzočnost materialnih dokazov na kraju kaznivega dejanja, druga je
»okrevanje« (»recovery«) materialnih dokazov, ki tudi poteka na kraju
dejanja, tretja faza je analiza pridobljenih materialnih dokazov v forenzičnem
laboratoriju, naslednja je interpretacija le-teh ter na koncu še prezentacija
pridobljenih rezultatov in ugotovitev laboratorija na sodišču (Gaudette v
Siegel, Saukko in Knupfer, 2000).
Slika 1: Prikaz petih osnovnih dejavnosti procesa materialnih dokazov
(vir: Gaudette v Siegel et al., 2000)
Na osnovi prvih dveh dejavnosti procesa materialnih dokazov (navzočnost in
»okrevanje«) bomo na kratko opisali potek ogleda kraja kaznivega dejanja,
kdo ga izvaja in kako na objektiven način pridobivajo materialne dokaz. Nato
pa se bomo osredotočili na samo preiskavo v forenzičnem laboratoriju, kjer se
izpostavi problematika objektivnosti in subjektivnosti. Predstavili bomo
metode ovrednotenja in interpretiranja materialnih dokazov, in sicer analizo
prstnih sledi kot subjektivno preiskavo in analizo DNK kot objektivno
preiskavo. Na koncu bomo podali problematiko ovrednotenja moči dokazov
kot rezultate obeh preiskav.
24
4 Preiskovanje na kraju kaznivega dejanja
Forenzična znanost na področju kazenskih zadev se začne na kraju kaznivega
dejanja. Če preiskovalci ne znajo prepoznati materialnih dokazov ali jih
nepravilno shranijo za laboratorijsko preiskavo, lahko postane vsa prefinjena
laboratorijska tehnologija in visoko tehnično znanje brez pomena. Z ustreznim
usposabljanjem lahko policijski organi zagotavljajo kompetentni pristop na
kraju dejanja in pravilno izvajajo iskanje in pridobivanje materialnih dokazov.
Po mnogih zakonodajah je za te naloge pooblaščena specializirana skupina
kriminalističnih tehnikov, čeprav preiskovalne tehnike ni teţko obvladati, in
zagotovo leţijo znotraj meja razumevanja vsakega povprečnega policista. Niti
en sam zločin ni storjen na enak način. Osebje in omejena sredstva so prisilila
večino policijskih organov, da zmanjšajo svoja prizadevanja, ko gre za hujša
kazniva dejanja. Ko se prevzame odgovornost za celoten proces kraja
kaznivega dejanja, je potrebno nujno upoštevati temeljna pravila prakse
(Saferstein, 2007).
Preiskava kraja dejanja (ogled) je pravno urejen sistem
kriminalističnotaktičnih in tehničnih opravil, pri katerem se s čutnim
zaznavanjem in preučevanjem materialnih objektov s pomočjo verzij, ki se
načrtujejo in preverjajo skladno s potekom ogleda, opravi fiksiranje celotne
situacije na kraju dejanja kot materialno izdelanega sistema v njegovi
nespremenjeni, originalni obliki zaradi razjasnitve kaznivega dejanja (Maver
et al., 2004). Ogled ima spoznavno in dokazno funkcijo. Pri spoznavni
funkciji gre za iskanje, zbiranje, načrtovanje, preverjanje in spoznavanje
resnice o preteklem dogodku. Dokazna funkcija pa obsega dokumentiranje in
zavarovanje najdenih materialnih dokazov (sledi in predmeti) ter poloţaja na
kraju dejanja v celoti kot dokaza, ki bo uporabljen v nadaljnem kazenskem
postopku (Weston in Lushbourg, 2003).
25
KAJ JE MATERIALNI DOKAZ?
Materialni dokazi imajo lastnost narave fizičnega dokaza, ki jih je moč odkriti
z zaznavo človeških čutil ali s pomočjo optičnih, fizikalnih in kemičnih
pripomočkov. Sledi pa so vse materialne spremembe, ki so nastale ob
izvrševanju kaznivega dejanja. Sled ali predmet postaneta materialni dokaz,
ko ju poveţemo s kaznivim dejanjem ali dogodkom (Inman in Rudin, 2001).
Dokazi se delijo na neposredne dokaze in posredne dokaze. Delitev dokazov
smo prikazali v spodnji tabeli.
Tabela 1: Delitev dokazov (vir: Maver et al., 2004)
NEPOSREDNI DOKAZI POSREDNI DOKAZI
So neposredno ugotavljanje pravno
relevantnih dejstev:
So posredno ugotavljanje pravno relevantnih
dejstev:
- priče,
- identifikacijski materialni dokazi
(droga, ponarejen denar),
- materialni dokazi (sledi, predmeti),
- izjava storilca in ţrtve, - izjave,
- video in avdio posnetki dejanja. - okoliščine.
Pravna zahteva je, da morajo biti dokazi relevantni in vsebovati vse dejanske
informacije o kaznivem dejanju, ki so potrebne za kazenski postopek.
Formalna dokazna pravila opredeljujejo relevantne dokaze kot dokaze, ki
imajo teţnjo po obstoju pravnega dejstva. Sodišče bo priznalo njihovo osnovo
le, če podpirajo izpolnjene dejanske okoliščine (Inman in Rudin, 2001). Za
odkrivanje relevantnega materialnega dokaza velja, da brez zakona ni
kaznivega dejanja, prekrška ali civilne pravde in forenzične preiskave nimajo
pomena, zato ima materialni dokaz enako vlogo pri civilnih zadevah kot pri
kazenskih, kjer število zahtevkov po preiskavah narašča (Weston in
Lushbaugh, 2003).
26
Vsi skriti materialni dokazi, ki se nahajajo na kraju kaznivega dejanja, so zelo
pomembni ne le za povezavo osebe ali predmeta s zločinom, ampak tudi za
rekonstrukcijo celotnega preteklega dogodka, končno identifikacijo in
individualizacijo (Inman in Rudin, 2001). Od mišljenja, znanja in izkušenj
preiskovalcev in strokovnjakov, natančnega iskanja in dokumentiranja
pridobljenih dokazov in dejstev ter priznavanja splošne objektivne resnice je
odvisno, ali se bosta prava resnica in storilec odkrila ter ali se bodo zbrali vsi
potrebni dokazi za obtoţbo v kazenskem postopku (Maver et al., 2004). Poleg
tega pa so najbolj pomembne vse okoliščine kraja dejanja, ki morajo biti
natančno dokumentirane. Tudi sledi, ki so jih udeleţenci ogledne skupine
povzročili sami, je treba vidno označiti, kajti drugače lahko pride ne le do
neskladja v nadaljni forenzični preiskavi, ampak se povzroči tudi škoda za
celoten kazenski postopek.
4.1 Metode pridobivanja dokazov
V procesu pridobivanja dokazov na kraju kaznivega dejanja potekata dve fazi
preiskovanja, in sicer statična in dinamična. Sprva ob prihodu na kraj dejanja
policisti poleg tega, da pomagajo ţrtvi, ugotavljajo ali je še ţiva, ali je
potrebna prva pomoč, tudi poskrbijo za dokumentacijo prvotnega stanja pred
kakršnimkoli spreminjanjem. Kraj vidno označijo in varno zavarujejo,
preprečijo vstop nepooblaščenim osebam, označijo vse sledi, ki so jih
povzročili sami, pustijo vse nedotaknjeno in zberejo prva obvestila od oseb, ki
so na kraju, ter zadrţijo vse morebitne osumljence. Izključitev
nepooblaščenih oseb je nujna in nemalokrat povzroča precej teţav. Vsak
posameznik, ki vstopi na kraj dogodka, je potencialni uničevalec materialnih
dokazov, tudi če gre za nenamerno malomarnost. Z ustreznim nadzorom in
odgovornostjo morajo policisti zavarovati kraj ter odstraniti vse tiste, ki ne
sodijo v proces preiskovanja. Nato se vodja ogledne skupine seznani s prvimi
ugotovitvami ter si pridobi splošno orientacijo o kraju dejanja. S pomočjo
splošne orientacije določi potek iskanja ter razmisli o nujnih ukrepih in
potrebi po sodelovanju strokovnjakov (Weston in Lushbaugh, 2003, Saferstein,
2007).
27
V statični fazi velja temeljno pravilo iskanja in zavarovanja: »Najprej z očmi,
potem z rokami!« (Maver et al., 2004). Preiskovalci imajo omejeno količino
časa za registriranje kraja dejanja v njegovi nespremenjeni obliki.
Nedotaknjen kraj se sprva fotografira, posname s kamero, napravi se okvirna
skica, iz katere se oblikuje končna skica. Fotografira se kraj s širšo okolico,
kraj dejanja, kraj z bliţnjo okolico ter vse njegove zorne kote. Najdene sledi
ali predmete fotografiramo tako, da je vidna njihova pozicija in lokacija glede
na celotni kraj. Ko je vse fotografirano, se zriše grobo skico, ki je osnutek
vseh bistvenih informacij in meritev na kraju zločina. Iz te se oblikuje končno
skico, ki je natančna predstava zločina in običajno pravih razmerij. Vse se
natančno dokumentira v prvotnem stanju, postavlja se prve, preliminarne
hipoteze, ki so nam v pomoč pri odgovarjanju na zlata vprašanja
kriminalistike. Če kaj premikamo, mora biti takoj zapisano, kajti drugače
dokazi izgubijo svojo vrednost in kasneje niso sprejemljivi v sodni preiskavi.
Sistematično iskanje materialnih dokazov naj poteka tako, da se kraj razdeli
na različne segmente. Iskanje je lahko v obliki hodnika ali dvojnega hodnika, v
obliki spirale, ali pa se površina kraja dejanja razdeli na kvadrate ali dele
kroga. Preiskovalec, ki se opira na izobrazbo in izkušnje, ne sme prezreti
ustreznih dokazov, za končno, dejansko in nepristransko rekonstrukcijo. Vsaka
napaka lahko vodi do nepotrebnih obtoţb malomarnosti ali prikritih namernih
sprememb dokazov (Saferstein, 2007).
Statični fazi sledi dinamična faza, v kateri kriminalistični tehniki podrobneje
pregledajo najdene sledi in predmete, jih obračajo, slikajo, preverjajo,
ocenjujejo, pakirajo in shranijo za prenos v laboratorij (Maver et al., 2004).
Osnovni cilji zbiranja dokazov so ohranjanje integritete materialnih dokazov,
preprečevanje kontaminacije in omejitev degradacije (Inman in Rudin, 2001).
Z materialnimi dokazi je potrebno ravnati previdno in na način, ki preprečuje
kakršnokoli spremembo. Različne ali podobne predmete, najdene na različnih
lokacijah, shranimo v različne embalaţe. Ločeno shranjevanje dokazov
preprečuje poškodbe ob stiku (zlom, upogib, naključne praske), kontaminacijo
ter kakršnokoli izgubo zaradi neprimerne embalaţe ali površnega pakiranja.
28
Celovitost in relevantnost dokazov se ohrani le, če ostanejo v svojem
prvotnem stanju, kot so najdeni na mestu kraja dejanja. To se doseţe tudi s
seznamom preiskovalcov, ki so prišli v stik z materialnimi dokazi. Seznam je
predstavljen kot dokazni material na sodišču. Predanost standardov sodnega
postopka, pravilna registracija in označba poloţaja materialnih dokazov ter
primerna dovršenost predloţenih dokaznih obrazcev za laboratorijsko analizo
so jamstvo za stanje materialnih dokazov od najdbe do prezentacije na
sodišču. Kar pomeni, da je katerakoli oseba, ki je vpletena v preiskavo,
odgovorna za svoje delo. Pomanjkljivosti pri utemeljevanju predloţenega
dokaznega gradiva lahko vodijo do resnega vprašanja verodostojnosti in
integritete samih dokazov kot tudi celotne preiskave. Vse sledi in predmete
preiskujemo s skrbno nego in pazlivostjo, da se izognemo uničenju njihove
dokazne vrednosti (Saferstein, 2007).
Miselni proces v obeh fazah preiskovanja je enako pomemben za odkrivanje
dejanske resnice. V fazi iskanja in zavarovanja dokazov poteka dedukcijski
proces, pri katerem se postavlja preliminarne hipoteze na osnovi pričakovanj,
predhodnih izkušenj, znanj ter danih informacij. Pri interpretaciji dokazov pa
poteka induktivni proces, kjer se na objektiven način interpretira dokaze z
uporabo nasprotujočih si hipotez. Za interpretacijo potrebujemo vse uspešne
predpostavke, nove informacije ter rezultate analize dokazov. Kasneje se z
deduktivno logiko in analogijo preverja posamezne verzije in hipoteze.
Najbolj primerna je Bayesova logika, čeprav je vključena subjektivnost.
Postavljanje pravih, realnih hipotez o dejanskem stanju je zelo pozitiven
pripomoček za ugotavljanje končne teorije danega primera. Poleg tega pa so
pomembne okoliščine najdbe dokaza in celotnega kraja dejanja, ki
pripomorejo k resničnim objektivnim rezultatom interpretacije (Inman in
Rudin, 2001). Pri preiskovanju je treba upoštevati pravni kriterij iskanja in
zavarovanja (označiti, slikati, zapisati) kot strokovni kriterij, ki pomeni
pravilno odvzeti in shraniti najdene sledi v primerno embalaţo glede na vrsto
sledi, paziti je treba, da ne pride do kontaminacije in da sled ne razpade
(Saferstein, 2007).
29
4.2 Okoliščine kraja dejanja
Kaj iskati na kraju dejanja je odvisno od posameznih okoliščin in vrste
kaznivega dejanja. Za prepoznavanje dokazov in iskanje relevantnih lokacij je
spretnost kriminalističnih tehnikov bistvenega pomena za uspešen preiskovalni
proces. Medtem ko usposabljanje temelji na splošnem znanju, se za izvajanje
ustrezne preiskave in oblikovanje uspešne taktike pridobivanja relevantnih
dokazov kriminalistični tehnik zanaša na svoje izkušnje, pridobiljene s
številnimi preiskavami (Saferstein, 2007).
Materialni dokazi so lahko vse od velikih predmetov do mikroskopsko majhnih
sledi. Pogosto so sledi vidne ţe v njihovi prisotnosti na samem kraju. Neznatne
krvne sledi ter prisotnost las ali vlaken pa se zazna šele v forenzičnem
laboratoriju (Saferstein, 2007). Ţe v prvem delu smo omenili deljivost snovi in
prenos, ki sta začetni fazi nastanka materialnih dokazov. V trenutku, ko sled
postane materialni dokaz, kot tiha priča kaznivega dejanja, jo okoljski
(biološki ali nebiološki) vpliv prične speminjati. Biološke sledi, predvsem kri,
se zaradi vpliva notranjih biokemičnih rekcij in časa strdijo, posušijo ali
obarvajo. Krvna sled, če je izpostavljena kisiku, soncu ali velikim
temperaturnim nihanjem, se v zelo kratkem času obarva temno rdeče ali celo
črno. Vse okoliščine izzivajo naše sposobnosti in nas lahko zbegajo pri najdbi
in prepoznavi materialnih dokazov. To zahteva še dodatno pozornost in
izkušenost na kraju dejanja (Inman in Rudin, 2001).
Nevarne nalezljive bolezni kot so AIDS in hepatitis B se vse bolj širijo. Pri tem
je v nevarnosti tudi zdravje preiskovalcev kraja dejaja, ki pridejo v stik s
človeškimi tekočinami (kri, slina, sperma). Za zagotavljanje varnosti je
Varnostni komite Internacionalne zveze za identifikacijo (IAI Safety
Commitee) predlagal smernice, ki preprečujejo infekcijo z okuţenimi
materialnimi dokazi. Obvezna je postala uporaba zaščitne opreme (očala,
maska, zaščitni kombinezon, rokavice, zaščita čevljev). Pri zavarovanju sledi
je potrebno uporabljati vedno nove ali celo dvojne rokavice, da se vzorci ne
kontaminirajo med seboj, zlasti pri bioloških sledeh. Pri tem tudi ne smemo
30
govoriti oziroma moramo nositi zaščitno masko ali respirator, da se kapljice
naše sline ne kontaminirajo s preiskovano sledjo. Sledi se lahko kontaminirajo
pred, med ali po kaznivem dejanju. Kontaminacijo lahko preprečimo, če je
način ravnanja s sledjo pravilen. Kadar pridemo v stik z okuţenimi
materialnimi dokazi, moramo vso izpostavljeno, kontaminirano, zaščitno
opremo shraniti v rdečo biološko plastično vrečko. Vse neizpostavljene
predmete, kot so laboratorijski plašči, brisače in nesluţbena oblačila, ki bi
lahko bila kontaminirana, shranimo v rumeno plastično vrečko in označimo z
oznako »kuţno blago«. V zapisniku oziroma dokumentaciji o ogledu kraja
dejanja je potrebno za vsako zavarovano sled uporabiti isto oznako kot na
ustrezni embalaţi ter odvzeti tudi primerjalne vzrorce (angl.
standard/reference samples). Vzorce je potrebno zavarovati ločeno in vsakega
s čistim orodjem oziroma pripomočkom (skalpel, pinceta, vatirana paličica
itd.). Vakuumsko sesanje in pometanje sledi na različnih kritičnih površinah
kraja morajo biti zbrane in zapakirane ločeno. Ostre predmete (noţ, inekcija,
britvica ali brivski aparat in podobno) je potrebno shraniti v posebno
embalaţo in jih ustrezno označiti. Zavarovati je potrebno različne sledi, ki jih
je mogoče dobiti s trupla. Strokovnjak zbere ţrtvina oblačila, ostruţke pod
nohtom, lase in sramne dlake, kri, vaginalne, analne in oralne brise, strelne
krogle iz trupla ter bris rok ustreljene ţrtve in jih pošlje na preiskavo v
laboratorij (Saferstein, 2007).
Sledi je ponavadi veliko in vprašanje je, koliko sledi je potrebno odvzeti in
kje, vendar to je le v veri vsakega kriminalističnega tehnika posebej. Kot je
zapisal Kirk (1974): »En sam dokaz le redko zadošča za priznanje krivde ali
nedolžnosti«. Kraj je potrebno najprej objektivno oceniti in šele nato
določiti, katere sledi so odločilne za posamezni primer, nato pa omejiti
število zavarovanih sledi. Kajti v primeru prevelikega števila zavarovanih
sledi, laboratorij ne analizira vseh, ampak izbere najpomembnješe med njimi
(Weston, Lushbaugh, 2003).
V sami preiskavi kraja kaznivega dejanja poteka iskanje, zavarovanje in
ocenjevanje na objektiven način od prihoda na kraj do dokumentacije. Vse se
31
odvija v nekem zaporedju pravil oziroma načel, ki so ţe poznana in jih morajo
udeleţenci ogledne skupine tudi upoštevati. K temu pripomore predvsem
dobra usposobljenost in kompetentnost vseh udeleţencev, sodelovanje med
sluţbami in poznavanje dela drugih strok. Drugače lahko kasneje v
forenzičnem laboratoriju pride do napačnih interpretacij materialnih dokazov.
32
5 Forenzična preiskava v laboratoriju
Forenzična preiskava v forenzičnem laboratoriju poteka v določenem
zaporedju. Forenzični strokovnjaki v laboratoriju uporabljajo različne sodobne
metode in tehnike. K temu je veliko pripomogel napredek v znanosti in
tehnologiji, saj so zmoţnosti forenzičnih laboratorijev danes predvsem večje,
kot so bile včasih. Forenzični laboratorij sam ni zmoţen pozitivno rešiti
vsakega kaznivega dejanja, le s pomočjo natančne preiskave na kraju dejanja
in sodelovanjem različnih preiskovalnih sluţb se lahko poveča moţnost za
uspešne rezultate forenzične preiskave. Forenzični strokovnjak pridobljene
materialne dokaze (sledi in predmete) s kraja dejanja analizira in ovrednoti,
nato jih interpretira, ter rezultate preiskav poda v obliki mnenja, ki je
največkrat pomemben forenzični dokaz. Pri nas te naloge opravlja Nacionalni
forenzični laboratorij (NFL).
NFL je nosilec razvoja kriminalistične tehnike v Sloveniji in nacionalni
laboratorij, ustanovljen za potrebe policije in pravosodja. Opravlja preiskave
prometnih nezgod in materialnih sledi, večinoma iz kaznivega dejanja z
namenom identifikacije, klasifikacije in individualizacije sledi. Sodeluje pri
ogledih kaznivih dejanj in nesreč, vodi postopek ugotavljanja identitet oseb in
mrtvih ter vodi tudi različne kriminalistično-tehnične zbirke. Kot nosilec
kakovosti in razvoja forenzičnih priskav poskrbi za usposabljanje,
standardizacijo preiskav in za preverjanje usposobljenosti s sodelovanjem v
medlaboratorijskih primerjavah (testi usposobljenosti). CFP je tudi
ustanovitveni član evropskega zdruţenja ENFSI (Golja, 2000, 2001). CFP
sestavlja pet organizacijskih enot: fizikalni laboratorij, kemijski laboratorij,
biološki laboratorij, oddelek za preiskavo rokopisov in dokumentov, oddelek
za prstne odtise (Drobnič v Maver et al., 2004).
Evropsko Združenje Forenzičnih Laboratorijev (ENFSI - European Network
of Forensic Science Institutes) so ustanovili leta 1995 z namenom izmenjave
znanja in izkušenj ter vzajemnih sporazumov na področju forenzične znanosti.
Priznan je kot skupina strokovnjakov s ciljem zagotavljanja razvoja in
33
kakovosti forenzičnih preiskav na območju Evrope. Zdruţuje policijske in
vladne forenzične laboratorije, ki delujejo za potrebe policije, toţilstva in
pravosodja, ki pokrivajo široko področje forenzičnih preiskav. Poleg tega
ENFSI vzpostavlja in vzdrţuje delovne odnose z drugimi podobnimi
organizacijami. Spodbuja vse laboratorije k delovanju v skladu z najboljšimi
praksami in mednarodnimi standardi, ki zagotavljajo kakovost in najboljšo
usposobljenost. Člani ENFSI so lahko tudi univerzitetni forenzični inštituti, ki
so pomembni na področju raziskav, razvoja in usposobljanja. CFP je eden
izmed ustanovitvenih članov ENFSI (Golja, 2001, 2002, 2007, European
Network of Forensic Science Institutes, 2010).
5.1 Akreditacija forenzičnih laboratorijev in forenzičnih
strokovnjakov
Proces akreditacije predstavlja in zagotavlja pravilno ravnanje s pridobljenimi
dokazi, validacijo postopkov, razvoj znanstvenih kriterijev in standardov,
primerno in sodobno instrumentalno tehnično opremljenost laboratorijev,
izobraţevanje in usposabljanje zaposlenih ter teste strokovnosti oziroma
kompetentnosti programov in zaposlenih (Inman in Rudin, 2001).
V Ameriki je akreditacija labortorijev podana s strani pristojnega organa
ASCLD (American Society Crime Laboratory Directors) ter se obnavlja vsakih
pet let. Program je prilagojen standardom, ki jih je potrdil komisijski odbor
za akreditacijo (ASCLD Laboratory Accreditation Board). Predpisane
akreditacijske predpostavke zagotavljajo objektivne teste in objektivno
naravo programov (Willis v Fraser in Williams, 2009). V Evropi akreditacijo
laboratorijev izda pristojni organ QCC (Quality and Competence Committee)
za vse skupine strokovnjakov in člane ENFSI. Cilji QCC so zagotavljanje
znanstvenih predlogov, nasvetov, mednarodnih standardov in najboljše
prakse, ki so v pomoč vsem članom laboratorijev (ENFSI, 2009/2010).
Forenzični strokovnjaki si enkrat letno s testi strokovnosti (angl. proficiency
tests) pridobijo certifikat, na podlagi katerega jih laboratorij akreditira. Testi
34
strokovnosti dokazujejo strokovnjakovo minimalno stopnjo kredibilnosti,
izobraţenosti, usposobljenosti in kompetentnosti v dejavnosti, ki jo opravlja
(Inman in Rudin, 2001).
Laboratorij in zaposleni forenzični strokovnjaki z akreditacijo zagotavljajo
laičnemu svetu objektivnost celotnega dela, ki je le odraz strokovnjakovih
izkušenj in dobre usposobljenosti ter sodobne laboratorijske opremljenosti.
5.2 Forenzični strokovnjak oziroma izvedenec
Forenzični strokovnjak je strokovnjak na določenem področju forenzičnih
znanosti. Sodeluje v preiskavi od ogleda kraja dejanja do glavne obravnave na
sodišču. Posebnosti forenzičnih preiskav so, da jih večino opravi v zvezi s
preiskovanjem kaznivih dejanj, da je vzorca za preiskavo običajno malo in da
je mnogokrat kontaminiran. Zato takšne preiskave lahko opravijo le posebej
usposobljeni strokovnjaki v specializiranih laboratorijih s specifičnimi
analiznimi metodami in instrumentalnimi tehnikami. Končni izdelek
forenzične preiskave strokovnjak poda v obliki strokovnega ali izvedenskega
mnenja, ki mu lahko pravimo tudi forenzični dokaz ali ekspertiza. Ekspertiza
je dostikrat dokaz najvišje veljave in ima veliko teţo v postopku dokazovanja
(Golja, 2000).
Naloge in dolžnosti forenzičnega strokovnjaka so torej, da preuči zbrane
materialne dokaze in poda zanesljive prej neznane informacije,ali poveţe ţe
razpoloţljive informacije s kaznivim dejanjem. Objektivne rezultate preiskave
poda v obliki mnenja, ki bodo v pomoč pri identifikaciji osumljenca oziroma
storilca. V zaporedju poveţe tudi vse druge dokaze za prezentacijo na
sodišču. Predstavitev poteka lahko ustno ali pisno na način, ki je vsakomur
razumljiv. To sodišču omogoča primerno in pozitivno odločitev v obliki krivde
ali nedolţnosti. Forenzični znanstvenik je večinoma neodvisna priča na
sodišču. Predstavi dokaze, ki jih je osebno raziskal, ali pa je imel nadzor nad
raziskavo nekoga drugega. Kot priča lahko interpretira dejanske dokaze, ki jih
je podala druga priča pod prisego in v luči znanstvenih ugotovitev. Znanstvene
35
raziskave se nanašajo na pravne predpostavke in uporabljene metode, ki
temeljijo na znanstvenih standardih, validaciji, ter so objavljene v znanstveni
literaturi, ki jo uporablja širša znanstvena javnost. Zavedati se moramo, da so
odgovornosti strokovnjaka individualne in ne skupne. Tisti, ki interpretira
dokaze, je celotno odgovoren za svoje eksperimentalne rezultate in končno
mnenje, ki ga predstavlja. Korporativno okolje pa je tisto telo, ki daje
moţnost za primerno usposabljanje, standardizirane metode dela in kvalitetni
menedţmentni sistem (Caddy in Cobb v White, 2004).
Odgovornost forenzičnega strokovnjaka oziroma izvedenca je v večini
sodnih procesov zelo velika, saj njegove ugotovitve dostikrat odločilno
vplivajo na to, ali bo obdolţenec spoznan za krivega ali ne, ter na višino
kazni. Vsak odličen strokovnjak na svojem področju mora na preprost način
predstaviti mnenje na papirju in ga zagovarjati na sodišču, če za to ni
usposobljen, mnenje nima velike veljavne vrednosti. Delovati mora
nepristransko in zagotavljena mora biti kakovost delovanja, nad katero je
vzpostavljen stalni nadzor. Poleg tega so zelo pomembni usposobljenost in
strokovnost strokovnjakov ter etičnost njihovega delovanja. ENFSI je pripravil
poseben etični kodeks, v katerem so natančno določena poklicna in osebna
pravila, ki jih morajo forenzični strokovnjaki upoštevati (Golja, 2000).
Našteli bomo nekatera pomembna etična pravila, ki jih morajo forenzični
strokovnjaki v skladu z najvišjimi standardi izpolnjevati, da dosegajo osnovne
pogoje kredibilnosti, strokovnosti in kompetentnosti. Forenzični strokovnjak
(Golja, 2000, Drobnič v Maver et al., 2004, Inman in Rudin, 2001):
deluje pošteno, celovito in nepristransko ter ve, da je njegova prva
dolţnost sluţiti pravosodnemu sistemu;
ne sme biti diskriminatoren na podlagi rase, vere, spola, jezika,
spolne usmerjenosti, socialnega stanja, starosti, ţivljenjskega sloga ali
političnega prepričanja;
36
mora stranko in svojega delodajalca seznaniti z morebitno predhodno
vpletenostjo v zadevo ali z mogočimi osebnimi interesi, ki bi lahko bili
vzrok kasnejših sporov;
mora predpostavljenega seznaniti s kakršnimkoli zunanjim pritiskom,
ki skuša vplivati na rezultat preiskave;
opravlja preiskave in podaja mnenja le za tista področja forenzičnih
preiskav, za katere je usposobljen in ima na voljo ustrezne prostore in
instrumente;
pozna in razume teoretično osnovo preiskovalnih metod in uporablja
le tiste preiskovalne metode in instrumentalne tehnike, ki jih znanost
priznava ter so natančne in zanesljive;
spremlja razvoj na področju forenzičnih preiskav in svoje teoretično in
praktično znanje stalno izpopolnjuje;
mora pridobiti čim več podatkov, potrebnih za uspešno forenzično
preiskavo in tudi ves potrebni dokazni material;
mora preveriti, ali je bil opravljen kak nedovoljen poseg v dokazni
material pred njegovim prejetjem;
mora zagotoviti celovitost v preiskavi poslanih sledi, ki se v
laboratoriju ne smejo kontaminirati ali spremeniti zaradi napačnega
ravnanja, razen v primerih, ko je pri preiskavi vzorec popolnoma
porabljen;
mora vso strokovno dejavnost opravljati tako, da ne ogroţa svojega
zdravja in varnosti in tudi ne zdravja in varnosti sodelavcev ali
javnosti;
mora mnenje podati nepristransko, na temelju rezultatov preiskave in
ga napisati tako, da je razumljivo vsem v sodnem postopku; razvidna
mora biti njegova dokazna vrednost v zvezi z obravnavanim primerom
in vsi morebitni zadrţki;
popolnoma odgovarja za delo, ki ga opravlja.
37
5.2.1 Forenzični dokaz ali ekspertiza
Forenzični dokaz je strokovno oziroma izvedensko mnenje in končni rezultat
forenzične preiskave. Strokovnjak mora vedeti, komu je mnenje namenjeno in
ga tudi temu primerno napisati. Za uspešno preiskavo in pošten sodni
postopek mora biti izvedensko mnenje podano razumljivo vsem
nestrokovnjakom kot so policist, toţilec, obtoţenec, zagovornik, sodnik in
sodni senat. Ekspertiza poda elemente kaznivega dejanja, z večjo ali manjšo
verjetnostjo poveţe (ali izloči) osumljenca s kaznivim dejanjem in pomaga
rekonstruirati dogajanje v času storitve. Ne obstaja kraj kaznivega dejanja na
katerem ogledna skupina ne bi našla biološke ali kake druge materialne sledi,
ki jih je pustil storilec za seboj. V forenzičnem laboratoriju so strokovnjaki
sposobni identificirati te sledi in s tem dokazati vsaj storilčevo prisotnost na
kraju. Zato je izredno pomembna vloga forenzičnega dokaza v forenzični in
sodni preiskavi, še najbolj pa je pomembna njegova verodostojnost (Golja v
Pagon, 2005, Golja v Dvoršek in Selinšek, 2007).
Iz različne literature je razvidno, da ni enotnega pravila o sestavi
forenzičnega dokaza. Sestava je odvisna od strokovnjaka, ki je avtor mnenja,
in od standardov, ki jih zahtevajo pristojna sodišča. Ponavadi je strokovno
mnenje ali forenzični dokaz (ekpertiza) sestavljeno iz petih osnovnih delov
(Inman in Rudin, 2001, Rothwell v White, 2004, Ţerjav, 1994):
1. Ime strokovnjaka in naslov laboratorija v katerem preiskuje zadevo.
Strokovnjak zapiše seznam materiala (sledi, predmeta, snovi), ki ga je
dobil v preiskavo, in kako je bil material zavarovan (vrsta, količina,
teţa). Podane morajo biti tudi morebitne okoliščine kraja dejanja, saj
z zadostnimi podatki strokovnjak na koncu lahko vse poveţe v logično
celoto.
2. Pravna vprašanja, ki so bila postavljena. Strokovnjak jih prevede v
znanstvena vprašanja in poskusi nanje odgovoriti v celoti.
3. Metode in postopki, ki jih je strokovnjak uporabljal pri preiskavah.
Delo strokovnjaka naj bo opisano v najbolj logičnem zaporedju.
38
Dokumentirati mora vse preiskave, teste, različne postopke, ki so bili
opravljeni ali pa jih je opravljal kdo drug. Včasih je primerno opisati
podrobnosti postopkov, vendar v znanstvenem jeziku, ki ga bodo vsi
razumeli. Zapisati mora tudi, kdo je predmete uvrstil v zaporedje
dogodkov, ki postanejo nepretrgana veriga dogodkov kaznivega
dejanja. Nepretrganost se demonstrira od trenutka pridobitve
predmetov do predstavitve na sodišču. Pri tem je pomembno, da
materialni dokazi skozi celotno preiskavo ohranijo enako stopnjo
relevantnosti in zanesljivosti.
4. Rezultati z ustrezno in nadzorno dokumentacijo (mikroskopski
postopek, spektogrami, spektometri, itd.). Strokovnjak na kratko
opiše analize ali primerjave, ki so bile opravljene, razloţi vsak del
preiskave posebej ter napiše povzetek pridobljenih rezultatov oziroma
ugotovitev. Če so bile uporabljene statistične metode pri ocenjevnju
stopnje moči dokazov, morajo biti rezultati jasno in nedvoumno
predstavljeni. Pri tem se mora zavedati racionalnega uma, pomena in
mejá dobljenih rezultatov. Kar pomeni, da vse neokusne podrobnosti
kaznivega dejanja (»gory details«) pusti v svojih osebnih zapisih.
Rezultati vsakega izvršenega postopka morajo biti interpretirani v
kontekstu zadeve. Lahko je več interpretacij rezultatov, vendar na
koncu se predlaga najustreznejšo razlago. Strokovnjak, ne glede na
kateri strani je, nikoli ne sme zadrţati pomembnih informacij v
pravosodnem postopku. Iskerno naj poda vse svoje ugotovitve, saj s
tem ohranja osebno integriteto in dokazuje svoje najvišje sposobnosti.
5. Interpretacija in sklep oziroma mnenje, ki izhaja iz rezultatov
opravljenih preiskav in daje odgovore na zastavljena vprašanja.
Zaključno mnenje je povzetek vseh pridobljenih rezultatov, ki jih je
potrebno povezati v celoto. Strokovnjak v tem delu izbira takšno rabo
besed, da je razumljiva vsem laičnim osebam v sodni priskavi.
Strokovnjak k strokovnemu mnenju priloţi tudi dodatke in seznam asistentov
ali pomočnikov, ki so sodelovali v laboratorijski preiskavi. Dodatki k poročilu
so razne tabele, na primer testi krvnih skupin, ki jih je laţje predstaviti v
39
tabeli, kot razloţiti z besedami. Zaradi naraščanja kaznivih dejanj in velike
zaposlenosti, danes vsak specializirani forenzični strokovnjak teţko opravlja
delo brez dodatne pomoči asistenta ali drugih specializiranih kolegov. Zato
mora biti v mnenju opisano delo asistenta ali drugega strokovnjaka in zraven
priloţen seznam vseh kolegov, ki so pomagali pri preiskavi. Vse to naredi
forenzični dokaz še bolj zanesljiv in relevanten v sodni preiskavi (Rothwell v
White, 2004).
5.3 Metode ovrednotenja in interpretiranja dokazov
Forenzični znanstveniki za preiskovanje uporabljajo različne preiskovalne
metode vseh tradicionalnih znanosti, zlasti naravoslovnih, kot so fizika,
kemija in biologija (Inman in Rudin, 2001). Strokovnjakova osnovna naloga je
prepoznava, zavarovanje, identifikacija in individualizacija pridobljene snovi.
Vzorci, ki jih strokovnjaki pridobijo za preiskavo, so lahko zelo majhni, in
nekateri vsebujejo razne primesi, ki motijo preiskavo. Zato mora biti
preiskava opravljena v najkrajšem moţnem času, ker se sledi spreminjajo in
izginjajo. Rezultati preiskave morajo biti zapisani v vsem razumljivi obliki ter
morajo biti uporabni za nadaljnje preiskovanje dejanja. Opisali bomo
nekatere metode ovrednotenja in interpretiranja izbranih materialnih
dokazov, kot so prstne sledi in analiza DNK. Z uporabo primerjalne metode
bomo kot subjektivno preiskavo navedli preiskavo prstnih sledi in kot
objektivno preiskavo analizo DNK. Omenjeni preiskavi bomo medsebojno
primerjali in pri tem predpostavili problematiko pri ovrednotenju moči
dokazov.
5.3.1 Analiza prstnih sledi kot subjektivna preiskava
Veda o prstnih odtisih in sledeh se imenuje daktiloskopija. Izhaja iz grških
besed daktilos, kar pomeni prst, in skopein, kar pomeni gledati. Temelji na
spoznanjih, ki smo jih omenili ţe v razvoju in zgodovini forenzične znanosti v
prvem delu diplomskega dela. S pomočjo daktiloskopije razvrščamo prstne
odtise v različne skupine in jih klasificiramo oziroma individualiziramo. Tako
40
sestavljamo pregledne računalniške daktiloskopske zbirke. Z njihovo pomočjo
ugotovijo ali potrdijo identiteto določene osebe ali trupla. S pomočjo sledi
papilarnih črt, najdenih na kraju dejanja, pa odkrivamo storilce kaznivih
dejanj.
Če nadrobno pogledamo koţo na prstih, dlaneh in podplatih, vidimo, da ni
gladka. Na njej je mnogo izbočenih drobnih črt, ki se imenujejo papilarne
linije (slika 2). Ponavadi jim pravimo kar prstne sledi, čeprav se nahajajo na
prstih in prstnih členkih rok in nog ter na dlaneh in stopalih. Na papilarnih
linijah se nahajajo znojne pore, katerih naloga je neprestano izločanje znoja.
Znoj je sestavljen iz cca. 99 % vode, ostale sestavine pa so aminokisline,
sladkor, kloridi, maščobe in sečnine. Posledica je, da se pri dotiku, npr. dlani,
znoj prenaša na dotaknjeno površino in na njej pusti takoimenovane sledi
papilarnih linij.
Slika 2: Simbolični prikaz papilarnih linij ali črt
(vir: http://www.mup.hr/UserDocsImages/topvijesti/svibanj08/webpaplinije
.jpg, http://www.webschool.org.uk/revision/archfprint.jpg)
Ločevati moramo prstne odtise od prstnih sledi. Prstni odtisi so papilarne
linije vseh desetih prstov osumljenca, ki so zavedno odtisnjene na papir in
dodane v daktiloskopsko zbirko. Prstne sledi pa so papilarne linije najdene na
kraju dejanja, ki so nastale nezavedno in jih kasneje lahko poveţemo z
določenim kaznivim dejanjem. Torej so sledi prstov, dlani in podplatov, ki jih
storilec pusti na kraju kaznivega dejanja.
41
Sledi papilarnih črt nastajajo takrat, ko se znojni, obarvani, krvavi ali
zamazani prsti dotaknejo gladke površine ali se je na te ob dotiku tanke
površine prilepil prah in ko se prsti vtisnejo v mehko površino. Sledi so lahko
vidne ali nevidne. Vidne so tiste, ki jih vidimo s prostim očesom in jih delimo
na: sledi na prašnih površinah, obarvane sledi (barva, kri), vtisnjene ali
reliefne sledi (vosek, smola, lepilo), sledi, kjer nastane oksidacija površine,
ter znojne sledi. Nevidne ali latentne sledi pa so tiste, ki jih s prostim
očesom ne vidimo in jih moramo izzvati z mehaničnimi ali kemičnimi postopki.
Mehanično jih izzivamo z različnimi praški, ki se prilepijo na znojne sledi
papilarnih črt. Glede na obliko osnovnih delcev jih delimo v luskaste in zrnate.
Prašek nanašamo na površino z zelo mehkim čopičem. Kemični postopki
izzvanja sledi papilarnih linij pa se največkrat opravljajo v laboratorijih
(Safertein, 2007).
5.3.1.1 Kategorizacija prstnih sledi
Prstne sledi se kategorizira v tri ravni: osnovni vzorci papilarnih linij,
individualne značilnosti papilarnih linij, pore in robovi papilarnih linij.
1. Osnovni vzorci papilarnih linij:
Papilarne črte na prstih rok sestavljajo štiri osnovne skupine različnih vzorcev
(slika 3). Ti so enostavni ali čisti loki (»arch«), leve in desne zanke (»loop«),
krožni (»whorl«) vzorci ter jelka (»tantarch«) (slika 3). Loki so papilarne črte,
ki potekajo v obliki lokov z ene strani prsta na drugo. Med zankaste štejemo
vse tiste, pri katerih potekajo papilarne linije z ene strani prsta proti
središču, kjer napravijo zavoj in se vračajo na isto stran prsta ter napravijo
zanko, to so leve in desne zanke. Delimo jih po številu papilarnih črt, ki jih
preštejemo med notranjo in zunanjo točko, ki jima pravimo lahko tudi zunanji
(točka v središču delte) in notranji terminus. Zankasti vzorci so značilni po
delti, ta je trikotna oblika papilarnih črt na prstnem odtisu, ki jo oblikujeta
ena ali dve razhajajoči se papilarni črti. Poznamo odprte in zaprte delte.
Kroţni vzorci pa so tisti, ki imajo kakršnokoli kroţno vrtinčasto obliko in
42
delajo v središču odtise kroga, ovale ali elipse ter druge (Amery, Harley in
Malm, 2004, Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007).
Slika 3: Osnovni vzorci prstnih odtisov od leve proti desni so: ločni, jelka,
leva, desna ali dvojna zanka, kroţni ter mešani
(vir: http://bennettkids.homestead.com/fingerprinting.html)
2. Individualne značilnosti papilarnih linij:
Pri pregledovanju papilarnih linij prstne sledi vidimo, da so pretrgane,
prekinjene in da so pogoste prekinitve ter prelomi v samem toku papilarnih
linij. Tem značilnostim pravimo individualne oziroma morfološke značilnosti
(Galton´s details) (slika 4), ki so različnih oblik. Imenovane so kot: desna ali
leva vilica, končujoče linije z leve ali desne, pike, otoček ali jezero, črtice,
vejice itd. (Crime Scene Forensics, 2011). Identiteta posameznika se dokazuje
s primerjavo individualnih značilnosti med dvema odtisoma (spornim in
primerjalnim). Pri tem moramo upoštevati tudi poloţaj, smer, orientacijo in
zaporedje vsake značilnosti, ki je v relaciji z drugo brez prekinitve (Galloway
in Charlton v Thompson in Black, 2007).
43
Slika 4: Prikaz individualnih značilnosti od zgoraj navzdol: končujoča
linija, trn, mostiček, vilica, črtica, otoček ali jezero, pika
(vir: http://lh5.ggpht.com/_1wtadqGaaPs/TFGDef3i6kI/AAAAAAAAMJk
/bqI5iu6t7no/tmpA27_thumb_thumb.jpg?imgmax=800)
3. Pore in robovi papilarnih linij:
Poroskopija (angl. poroscopy) je metoda primerjave poloţaja in oblike znojnih
por na papilarnih linijah. Roboskopija (angl. edgeoscopy) je metoda
primerjave oblike robov papilarnih linij (tabela 2) (Trapečar, Vidic, Gerjevič
in Udovič v Maver et al., 2004). Roboskopija in poroskopija sta omejeni, saj je
veliko sledi nevidnih in visoko razmerje prstnih odtisov v nacionalni zbirki ne
kaţe podrobnosti por. Če je struktura por ali robov vidna na obeh odtisih,
spornega in primerjalnega, se skupaj z zdruţitvijo vseh drugih informacij
lahko poveča zanesljivost dokazov na sodišču (Galloway in Charlton v
Thompson in Black, 2007).
44
Tabela 2: Oblike robov papilarnih linij
(vir: Trapečar et al. v Maver et al., 2004)
Simbol Ime
⎯ ravna
∩ konveksna
∪ konkavna
⎨ koničasta
∧ kotna
Ω ţepna oz. mizna
Pregleduje se tudi druga vidna področja, ki imajo določene oblike poškodbe
koţe, kot so brazgotine, vreznine, opekline in drugo. To omogoči še bolj
pozitivno in zanesljivo preiskavo, vendar je vse odvisno od kvalitete sledi, ki
je odvisna od okoliščin kraja kaznivega dejanja. Kvaliteta je pomembna za
natančno oceno preiskovanih sledi z dejanskim odtisom. Prstni odtisi stremijo
k visoki kvaliteti, ko so skrbno pridobljeni v primernem stanju, saj sledi
izginjajo in se spreminjajo zaradi nekontroliranih okoliščin na kraju dejanja.
Osnova vseh preiskanih odtisov je zunanja podoba prstnih odtisov, ki ima
visoko raven specifičnosti in edinstvenosti.
5.3.1.2 Individualizacijski proces prstnih sledi
Identifikacija* prstnih odtisov temelji na dveh predpostavkah: trajnost
papilarnih linij, torej se ne spreminjajo, in individualnost prstnih odtisov.
Veljavnost prve premise je dokazana z anatomijo in morfogenezo papilarnih
linij. Druga pa je splošno sprejeta resnica, ki temelji na empiričnih dognanjih,
ampak formalno znanstvene podlage za individualizacijo prstnih odtisov še
niso dokazane. Znanstvena podlaga za individualizacijo ne bo le povzročila
dopustnosti identifikacije prstnih odtisov na sodiščih, ampak tudi vzpostavitev
zgornje meje pri delovanju avtomatskega računanlniškega sistema za
preverjanje prstnih odtisov (Pankanti, Prabhakar, Jain, 2002). Na osnovi teh
45
dveh trditev se prstne sledi uporablja za individualizacijski proces ţe več kot
sto let. Proces poteka tako, da med seboj primerjamo sporni in primerjalni
vzorec. Sporni vzorec je tisti, ki so ga kriminalistični tehniki pridobili na kraju
dejanja, primerjalni pa je tisti, ki je shranjen v identifikacijski zbirki. Prstno
sled se najprej klasificira na podlagi določenih osnovnih vzorcev papilarnih
črt. S pomočjo klasifikacije se najdeno prstno sled uvrsti v določen razred
prstnih sledi z enakim osnovnim vzorcem ter zmanjša krog morebitnih
osumljencev. Temu procesu sledi proces individualizacije, na podlagi katerega
se sled individualizira s primerjavo individualnih oziroma morfoloških
značilnosti. To vodi do ugotovitve izvora sporne sledi oziroma, komu najdena
sled pripada. Primerjalno metodo opravljamo z AFIS tehnologijo.
AFIS (Automated Fingerprint Identification System) je računalniški sistem za
identifikacijo* prstnih odtisov. AFIS uporablja avtomatično napravo za
skeniranje in kodiranje, ki podobo prstnega odtisa preoblikuje v digitalne
podrobnosti. Te vsebujejo podatke o relativni poziciji in orientaciji
individualnih značilnosti papilarnih linij. Računalniški algoritem določi stopnjo
koleracije med lokacijo in razmerjem značilnosti spornega in primerjalnega
vzorca. Računalnik shrani vsak prstni odtis v obliki digitalno posnetega
geometrijskega vzorca (Saferstein, 2007).
Metoda primerjave v AFIS poteka (Champod in Chamberlain v Fraser in
Williams, 2009):
Odtis z odtisom: primerjava odtisa od neznane osebe s podatkovno
bazo ţe znanih odtisov. AFIS predstavi selekcijo odtisov za primerjavo.
Koncept »lights out« identifikacija je aktivna preiskava, kjer
računalniški sistem sam opravi pregled, brez človeškega faktorja.
Sled z odtisom: primerjava sledi najdene na kraju dejanja z
referenčno zbirko znanih odtisov. AFIS avtomatično določi značilnosti
prstne sledi, vendar slabše kvalitete. Ne identificira sledi, ampak
zapiše seznam potencialnih kandidatov.
46
Sled s sledjo: primerjava sledi najdenih na kraju kaznivega dejanja,
da določimo povezavo.
AFIS tehnologija je zamenjala tradicionalno preiskovanje in subjektivni vpliv
strokovnjaka, vendar pa tehnologija ni še izpopolnjena do te mere, da bi se v
celoti izognila posegu človeškega faktorja.
5.3.1.3 Statistični modeli in standardi za individualizacijo prstnih sledi
Obstajajo različni statistični modeli za individualizacijo prstnih odtisov.
Skupna značilnost večine modelov je štetje skladnih individualnih značilnosti
ali točk. Velika razlika v modelih pa se kaţe v tem, katero pozicijo značilnosti
štejejo. Pozicija je odvisna od pritiska ob podlago s katero nastane odtis.
Nekateri modeli v pozicijo štejejo jedro značilnosti, kar je relativno. To
naredijo tako, da odtis delijo na 4-36 sektorjev in pregledajo padanje vsakega
sektorja posebej. Uporabljanje sektorjev lahko pripelje do odsotnosti
značilnosti. Poleg vseh teh teţav morajo strokovnjaki preučiti prstne odtise in
določiti verjetnost primernih modelov. Poznani modeli so na primer Galton-
Heanry model, ki je znan po Galtonovih podrobnostih. Le-ta je določal, da je
za individualizacijo potrebnih 8 značilnosti (Robertson, 1995). Edmond Locard
je določil, da je dovolj ujemanje dveh odtisov v 12 značilnostih (Inman in
Rudin, 2001). Kasneje je Balthazardov model zajemal 16 značilnosti, kar naj
bi bilo dovolj za pozitivno individualizacijo. Predlagal je tudi, da za vsako
značilnost obstajajo štiri moţnosti, vilica in končujoča linija obrnjena v desno
ali v levo. Te spremenljivke so neodvisne in obstaja enaka verjetnost pojava
vsake od njih (Srihari in Srinivasan, 2007).
Veliko je modelov, zato število varira od 8 do17 skladnih individualnih
značilnosti. Točke varirajo od 17 v Parizu, 16 v Veliki Britaniji in Italiji, 12 v
Zdruţenih Drţavah Amerike, Avstraliji in Novi Zelandiji ter 8 v Indiji.
Individualizacija značilnosti je torej zelo vprašljiva in subjektivna, saj mora
strokovnjak sam presoditi, ali je najdena značilnost otoček ali dve vilici (leva
in desna) zelo blizu skupaj. Zato je število značilnosti minimalizirano, saj le-
47
ta zahteva minimalno presojo strokovnjaka pri individualizaciji (Robertson,
1995). Kar pomeni, da je individualizacija odvisna od osebne ekpertize
kompetentnega strokovnjaka. Problem dobrega strokovnjaka, ki se je
usposabljal pri svojemu mentorju, je v tem, da je moral sam pretehtati in
ugotoviti, ali sta si dva prstna odtisa enaka v 12, 16 ali 17 točkah, in na koncu
podati individualizacijo. Ali se je dovolj usposobil, da je te točke zaznal in
videl, pa je drugi problem.
Iz tega je razvidno, da niti v enem statističnem modelu prstnih odtisov ni
gotovosti pri individualizaciji. Iskanje stopnje gotovosti vodi le do variacije v
številu individualnih točk. V primerjavi z DNK profili je individualne
značilnosti prstnih odtisov relativno preprosto najti. Primerjava ne zahteva
osebja z znanstvenim znanjem, ampak tehnično izkušene strokovnjake z
minimalnim poznavanjem teoretičnih osnov svojega dela. Če bi strokovnjak
kot priča na sodišču predstavil prstne odtise kot dokaz s prisotnostjo
verjetnostnega efekta, bi bili ti dokazi zelo omejeni (Robertson, 1995). Stoney
in Thornton (1986) sta v svojem članku podala kritično oceno modelov in prišla
do ugotovitve, da ni splošnega modela, ki bi temeljil na verjetni kvantitativni
metodi individualnih značilnosti, ki so potrebne za individualizacijo. Tako je
International Association for Identification (IAI) leta 1973 sprejela resolucijo o
zavrnitvi številčenja ustreznih točk na prstnem odtisu, ter da za pozitivno
identifikacijo* ni nobenih verjetnih osnov, na podlagi katerih bi lahko vnaprej
določili minimalno število individualnih značilnosti dveh prstnih odtisov (Inman
in Rudin, 2001).
Leta 1997 je Nationalni Fingerprint Evidence standard Project Board dobil
mandat od ACPO (Association of Chief Police Officers), da zamenja 16-
točkovni standard z breztočkovnim standardom. Leta 2001 so tudi policijski
uradi Anglije zamenjali 16-točkovni standard z breztočkovnim standardom.
Individualizacija prstnih odtisov je postala stalno uveljavljena s principi
analize, primerjave, ocene in preveritve oziroma potrditev (metoda ACE-V)
(Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007).
48
ACE-V METODA (Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007):
ANALIZA (analysis): Je poglobljena analiza spornega prstnega odtisa.
Določa se ravni značilnosti, ki so primerne oziroma proste za
primerjavo. Večino papilarnih linij za primerjavo ima dovolj
značilnosti za individualizacijo. Analiza je ekstremno teţavna
predvsem v situaciji, kjer so papilarne linije premalo jasne ali pa ko
varira količina zvitja ali izkrivljanja. Vsi odtisi imajo neko obliko zvitja
ali pohabljanja, nekateri so pohabljeni ţe ob razvoju. Analiza jasnosti
določi raven primerne značilnosti za primerjavo in raven tolerance za
majhne značilnosti.
PRIMERJAVA (comparison): Vizualna primerjava je narejena med
nezananim področjem individualnih značilnosti z znanim področjem
individualnih značilnosti.
OCENITEV (evaluation): Velikokrat se faza ocenjevanja opravlja v času
primerjave, še posebej ko je sporni odtis jasen. Strokovnjak mora
določiti, ali je zadostna skladnost med neznanimi in znanimi
značilnostmi za izločitev vseh drugih moţnih osumljencev.
PREVERITEV ALI POTRDITEV (varification): Zadnja faza je preveritev,
ki ni del identifikacijskega* procesa, ampak je znanstvena osnova.
Znanstvena javnost zagotavlja kvalitetno usposabljanje, da zagotovi
visok standard natančnosti. Strokovnjaki so samo ljudje in so
zmotljivi. Verifikacija je najbolj kritična faza ACE-V metode.
Neodvisni strokovnjak, ki preverja, ponovi vse korake, ki jih je
predhodni strokovnjak opravil, da določi individualizacijo. Sestavni del
te faze je odpravljanje metodoloških in administrativnih napak ter
ukrepi za povečanje zaupanja. V fazi preveritve se ukvarjamo s
kriteriji v povezavi z znano ali potencialno stopnjo napak pri tej
metodologiji. Metodologija ACE-V v ocenah, izvedbi in interpretaciji
ne vsebuje laţnih pozitivnih rezultatov. Pri tej metodologiji lahko
občasno pride do napake izvajalca, toda stopnja napake za samo
metodologijo ACE-V je nič.
49
5.3.2 Analiza DNK (Deoksiribonukleinska kislina) kot objektivna
preiskava
Forenzična genetika se uporablja v primerih kot so identifikacija pridobljenih
materialnih dokazov s kraja dejanja, identifikacija človeških ostankov ter
določitev očetovstva. Pravilo forenzične genetike je, da izločimo DNK iz
biološkega materiala in pridobimo DNK profil za sporni in primerjalni vzorec.
Ko opravimo primerjalno metodo pridobljenih DNK profilov, je potrebno
določiti statistično oceno podatkov, ki je predstavljena v končnem mnenju
(Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007).
Slika 5: Simbolični prikaz celice
(vir: http://ultrazvuk-tarle.hr/images/uploads/Slika_DNA.jpg)
Naše telo sestavlja na milijone in milijone majhnih celic (slika 5), ki so naša
najmanjša gradbena in funkcionalna enota telesa. Jedro celice vsebuje
genetski material ali človeški genom, ki je celotna zbirka genov kateregakoli
organizma. Genom se deli na kromosome, ki na določenih mestih vsebujejo
več kot 30.000 genov, le-ti pa so sestavljeni iz DNK (dioksiribonukleinska
kislina) (Gračan, 2008). DNK je razporejena na 23 parov kromosomov ali 46
nitastih struktur, pol jih pridobimo od matere in pol od očeta. Torej vse
telesne celice vsebujejo 46 kromosomov, medtem ko spolne celice vsebujejo
le 23 kromosomov, pri katerih zadnji par kromosomov določata spol (XX je
ţenski in XY moški spol). Med jedrom celice in celično steno je citoplazma, v
kateri so številni mitohondriji, ki vsebujejo mitohondrijsko DNK (mtDNK)
50
(Drobnič v Maver et al., 2004). Človeški dedni material (DNK) in
mitohondrijsko DNK lahko poleg drugih preiskav uporabljamo v namene
forenzičnega preiskovanja največkrat na področju odkrivanja storilcev
kaznivih dejanj, določanja očetovstva in identifikacije trupel.
5.3.2.1 Kaj je DNK?
DNK je kot »modri odtis življenja (the blueprint of life)«, ki nosi dedno
informacijo za funkcioniranje organizma (Goodwin in Hadi v Thompson in
Black, 2007). DNK je dolga molekula, sestavljena iz dveh v spiralo prepletenih
verig, zato ji pravimo tudi dvojna vijačnica (angl. double helix) (slika 6). DNK
je polimer, sestavljen iz velikega števila atomov. Atomi so ponavadi zgrajeni
iz ponavljajočih manjših enot ali monomerov oziroma nukleotidov (Saferstein,
2007). Nukleotid je sestavljen iz fosforne kisline, sladkorja in organske baze.
Poznamo štiri različne baze: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T).
Organske baze določajo spol, barvo las in oči, višino ter druge značilnosti
posameznika, katere se prenašajo s staršev na potomce. Na podlagi teh baz se
ljudje med seboj razlikujemo. Obe vijačnici se med seboj povezujeta zmeraj z
istimi baznimi pari (bp), in sicer A se vedno veţe s T in obratno, G se vedno
veţe s C in obratno. Zaporedje nukleotidov vzdolţ ene verige določi zaporedje
vzdolţ druge. To omogoči, da med podvojevanjem molekule DNK na vsaki od
verig nastane nova kopija (Drobnič v Maver et al., 2004).
Slika 6: Prikaz strukture DNK
(vir: http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2007/10/dnk.gif)
51
5.3.2.2 Profiliranje DNK
Ljudje se razlikujemo po določenih področjih v človeškem genomu,
imenovanih polimorfna področja, v katera sodijo mini- in mikrosateliti.
Minisateliti ali lokusi variabilnega števila ponovitev (angl. variable number
tandem repeat-VNTR) so prva skupina polimorfizma, ki so jo uporabljali za
profiliranje DNK. Uporaba lokusov variabilnega števila ponovitev za
profiliranje DNK je bila moţna le z vzorci z zelo dobro kakovostjo in količino
DNK, zato jih je v praksi zamenjala raba mikrosatelitov (Goodwin in Hadi v
Thompson in Black, 2007). Mikrosateliti ali lokusi male tandemske ponovitve
(angl. short tandem repeat-STR) pa vsebujejo zelo kratka, ponavljajoča se
zaporedja nukleotidov (od 3 do 7 bp). V forenzičnih preiskavah se danes
preiskujejo predvsem mikrosateliti ali lokusi STR s štirimi baznimi pari dolgim
osnovnim motivom, katere dolţina ne presega 450 bp (Saferstein, 2007).
Število ponovitev osnovnega motiva na določenem področju imenujemo alel
(Drobnič v Maver et al., 2004).
Preiskovanje pridobljenih bioloških vzorcev (slina, kri, lasje, sperma in drugo)
poteka tako, da jih sprva dokumentiramo in pripravimo za preiskavo DNK. Po
dokumentaciji najprej DNK izoliramo iz celice. Z razbijanjem celične stene se
DNK izloči s prisotostjo drugih molekul, te so ogljikovi hidrati, proteini,
maščobe ter druge primesi. Metoda izolacije je dostikrat odvisna od vrste,
velikosti in količine pridobljenega spornega vzorca. To posledično vpliva tudi
na rezultate same preiskave DNK, ki so v veliki meri odvisni od kakovosti in
količine DNK (Drobnič v Maver et al., 2004). Biološki vzorci so po velikosti zelo
majhni in velikokrat vsebujejo majhno količino DNK, katero bi lahko uporabili
za nadaljnje preiskave. Zato je bilo dostikrat odvisno od kriminalističnih
tehnikov, ali bodo na kraju dejanja pridobili zadostno količino vzorca za
preiskavo, ki bi pomagala pri identifikaciji pravega storilca kaznivega dejanja.
Vendar je danes z napredno tehnologijo in povsem novimi metodami
profiliranja DNK mogoče preiskovati ţe neznatne količine DNK.
52
V praksi se uporabljajo različne metode pridobivanja DNK profilov. Danes
najbolj zanesljiva metoda, ki se uporablja za identifikacijo oseb in
sorodstvene povezave, je verižna reakcija s polimerazo (angl. polymerase
chain reaction-PCR). PCR metoda je hitra, natančna in povsem preprosta
(Drobnič v Maver et al., 2004). Z njo pomnoţujemo specifične odseke na DNK,
pri katerem v nekaj minutah nastane skoraj bilijon kopij le določenega
področja DNK, ki je enak prvotni DNK. Metoda PCR je primerna tudi za
pomnoţevanje neznatne količine DNK, kar je odpravilo problem pridobivanja
omejenih količin vzorca na kraju dejanja, saj lahko analiziramo ţe slino
najdeno na ovojnici, znamki, pločevinki ali cigaretnem ogorku (Saferstein,
2007). S PCR metodo največkrat pomnoţujemo STR lokuse, saj je mnogo
VNTR lokusov za pomnoţevanje predolgo. Ko pomnoţujemo en STR lokus lahko
vidimo enega ali dva pomnoţena fragmenta, to je odvisno od tega, ali je
oseba podedovala od staršev alela enake (homozigot) ali različne (heterozigot)
dolţine (Drobnič v Maver et al., 2004).
Pri metodi profiliranja DNK nastane genotip oziroma specifični alelni vzorec
ali profil DNK ali genetski profil. Danes je določanje genetskih profilov
razmeroma preprosto in tudi avtomatizirano. Rezultati profilov DNK so podani
v obliki elekroferograma (slika 7), ki pove velikost analiziranih alelov in
njihovo relativno koncentracijo. Interpretacija rezultatov je povsem jasna, saj
pri merjenju dolţin diskretnih alelov posameznega področja STR lahko
primerjamo z ţe znanimi aleli tega področja, s t.i. alelno lestvico (Drobnič v
Maver et al., 2004, Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007).
Slika 7: Prikaz elektroferograma
(vir: http://www.bf.uni-lj.si/fileadmin/groups/2726/krasevci_postopek2.jpg)
53
5.3.2.3 Identifikacijski proces
Identifikacijski proces bioloških sledi poteka tako, da med seboj primerjamo
sporno biološko sled s kraja dejanja z osumljenčevo ali ţrtvino. Osnova
oziroma temelj bioloških sledi je, da ima vsak človek edinstven genetski zapis,
izjema so le enojajčni dvojčki, ki imajo popolnoma enak profil DNK. Testi
identifikacije se izvajajo tako, da primerjamo posamezne genetske profile
(Drobnič v Maver et al., 2004). Ko primerjamo najdeno biološko sled z
osumljenim, dobimo dva moţna rezultata: profila sta enaka in profila sta
različna. Če sta profila različna je interpretacija preprosta in vodi do
izključitve (angl. exclusion), ki ima vrednost nič. To pomeni, da zbrani dokazi
s kraja dejanja ne izvirajo od osumljenega. Če sta profila enaka pomeni
vključitev (angl. inclusion), ki ima vrednost ena, ter je potrebno oceniti
verjetnost ujemanja profilov (Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007). Za
vključitev oziroma določanje stopnje verjetja (angl. likelihood ratio) sta
potrebni dve razlagi, in sicer sled izvira od osumljenega ali pa sled izvira od
neke druge osebe, ki se naključno ujema v vseh alelih. Problem teh dveh
razlag je, da jih ugotavljamo le posredno, kjer se kaţe vpliv»subjektivnosti«.
Lahko pa trdimo, da se s povečanjem števila preiskanih lokusov STR povečuje
tudi redkost profila STR, s čimer se zmanjšuje verjetnost, da bi vzorca DNK
izvirala od dveh oseb (Drobnič v Maver et al., 2004).
Ocenitev verjetnosti ujemanja profilov DNK dobimo z izračunom frekvenc
genotipov vseh preiskanih lokusov STR. Frekvenco genotipa posameznega
lokusa STR se določi s produktom posameznih alelnih frekvenc, in sicer v
razmerju p2, 2pq, q2, pri čemer sta p in q alelni frekvenci (Drobnič v Maver et
al., 2004). Z uporabo Hardy-Weinbergovega modela označimo frekvenco
homozigotnega genotipa s p2, frekvenco heterozigotnega genotipa pa s 2pq.
Po izračunu frekvence genotipa posameznega lokusa STR določimo še
pogostost genetskega profila. To izračunamo z mnoţenjem frekvenc genotipov
vseh preiskanih lokusov STR (primer izračuna pogostosti genetskega profila na
treh lokusih STR je opisan v prilogi 1) (Goodwin in Hadi v Thompson in Black,
2007). Koliko lokusov STR moramo preiskati, da doseţemo ujemanje in stopnjo
54
individualizacije, je odvisno od vsake drţave posebej. Pričakovana frekvenca
za najbolj pogost 10-lokusni profil STR je niţja od 1 na 100 milijonov ljudi v
vseh testiranih populacijah. Ujemanje pri tako nizki pogostosti profila DNK
močno podpira ugotovitev, da profila DNK izvirata od iste osebe. Za
individualizacijo velja, da genetska informacija predstavlja določeno osebo.
Doseganje stopnje individualizacije, ki je potrebna za identifikacijo, pa se
določa na lokalni ravni (Drobnič v Maver et al., 2004).
Poleg preiskovanja lokusov STR lahko preiskujemo tudi mitohondrijsko DNK
(mtDNK), ki prinaša določene prednosti v identifikacijskem postopku. V vsaki
celici so celični organeli in eden od njih je mitohondrij. Prvotna prednost je,
da se v mitohondriju nahaja več tisoč kopij mtDNK, kar povečuje verjetnost,
da bomo izolirali dovolj veliko količino DNK iz spornega vzorca. Glavna
prednost preiskovanja mtDNK je način dedovanja, in sicer deduje se le po
materini strani. Za potrebe identifikacije pogrešane osebe se lahko vzamejo
primerjalni vzorci tudi relativno oddaljenih sorodnikov (sorodniki, ki imajo
isto babico ali prababico, bratje in sestre po materini strani) (Drobnič, 2000,
Watson v White, 2004). Ker se mtDNK deduje le po materini strani, imajo vsi
sorodniki po tej strani identično mtDNK, vendar to ne zadostuje za končno
identifikacijo. Identifikacija je mogoča le, če je populacija, iz katere izvira
potencialni vir, zaprta in omejena na določeno skupino posameznikov. V tem
primeru identifikacijski proces temelji na metodi eliminacije oziroma
izločevanju (Drobnič v Maver et al., 2004, Goodwin in Hadi v Thompson in
Black, 2007). Preiskovanje mtDNK se največkrat uporablja, ko je potrebno
analizirati biološke sledi z nizko količino jedrne DNK, ko so vzorci zelo stari,
uničeni človeški posmrtni ostanki, lasje ali dlake brez epitelnih celic
(Saferstein, 2007).
5.3.2.4 Podatkovna baza DNK
Podatkovne baze DNK so operativne evidence, ki delujejo neodvisno od
običajnih preiskav DNK. Vodene so s pomočjo računalniških sistemov, kateri
omogočajo avtomatsko medsebojno primerjavo vnešenih podatkov genetskih
55
profilov. Kar pomeni, da se ob vsakem novem vnosu profila DNK sočasno
preveri, če je bil enak podatek ţe vnešen v zbirko podatkov DNK. Na ta način
lahko poveţemo posameznika z določenim kaznivim dejanjem ali pa različna
kazniva dejanja med seboj. Pravni predpisi posameznih drţav pa določajo,
katere analize DNK lahko sploh vnesemo v podatkovno bazo DNK. Prav zaradi
tega se zbirke podatkov DNK medseboj razlikujejo po učinkovitosti (Drobnič,
2001).
V okviru Sveta Evrope se je leta 1997 vzpostavil program, katerega namen je
poenotenje evropskih strokovnih standardov za področje forenzičnih genetskih
preiskav. V prvih dveh letih tega programa so bili sprejeti osnovni tehnični
standardi, ki so zagotavljali kvaliteto opravljenih analiz sedmih genetskih
markerjev ali lokusov STR in področje za spol (amelogenin) (Drobnič, 2001).
Danes standardi varirajo v številu preiskanih lokusov STR. Število lokusov STR
se giblje od 6 do 15 ter amelogenin, in je odvisno od velikosti populacije ljudi
posamezne drţave (Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007). V prilogi 2 je
prikazana tabela različnih strokovnih standardov, ki jih uporabljajo v svetu za
DNK podatkovne baze (ENFSI, 2010). Slovenija uporablja evropski standard
(European Standard Set-ESS) (Drobnič, 2001). Iz spodnje slike sta razvidna 13
lokusni STR standard CODIS, ki ga uporabljajo v ZDA, in 15 lokusni STR
standard AmpF/STR, ki ga uporabljajo v Angliji in drugod.
Slika 8: Standarda CODIS 13 lokusov STR in AMPF/STR 15 lokusov STR
(vir: http://txccr.org/pix/clid-2-b.jpg, http://txccr.org/pix/clid-1-b.jpg )
56
Če med seboj primerjamo subjektivno (analiza prstnih sledi) in objektivno
preiskavo (analiza DNK), lahko ugotovimo, da imata nekatere skupne in
različne značilnosti. Skupne značilnosti so trajnost, individualnost in
edinstvenost ter pri obeh poteka primerjalna metoda spornega in
primerjalnega vzorca. Razlike v preiskavah pa se kaţejo v določenih področjih
preiskovanja, po katerem sta si pridobili subjektivni in objektivni prizvok. Pri
objektivni preiskavi je določen evropski standard (ESS), ki se uporablja tudi v
Sloveniji. ESS določa, v katerih lokusih STR se morata ujemati sporni in
primerjalni vzorec, da doseţemo stopnjo individualizacije. S povečanjem
števila preiskanih lokusov STR se povečuje tudi redkost profila DNK, s tem se
zmanjšuje verjetnost, da bi vzorca DNK izvirala od dveh oseb. Pri subjektivni
preiskavi (analiza prstnih sledi) pa je standard sicer določen (metoda ACV-E),
vendar število individualnih točk in področja, kje na površini prstne sledi se
točke nahajajo, niso določena in varira pri vsakem posamezniku drugače. Kje
je otoček in kje vilica ter ali je otoček dve vilici zelo blizu skupaj, se še danes
sprašujejo različni avtorji in forenzični znanstveniki na področju prstnih
odtisov. Dokler področje preiskovanja prstnih odtisov ne bo popolnoma
raziskano, bo imelo področje preiskovanja DNK prednost in večjo dokazno moč
na sodišču, čeprav imata obe področji enako moč individualnosti in trajnosti.
57
6 Problematika ovrednotenja moči dokazov
Ekspertiza, ki je končno delo forenzičnega strokovnjaka, mora biti napisana in
povedana na vsem razumljiv način, vendar temu dostikrat ni tako. Strokovnjak
kot priča na sodišču, velikokrat predstavi strokovno mnenje na sebi razumljiv
in smiseln način. Torej lahko manipulirajo s pridobljenimi rezultati
opravljenih preiskav. S tem lahko vplivajo na objektivnost sodnika, tako da
jim neposredno povedo mnenje o dokazu in kaj z njim narediti. To lahko
preprečimo z uvedbo vrednostnih lestvic, s katerimi bi forenzični dokaz
objektivno predstavili. Vrednostne lestvice strokovnjakom pomagajo pri
ovrednotenju in interpretaciji moči določenega dokaza. Vsaka vrsta dokazov
naj bi imela svojo vrednostno lestvico. Vendar se lestvice še danes razlikujejo
po drţavah (Robertson, 1995).
Na splošno obstajata dve vrsti lestvic za podajanje rezultatov, ki sta izdelani
po različnih metodah. Prva vrsta lestvic je narejena po klasičnem pristopu in
temelji na definiciji identifikacije* kot končnemu procesu preiskave.
Identifikacijo* potrjuje kombinacija splošnih in individualnih značilnosti.
Rezultati so razvrščeni od najvišje do najniţje stopnje: identifikacija, zelo
verjetno, verjetno je, nedoločeno, verjetno ni, izločitev; ter so dopolnjeni še
z opisom (priloga 3) (Gerjevič in Udovič, 2003).
Druga vrsta lestvic je izdelana po znanstvenem pristopu z uporabo dela
Bayesovega teorema, ki se v praksi vse bolj uporablja (Champod v Siegel et
al., 2000). Bayesova teorija nam pove, kako se naj osnovna ocena verjetnosti
uskladi z novo pridobljenimi informacijami iz materialnih dokazov in jih
izrazimo z razmerjem verjetja. Osnovne verjetnosti so pripisane osebnim
prepričanjem subjekta (Taroni et al., 2001). Namreč, moč dokaza se odraţa z
razmerjem verjetja, ki varira med vrednostjo nič in ena (Robertson, 1995).
Razmerje verjetja je opredeljeno opisno v lestvici od najniţje do najvišje
stopnje dokaza v podporo danih hipotez (priloga 4) (Evett, 1998).
58
Problematika vrednostnih lestvic se kaţe v pravilnem razumevanju dokazne
vrednosti, saj besede postanejo neprimerne za dokaze večje dokazne
vrednosti (npr. zelo močan) in ne prikazujejo stoodstotne zanesljivosti.
Udeleţenci v sodnem postopku, zlasti porota, ne razumejo kaj pomeni izraz
»zelo močan«. Zato imajo številke veliko prednost, ker jih lahko racionalno
kombiniramo, medtem ko besed ne moremo. Številke z besednimi zvezami so
odlične za izraţanje relativne moči dokaza, vedar nam njihova uporaba nič ne
koristi na področjih, kjer stopnje verjetja ne moremo izračunati (npr. sledi
obuval, mehanske sledi, itd.) (Evett, 1998, Robertson, 1995).
Poleg pogostega sklicevanja na numerične baze v izračunu razmerja verjetja,
v sodni praksi vseeno prihaja do različnega vrednotenja enakovrednih
dokazov. Končne ugotovitve se med forenzičnimi znanstveniki razlikujejo.
Odvisne so od pridobljenih informacij ter raznolikosti meril za ocenjevanje, ki
se stalno spreminjajo. Pomembno je upoštevanje vseh okoliščin pri
preiskovanju kaznivega dejanja. Zato je bistven koncept relevantnosti, ki se
pojavi skupaj s subjektivnim pristopom v forenzičnih izračunih verjetnosti.
Relevantnost lahko opredelimo kot verjetnost, ali puščena sled na kraju
dejanja pripada osumljencu. Večja kot je vrednost relevantnosti materialne
sledi, močnejša je povezava sledi z osumljencem (Taroni et al., 2001).
Spoznali smo, da se ovrednotenje moči dokazov pri subjektivnih in objektivnih
preiskavah zelo razlikuje. Znanstveniki uporabljajo različne metode, pristope
in načine v procesu preiskovanja tako pri prvih kot pri drugih preiskavah.
Posledično se razlikujejo tudi strokovna mnenja forenzičnih strokovnjakov, ki
so osnovana na različnosti usposabljanja, treningov in urjenja (Evett, 1998).
Na različnost strokovnih mnenj pa imajo največji vpliv nepoenoteni standardi
za ovrednotenje materialnih dokazov. Iz različne literature je razvidno, da so
lestvice po klasičnem pristopu povsem neprimerne, nelogične in potemtakem
neznanstvene. Klasična lestvica kot relevantno populacijo upošteva svetovno
populacijo sledi, kar je nepotrebno, saj lahko relevantno populacijo zoţimo
na podlagi drugih dokazov. Določitev relevantne populacije je od primera do
primera različna in je le-ta v domeni sodišča. Podajanje različnih rezultatov v
59
enaki zadevi je nedopustno in zadosten razlog za sprejem enotne lestvice
rezultatov. Največjo zaskrbljenost forenzičnih strokovnjakov izraţa čas, ki je
potreben, da bi celotna evropska forenzična skupnost osvojila bayesove
standarde. Oviro pri tem predstavlja tudi jezik, saj morajo biti termini enotno
in natančno opredeljeni. Postopek za poenotenje standardov z uporabo
bayesovega pristopa pa je dolgotrajen. Avtorji klasičnih lestvic predlagajo, da
še preden se doseţe panevropski konsenz, naj se vzpostavi soglasje o skupni
lestvici, pa čeprav zasnovani na klasičnem jeziku (Champod v Siegel et al.,
2000, ENFSI, 2010, Gerjevič in Udovič, 2003).
60
7 Ugotovitve, predlogi in zaključek
Forenzični strokovnjaki s pomočjo konceptov forenzične znanosti in napredne
tehnologije lahko danes ovrednotijo ţe najmanjše delce sledi do identifikacije
oziroma inividualizacije ter na koncu podajo strokovno mnenje sodišču. Tu se
pojavi vprašanje glede ovrednotenja in interpretiranja materialnih sledi pri
takoimenovanih subjektivnih in objektivnih preisakavah. Proces ovrednotenja
dokazov se pri obeh preiskavah močno razlikuje, kar vpliva tudi na končne
rezultate in moč dokazov na sodišču.
Spoznali smo, da je proces individualizacije prstnih sledi osnovan na zelo
drugačni naravi preiskovanja kot proces interpretacije analize DNK.
Strokovnjak na področju prstnih odtisov primerja individualne značilnosti v
mentalnem stanju, ki temelji na usposabljanju in znanju. Medtem ko sodišče
za določanje skladnosti med vzorcema ni usposobljeno, zato potrebuje
strokovno pomoč ali izvedenstvo. Pri interpretaciji analize DNK pa sodišče
samo vidi, ali se profila DNK ujemata. Vendar zaradi napačnega
interpretiranja forenzičnih dokazov sodišče velikokrat potrebuje pomoč tudi
pri tovrstnih preiskavah.
Izurjen, kompetenten in visoko usposobljen forenzični strokovnjak lahko poda
svoje ugotovitve objektivno, verodostojno in ponavljajoče vsakič enako, saj
temeljijo na objektivnem strokovnem mnenju oziroma oceni, ne glede, ali
uporablja takoimenovane subjektivne ali objektivne preiskave, kar loči tudi
strokovnjaka od laţne priče na sodišču. Sodišče izbere in odredi strokovnjaka,
ki mora biti torej kompetenten in kredibilen, da lahko podaja strokovno
mnenje. Pri izbiri si sodišče pomaga s kriteriji, katere naj bi izpolnjeval dober
strokovnjak. Ali forenzični strokovnjak res izponljuje kriterije za izvedenca ni
v domeni sodišča, ampak lahko objektivno ocenijo le strokovnjakovi sodelavci
iste stroke skupaj z vodjo forenzičnega laboratorija. Mnogokrat sodišča
izberejo v pomoč neusposobljene ali celo nestrokovne znanstvenike. Pri hujših
kaznivih dejanjih pa odredijo strokovnjake iz tujih forenzčnih laboratorijev,
kar močno podraţi celoten postopek preiskovanja.
61
V Sloveniji je bil NFL ustanovljen za namene forenzičnih preiskav, zaradi
dokazovanja tehnične usposobljenosti je nekatere metode ţe akreditiral. Pri
nas akreditacijo podeli akreditacijski organ Slovenska akreditacija, ki je javni
zavod, pri ocenjevanju pa so sodelovali strokovnjaki iz tujine, ker ustreznih v
Sloveniji ni. Sodniki, toţilci in porota zaradi specifičnosti le-teh preiskav
velikokrat ne razumejo podanih strokovnih mnenj, kljub obstoju standardov o
interpretaciji rezultatov forenzičnih preiskav, o katerih so v zvezi z njimi
premalo usposobljeni ali pa sploh niso. Zato velikokrat pride do nepravičnih
obsodb, največkrat v anglosaških sistemih (common law sistem). Obsodbe tako
mnogokrat temeljijo na zelo subjektivnem odločanju, zlasti porotnikov. Le-ti
velikokrat odločajo na podlagi predstavitve forenzičnih dokazov in
simpatičnosti forenzičnega strokovnjaka, ne pa na podlagi večje strokovnosti
oziroma objektivnosti preiskave, ki jo je izvedel. Ironija je ravno v tem, da
sodišče potrebuje strokovno mnenje kot dokaz, ki mu je v pomoč pri
odločanju v procesu penalnega postopka, da na koncu ugotovi, ali bo
obdolţenec spoznan za krivega ali bo oproščen.
Problematika se kaţe ne samo pri nerazumevanju strokovnih mnenj, ampak
tudi pri nepoenotenih standardih za ovrednotenje moči dokazov. Med
znanstveniki prihaja do nasoglasij, katere vrste lestvic naj bi bile
najprimernejše za interpretacijo rezultatov. Na področju forenzične znanosti
je nujno potrebno poenotenje standardov tako po klasičnem kot znanstvenem
pristopu in doseči soglasje o skupni lestvici. To bi pripomoglo k bistveno
boljšemu razumevanju forenzičnih dokazov in pojma forenzične znanosti med
udeleţenci v sodnem postopku, posledično pa k manjši kognitvini
kontaminaciji.
Zelo pomembno je sodelovanje forenzičnih strokovnjakov s policijo in
toţilstvom v predkazenskem postopku, saj policijske ovadbe, ki niso podprte s
forenzičnim dokazom, toţilec običajno zavrţe, ali pa obdolţeneca na glavni
obravnavi oprostijo zaradi pomanjkanja dokazov. Ugotovitve forenzičnega
strokovnjaka usmerjajo preiskavo, povezujejo kazniva dejanja in osumljence,
izločajo nekatere osumljence kot moţne storilce ter naredijo druge še bolj
62
sumljive. V nekaterih primerih rezultati forenzičnih preiskav nimajo dovolj
velike dokazne vrednosti, da bi bili dokaz na sodišču, so pa lahko indic za
nadaljno preiskavo.
Dokazi se stalno spreminjajo in izginjajo na kraju dejanja. Če pri zavarovanju
kraja zločina nismo previdni in natančni, lahko s tem nevede spremenimo,
kontaminiramo ali uničimo dokaze z neprecenljivo vrednostjo za
rekonstrukcijo. Na koncu lahko postanejo neuporabni za nadaljno preiskavo.
Preiskovalci bi morali pred začetkom iskanja fizičnih dokazov sprva opraviti
preliminarni oziroma predhodni pregled kraja dejanja, kot ga je pustil
storilec. Vsak kraj kaznivega dejanja predstavlja različne okoliščine. Od
preiskovalčevega znanja in izkušenj je odvisno, ali bo uspel s pomočjo
posrednih in neposrednih dokazov sestaviti dogodke v skupno celoto. Problem
pri nas je, ker so policisti prvi, ki pridejo na kraj dejanja. Veliko jih je
neizkušenih, neveščih, kaj, kje in kako iskati dokaze, to vpliva na izvajanje
rekonstrukcije in končne rezultate preiskave. Po zakonu bi moral ogled kraja
dejanja opraviti preiskovalni sodnik ob pomoči kriminalističnih tehnikov, a
vendar jih v 80% primerih opravijo policisti. Inman in Rudin (2001) menita, da
je dobro poučen in ustrezno izurjen kriminalist najbolj kvalificirana in
usposobljena oseba za opravljanje večine rekonstrukcij (npr. način vloma).
Izjeme pa so rekonstrukcije, ki jih zaradi specifičnih znanj lahko opravijo le
forenzični strokovnjaki (balistična, poţari, eksplozije, krvne itd.).
Če vse skupaj poveţemo v celoto, je za dobrega forenzičnega strokovnjaka
pomembna njegova osebna stabilnost, kompetentost, najvišja strokovna
usposobljenost, stalno izobraţevanje in seznanjanje z novitetami, izboljšanje
in pridobivanje čim višje stopnje zanesljivosti pri ovrednotenju in
interpretiranju materialnih dokazov z vidika forenzične znanosti. K temu
pripomore stalno in neposredno sodelovanje med preiskovalci, forenzičnimi
strokovnjaki in vsemi ostalimi preiskovalnimi sluţbami, ter svetovna in
mednarodna zdruţenja, ki so nujno potrebni pogoj za uspešno odkrivanje in
preiskovanje kaznivih dejanj.
63
8 Literatura in viri
De Finetti, B. (1989). Probabilism. A Critical Essay on the Theory of
Probability and on the Value of Science. Erkenntnis (31), str. 169-223.
Netrherland, Kluwer Academic Publishers.
Drobnič, K. (2001). Vpliv zbirke podatkov DNK na učinkovitost preiskovanja
kaznivih dejanj. Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijska-varnostna
šola, 1.del, str. 403-414.
Drobnič, K. (2005). Forenzične genetske preiskave. Dokument pridobljen
11.12.2010 na www.student-info.net v Microsoft Powerpoint (1258214488
_9hHy8oV_h1_05.ppt).
Drobnič, K. (2008). Dokazna vrednost nizkih količin DNK (str. 51-56). Nekateri
praktični problemi dokazovanja v kazenskih postopkih. Dvoršek, A., Selinšek,
L. V Maribor: Pravna fakulteta: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Drobnič, K. (2009/2010). Osnove forenzične znanosti. Predavanja. Ljubljana.
Dvoršek, A., Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih
postopkih. Maribor, Pravna fakulteta: Fakulteta za varnostne vede.
Maver, D. Spoznavni (hevristični) in dokazni (silogistični) vidiki
preiskovanja kaznivih dejanj (str.33-44).
Golja, J. Kriminalističnotehnični dokaz (str. 131-138).
Epstein, R. (2002). Fingerprints meet Daubert: The myth of fingerprint
»science« is revealed. Članek najden 21.10.2010 v PDF obliki (EPST8.doc) na
http://www.clpex.com/Information/USvMitchell/RobertEpstein/Robert_Epste
in_CA_law%20Review.pdf.
64
European Network of Forensic Science Institutes (2009/2010). Standing
committee for Quality and Competence (QCC). Annual report. Dokument
najden 05.12.2010 na http://www.enfsi.eu/uploads/files/Annual%20Report%
20QCC%202009-2010_1.pdf.
European Network of Forensic Science Institutes (2010). DNA-Database
management review and recommendations. ENFSI DNA working group.
Dokument najden 28. 01. 2010 na http://www.enfsi.eu/page.php?uid=98 v
obliki PDF (ENFSI document on DNA-database management 2010.pdf).
European Network of Forensic Science Institutes (2010). About ENFSI.
Pridobljeno 21.12. 2010 na http://www.enfsi.eu.
Evett, I.W. (1991). Introduction: a Personal Odyssey (str. 9-22). The use of
statistics in forensic science. Aitken, C.G.G, Stoney, D.A. Chichester, Ellis
Harvood.
Evett, I.W., S. Weir, B. (1998). Interpreting DNA evidence: statistical genetics
for forensic scientists. Sunderland, U. S. A., Sinauer Associates, Inc.
Fisher, B., Fisher, D., Kolowski, J. (2007). Forensics demystified, a self-
teaching guide. New York, The McGraw-Hill Companies.
Fraser, J. C., Williams, R. (2009). Handbook of forensic science. Cullompton,
Willian Publishing.
Giannelli, P.C. (2006). Forensic Science. Journal of law, medicine and ethics,
DNK fingerprinting and civil liberties, 33, številka 3, str. 310-319.
Golja, J. (2000). Izvedenec za področje kriminalističnotehničnih preiskav.
Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 1.del, str.
249-253.
65
Golja, J. (2001). Smer razvoja kriminalistične tehnike v Sloveniji. Dnevi
varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 1.del, str. 395-402.
Göktürk, E. (2004). What is »paradigm«? Norway, University of Oslo,
Departmant of informatics. Članek pridobljen 07.11.2010 na http://folk.uio.
no/erek/essays/paradigm.pdf.
Gračan, M. (2008). DNK-naš božanski načrt. MYCHI, center za telo, dušo in
duha. Pridobljeno 12.02.2011 na http://www.mychi.si/si/april_2008/mirjana
_gracan_dnk_-_nas_bozanski_nacrt.html.
Inman, K., Rudin, N. (2001). Principles and Practice of Criminalistics. The
Profession of Forensic Science. Boca Ration, Florida, CRC Press LLC.
Inman, K., Rudin, N. (2002). The origin of evidence. Forensic science
International. Berkeley, USA, številka 126, str. 11-16.
Kiely, T.F. (2001). Forensic evidence: science and criminal law. USA, CRC
Press LLC.
Kirk, P. L. (1953). Criminal Investigation. New York, Interscience, John Wiley
& Sons.
Kuhn, T.S. (1996). The structure of scientific revolutions. Chicago, University
of Chicago Press. Najdeno 25.10.2010 na http://books.google.si/books?id=
PAPXfcme9rkC&pg=PA43&dq=thomas+kuhn&source=gbs_toc_r&cad=4#v=onepa
ge&q&f=false in http://www.des.emory.edu/mfp/Kuhn.html.
Leo, W. (2008). »Subjective« - The misused word; commentary. Journal of
Forensic Identification, 6-12/58 (1).
Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana, Uradni list Republike
Slovenije.
66
Merriam-Webster Dictionary (2011). Pridobljeno 01.02.211 na http://www.
merriam-webster.com/dictionary/forensic.
Modly, D., Milenkovič, M. (1997). Odrejanje in vodenje izvedenstva ter
vrednotenje izvedenskih izidov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
letnica 48, št.1, str. 69-75.
Moenssens, A. (2002). The Reliability of Fingerprint Identification – A case
report. University of Missouri at Kansas City. Članek je dobljen 16.08.2010 na
http://onin.com/fp/reliability_of_fp_ident.html.
Newburn, T., Williamson, T., Wright, A. (2007). Handbook of criminal
investigation. Cullompton, Portland, Willan Publishing.
Oxford Dictionaries (2010). Pridobljeno 01.02.2011 na http://oxforddictio
naries.com/?attempted=true.
Pagon, M. (2002). Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna
šola.
Golja, J. Evropsko zdruţenje forenzičnih laboratorijev-ENFSI (str.
121).
Drobnič, K. Uporaba genetskih preiskav pri kriminalističnem
preiskovanju v Sloveniji od leta 1996-2000 (str.122).
Pagon, M. (2005). Slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Fakulteta za
policijsko-varnostne vede.
Golja, J. Standardi usposobljenosti kriminalističnega tehnika (str. 25).
Pankanti, S., Prabhakar, S., Jain, A.K. (2002). On the individuality of
fingerprints. IEEE Transactions on Pattern Analysis and Machine Intelligence.
Washington, D. C., IEEE Computer Society Članek najden 20.10.2010 v obliki
PDF.
67
Robertson, B. (1995). Interpreting evidence: valuating forensic science in the
courtroom. Chichester, J. Wiley and Sons.
Saferstein, R., Ph.D. (2007). Criminalistics: An introduction to forensic
science. New Jersey, Pearson Education, Inc.
Saks, M.J. (2010). Forensic identification: From a faith-based »Science« to a
scientific science. Forensic Science International, 201, str. 14-17. Članek
dobljen 17.10.2010 na www.elsevier.com/locate/forsciint.
Siegel, J., Saukko, P., Knupfer. (2000). Enciklopedia of Forensic Science.
Academic Press.
Champod, C. Identification/Individualization (str. 1077- 1084).
Gaudette, B.D. Basic principles of forensic science (str. 297-301).
Gialamas, D.M. Criminalistics (str. 471-477).
Slovar slovenskega knjiţnega jezika (2008). Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša ZCR SAZU in avtorji. Pridobljeno 02.08.2010 na http://bos.zrc-
sazu.si/sskj.html.
Srihari, S., Srinivasan, H. (2007). Individuality of Fingerprints: Comparison of
Models and Measurements. New York, University of Buffalo. Najdeno
15.10.2010 v obliki Foxit PDF document.
Stoney, D.A., Thornton, J.I. (1986). A critical analysis of quantitative
fingerprint individuality models. Članek dobljen 26.10.2010 na
http://journalsip.astm.org/jofs/PAGES/758.htm.
Stoney, D. A. (1991). What made us ever think we could individualize useing
statistics? Journal of the Forensic Science Society, 31 (2), str. 197-199.
68
Taroni, F., Aitken, C.G.G., Garbolino, P. (2001). De Finetti´s subjectivism,
the assesment of probabilitis and the evaluation of evidence: a commentary
for forensic scientists. Science and Justice. The Forensic Science Society,
41(3), str. 145-150
The FBI Law Enforcement Bulletin (1972). An analysis of standards in
fingerprint identification. The Federal Bureau of Investigation, U. S.
Department of Justice.
Thompson, T., Black, S.(2007). Forensic human identification: An
Introduction. Boca Raton, U. S. A., Taylor and Francis Group, LLC.
Udovič, B., Gerjevič, A. (2003). Harmonizacija in standardizacija protokolov
pri interpretaciji rezultatov forenzičnih preiskav sledi obuval. Revija
varstvoslovje, letnica 5, št. 1, str. 23-29.
Ule, A. (1996). Znanje, znanost in stvarnost. Ljubljana, ZPS. Najdeno
05.09.2010 na http://www.zbirka.si/paradigma/.
Weston, P.B., Lushbaugh, C.A. (2003). Criminal Investigation: basic
perspectives. New Jesrsey, Pearson Education, Inc.
White, P.C. (2004). Crime Scene to Court. The Essentials of Forensic Science.
UK, The Royal Society of Chemistry.
Ţerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana, Tiskarna Ministrstva za notranje
zadeve Republike Slovenije, Izobraţevalni center.
69
Priloge
Priloga 1: Simbolični prikaz izračuna pogostosti genetskega profila na treh
lokusih STR (D8S1179, D21S11, D18S51 in amelagonin).
Opisali bomo primer Goodwina in Hadija (Thompson in Black, 2004), vendar z
drugimi podatki. Amelagonin predstavlja področje za spol, in sicer ta profil je
moški (X-Y), ki se ujema v lokusih D8S1179, ki je homozigoten (15-15), ter
lokusih D21S11 (29-30) in D18S51 (13-16), ki sta heterozigotna.
Frekvenco genotipa (15-15) homozigotnega lokusa D8S1179 izračunamo z
enačbo p2 ali q2, katera v tem primeru je (0,13-0,13) 0,0169 ali 1,69%
(pogostost genotipa je 1 na 100 ljudi). Frekvenca genotipa (29-30)
heterozigotnega lokusa D21S11 pa izračunamo z enačbo 2pq, katera pa je
(0,2075-0,2625) 0,10894 ali 10,89% (pogostost genotipa je 11 na 100 ljudi).
Frekvenca genotipa (13-16) heterozigotega lokusa D18S51 je (0,15-0,14) 0,042
ali 4,2% (pogostost genotipa je 4 na 100 ljudi). Frekvenca genetskega profila
izračunamo tako, da vse frekvence mnoţimo medseboj (0,0169 x 0,10894 x
0,042 = 0,0000773), torej skupna frekvenca genetskega profila je 0,0000773
ali 0,00773 v populaciji ZDA (Zdruţenih Drţavah Amerike). To pomeni, da je
pogostost ujemanja preiskanega genetskega profila 7,7 ljudi na 100.000
prebivalcev ali 77 ljudi na milijon prebivalcev.
Rezultati preiskave se na sodišču prikaţe z verjetnostnim izračunom
(likelihood ratio), pri katerem obstajata dve hipoteze. Prva hipoteza: da je
osumljeni tisti, ki je za seboj pustil materialni dokaz. Verjetnost, da se profila
spornega in primerjalnega vzorca ujemata je 1 (100%). Druga hipoteza: da je
nekdo drug tisti, ki je za seboj pustil materialne dokaze. Vrednost te hipoteze
se prikaţe s pogostostjo genetskega profila v populaciji (frekvenca genetskega
profila). Torej izračun verjetnosti je 1/0,0000773=12.936,61 in to lahko
predstavimo kot »Rezultati analize DNK prikazujejo, da je pribljiţno 12.937
krat bolj verjeteni, da je biološko sled pustil osumljeni, kot nekdo drug, ki ni
povezan z osumljenim.«
70
Priloga 2: V spodnji razpredelnici so prikazani strokovni standardi po svetu.
Rumeno obarvan stolpec prikazuje evropski standard lokusov STR, po katerih
se zgleduje tudi Slovenija (ENFSI, 2010).
Applied Biosystems
Promega
Qiagen
Bioty-
pe
Historic
kits
Standard sets
Chro
mo
so
me
Locus
SG
M+
Pro
file
r
Pro
file
r+
Cofile
r
SE
-file
r
Blu
e-k
it
Ide
ntifile
r
Min
ifile
r
NG
M
Pow
erp
lex 1
.1 o
r 1
.2
Pow
erp
lex 2
.1
Poerp
lex 1
6
Pow
erp
lex E
S
Pow
erp
lex E
SX
16
Pow
erp
lex E
SX
17
Pow
erp
lex E
SI 1
6
Pow
erp
lex E
SI 1
7
Investiga
tor
ES
Sple
x k
it
Investiga
tor
De
caple
x S
E K
it
Investiga
tor
Triple
xD
SF
Kit
Investiga
tor
Triple
x A
FS
QS
Kit
Men
typ
e N
ona
ple
x I o
r Q
S
Men
typ
e P
enta
ple
x E
SS
MP
X II
or
MP
X II-
LF
Locally
pre
pare
d k
it A
ustr
ia
Locally
pre
pare
d k
it B
elg
ium
FF
FL
QU
AD
SG
M
EN
FS
I/E
uro
pe
an U
nio
n (
ES
S)
Inte
rpol (I
SS
OL)
Inte
rpol (a
cce
pta
ble
)
US
A (
CO
DIS
co
re-l
oci)
1 F13B + +
D1S1656 + + + + + + + + 2 D2S1338 + + + + + + + + + + + +
TPOX + + + + + + + +
D2S441 + + + + + + + + 3 D3S1358 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
4 FIBRA (FGA)
+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
GABA + 5 D5S818 + + + + + + +
CSF1P0 + + + + + + + +
6 F13A + + +
ACTBP2 (SE33)
+ + + + + + + + + + + + 7 D7S820 + + + + + + + + +
8 D8S1179 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
LPL + 9
10 D10S1248
+ + + + + + + + 11 TH01 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
12 vWA + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
CD4 + +
D12S391 + + + + + + + + 13 D13S317 + + + + + + + +
14 15 FES/FPS + + +
Penta E + + + 16 D16S539 + + + + + + + + + + + + + + + +
17 18 D18S51 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
19 D19S433 + + + + + + + + + + + 20 21 D21S11 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
Penta D + + 22 D22S104
5 + + + + + + + +
X/Y
Ameloqenin
+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
71
Priloga 3: Prikaz lestvice za interpretacijo rezultatov z opisom, ki temelji
na klasičnem pristopu (Gerjevič in Udovič, 2003).
IDENTIFIKACIJA Ujemanje v spošnih značilnostih, ravno tako obstaja zadostno število naključnih
identifikacijskih značilnosti.
ZELO VERJETNNO Ujemanje v splošnih značilnostih, vendar ni dovolj naključnih identifikacijskih
značiilnosti.
VERJETNO JE Ujemanje v splošnih značilnostih in značilnostih obrabe, vendar ni naključnih
identifikacijskih značilnosti.
NEDOLOČENO Ujemanje je omejeno zgolj v splošnih značilnostih. Ni značilnosti obrabe in
naključnih identifikacijskih značilnosti.
VERJETNO NI Sled je nejasna, ni naključnih identifikacijskih značilnosti ali pa obstaja razlika v
velikosti.
IZLOČITEV Ni opisa.
Priloga 4: Prikaz lestvice stopnje razmerja verjetja in besedni izrazi, ki
temelji na znanstvenem pristopu (Evett, 1998).
LR BESEDNI IZRAZ
1 do 10 Omejen dokaz v podporo
10 do 100 Zmerni dokaz v podporo
100 do 1000 Zmerno močni dokaz v podporo
1000 do 10000 Močan dokaz v podporo
› 10000 Zelo močan dokaz v podporo
72
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE
Spodaj podpisani(a) Urša Jeretina
z vpisno številko 0 7 0 7 4 1 0 5
rojen(a) 2 6 . 0 9 . 1 9 8 4 v kraju Ljubljana
sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom
Subjektivnost in objektivnost forenzičnih strokovnjakov v forenzični preiskavi
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.
V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)