koŠarkarska Šola - connecting repositories · 2018. 8. 24. · basketball players, sport...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za izobraţevanje trenerjev
DIPLOMSKO DELO
KOŠARKARSKA ŠOLA
Mentor: Kandidat:
Izr. prof. dr. Mik Pavlovič Aleš Fabjan
MARIBOR, 2010
-
Lektorica: Vesna Fabjan, prof. slov in angl.
Prevajalka: Vesna Fabjan, prof. slov. in angl.
-
ZAHVALA
Za strokovno pomoč in dobronamerne predloge se zahvaljujem
mentorju dr.Miku Pavloviču.
Posebna zahvala gre sodelavcu in prijatelju Petru Vilfanu za večletno
skupno pot.
Študij in izdelava diplome ne bi bila mogoča brez čustvene in
strokovne podpore moje ţene Vesne, zato ji iskrena hvala.
-
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisani Aleš Fabjan, roj. 15. 7. 1970 v Mariboru, študent Pedagoške
fakultete Univerze v Mariboru, smer trener izbrane športne panoge,
izjavljam, da je diplomsko delo KOŠARKARSKA ŠOLA, pri mentorju prof.
dr. Miku Pavloviču, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri
in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 2010
-
POVZETEK Strokovna literatura na področju pedagogike, sociologije in psihologije daje
splošne smernice, kako se z otroki dela, kakšne so njihove prirojene lastnosti
v določeni starosti, kakšna bi naj bila njihova vzgoja in kako naj bi jih pripeljali
do socialno osveščenega človeka.
Strokovna literatura, ki se neposredno dotika mladih športnikov oziroma
mladih košarkarjev, pedagogika športa, sociologija športa, psihologija športa,
teorija in metodika treniranja…, pa konkretno govorijo o planiranju dela, o
metodah, ki naj bi jih uporabljali, o spremljevalnih disciplinah, ki pripeljejo nas
in potencialne kandidate do optimalnih rezultatov. Strokovna izobraţevanja, ki
se izvajajo pod okriljem Fakultete za šport ali posameznih panoţnih zvez, se
naslanjajo na strokovno literaturo in jo bodočim trenerjem korektno podajajo.
Kljub vsem naštetim stvarem se v športnih sredinah izbirajo ljudje za delo z
najmlajšimi, ki so prišli skozi trenersko sito, ne izbirajo pa pravih načinov za
uresničevanje zastavljenih ciljev. Splošno znano je, da se na košarkarskem
igrišču in zunaj njega uporabljajo metode dela, ki niso nikjer opisane kot
sprejemljive, vendar jih večina trenerjev, otrok in staršev dopušča, takšen
odnos trenerjev do otrok pa je celo priporočljiv za doseganje vrhunskega
rezultata v prihodnosti.
S predstavitvijo konkretne košarkarske šole, ki ima 17 let izkušenj in v kateri
delo z mladimi nikoli ni odstopalo od predpisanih splošnih in natančnih norm
treniranja, pa bi radi še enkrat podali smernice, predvsem pa predstavili
nekatere značilnosti in lastnosti otrok v tej starosti ter svetovali, kdo in kako
naj bi z začetniki – košarkarji in mladimi košarkarji delal. Cilji so uresničljivi
tudi brez spornih metod predvsem pri mladih igralcih, prepričani pa smo, da
tudi pri doseganju vrhunskih košarkarskih rezultatov.
-
SUMMARY
Professional literature in the field of pedagogy, sociology and psychology
provides general guidelines on how to work with children, what their innate
characteristics are at a certain age, what their education should be like, and
how they should become socially conscious people.
Professional literature, which directly refers to young athletes, namely young
basketball players, sport pedagogy, sport sociology, sport psychology, theory
and coaching methodology all give concrete guidance about planning and
methods, that should be used, as well as, about accompanying disciplines,
that allow us and potential candidates to achieve optimal results. Professional
education carried out under the auspices of the Faculty of Sports or under
individual Sports Branch Associations lean on professional literature which is
correctly dispensed to future coaches. Despite everything listed above, the
people chosen to work with the youngest athletes are the ones chosen
through a selection process but who don't use the proper ways to achieve the
targeted goals. It is common knowledge that methods that are not acceptable
are used on basketball fields and off them, and are allowed by most of
coaches, children, and parents in order to achieve top results in the future.
With the presentation of a specific Basketball School with 17 years of
experience, in which the work with the young athletes has never departed
from general and specific norms of coaching, we would like to once again give
guidance, but primarily present some characteristics and properties of
children at certain young age and give advice about who, and how those
people should work with beginners and young basketball players.Goals are
achievable even without questionable methods, especially, with the young
athletes, and we are sure that this is also true when trying to achieve top
basketball results.
-
KAZALO
1. UVOD __________________________________________________________ 8
2. NAMEN IN CILJI __________________________________________________ 10
3. ORGANIZIRANA VADBA ZAČETNIKOV ________________________________ 11
3.1 Mala košarka ___________________________________________________ 11
3.2 Košarkarska šola _________________________________________________ 13
3.3 Selekcija v košarki ________________________________________________ 15
3.4 Teoretični model organizacije košarkarskega kluba ______________________ 17
4. KOŠARKARSKA ŠOLA »Peter Vilfan« _________________________________ 19
4.1 Zgodovina košarkarske šole ________________________________________ 19
4.2 Dejavnost košarkarske šole danes ___________________________________ 20
5. DELOVANJE ŠOLE V LJUBLJANI _____________________________________ 21
5.1 Organizacija košarkarske šole ______________________________________ 22
5.2 Cilji, vsebine in metode delovanja ____________________________________ 23
5.3 Rezultati dela šole v Ljubljani _______________________________________ 34
5.4 Sklepi delovanja šole v Ljubljani _____________________________________ 34
6. POLETNI KOŠARKARSKI TABOR V STRUNJANU _________________________ 35
6.1 Cilji, vsebina in metode delovanja v poletnem taboru ____________________ 35
6.2 Strokovno vodstvo poletnega tabora _________________________________ 36
6.3 Organizacija dela v taboru _________________________________________ 36
6.4 Rezultati dela v poletnem taboru ____________________________________ 48
7. SKLEPI O KOŠARKARSKI ŠOLI PETER VILFAN ___________________________ 50
8. SLOVSTVO IN VIRI ________________________________________________ 52
9. PRILOGE _______________________________________________________ 54
-
8 8
1. UVOD
Košarkarska šola »Peter Vilfan » s svojim 17- letnim delovanjem in izkušnjami
z izvedbo 16 poletnih taborov predstavlja uspešno in učinkovito košarkarsko
šolo.
Danes je ritem ţivljenja in športnega treniranja neizprosen, v ospredju je ţelja
po doseganju vrhunskih rezultatov ter pridobivanju čim večjega dobička.
Zaradi poplave TV programov, igric za »naslonjač«, hitre prehrane, skratka
nezdravega ţivljenja, se vedno večje število staršev odloča za vključevanje
svojih otrok v organizirane športne vadbe. Hkrati pa so otroci vedno bolj
zunanje motivirani, imajo teţave s prilagajanjem skupini in ostale psihične
motnje, kar prav tako vodi starše pri odločanju za organizirano športno vadbo.
V tej nalogi bomo predstavili košarkarsko šolo, ki poleg košarkarsko-
motoričnih vidikov upošteva tudi druge vidike splošnega razvoja košarkarja.
Ta jih mora kot potencialni športnik skozi proces treninga sprejemati in
poznati, da lahko izbere pot, ki mu bo omogočila normalno ţivljenje. Mladi v
poplavi aktivnosti, ki se ponujajo, nimajo lahke izbire in mnogokrat se zaradi
prevelike izbire kvalitetno vodene aktivnosti teţko ločijo od nekaterih, ki so
samo »muha enodnevnica«. Zaradi velikega števila športov, ki se pri nas
uveljavljajo ali so ţe uveljavljeni, otroci velikokrat ne vedo, s katerim se naj
ukvarjajo oziroma kje in pri kom je določena športna panoga ustrezno
organizirana. Klubi in športna društva, ki so ţe v tekmovalnem procesu,
poskušajo na vse moţne načine iz otrok čim prej izvleči čim več, pri tem pa
pozabljajo, da so njihovi člani in članice samo otroci. Prevečkrat se ne
upoštevajo pravila treniranja, prevečkrat je delo z najmlajšimi podcenjeno in le
odskočna deska za napredovanje trenerjev. Pedagoška, sociološka in
psihološka literatura v svojih virih svarijo pred prehitrim vključevanjem otrok v
tekmovanje, vendar se panoţne zveze kljub temu zavzemajo za hitro
vključevanje otrok v tekmovalni proces. Menimo, da ima večina trenerjev, ki
se ukvarjajo z mladimi potencialnimi košarkarji, ustrezno trenersko izobrazbo,
vprašanje pa je, ali to znanje uporabljajo v celoti in ali so trenerji tudi
nadzorovani in ustrezno sankcionirani, če se prehitro odločajo za neprimerne
-
9 9
metode dela. Strokovni vodje košarkarskih šol so redko trenerji najmlajših ali
pa premalo skrbijo za strokovno izvedbo posameznega programa.
-
10 10
2. NAMEN IN CILJI
Naš namen je predstaviti uspešno košarkarsko šolo, ki s svojim 17-letnim
delovanjem dokazuje, da strokovno delo in pravilen odnos trenerjev do
mladih daje pozitivne rezultate pri vzgoji potencialnih športnikov, od katerih se
bodo nekateri razvili v vrhunske košarkarje.
Namen diplomske naloge je predstaviti vzgojne, sociološke in psihološke
vidike, ki zadevajo delo z začetniki v košarki in z mladimi, ki še niso v
tekmovalnem procesu ali so tik pred vključitvijo vanj. Ţelimo tudi kritično
opisati delo s košarkarskimi začetniki v klubih in tistimi, ki se s košarko ţe
ukvarjajo ter opisati in razloţiti model, ki naj bi ustrezal strokovnim
normativom košarkarske stroke in spremljevalnih strok. V tem starostnem
obdobju so te prav tako pomembne, če ne še bolj glede na dejstvo, da v
otroku vzbujamo in vzgajamo tudi druge vrednote kot samo ţeljo po zmagi in
dokazovanju v tekmovanju. Ţeleli bi vplivati na vodstva klubov, ki od trenerjev
in njihovih ekip pričakujejo predvsem dobre rezultate, pri tem pa pogosto
izbirajo napačna sredstva in metode treniranja ter tako pozabljajo na vzgojo
potencialnih vrhunskih košarkarjev. Veliko vlogo pri celotnem procesu imajo
starši otrok, ki manipulacije dopuščajo zaradi podobnih stvari kot trenerji ali
zaradi izpolnitve lastnih ambicij.
-
11 11
3. ORGANIZIRANA VADBA ZAČETNIKOV
3.1 Mala košarka
Mala košarka se je začela razvijati v ZDA v šestdesetih letih dvajsetega
stoletja in se začela hitro širiti predvsem v Ameriki in na Japonskem. Nekaj let
kasneje je prišla v Evropo in se tudi tukaj hitro razširila po vseh drţavah. V
okviru Mednarodne košarkarske zveze danes deluje Mednarodni komite za
malo košarko.
V Jugoslaviji je aprila 1980 začel izhajati bilten Minibasket (priloga 1), ki je
vseboval pravila, namen in organizacijo mini košarke. Organiziranih je bilo 12
centrov mini košarke, in sicer v Beogradu, Titovem Uţicu, Čačku, Pirotu,
Leskovcu, Stari Pazovi, Splitu, Kumanovem, Sarajevu, Ljubljani, Mariboru in
Seţani. V tem času je pod okriljem Košarkarske zveze Jugoslavije, v Hali
sportova v Beogradu, potekal prvi turnir male košarke, na katerem se je
zbralo 216 igralk in igralcev iz celotne Jugoslavije. Na turnirju, ki je potekal po
prilagojenih pravilih male košarke, je izšel prvi bilten male košarke, Minibasket,
ki je vseboval smernice treniranja in dela z najmlajšimi v košarki. Istega leta je
potekal prvi jugoslovanski tabor mini košarke »Zlatibor 80«.
Pravila takratne male košarke (po tehničnem pravilniku FIBA):
igra se 5:5,
čas igranja je 2 x 20 min,
polčas se z dveminutnim odmorom razpolovi,
zadnje tri minute četrte četrtine se pri prekinitvi ustavijo,
igrati morajo vsi igralci.
V biltenu mini košarke 3-4 (december 1980) je bilo o prvem taboru zapisano:
»Značajnija od košarke bila je ukupna organizacija društveno-vaspitnog
ţivota.« Pomembnejša od košarke je celotna organizacija druţbeno-
vzgojnega ţivljenja. (Priloga 2)
V Sloveniji so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po novozgrajenih
osnovnih šolah in zunanjih igriščih začeli po širini telovadnic vgrajevati po
višini pomične koše, ki so se uporabljali za treniranje mini košarke.
-
12 12
V Slivnici pri Mariboru je bil 1981. leta organiziran Prvi festival mini košarke
pod mentorstvom prof. dr. Adolfa Rajtmajerja, g. Zlatka Kajzerja in g. Borisa
Majerja, ki poteka še danes. Po pričevanju slednjega so ţeleli prvi festival
organizirati na Glavnem trgu v Mariboru, vendar je to takrat predstavljalo
prevelik logistični problem, zato so festival organizirali v Slivnici pri Mariboru.
Na tem festivalu še danes igrajo po prilagojenih pravilih ter na prilagojenih
igriščih, saj je rezultat drugotnega pomena.
Mala košarka je namenjena najmlajšim, začetnikom, predvidoma otrokom od
6. do 9. leta. Pri vadbi moramo upoštevati nekatere starostne značilnosti 6 –
9-letnih otrok, kot so:
enako stari otroci se učijo na različnih ravneh zahtevnosti,
sposobnost učenja se med otroki razlikuje,
pred učenjem zahtevnih športnih aktivnosti je treba razviti temeljne
gibalne sposobnosti,
odzivi otrok na zahteve so različni,
otroci različno dojemajo kazni in nagrade ter pohvale in kritike,
ţivljenjske izkušnje na otroke različno vplivajo,
otroci izkoriščajo svoja močna področja za prikrivanje šibkih strani,
obseg pozornosti in koncentracije se razlikuje,
otroci imajo različne potenciale za učenje in reševanje gibalnih nalog,
telesni potenciali otrok se najbolj razlikujejo okoli desetega leta,
analiziranje in reševanje problemov se od posameznika do
posameznika razlikuje.
Otrokom so prilagojene tudi značilnosti male košarke:
pravila so poenostavljena in prilagojena razvojnim značilnostim otrok,
velikost in teţa ţoge je manjša (št. 5),
višina koša je zniţana (2.6m),
mere igrišča so prilagojene starosti in znanju otrok,
tekmovanje ni osnovni cilj,
spremlja se razvoj obetajočih posameznikov in vsestranski
psihosomatski razvoj ter se tako dosega laţjo socializacijo,
zgodnje vključevanje v šport,
-
13 13
je sredstvo športne vzgoje.
Menimo, da bi malo košarko morali igrati v igri 4:4 in ne 5:5. Pri otrocih te
starosti je razvoj tehničnih in taktičnih elementov laţji, kadar sta na igrišču dva
igralca manj.
3.2 Košarkarska šola
V Sloveniji je kar nekaj košarkarskih šol. Te so pod okriljem klubov ali pa
zasebne. Klubske košarkarske šole so v nekaterih primerih samo mladinski
pogon klubov z imenom košarkarska šola in so v tekmovalnem sistemu.
Nekateri klubi svoje delo razširjajo na okoliške osnovne šole in s tem iščejo
potencialne košarkarje in košarkarice, vendar so takšne košarkarske šole v
glavnem manjše in občasne. Zaradi nestrokovnega kadra in pomanjkljive
organizacije se otroci in starši raje odločajo za druge športe. Košarkarska šola
naj bi do starosti otroka 9 let upoštevala temeljne značilnosti male košarke in
se postopno od nje oddaljevala. Kadar otroci niso pripravljeni na prehod iz
male košarke, je dobro upoštevati njihovo ţeljo, paziti pa moramo, da pri tem
ne zaviramo košarkarskega razvoja otroka.
Košarkarski klubi naj bi košarkarsko šolo ustanovili za produkcijo lastnih
igralcev, ki naj imajo pri prehodu v selekcionirano ekipo dovolj tehničnega in
taktičnega znanja za prehod v tekmovalni šport. Otroci, ki v določenem
starostnem obdobju nimajo potrebe po tekmovalnem športu, košarko pa radi
igrajo za vsesplošni razvoj, teţko najdejo mesto v košarkarskih šolah.
Košarkarske šole, ki so pod okriljem klubov, so preveč usmerjene na
selekcionirane posameznike. Odrekajo se otrokom, ki v določeni starosti
nimajo dovolj sposobnosti za selekcionirane košarkarje.
Razlogi za takšne odločitve so:
nestrokovni trenerski kader,
vključitev selekcioniranih igralcev v proces tekmovanja,
finančna sredstva.
Trenerji v selekcije izbirajo otroke z nadpovprečnimi motoričnimi
sposobnostmi. Cilj selekcije je rezultat na tekmovanju, ne pa košarkarski
razvoj otrok. Trenerji za svoje delo pogosto niso dovolj ovrednoteni.
-
14 14
Poznamo dve izhodišči poslovnega interesa pri razvoju vrhunskega športa
(Pavlovič, 2006):
a) Hočemo profesionalni šport, nimamo pa osnovnega kapitala. Vprašam
vas: ali bi v gospodarstvu delali tako, da zahtevate profesionalno delo
in tega ne bi plačali?
b) Zgodnja selekcija je proces, ki vključuje vse postopke in mere, s
katerimi določimo tiste kandidate iz nove populacije otrok, ki imajo
največjo perspektivo za doseganje vrhunskih rezultatov v obdobju
najvišje tekmovalne zrelosti.
Igralke in igralci iz košarkarskih šol so v večini primerov individualno tehnično
in individualno taktično manj podkovani, saj se trenerji v košarkarskih šolah
prehitro osredotočajo na kolektivno taktiko, prezahtevne tehnične in taktične
košarkarske elemente. Posledično se igralci v starejših starostnih kategorijah
teţje znajdejo v kompleksnih situacijah na igrišču in so osredotočeni
predvsem na taktiko ekipe, primanjkuje pa jim sposobnosti reševanja
problemov v igralnih situacijah. Pogosto so trenerji, določeni za delo z mladimi,
še aktivni košarkarji, ki naj bi otrokom zapolnili prosti čas in s katerimi »naj bi
se malo igrali«.
Zgodnja selekcija se v košarkarskih šolah izvaja, vendar so trenerji, ki delajo z
otroki, največkrat trenerji začetniki ali pa delo z otroki jemljejo kot odskočno
desko za napredovanje. Nekateri trenerji košarkarskih šol so tudi pomočniki
trenerjev starejših selekcioniranih ekip. To samo po sebi ni slabo zaradi
učenja in sodelovanja z bolj izkušenimi trenerji. Po našem mnenju je to celo
priporočljivo, vendar se za delo v košarkarski šoli ne sme uporabljati istih
metod in sredstev za doseganje zastavljenih ciljev kot pri starejših kategorijah.
Vodje košarkarskih šol morajo zato zagotoviti strokovne programe in strokovni
kader, ki bo zadolţen za izpeljavo zastavljenega programa, hkrati pa nadzor
nad delom. V veliki meri pa vodje košarkarskih šol direktno ne sodelujejo pri
procesu treniranja v košarkarskih šolah.
Košarkarska zveza Slovenije (KZS) je v Smernicah razvoja košarke v
Sloveniji (leta 2003) zapisala, da se košarkarski klubi umikajo iz osnovnih šol
in prepuščajo mesto zasebnim košarkarskim šolam. To naj ne bi bilo dobro iz
dveh razlogov:
-
15 15
interesa otrok,
sposobnosti staršev, da plačajo šolnino.
Trditev lahko ovrţemo iz več razlogov:
zasebne košarkarske šole se v večini primerov vzdrţujejo iz lastnih
sredstev,
zadovoljstvo otrok in staršev je posledica kvalitetnega in ne
kvantitetnega dela,
interes otrok za igranje košarke je na prvem mestu,
ne prihaja do prenasičenosti s košarko,
ne prihaja do enostranskih obremenitev otrok,
trenerji nimajo pretiranih tekmovalnih ambicij in zato je trening podrejen
učenju, vzgoji, vsesplošnemu razvoju, individualni tehniki in individualni
taktiki,
vadnina (članarina) je v tem času bolj pravilo kot izjema,
igralke in igralci lahko športno pot nadaljujejo v kateremkoli
košarkarskem klubu.
V sklepnem razmišljanju ocenjujemo, da so razlike med malo košarko in
košarkarsko šolo naslednje:
- razlik do enajstega otrokovega leta v teoriji ni,
- individualni tehnični elementi se zanemarjajo na račun kolektivne taktike
predvsem zaradi prevelike ţelje po rezultatu,
- nestrokovno vodenje vadbe (z najmlajšimi najpogosteje delajo trenerji
začetniki, ki nimajo ne znanja ne izkušenj za delo z najmlajšimi),
- treningi niso prilagojeni otrokovim sposobnostim (otroci prehitro vadijo z
normalno ţogo na normalen koš).
3.3 Selekcija v košarki
Košarkarska šola je začetek organiziranega selekcioniranja, v kateri se
vzgajajo mladi, tudi predšolski otroci. Kakovostna organizacija s strokovnim
delom in dobro načrtovanimi projekti, ki so pravočasno financirani, so jamstvo
za ţelene rezultate (Pavlovič, 2006).
-
16 16
V teoriji je selekcija »Celost vseh postopkov in mer, s katerimi določimo tiste
kandidate iz nove populacije otrok, ki imajo največ moţnosti za doseganje
vrhunskih rezultatov v obdobju najvišje tekmovalne zrelosti.« (Pavlovič, 2006).
Poznamo spontano in organizirano selekcijo, vendar v metodiki in teoriji
košarke govorimo le o načrtni selekciji, za katero veljajo nekatere zakonitosti
(Pavlovič, 2006):
začetna selekcija je izbrana na osnovi enačbe specifikacije uspeha
igranja v košarki,
prva raven predvidevanja naj bi bila okoli 7. leta (eden izmed kriterijev
je telesna višina),
najkasneje v 12. letu usmerimo primerne kandidate v treniranje
košarke,
povečati moramo število kandidatov zaradi stabilnosti izmerjenih
parametrov.
Potencialne kandidate izberemo na osnovi enačbe specifikacije. To je najbolj
optimalna smer za odkrivanje posameznikov, primernih za doseganje
vrhunskih rezultatov v košarki.
Enačba specifikacije uspeha igranja v košarki je sicer teoretska enačba, ki
nam pa pove, kateri parametri pogojujejo vrhunski rezultat v košarki:
U = a1A + a2F + a3M + a4K + a5G + a6T + a7C + a8S + a9O + a10P + a11Z
+ a12E
Simboli v enačbi pomenijo:
U – rezultat posameznika v igri (uspeh)
a1…a12 – koeficient sorazmerne udeleţbe posameznega faktorja v enačbi
A – antropometrijske značilnosti
F – funkcionalne sposobnosti
M – motorične sposobnosti
K – košarkarsko motorične sposobnosti
G – kognitivne sposobnosti
T – taktične sposobnosti
C – konativne lastnosti (osebnostne lastnosti)
S – socialna prilagodljivost
-
17 17
O – objektivni dejavniki (nasprotnik, čas, sodnik …)
P – pogoji treniranja
Z – zdravstveno stanje
E – vpliv napake in nenadzorovani dejavniki
Košarkarjev rezultat je odvisen od vseh teh dejavnikov, ki se razvijajo na treh
ravneh (Pavlovič, 2006):
prva raven so potencialne zmogljivosti (antropometrijske, motorične in
košarkarsko-motorične sposobnosti),
druga raven so realizatorske sposobnosti (konativne, kognitivne in
psihosocialne lastnosti),
tretja raven so mobilizatorske sposobnosti (sposobnost motivacije).
Vadbo je potrebno načrtovati tako, da zmeraj vplivamo na tiste dejavnike, ki
jih ţelimo spreminjati in ki vplivajo na uspeh.
Načrtovanje treniranja razumemo kot proces, s katerim vodimo in
nadzorujemo vse oblike strokovnega dela (Pavlovič, 2006), sestavljajo pa ga:
načrtovanje s programiranjem,
napredovanje,
modeliranje,
nadzorovanje.
Vsebine, metode in obseg treninga načrtuje trener in je za njih tudi odgovoren.
V vsakem trenutku mora sprejemati povratne informacije o skupini (moštvu ali
ekipi) ali posamezniku.
3.4 Teoretični model organizacije košarkarskega kluba
Preden opišemo organizacijsko strukturo košarkarske šole, se bomo ustavili
pri organizaciji košarkarskega kluba. Če ţelimo dosegati vrhunske rezultate,
se zraven trenerja in njegovih pomočnikov, ki so odgovorni za načrtovanje in
izvedbo programa, v delo z igralci vključujejo tudi strokovnjaki drugih področij.
Vsebina in učinkovitost strokovnega in organizacijskega dela sta odvisna od
sistema košarkarskega kluba in od tega, kako deluje. Ko teoretično
-
18 18
opredelimo delo, ki temelji na organizaciji kluba in njegovi organiziranosti,
doseţemo učinkovitost. Organizacijski odbor v vrhunsko organiziranem
košarkarskem klubu naj bi imel naslednje strokovnjake, ki so med seboj tesno
povezani in med seboj sodelujejo (Pavlovič, 2006):
predsednik strokovnega odbora,
tajnik strokovnega odbora,
glavni trener,
prvi pomočnik glavnega trenerja,
drugi pomočnik glavnega trenerja,
kondicijski trener,
športni pedagog,
športni zdravnik,
fizioterapevt,
športni psiholog,
nutricionist,
trener mladinskih ekip,
pomočnik trenerja mladinskih ekip,
tehnični vodja,
vodja rehabilitacije.
Teoretičnemu modelu strokovnega odbora v klubu priključimo še predsedstvo
kluba, direktorja, sekretarja in druge komisije ter sluţbe kluba. Povedati pa
moramo, da je organizacija klubov različna, da vsak zagovarja drugačen
model in da je organizacija odvisna od finančnih sredstev kluba in od ljudi, ki
klub vodijo.
-
19 19
4. KOŠARKARSKA ŠOLA »Peter Vilfan«
4.1 Zgodovina košarkarske šole
Košarkarska šola »Peter Vilfan« je organizirana tako, da deluje celoletno in v
dveh oblikah: v Ljubljani (od septembra do junija) in v Strunjanu v (juliju in
avgustu).
Ustanovljena je bila 1993. leta v Mariboru na pobudo Petra Vilfana in Toneta
Krumpa v sodelovanju s košarkarskim klubom Tam Bus Miklavţ iz Miklavţa.
Prvo leto delovanja je vadba potekala po več osnovnih šolah v Mariboru in
okolici (Lenart, Miklavţ), vadba je bila brezplačna.
Košarkarji in košarkarice košarkarske šole so tekmovali na Topolino turnirjih,
ki so potekali po vsej Evropi. Rezultati so bili zelo odmevni, saj so fantje in
dekleta osvajali skoraj sama prva mesta v vseh kategorijah. Leta 1993 so pod
okriljem Košarkarske šole »Peter Vilfan« ekipe nastopale na turnirjih v Torinu,
Parizu in Reggiu Emilii, leta 1994 pa na turnirjih v Riminiju, Torinu, Mariboru,
Reggiu Emilii. Leta 1995 so se ekipe košarkarske šole zadnjič udeleţile
Topolino turnirjev v Pragi. Turnir, ki ga je organizirala košarkarska šola v
Mariboru, je bil zelo zahteven projekt, saj se ga je udeleţilo več kot 30 ekip iz
Slovenije in Evrope, potekal pa je pred dvorano Tabor. Izpeljan je bil ob
izdatni podpori staršev otrok, ki so bili člani košarkarske šole, in prostovoljcev,
ki so pomagali pri namestitvi ekip ali organizaciji turnirja. Povedati je treba, da
so takrat za košarkarsko šolo nastopali selekcionirani in neselekcionirani
košarkarji iz celotne Slovenije, na primer Sani Bečirovič, Beno Udrih in Saša
Vujačič.
Leta 1994 je v Strunjanu potekal prvi poletni tabor Košarkarske šole »Peter
Vilfan«. Drugo leto delovanja šole je bila vpeljana članarina, kar je povzročilo
velik upad števila članov – v okolju, kjer je šola delovala, je bilo namreč
nenavadno, da se za trening košarke zahteva plačilo. Po drugem taboru v
Strunjanu se je šola preselila v Ljubljano na Gimnazijo Šiška, kjer je potekala
vadba. Otroci so se udeleţevali prijateljskih tekem po Sloveniji, kar pa se je v
naslednjem letu opustilo, saj se cilji košarkarske šole, proces treninga in
končni rezultat večletnega treninga ni izraţal v rezultatih na tekmah in turnirjih.
-
20 20
4.2 Dejavnost košarkarske šole danes
V nadaljevanju bomo predstavili delovanje šole v Ljubljani in poletni
košarkarski tabor v Strunjanu. Delovanje šole v Ljubljani je namenjeno
otrokom iz Ljubljane in bliţje okolice. Cilji, vsebine in metode treningov so
zastavljeni tako, da postopno razvijajo otrokove košarkarske sposobnosti.
Poletni košarkarski tabor v Strunjanu obiskujejo otroci iz Slovenije in tujine
(Hrvaška, Italija, Srbija, ZDA, Poljska, Ukrajina, Rusija, Francija). Cilji, vsebine
in metode so zastavljeni tako, da v kratkem času izboljšamo točno določene
košarkarske elemente.
-
21 21
5. DELOVANJE ŠOLE V LJUBLJANI
Košarkarska šola »Peter Vilfan« je športno društvo, kjer košarko trenirajo
otroci med 6. in 14. letom starosti. Namen je zagotoviti strokovno vadbo
košarke za začetnike in otroke, ki bi radi izpopolnili svoje individualno
tehnično in individualno taktično znanje. To potrebujejo za vstop v
selekcionirano ekipo v klubih, ki so v sklopu tekmovalnega procesa.
Košarkarska šola deluje v Ljubljani na dveh lokacijah. Treningov se
udeleţujejo dečki in deklice iz Ljubljane in bliţnje ter daljne okolice (Kranj,
Vrhnika, Kamnik, Zagorje, Sevnica …). Treningi potekajo na Srednji šoli
tehniških strok in na OŠ Koseze za vse skupine dvakrat tedensko. Nekateri
posamezniki (13- in 14-letniki), ki ţe trenirajo košarko v klubih, svoje
individualno znanje še zmeraj izpopolnjujejo v košarkarski šoli ne glede na
status v svojih ekipah in klubih, saj kvaliteta treninga in sproščenost dajeta
več znanja in samozavesti.
Organiziranost košarkarske šole se je spreminjala od vsega začetka. Model
strokovnega dela je bil zastavljen tako, da so se mladi trenerji, ki so delovali
na osnovnih šolah, mesečno sestajali s strokovnim vodjem košarkarske šole
in reševali teţave ter usklajevati program dela. Po selitvi šole leta 1995 v
Ljubljano se je organizacija spremenila. Treningi vseh skupin potekajo v enem
centru, strokovni vodja košarkarske šole osebno vodi treninge vseh skupin.
Na treningu določenih skupin je občasno prisoten pomočnik trenerja, zmeraj
pa je na treningih tudi Peter Vilfan, ki je hkrati tudi direktor košarkarske šole.
Smo zagovorniki dela v enem centru oziroma tako, da je glavni trener pri
vadbi vseh skupin. Menimo, da je to najboljši model strokovne organiziranosti.
Podobno je tudi na poletnem taboru, kjer vodja košarkarske šole dobro
spozna vse posameznike in skupine, hkrati pa ne prihaja do odstopanj od
zastavljenega programa.
Po naših izkušnjah je vadba košarke dvakrat tedensko dovolj za otroke do
štirinajstega leta. Ozaveščenost staršev je na višjem nivoju in ob vseh
negibalnih aktivnostih otrok jim starši poskušajo prosti čas zapolniti s športom
za vse, kar naj bi košarkarska šola bila. Športna rekreacija se loči od
-
22 22
vrhunskega športa in športne vzgoje po temeljnih značilnostih (Kajtna, Tušak,
2005):
je svobodno izbrana aktivnost,
specifičnost ciljev, usmerjeni so k splošnemu zdravju in kakovosti
ţivljenja,
je v povezavi s smotrnim izkoriščanjem prostega časa,
glede intenzivnosti, obremenitve, časovne razseţnosti in reţima
prehrane se bistveno razlikuje od vrhunskega športa,
dejaven je lahko vsak, ne glede na spol, socialni status, versko
pripadnost in na tem področju ni takšne selekcije, ki je značilna za
vrhunski šport.
5.1 Organizacija košarkarske šole Prvi strokovni vodja košarkarske šole je bil Tone Krump (po osnovni izobrazbi
psiholog), ki je skrbel za strokovni del košarkarske šole od njene ustanovitve
1993. leta do leta 1996. Sedanji strokovni vodja je po končanem strokovnem
izobraţevanju opravljal delo prvega pomočnika trenerja pri mlajših selekcijah
košarkarskega kluba Maricom Miklavţ od 1993. leta do leta 1996. Po odhodu
glavnega trenerja in prvega strokovnega vodje je prevzel vodenje košarkarske
šole, ki jo uspešno vodi še danes.
Pomočnike v naši košarkarski šoli izbiramo zelo selektivno, saj morajo
ustrezati strokovnim zahtevam, kdo in kakšen naj bi bil trener mlajših kategorij.
V trinajstih letih je glavni trener sodeloval s štirimi pomočniki.
Poudariti je potrebno, da je od preselitve košarkarske šole v Ljubljano na
treningih zmeraj prisoten Peter Vilfan, najbolj prepoznaven slovenski košarkar
bivše Jugoslavije. Bil je prvi kapetan slovenske reprezentance, kasneje
pomočnik trenerja slovenske reprezentance in trener košarkarskega kluba
Olimpija. V svoji karieri je osvojil medalje na največjih svetovnih in evropskih
tekmovanjih.
Po končani igralski karieri se je povsem posvetil svoji košarkarski šoli in
komentiranju košarkarskih TV prenosov.
-
23 23
Peter Vilfan s svojim prepoznavnim košarkarskim slogom in izkušnjami kot
igralec in trener aktivno pripomore k načrtovanju, izvajanju in nadziranju
procesa treninga, hkrati pa poskrbi, da delovanje šole nemoteno poteka ţe 17
let.
Vse tisto, kar je prikazoval na košarkarskem igrišču kot igralec, je prenesel v
telovadnico. In zato je vedno magnet za otroke, starše in trenerje. Vsa svoja
prirojena in pridobljena znanja tako prenaša na bodoče generacije, svoje ime
pa je povsem strokovno pravilno in »marketinško« dal košarkarski šoli.
5.2 Cilji, vsebine in metode delovanja
Splošni cilji košarkarske šole:
Vzpostavitev optimalnih pogojev za splošni razvoj: treniranje naj bi
vključevalo kar se da veliko aktivnosti, ki vzpodbujajo razvoj motoričnih
sposobnosti, paziti pa moramo, da so te vaje integrirane ali prilagojene
košarki;
razvoj medsebojnih odnosov in dela v skupini: otroci v skupinah
razvijajo posebne odnose, odnosi med posamezniki vplivajo na njihov
razvoj in delovanje v skupini;
zdravo in športno ţivljenje: navajanje otrok na zdrav način razmišljanja,
zavedanja svojega zdravega telesa, hkrati pa spoznavanje naporov, ki
so potrebni za doseganje kateregakoli cilja.
Za natančno razumevanje bomo cilje še posebej obdelali.
a) Vzpostavitev optimalnih pogojev za splošni razvoj.
To so: prostor za izvedbo vadbe košarke, delovni pripomočki (ţoge, stoţci,
blazine, piščalka …), trener (vaditelj). Prva stvar, ki jo moramo poudariti, je,
da naj bo trener, ki dela z mladimi, v prvi vrsti pedagog, saj mlad človek zelo
hitro sprejema vedenjske vzorce svojega trenerja, tako je eno najbolj kritičnih
področij v športu odnos trener – mlad športnik. Kar nekaj časa so ţe
uveljavljeni kriteriji in standardi, ki naj bi se jih trenerji drţali in ključno
vprašanje je, kdo je lahko trener mladih športnikov.
-
24 24
b) Medsebojni odnosi in delo v skupini.
Ustrezni medsebojni odnosi so lahko pomemben motivator na športnem
področju. Z groţnjami, spodbujanjem nezdrave tekmovalnosti in
konkurenčnosti se medsebojni odnosi hitro porušijo in se spremenijo iz
motivatorja za delo v vzrok nezadovoljstva.
c) Zdravo in športno ţivljenje.
Pri zdravem telesu ne gre samo za odsotnost bolezni in tegob, ampak za
stalno iskanje biološkega, psihološkega, socialnega in kulturnega ravnovesja
ter dobrega počutja (Bizjan, 1999). Športni način ţivljenja se odraţa v redni,
vsakodnevni aktivnosti, skrbi za zdravje, lepo, čisto, zmernosti v hrani in pijači,
v negativnem odnosu do kajenja in drog, dopinga, v kulturnem in poštenem
vedenju v športu in vsakdanjem ţivljenju, stiku z naravo in skrbjo za duhovne
in moralne vrednote bivanja (Bizjan, 1999).
Posebni cilji košarkarske šole:
Načrtovati začetno selekcijo,
povečevati zanimanje za košarko: z zanimivimi, pestrimi, dinamičnimi
treningi povečujemo zanimanje za košarko, posredno pa vadeči
posamezniki vplivajo na svoje prijatelje, sošolce, sorodnike …,
utrjevati delovne navade: z doslednim obiskom treningov, zavzetim
delom, pripravo in pospravljanjem stvari za trening, sodelovanjem in
pomočjo soigralcem posamezniki zvišujejo in utrjujejo delovne navade,
razviti splošne psihofizične lastnosti: s primerno vadbo vplivamo na
iznajdljivost, organiziranost, prodornost, iniciativnost … ter
pospešujemo njihov razvoj,
razvoj posebnih košarkarskih lastnosti,
vključevanje v proces treninga: z organiziranim treniranjem zvišujemo
verjetnost, da bomo v košarkarski šoli vzgojili potencialne košarkarje
oziroma da bodo ti vključeni v nadaljnje selekcioniranje.
-
25 25
Način delovanja košarkarske šole zahteva, da posebne cilje tudi razloţimo:
a) Vključiti posameznika v proces treninga.
V prvi vrsti poskušamo otroke navdušiti za košarko, pritegniti njihovo
pozornost in jih pripraviti na sprejemanje pravil in nalog, na potek ter
organizacijo treninga in ostalih procesov, potrebnih za doseganje določenega
cilja.
V proces vadbe lahko vključujemo tudi elementarne igre. So pomembno
sredstvo vzgoje in socializacije otrok. Kadar elementarne igre vključimo v
proces vadbe, jih ne vključujemo zaradi igre same, ampak za doseganje
zastavljenega cilja. Ko smo določili cilje, se osredotočimo na program in
izvedbo. Pri oblikovanju programa pri tej starosti upoštevamo, da so to
vzorčna leta, v katerih je šport zabava in uţitek (od 6. do 13. leta), šele pri 14.
letih se začne doba specializacije, zato v trening vključujemo čim več
motoričnih in koordinacijskih vaj.
b) Povečati zanimanje za košarko.
V naši košarkarski šoli ne glede na starost dekleta in fantje trenirajo dvakrat
tedensko, tako ne prihaja do prenasičenosti (pretreniranja) in tudi zato se
zanimanje za košarko s starostjo povečuje.
c) Utrjevanje delovnih navad.
Redni treningi, potek treninga, ponovitve ter učenje novih prvin pripomorejo k
utrjevanju delovnih navad in kvalitetnemu preţivljanju prostega časa.
d) Razviti psihofizične lastnosti.
V proces treninga vključujemo različne vaje, ki razvijajo osnovne motorične
sposobnosti, še posebej koordinacijo. Med treningom v naši košarkarski šoli
je poudarek na individualni tehniki in taktiki. Večina vaj poteka z ţogo.
Menimo, da je uspeh pri osvajanju košarkarskih prvin večji, če so vaje
sestavljene tako, da vsebujejo veliko koordinacijskih prvin, kot pa da bi med
treningom posvečali preveč pozornosti vajam za povečanje hitrosti,
vzdrţljivosti, moči, ki ne predvidevajo uporabe ţoge.
-
26 26
e) Razvoj posebnih košarkarskih lastnosti.
Večina vaj razvija posebne košarkarske lastnosti, kot npr. koordinirano
rokovanje z ţogo, preciznost, tehnično in taktično sodelovanje igralcev,
pregled nad igro …
Vaje so sestavljene tako, da pri treniranju košarkarskih prvin sproti
izboljšujemo tudi splošne motorične sposobnosti, zato pa moramo trening
temeljito načrtovati in biti pripravljeni, da trening, če je potrebno, tudi
spremenimo, ne da bi spremenili zastavljen cilj.
f) Začetna selekcija.
Glede na to, da se v košarkarsko šolo otroci vpisujejo na osnovi lastne ţelje,
je prvotna selekcija posledično okrnjena, saj ne izbiramo sami potencialno
ustreznih otrok. V procesu treninga se pokaţejo psihofizične razlike med
otroci iste starosti in kasneje lahko otroke razdelimo v homogene skupine po
košarkarskem znanju ali motoričnih sposobnostih. Glede na naše izkušnje je
košarkarsko bolj napredne otroke v večini primerov bolje pustiti v skupini
enako starih otrok in jih postopoma in občasno priključevati starejšim in
močnejšim otrokom, saj razlika v starosti prevlada nad košarkarskim znanjem.
Mislimo, da je ena izmed večjih napak dela v klubih to, da potencialne
košarkarje prehitro in prevečkrat priključujejo starejšim in močnejšim
soigralcem, kjer nimajo stika s svojimi košarkarskimi sovrstniki. Napredovanje
posameznikov je različno, zato poskušamo trening organizirati tako, da vsak
otrok izvleče čim več iz podanega.
Med cilje košarkarske šole spada razvijanje košarkarsko motoričnih
sposobnosti in motorično učenje, učenje specifičnih osnov tehnike igre in
določenih taktičnih elementov igre ter spremljanje obetajočih posameznikov.
Razvijati moramo vse tiste sposobnosti, ki so značilne za to starostno obdobje
in jih potrebujemo za igranje košarke. Posebej se v košarkarski šoli
osredotočamo na vzgojno-izobraţevalne, sociološke in psihološke vidike, ki
spremljajo proces treninga
Ob prihodu v košarkarsko šolo so otroci notranje motivirani za igranje košarke.
Ne glede na njihovo starost ali znanje pa se njihova motivacija lahko manjša ,
-
27 27
kadar so cilji postavljeni previsoko in jih teţje dosegajo, ali pa se motivacija
veča zaradi uspešnosti na treningu. Motivacijo poskušamo ves čas drţati na
visokem nivoju. Izhajamo iz stališča, da je notranja motivacija
najpomembnejša za doseganje ţelenega cilja. Kadar prihaja do
hipermotivacije, se otroci s starši prehitro odločajo za tekmovalni šport, kar
pa ima prevečkrat ravno nasprotni učinek od pričakovanega zaradi prevelike
količine vadbe ali nestrokovnega dela na treningih in tekmah.
Motivacijske procese skoraj zmeraj spremljajo čustva, ki pa so odvisna od
tega, ali je motivacija doseţena z doseganjem pozitivnih ali negativnih ciljev
(Tušak, Tušak, 2003):
pozitivni motivacijski cilji (nagrada, ki naj ne bi bila materialna, in
pohvala),
negativni motivacijski cilji (izogibanje kazni za doseganje cilja, grajanje
ali celo bolečina, ki se ji poskušamo izogniti).
Trener mora načrtovati cilje za določeno starostno skupino otrok. Ti naj bodo:
čim bolj specifični,
ustrezno teţavni,
povratne informacije mlademu košarkarju,
čim manj stresni in konfliktni,
izvedbeni in notranje motivirani,
takšni, da bodo omogočili nagrajevanje.
Ko smo določili cilje, se osredotočimo na program in izvedbo. Pri oblikovanju
programa v tej starosti upoštevamo, da so to vzorčna leta, v katerih je šport
zabava in uţitek (od 6. do 13. leta). Šele pri 14. letih se začne faza
specializacije, ko se mladi športniki odločajo za en šport. Zato v trening do 14.
leta vključujemo čim več različnih motoričnih in koordinacijskih vaj.
Večina trenerjev uporablja enega od treh naslednjih načinov treniranja:
ukazovalen (jasne vloge, trener pove, košarkarji sprejemajo),
ustreţljiv (brez navodil, trener ne posreduje),
sodelovalen (trener sodeluje s košarkarji).
-
28 28
Po našem mnenju je najboljša kombinacija vseh treh. Posamezni način pa je
odvisen od situacije in cilja, ki ga ţelimo doseči.
Med treningom moramo upoštevati:
ţelje otrok (otrokove motivacije so odvisne od starostne stopnje in
števila vaj),
njihove potrebe,
razvojno stopnjo.
Zavedati se moramo, da so temeljni motivi otroka igra, zabava, druţenje; zato
morajo trenerji:
upoštevati osebnostne in sposobnostne razlike,
razvijati dosegljive cilje,
uporabljati pozitivne vzpodbude,
skrbno načrtovati in izvajati trening,
spoštovati otroke in starše,
biti dober vzgled.
Trener mora zaradi boljšega razumevanja mladega košarkarja imeti s starši
partnerski odnos, saj tak odnos vodi v prilagajanje in izboljšavo zastavljenih
ciljev.
Pri izvedbi treninga uporabljamo:
prepričevanje,
navajanje,
spodbujanje,
tekmovanje.
Pri sami izvedbi programa mladim športnikom neprestano predstavljamo
vzgled, zato se moramo zavedati, da vzporedno (posredno) izvajamo tudi:
moralno vzgojo (otrokov značaj, zavest, norme, vrednote),
estetsko vzgojo (bonton),
delovno vzgojo (delovne navade).
-
29 29
Otroci si zelo dobro zapomnijo določene vzorce, ki se pojavljajo pri trenerju:
pred treningom,
med treningom,
po treningu,
zato bodo takoj opazili spremembe, razlike, nepravilnosti, neresnice,
napake … in nas nanje opozarjali.
Izvedba posameznega treninga:
na začetku podam zelo kratek opis vaj,
izvedba treninga.
Ko smo začeli z vadbo, moramo biti pozorni na fizične znake, ki jih kaţejo
otroci med treningom, tako da lahko pravočasno in ustrezno reagiramo.
Kot trenerji takoj, ko na treningu opazimo kakšno spremembo, poskušamo
teţavo rešiti s pogovorom, medtem ko pomočnik nadzira potek treninga.
Če smo na treningu sami, se takoj posvetimo teţavi, jo poskušamo odpraviti,
hkrati pa moramo ostati pozorni na ostale športnike. Postavimo se v tak
poloţaj, da z enim očesom vedno opazujemo okolico in nadzorujemo
dogajanje.
Po zaključku treninga sledijo kratek »sestanek« o doseţenih ciljih na treningu
in pohvale. Če moramo koga grajati, tega ne napravimo pred skupino, prav
tako moramo paziti, da napaka ni nastala po naši krivdi.
Odnos trener – mlad športnik je zelo zapleten, nanj vpliva več dejavnikov, kot
pa si predstavlja večina ljudi, pa naj bodo samo opazovalci, starši otrok, ali
trenerji mladih športnikov.
Načrtovanje dela
V organizaciji šole imamo 5 skupin:
a) Skupina A (otroci od 5 do 7 let)
Pri tej skupini treniramo na koše višine 260 cm in z malo ţogo (velikost 5).
Najmlajša skupina so fantje in dekleta začetniki brez košarkarskega
predznanja. Glavni cilj treniranja je vsestranski psihomotorični razvoj,
-
30 30
poseben poudarek pa posvečamo razvoju koordinacije, motoričnemu učenju,
dobre gibljivosti, ter razvoju aerobne vzdrţljivosti.
Otroke v tej skupini z različnimi dinamičnimi vajami poskušamo navaditi na
pravila obnašanja, posluh, delo v skupini, koncentracijo, vztrajnost. Igre v
procesu treninga načrtujemo v prvih dveh treningih, kasneje pa po ţe prej
naučenih košarkarskih elementih individualne tehnike.
Elementi košarkarske tehnike:
vodenje ţoge,
lovljenje in podajanje ţoge,
meti ţoge na koš,
varanja z ţogo,
obrati z in brez ţoge,
zaustavljanje z in brez ţoge,
spremembe smeri z in brez ţoge.
b) Skupina B (otroci od 7 do 8 let)
Treniramo z malo ţogo. Skupina zajema fante in dekleta, ki ţe imajo izkušnje,
ker so igrali košarko v šoli s starši. V tem obdobju se osnovna gibanja
izpopolnjujejo in kombinirajo v zahtevnejše oblike. Vzpodbujamo večjo
natančnost in učinkovitost, aerobno vzdrţljivost in koordinacijo na višjem
nivoju, pozorni pa smo na raven gibljivosti.
Otroci nadgrajujejo košarkarske elemente z dodatkom na:
obrambni preţi,
individualni taktiki v napadu (vtekanja, odkrivanja).
c) Skupina C (otroci od 9 do 10 let)
Treniramo z malo ţogo ali z normalno ţogo (velikost 7), odvisno od namena,
metode in cilja.
V to skupino sodijo fantje in dekleta, ki so osvojili temeljne elemente
košarkarske igre in tehnike z ţogo. Tako treniramo ţe elemente kolektivne
taktike. Otroci so namreč v tem obdobju bolj zbrani in tako razumejo taktiko in
razvijajo višjo stopnjo taktičnega mišljenja.
-
31 31
Košarkarske elemente nadgrajujemo predvsem v elementih:
kolektivne taktike,
v sodelovanju dveh igralcev v napadu.
d) Skupina D (otroci od 11 do 12 let)
To je skupina fantov in deklet, ki so še zmeraj na specifični stopnji gibalnega
razvoja, vendar imajo ţe izpopolnjeno košarkarsko znanje in bolj razvite
motorične sposobnosti.
Treningi vsebujejo:
individualno tehniko,
individualno taktiko,
kolektivno taktiko 4:4.
e) Skupina E (otroci od 13 do 14 let)
To je skupina fantov in deklet, ki so ţe na specializirani stopnji gibalnega
razvoja in pri njih se ţe kaţejo stvarne moţnosti za igranje košarke.
Trening zajema košarkarske elemente:
individualno tehniko in taktiko,
kolektivno taktiko 5:5.
f) Skupina F (otroci od 14 do 16 let)
V skupini so fantje in dekleta, ki ne igrajo ali trenirajo v klubih in mlajši (od12
do 13 let), ki zaradi dobrega košarkarskega znanja ali motoričnih sposobnosti
lahko enakovredno konkurirajo starejšim. Pri treningu je poudarek na izvedbi
košarkarskih elementov.
V vseh skupinah se v vadbo vključujejo vaje za razvoj splošne motorike in
koordinacije, v zadnjih dveh pa tudi vaje za razvoj specifične koordinacije in
specifične moči.
-
32 32
Ciklizacija
Za vsako skupino imamo letni načrt, ki traja od sredine septembra do srede
junija.
Letni načrt je razdeljen na 8 mezociklov, ki trajajo od 6 mikrociklov (prvi in
zadnji) do 3 mikrocikle.
Vsak mezocikel traja do tekme, ki je vsako zadnjo soboto v mesecu; prva
tekma je v mesecu oktobru, zadnja pa v mesecu maju. Če je potrebno, po
analizi tekem prilagodimo mikrocikel in vadbene enote v posameznem
mikrociklu.
Mezocikli za skupino F (priloga 3)
Vadbena enota
Pri zapisu vadbene enote moramo biti pozorni, da smo čim bolj osredotočeni
na razvoj določenega košarkarskega elementa oziroma vsebine, ki jo ţelimo
razvijati. Pri zastavljenem treningu si pripravimo tudi vaje, s katerimi razvijamo
isto razseţnost in jih lahko zamenjamo z obstoječimi vajami. Ko otroci niso
dovolj motivirani za izvedbo določene vaje, ki je ali preteţka ali pa
nerazumljiva, dodatno vajo vključimo namesto zastavljene. Ko osvojijo
element, se vrnemo na prvotno vajo. Ob pripravljenem treningu je potrebno
upoštevati, da delamo z otroki, zato je improvizacija del skoraj vsakega
treninga.
Trening skupine C (priloga 4)
Vsebina treninga
V trening vključujemo le tiste vaje, ki vplivajo na razseţnost, ki jo ţelimo
razvijati. Pri najmlajših vključujemo čim več koordinacijskih vaj, pri starejših pa
tudi vaje, ki vplivajo na točno določene motorične sposobnosti (vaje za razvoj
eksplozivnosti, moči, vzdrţljivosti).
Metode treniranja
Pri treningu najmlajših najpogosteje uporabljamo analitično, sintetično in
kombinirano metodo. Pri starejših pa tudi situacijsko, ponavljalno in dopolnilno
metodo treniranja. Metode se nenehno spreminjajo, povezujejo in dopolnjujejo.
-
33 33
Interna liga košarkarske šole
S končanim drugim mesecem vadbe se za otroke pričenja interna liga
košarkarske šole, ki se organizira enkrat mesečno, razen za začetnike, stare
od 6 do 7 let, ki igrajo le na treningih. Interna liga je organizirana tako, da so
ekipe sestavljene zmeraj drugače (vsako kolo) in so v po znanju homogenih
skupinah. V posameznih igralnih skupinah so pravila igranja prilagojena
znanju igralcev in igralk. Pri otrocih, ki so ţe osvojili osnove košarkarske igre,
so pravila prilagojena zaradi laţje igre, spremembe pa ne vplivajo na bistvo
igre (pravilo treh sekund, pri podaji ali metu se včasih dopušča tretji korak,
prestop pri metanju prostih metov, število osebnih napak …). Pomembno je,
da sodnik (trener) pozna sposobnosti otrok in njihovo košarkarsko znanje.
Čas igre je določen glede na število igralcev v ekipi in število ekip. Rezultat in
doseţene točke igralcev beleţimo. Izkušnje govorijo, da je doseganje koša
najboljša motivacija za otroka, zato ostalim statističnim podatkom ne
posvečamo posebne pozornosti. Ob zaključku interne lige je najboljši strelec
posamezne igralne skupine proglašen na svečani prireditvi.
Najkoristnejši igralec
Da bi tudi otroke vključili v odločanje o nagrajevanju ob koncu vadbenega leta,
otroci sami na osnovi anonimnega vprašalnika določijo najkoristnejšega
igralca vadbene skupine. Najkoristnejši igralec se izbira glede na košarkarsko
znanje, glede na zavzetost in sodelovanje na treningih, glede na uspeh na
tekmah. Odločitev o najkoristnejšem igralcu ima pri otrocih enako, če ne večjo
vrednost kot nagrada za najboljšega strelca.
Košarkarska šola in starši
Starši so najpomembnejši člen v otrokovem ţivljenju. Da otrok obiskuje
košarkarsko šolo, je v prvi vrsti odločitev staršev. Zato je podpora staršev
zelo pomembna za nemoteno izvedbo zastavljenega cilja, ker vplivajo na
otrokovo socializacijo, otroku predstavljajo vzor in ga vzpodbujajo ter
podpirajo.
Prisotnost staršev na treningih je nekaj prvih ur vadbe zaţelena, saj s svojo
prisotnostjo pomagajo strokovni ekipi. Po končanem treningu ali tekmi je
namreč pozornost in pohvala staršev največja nagrada za otroke. Prav tako
-
34 34
nekateri otroci neradi govorijo o svojih teţavah ali strahovih na treningu, zato
je povezanost staršev in trenerjev obvezna, da lahko morebitne teţave čim
bolje in čim prej rešimo.
Po naših izkušnjah je vadba košarke dvakrat tedensko dovolj, da otroci
osvojijo košarkarske elemente, ki so potrebni za usmerjeno treniranje košarke.
Menimo tudi, da bi morali otroci gojiti več različnih športov.
Dokaz o uspešnosti pravilnega doziranja in podajanja informacij na treningu
sta fanta, ki sta po šestih letih treniranja dvakrat tedensko v letu 2007 prišla v
pionirsko reprezentanco Slovenije. Oba sta se še zmeraj, na svojo ţeljo,
enkrat tedensko udeleţevala treningov v naši košarkarski šoli.
5.3 Rezultati dela šole v Ljubljani
Iz Košarkarske šole »Peter Vilfan« vsako leto odide v klube okoli dvajset
košarkarjev in košarkaric. Vsak od njih je sposoben igrati v kateremkoli klubu
v svoji starostni kategoriji.
Povratne informacije o uspešnosti našega dela dobimo na tri načine:
povratna informacija staršev,
povratna informacija klubskih trenerjev,
fantje in dekleta se udeleţijo poletnega tabora, ki je namenjen vsem
otrokom med 7. in 17. letom starosti.
Iz analize povratnih informacij je razvidno, da cilje dosegamo.
5.4 Sklepi delovanja šole v Ljubljani
Košarkarska šola »Peter Vilfan« ima enostavno in učinkovito organizacijo.
Načrtovanje in izvajanje ciljev je dosledno. Rezultati vadbe so primerljivi z
rezultati, ki jih dosegajo otroci z neprimerno večjo količino treninga.
Vadba otrok v košarkarski šoli temelji izključno na notranji motivaciji otrok.
Strokovno vodenje in organiziranost sta na najvišji ravni in celotno delovanje
šole je osredotočeno na kvaliteto dela z mladimi, potencialnimi športniki.
-
35 35
6. POLETNI KOŠARKARSKI TABOR V STRUNJANU
6.1 Cilji, vsebina in metode delovanja v poletnem taboru Košarkarska šola »Peter Vilfan« v času poletnih počitnic organizira poletni
košarkarski tabor v Strunjanu. Prvi tabor je bil organiziran leta 1994 in je
vključno z lanskim letom, to je letom 2009, uspešno deloval 16 let zapored.
(Priloga 5: zloţenka poletnega košarkarskega tabora 2009.)
Tabor je namenjen otrokom, starim med 7 in 16 let. Udeleţujejo se ga otroci iz
vse Slovenije in Evrope. Vsa leta, razen prvega in tretjega tabora, je bila
udeleţba otrok višja od 200 in v povprečju znaša 243 otrok na sezono.
Poletni košarkarski tabor je za udeleţence zelo zahteven, saj treningi košarke
v šestih dneh nanesejo 24 ur. Tedenske izmene v tem obsegu smo
organizirali zadnja štiri leta. V organizacijskem smislu je poletni tabor
zahteven logističen projekt, ki pa se minimalno spreminja, saj je ţe utečen
proces.
Cilji poletnega tabora
Cilj poletnega tabora je izpopolnjevanje individualne tehnike in individualne
taktike udeleţencev tabora. Druţenje, sobivanje, sodelovanje v skupini,
dosledno upoštevanje urnika so samo nekatere od stvari, ki vplivajo na
udeleţence in s katerimi se morajo spoprijeti. Ta oblika dela, ti oteţeni pogoji,
so najboljša priprava za začetek pripravljalnega obdobja mladih košarkarjev,
hkrati pa vzpodbuda za začetnike.
Vsebine treningov
V trening vključujemo vaje, ki vplivajo na izvedbo individualnih košarkarskih
elementov. V manjšem obsegu se posvečamo kolektivni taktiki. Pri najmlajših
vključujemo čim več koordinacijskih vaj, pri starejših pa tudi vaje, ki vplivajo
na točno določene motorične sposobnosti.
-
36 36
Metode treniranja
Pri treningu najmlajših najpogosteje uporabljamo analitično, sintetično in
kombinirano metodo. Pri starejših pa tudi situacijsko, ponavljalno in dopolnilno
metodo treniranja. Metode se spreminjajo in povezujejo.
6.2 Strokovno vodstvo poletnega tabora
Strokovno vodstvo je od 1998. leta nespremenjeno. Program spreminjamo
glede na znanje udeleţencev. Ohraniti pa poskušamo tudi trenersko ekipo, ki
naj ne bi bila samo košarkarsko strokovno podkovana, ampak morajo trenerji
biti tudi dobri pedagogi. To torej pomeni, da iščemo druţabne posameznike in
posameznice z veliko energije in dobre volje. Pripravljeni morajo biti preţiveti
vseh šest dni v druţenju z otroki. Po naših izkušnjah se napori na igrišču
premostijo laţje, kadar trenerji tudi zunaj igrišča aktivno sodelujejo z
udeleţenci. Skozi celodnevno druţenje in treniranje trenerji hitreje in laţje
spoznajo otroke in jih posledično laţje motivirajo, razvedrijo, potolaţijo,
spoznajo njihove osebnostne lastnosti, teţave … Celodnevno sodelovanje,
navezanost in povezanost med trenersko ekipo in otroki daje boljše rezultate
na igrišču in večje zadovoljstvo bivanja na taboru.
6.3 Organizacija dela v taboru
Organiziranost poletnega tabora
Košarkarski tabor se po organizaciji od košarkarske šole razlikuje v tem, da
deluje v taboru več trenerjev, ki vse dni preţivijo z udeleţenci na igrišču in
izven njega. Košarkarski del se izvaja po programu, ki se sproti spreminja, če
so cilji programa previsoki ali prenizki. Trenerji sodelujejo tudi izven igrišča,
tako da se vezi med udeleţenci bolj učvrstijo. Tudi v poletnem taboru je Peter
Vilfan prisoten ves čas tabora in s strokovnim vodjem nenehno sodelujeta.
Vloga trenerja v poletnem taboru
Vzgojno-izobraţevalni vidiki poletnega tabora
Predmet pedagoške znanosti je vzgoja in je po Krofliču v širšem pomenu
posebna oblika medčloveške komunikacije in je pojav, ki vsebuje racionalne
in tudi iracionalne elemente. V oţjem pomenu pa je vzgoja pedagoški proces,
-
37 37
v katerem si človek oblikuje moralne vrednote, prepričanja in stališča, kulturne,
higienske in delovne navade, motivacijo, voljo in čustva.
Vzgojni vidiki so različni, tako govorimo o:
biološkem vidiku,
sociološkem vidiku,
pedagoškem vidiku.
Naša košarkarska šola ni v sistemu za vrhunski šport, zato stremimo k
celostnemu razvoju otrok, poudarek pa je seveda na osvajanju košarkarskega
znanja. Vzgoja je primarno prisotna v druţini in je namerna (ima cilj, sredstva
in metode) in nenamerna (način komuniciranja, gestikulacija, osebnost).;
sekundarno je prisotna v šoli in terciarno v poletnem taboru.
Socializacija
Po prihodu v tabor trenerji s svojim delom vplivajo na tiste, ki se s košarko ţe
ukvarjajo, kot tudi na začetnike. Nekateri otroci ne poznajo športnih navad,
zato jih je potrebno postopoma vpeljevati v šport.
Osnovne zahteve, ki jih posameznik mora sprejeti, so točnost in prilagajanje
urniku. Delovni dan v Strunjanu poteka po točno določenem urniku. Vsi
udeleţenci se najmanj trikrat dnevno udeleţijo skupnih sestankov. Sestanki
so potrebni za sprotno obveščanje udeleţencev o tekočih zadevah in
nadaljnjih aktivnostih.
Bolj pomembne pa so zahteve po sprejemanju pravil in notranjih vrednot, ki
obstajajo znotraj skupine otrok. Trener se mora zavedati, da s svojim
delovanjem in obnašanjem neposredno vpliva na socializacijo za šport in
socializacijo v športu oziroma na obnašanje v skupini in izven nje. Trener, na
primer, komunicira z otroki na druţbeno splošno sprejemljiv način:
pozdravljanje, preklinjanje ni sprejemljiv način komunikacije, reševanje teţav
naj ne bo fizično in prepuščeno otrokom, oblačenje naj bo primerno okolici in
treningu … Udeleţenci na taboru trenirajo v homogenih skupinah, v zelo
podobnih skupinah pa tudi spijo v sobah in med njimi nezavedno poteka
socializacija.
-
38 38
Norme, izkušnje, vrednote in spoznanja se prenašajo na nove generacije v
procesu, ki ga imenujemo socializacija.
Ţe v osnovi je človek vezan na skupino, v procesih socializacije pa od skupine
prevzema govor, obnašanje, navade … Primarna socializacija je najvaţnejši
aspekt procesa socializacije, navadno poteka v okviru druţine in skozi njo se
otrok uči temeljev svoje druţbe. Kasneje pa se vključuje v širše skupine in
svoje delovanje razširi na različne druţbene skupine. Klubski prijatelji, šola,
vrstniki so zunanji dejavniki, ki vplivajo na razvoj osebnosti in znotraj
posamezne skupine se otrok skozi interakcijo razvija ter se prilagaja veljavnim
običajem druţbe. Za mnoge športno udejstvovanje postane najpomembnejši
del sprejemanja neke kulture. V poletnem taboru so nekateri prvič v tujem
okolju. Prilagajati se morajo novim pravilom in sobivati z otroki, ki jih ne
poznajo.
Socialni razvoj predšolskega otroka
Največja pridobitev otrok na taboru pa je sodelovanje na igrišču in izven njega.
V sobah se skozi igro in pogovore razvijajo nova prijateljstva in simpatije, po
napornem treningu ali porazu na večerni tekmi pa je dobrodošlo tudi sočutje
vrstnikov.
Opaţamo, da se otroci, ki prihajajo iz skladnih druţin, laţje vključujejo v
skupino.
Na taboru so tudi predšolski otroci, ki imajo nekatere nezaţelene oblike
obnašanja. Zaradi utrujenosti se včasih pojavi rivalstvo, včasih agresivnost in
prepir. Skupaj hodijo na obroke, se prerivajo, na treningih in tekmah tekmujejo.
Zaradi večine pozitivnih vplivov so negativni manj izraţeni ali jih ni.
Otroci, šport in socializacija
Na taboru otroci predvsem na večernih tekmah spoznavajo čustva, ki jih
sproţi sodelovanje v skupini in komunikacija med soigralci, prav tako pa
motorična aktivnost na tekmi pripomore k pozitivnemu vedenju.
Igralne ekipe so sestavljene tako, da ne zmagujejo najmočnejši. Zavedati se
moramo, da tekmovalni pritisk zelo slabo vpliva na otroka, zato raje kot
tekmovalni rezultat po tekmah pohvalimo pokazano znanje.
-
39 39
Socialni razvoj šolskega otroka
V taboru so v veliki večini šolski otroci. Skozi treninge, individualna
tekmovanja, večerne tekme razvijajo uspešnost, medsebojno pomoč,
izmenjujejo ideje … Glavni socializacijski procesi pa se dogajajo izven igrišča:
skupno prehranjevanje, skupinsko kopanje, skupno preţivljanje prostega časa,
trenerji pa so tisti, ki jih vodijo in usmerjajo.
Trenerji 1. izmene poletnega tabora 2009 (od leve proti desni): Aleš Fabjan, Dejan Milenkovič,
Darko Lesjak, Matic Vidic
Psihološki vidiki poletnega tabora
Ko se pogovarjamo o psiholoških vidikih, smo osredotočeni na:
motivacijo,
komunikacijo,
vrednote,
agresivnost,
skupino in harmonijo v moštvu,
osebnost.
-
40 40
Motivacija
Bivanje na taboru je za otroke pozitivna izkušnja. Veliko je igre, kopanja,
druţenja pri obrokih. Te dejavnosti ne potrebujejo posebne motivacije.
Notranja motivacija udeleţencev je izpopolniti znanje košarke. Naporni
treningi pa zahtevajo dodatno motivacijo, ki otroke usmerja k cilju, jim zvišuje
mobilizacijo energije in povečuje učinkovitost in intenzivnost. Ti dejavniki pa
so pomembni za doseganje ciljev
Glede na to, da se posamezniki razlikujejo drug od drugega, se moramo
zavedati, da so tudi motivacijski pristopi drugačni, ali drugače, zelo dobro
moramo poznati otroka, da vemo, s kakšno motivacijo bomo lahko uspešno
dosegli zastavljene cilje. Trenerje zanimajo točno določeni načini, kako
pripraviti otroka, da bo naredil nekaj, česar ne zna ali česar misli, da ne zmore.
Najpomembnejša motivacijska pristopa pri delu z otroki sta vzpodbuda in
pohvala. Tisti, ki so vzpodbujani in pohvaljeni za svoj trud, so zadovoljni, tudi
če cilja niso dosegli in uspeh jih toliko bolj razveseli. Pri začetnikih moramo
paziti, da uporabimo takšne metode dela in takšne vsebine, ki bodo ob
podpori motivacije razvijali zastavljene cilje. Otroci so na začetku notranje
motivirani za doseganje ciljev, ki niso v njihovem dometu in so zanje
nedosegljivi (met na koš z eno roko). S pravilno motivacijo in vsebino vadbe
bomo dosegli, da otroci na koš mečejo z obema rokama in posledično
zadenejo več košev. Najenostavnejši motivacijski element v košarki je
»petka« (igralca z rokama udarita skupaj). Petka je vzpodbuda ne samo pri
dobro narejeni stvari, ampak tudi pri porazih, pri nehote narejenih napakah.
Košarkarska vadba na taboru je zelo intenzivna. Motivacija za trening je zato
ključnega pomena za doseganje ţelenih ciljev. Udeleţenci tabora se pogojem
treniranja prilagodijo po dveh dneh.
Da bi lahko motivirali s pravilnimi prijemi, je potrebno poznavanje
komunikacije z otroki, med otroki in neverbalno komunikacijo pri posamezniku.
-
41 41
Komunikacija
Skozi celodnevno druţenje na taboru z otroki ves čas komuniciramo,
največkrat z besedami. Dokler se otroci ne privadijo sistema dela na taboru,
poteka komunikacija na rednih skupnih sestankih, da ne bi prihajalo do
nesporazumov. Ko se spoznajo med seboj, ko se odprejo, moramo biti
pozorni na njihovo neverbalno komunikacijo. Pove nam veliko o počutju in
čustvih otrok.
Tabela 1: Neverbalna komunikacija otrok (Tušak, Tušak, 2003):
Vedenje Pomen
vlečenje svojega ušesa ţelja po prekinitvi
drgnenje rok z dlanmi pričakovanje, anticipacija
prekriţanje rok čez prsni koš tesna ali tekmovalna
stališča
praskanje po glavi zmedenost, zbeganost
sklepanje dlani za glavo superiornost
iztegnjene roke naprej, z dlanmi navzgor
iskrenost
drgnenje vratu jeza, frustracija
stoja narazen odprtost
kazanje s prstom nase odnos do sebe
zvijanje rok ţalost potrtost
Ko opazimo neverbalno gesto otroka, ki lahko slabo vpliva na njegov trening,
trenutni razvoj ali lahko pripelje do anksioznosti, frustracij, konflikta, takoj
poskušamo teţavo odpraviti ali z motivacijskimi prijemi, če je moţnost
trenutnega individualnega pristopa, ali z malo počitka. Kadar se posvečamo
posamezniku, moramo biti pozorni na ostale otroke, če nimamo pomočnika, ki
normalno nadaljuje vadbo z ostalimi. Kadar te moţnosti nimamo, moramo biti
pripravljeni trening spremeniti z zelo hitrimi in jasnimi navodili, da se lahko
vadba nadaljuje in da se lahko posvetimo posameznikovi teţavi. V nekaterih
primerih otroci svojih teţav ne zaupajo trenerju, ampak doma staršem, zato je
zelo pomembna tudi komunikacija trener – starši in starši – trener. V taboru
imamo deţurni telefon, na katerega lahko starši pokličejo in se pogovorijo s
svojimi otroki ali njihovimi trenerji. Dandanes ima večina otrok mobilne
telefone, preko katerih so dosegljivi za starše. Glede na izkušnje pa starši
iščejo kontakt s trenerji preko deţurnega telefona.
-
42 42
Šport ţe sam po sebi vpliva na teţjo komunikacijo zaradi nenehnega napora,
spremembe situacij, stresa …Več kot polovica sporočila se izraţa s telesno
mimiko, zato je pomembno, ne koliko govorimo med vadbo, ampak kako
besede naglašujemo, kako glasno, kako hitro jih izgovarjamo. Otroci na
treningih izraţajo svoja mnenja in ţelje, ki jih seveda lahko upoštevamo ali
moramo upoštevati, če so mnenja tehtna ali če ţelje ne pripeljejo do
drugačnih ciljev, kot je zastavljeno.
Otroci in Peter Vilfan na večernih tekmah
Komunikacija je sestavni del uspešne izvedbe celotnega programa. Veliko je
bilo otrok, ki so bili zadrţani pri komuniciranju z okolico. Trenerji in
spremljevalci so se takšnim udeleţencem še posebej posvetili izven igrišča in
pri večini otrok jim je uspelo, da so se bolj odprli. Tudi Peter Vilfan ima izredno
sposobnost komunikacije z otroki – sprejemajo ga kot svojega in mu marsikaj
zaupajo.
-
43 43
Vrednote
V taboru se pozitivne vrednote izraţajo kot pomoč v skupini pri vadbi košarke
(pomoč pri treniranju, vzpodbujanje pri izvedbi določenih elementov …), prav
tako pa tudi pred in po vadbi (nekateri otroci si ne znajo zavezati superg,
pozabijo športno opremo …). Pri igranju na treningih, še bolj pa na večernih
tekmah, se otroci soočajo z zmagami in porazi, ki jih morajo predelati kot
posamezniki in kot skupina. Večerne tekme so za večino zelo stresna
izkušnja, saj so soočeni z drugačnimi pogoji igranja kot na treningu (rezultat,
sodnik, navijanje, starši), zato se vrednote razvijajo toliko bolj in so tudi bolj
pomembne (pomoč, tolaţba, vzpodbuda).
Agresivnost
V košarki bi lahko govorili o:
a) agresivnost v napadu
Fizično bolje pripravljeni igralci oz. otroci, ki so hitrejši in bolj eksplozivni, ne
potrebujejo tolikšne mere agresivnosti. S svojimi motoričnimi sposobnostmi
nadomestijo agresivnost. Tisti, ki pa morajo biti agresivni, pa morajo biti
pozorni, da agresivnost ne povzroči kršenja določenih pravil.
V taboru se posvečamo agresivni izvedbi vseh košarkarskih elementov v
napadu. Največja napaka, ki jo opaţamo, je, da je izvedba določenih
elementov zelo površna (neagresivna) in ne pripelje do ţelenega cilja.
b) agresivnost v obrambi
Po našem mnenju se agresivnosti v obrambi ne posveča dovolj pozornosti.
Znano je, da je v košarkarski igri dovoljena pomoč v obrambi. Večina igralcev,
ki ţe ima klubske izkušnje ali ima za sabo nekatera košarkarska tekmovanja,
v obrambi ni dovolj agresivna. Primerjava igralcev je najbolje vidna na taboru,
kjer imamo moţnost videti igralce, ki niso iz naše košarkarske šole, ali pa
igralce, ki so pri nas ţe trenirali, sedaj pa so ţe vključeni v tekmovalni proces.
Zaradi velike porabe energije, ki se sprošča pri igranju agresivne obrambe, je
posledično teţje otrokom vcepiti pravšnjo mero agresivnosti. Ta v trenutku
preneha, če jih na to nenehno ne spominjamo oz. jih pri tem ne vzpodbujamo.
Zato trenerji to vrsto agresivnosti na taboru vzpodbujajo.
-
44 44
Namenoma nismo omenili verbalne agresivnosti, ker je ne odobravamo in je
ne dopuščamo. Vsa leta delovanja tabora velja pravilo, da preklinjanje ni
dovoljeno. Kazen za kogarkoli v taboru (udeleţenci ali strokovna ekipa) je
deset sklec za »grdo« besedo. Otroci se pravila dosledno drţijo in se tudi
medsebojno nanj opomnijo.
Agresivnost ima pogosto negativen predznak, saj jo velikokrat povezujemo z
nečim slabim,z nečim, čemur se izogibamo.
Agresivnost je sredstvo za doseganje zunanjih ciljev, ni pa namenjena
sproščanju energije in nima močnejših čustev, ampak je namenjena
doseganju zmage, premagovanju nasprotnika.
Skupina in harmonija v moštvu
Na taboru se skupine formirajo na osnovi sestavljenih skupin. Na poletnem
taboru si neformalnega vodjo skupina določi sama. Člani neformalne skupine
so v skupini dejavni izven igrišča: druţijo se pri kopanju, udeleţujejo se
skupnih zabavnih aktivnosti, na izletu gredo skupaj na kosilo.
Med treningom določenih prvin kolektivne taktike se določi vloga vodje ekipe
neposredno. Opaţamo, da je teţko nekoga narediti za vodjo, ki tega ne ţeli,
pa čeprav je njegovo košarkarsko znanje primerno tej vlogi. Najbolj se
neformalni vodja pokaţe na večernih tekmah, kjer so otroci večino časa
odvisni od svojega znanja in svojih sposobnosti (vodstvenih in motoričnih).
Znotraj skupine se pojavi delitev vlog in če skupina vodje ne določi sama,
moramo to čim prej storiti mi. Če vodja ni določen, se skupina obnaša
neučinkovito.
Osebnost
V poletnem taboru se srečajo tako športniki kot tisti, ki se z organizirano
vadbo srečajo prvič. Nekateri športniki se prvič srečajo s situacijo, ko so
nekomu vzor. Zaradi tega dejstva se tudi njihov odnos do treninga izboljšuje,
zunaj igrišča pa prevzemajo vlogo vodje. Nešportniki se identificirajo s
trenutnimi vzorniki na taboru in posledično je motivacija za trening višja,
utrujenost pa prestopa poznane meje.
-
45 45
Obstaja nekaj konsistentnih ugotovitev o identifikaciji osebnosti športnika in o
razlikah med športniki in nešportniki. Športniki so ne glede na šport, s katerim
se ukvarjajo, bolj odprti in komunikativni, so bolj storilnostni. Agresivnost kot
pozitivna lastnost je pri športnikih bolj izrazita. Zaradi premagovanja stresnih
situacij na tekmovanjih in treningih so psihično in čustveno bolj stabilni. Na
treningih in posebej tekmah prihaja do stresnih situacij, ki jih mora športnik
uspešno premagovati, če ţeli uresničiti trenutni cilj. Posledica stresa je
anksioznost in zaradi velike količine stresnih situacij je tudi odpravljanje le teh
laţje. Posledično so športniki manj anksiozni. Večina športnikov svoje
elemente izvaja avtomatizirano in s tem zmanjšuje število napak. Večkrat kot
neko stvar ponovijo, bolj kot jo avtomatizirajo, bolj jo osvojijo in obvladajo.
Število napak se manjša in športnikova samozavest se veča, hkrati pa
njegova dominantnost postaja vedno bolj izrazita. Treningi in tekme zahtevajo
veliko odrekanj, priprav in psihofizične pripravljenosti za doseganje ciljev, zato
se morajo športniki obnašati zelo odgovorno na igrišču in izven njega.
Naslednji dejavnik razlik med posameznimi športnimi panogami, ki velja za
športnike v ekipnih športih, je učinkovita komunikacija in sodelovanje v ekipi,
kar športnikom prinese dobre socialne lastnosti in socialno inteligentnost.
Vsaka ekipa si izbere neformalnega vodjo, ki pomaga pri reševanju konfliktov.
Frustracijska toleranca je višja, prav tako pa lastna in tuja občutljivost.
Za razliko od športnikov v ekipnih športih so športniki v individualnih športih
bolj dominantni. V večini primerov so odvisni od lastne vztrajnosti in so veliki
individualisti, včasih tudi sebični. Samoodvisnost zahteva veliko mero
samokontrole in samomotivacije ter samoodgovornosti.
Poletnega tabora se udeleţujejo tudi otroci, ki se ukvarjajo z individualnimi
športi (tenis, judo). Zaradi prej naštetih lastnosti so v skupinah zelo dobro
sprejeti kljub slabšemu košarkarskemu znanju.
Našteli bi še razlike med spoloma, in sicer so ţenske:
bolj nevrotične,
manj mirne,
-
46 46
manj čustveno stabilne,
manj tekmovalne,
bolj plahe.
Dekleta in fantje v poletnem taboru trenirajo v homogenih skupinah po
košarkarskem znanju. Dekleta pri vadbi s fanti samo pridobivajo na kvaliteti
košarkarske igre.
Vseh šest psiholoških vidikov dela posameznika za celoto. Nemalo teţav se
pojavi, kadar nismo dovolj pozorni ali strokovno podkovani. Prepoznati
moramo osebnostne lastnosti posameznika, motivacijske prijeme zanj, mero
agresije, ki jo sprošča ali jo je sposoben sprostiti. Košarkarska skupina ali
ekipa z vsemi svojimi lastnostmi stvar samo še oteţuje, saj moramo vsakega
posameznika vključiti v skupino, da bo sposoben treniranja in doseganja
zastavljenih ciljev. Košarkarski tabor naj bi vzpodbujal ne samo ekipno
kohezijo, ampak tudi individualnost, brez katere končni rezultat ni optimalen.
Poletni tabor je namenjen izboljšanju izključno košarkarskih prvin individualne
tehnike in individualne taktike igralk in igralcev.
Največja nagrada za vodstvo košarkarske šole in trenerje, ki delujejo na
poletnem taboru, je vsakoletno vračanje udeleţencev na tabor, ne samo tistih,
ki se ţe aktivno ukvarjajo s treniranjem košarke, ampak tudi tistih, ki košarko
igrajo samo ljubiteljsko in jim udeleţba na taboru pomeni druţenje ali
počitniški oddih.
Potek poletnega tabora
Priloga 4
Potek dneva v poletnem taboru
Priloga 5
Tekme na poletnem taboru
Vsak večer se v posameznih vadbenih skupinah določijo stalne igralne
skupine (ekipe), ki vse dni tabora igrajo interno ligo. Čas tekem je odvisen od
-
47 47
števila ekip, števila igralcev in igralk in od dneva vadbe (dokler se igralci in
igralke ne prilagodijo pogojem treniranja na taboru in so utrujeni ali
poškodovani). Igralne skupine se lahko v določenih primerih mešajo z
vadbenimi skupinami, odvisno od košarkarskega znanja in motoričnih
sposobnosti otrok.
Večerna tekma najmlajših udeleţencev
Plaža in kopanje na taboru
Prihod na plaţo in odhod z nje je vedno skupinski in nadzorovan. Udeleţenci
se na plaţi namestijo v bliţini trenerjev in spremljevalcev. Vsakršno
oddaljevanje od skupine je dovoljeno le s trenerjevim dovoljenjem.
Plaţo je varovana, kopalce nadzorujejo reševalci iz vode, kljub temu je
kopanje dovoljeno le, če je v vodi in na pomolu kdorkoli od spremljevalcev.
Skakanje v vodo je dovoljeno, vendar vedno samo pod nadzorom. Neplavalci
gredo v vodo samo s spremljevalcem. Kopanje in sproščanje v vodi je zelo
priporočljivo kot naravna masaţa. Igra v vodi preţene utrujenost in otrokom
vlije novih moči.
-
48 48
Prehrana v poletnem taboru
Udeleţenci ob napornih treningih veliko energije porabijo tudi v času kopanja,
ki je dvakrat dnevno, zato je prehrana pomemben del. Obroki se pripravljajo v
šolski kuhinji, ki je v neposredni bliţini nastanitvenih prostorov. Število
dnevnih obrokov je šest in glede na najmanj tri dnevne naporne aktivnosti je
jedilnik sestavljen tako, da vsebuje veliko ogljikovih hidratov, ki imajo veliko
energijsko vrednost in so hitro prebavljivi. Pomemben dejavnik je pitje, saj je
izločanje vode z znojenjem povečano. Temperature okolja so visoke, treningi
naporni, tako da moramo biti pozorni na pojav dehidracije.
Košarkarski tabor in starši
Košarkarski tabor traja šest dni in v tem času so otroci brez staršev.
Komunikacija s starši je mogoča preko telefona ob točno določeni uri enkrat
dnevno. Dandanes imajo skoraj vsi otroci mobilne telefone in so zato s starši
pogosteje na zvezi kot pred leti. V vseh letih delovanja smo si pri starših
pridobili tolikšno mero zaupanja, da otroke pripeljejo na avtobus in brez skrbi
preţivijo teden. Ob morebitnih teţavah smo v taboru 24 ur na razpolago vsi
trenerji in spremljevalci za optimalno izvedbo programa. Veliko staršev se
odloči svoje otroke prvič poslati od doma ravno k nam, kar nam daje še
dodatno vzpodbudo za nadaljnje delo.
6.4 Rezultati dela v poletnem taboru
Poletni tabor je primarno namenjen razvijanju točno določenih košarkarskih
elementov. Zaradi sobivanja udeleţencev, celodnevnega druţenja, so
sociološki vplivi izraziti. Sodelovanje s trenerji in strokovnimi sodelavci v veliki
meri vpliva na socializacijo otrok. Naštete izkušnje, ki jih udeleţenci pridobijo,
so večinoma pozitivne in se zaradi njih v tabor tudi vračajo. Ne moremo pa se
izogniti tudi negativnim izkušnjam. Utrujenost, ločenost od druţine so
dejavniki, ki spremljajo ţivljenje v taboru. Naša naloga je, da vpliv teh
negativnih izkušenj na bivanje v taboru zmanjšamo. Za to imamo izkušeno in
preverjeno strokovno ekipo.
-
49 49
Pogostost vračanja otrok v tabor in število otrok sta velika. Rezultati dela so
vidni ob zaključku posamezne izmene, ko morajo otroci pokazati del
osvojenega znanja na zaključni prireditvi.
-
50 50
7. SKLEPI O KOŠARKARSKI ŠOLI PETER VILFAN
Košarkarske šole v našem prostoru poznamo ţe več desetletij. V tem času so
košarkarski klubi ustanavljali košarkarske šole za vzgojo lastnih igralcev in
mladinski pogon poimenovali košarkarska šola, nekateri aktivni ali bivši igralci
pa so košarkarske šole ustanavljali tudi kot poletne košarkarske tabore.
Večina šol, ki je nosila ali nosi ime slovenskih košarkarjev, pa je privlačnih
zgolj zaradi imena, ne pa tudi zaradi njihovega neposrednega sodelovanja v
delu šol.
Košarkarska šola »Peter Vilfan« ima strokovno in učinkovito organizacijsko
strukturo. Osemnajstletne izkušnje košarkarske šole in sedemnajstletne
izkušnje poletnih košarkarskih taborov so dokaz, da mora nekdaj vrhunski
košarkar, ki zastavi svoje ime za košarkarsko šolo, v njej tudi sodelovati –
spremljati mora strokovno delo in aktivno sodelovati na treningih.
Poudarili smo sociološke in psihološke vidike, ki jih trenerji v naši košarkarski
šoli dosledno upoštevamo. V trenerskih košarkarskih krogih velja napačno
nepisano pravilo, da nisi trener, če ne uporabljaš metod in sredstev, ki jih
uporabljajo trenerji starejših kategorij. Zaradi takšnega razmišljanja so
nekateri trenerji, ki se ukvarjajo z otroki, nezadovoljni s svojim poloţajem in
delo z najmlajšimi pojmujejo kot odskočno desko za »resnejše« treniranje.
Predstavili smo ţe znane teorije in dokazane trditve o delu z mladimi. Ţelje
otrok in staršev v veliko primerih prevladajo nad razumnostjo, predvsem pa
trenerjem dajejo proste roke pri izbiri metod, sredstev in komunikacije z otroki.
Za primer povejmo, da si učitelji na kateremkoli akademskem nivoju ne
morejo in ne smejo privoščiti podobnih prijemov, kot si jih lahko trenerji. Ne
moremo se strinjati, da so vrhunski rezultati dosegljivi le, če otroke
izpostavljamo stresnim situacijam ali če so sredstvo za doseganje rezultatov.
Dobrobit otrok bi morali postaviti na prvo mesto, hkrati pa selekcionirati
ustanove in ljudi, ki z njimi delajo.
Dosedanje izkušnje Košarkarske šole »Peter Vilfan« so dokaz, da moramo
otrokom na začetku njihove športne poti ustvariti pogoje in okolje, v katerem
bodo lahko uresničili svoje ţelje in potrebe ter razvili svoje sposobnosti.
Pravilno načrtovanje, izvajanje in nadzor vadbe lahko v določenih primerih
pripeljejo otroka na pot vrhunskega športa. Košarkarska šola je s svojim
-
51 51
petnajstletnim delovanjem v Ljubljani vzgojila veliko število košarkarjev, ki so
nadaljevali športno pot v klubih. Povratne informacije klubskih trenerjev so
zelo pozitivne, saj k njim prihajajo fantje in dekleta, ki dosegajo zavidljivo
raven individualne tehnike in individualne taktike. Povratne informacije staršev
otrok, ki se po prihodu v klub s košarko niso ţeleli več ukvarjati predvsem
zaradi neprimernega odnosa trenerjev do njih, pa potrjujejo pravilno izbiro
metod v naši košarkarski šoli.
Poletni tabor Košarkarske šole »Peter Vilfan« je zagotovo najuspešnejši in
najbolj obiskan zasebni košarkarski tabor v Sloveniji. Do tega smo prišli s
predanim delom na igrišču in izven njega. Ekipa, ki je zadolţena za delo z
udeleţenci, je na razpolago 24 ur vseh šest dni, kolikor traja ena izmena. Vse
aktivnosti so načrtovane za udeleţence in kljub napornim treningom ter
specifičnim pogojem bivanja se fantje in dekleta znova in znova vračajo v
Strunjan. Košarkarsko delo v taboru je strnjeno in posamezne skupine se
posvečajo določenim košarkarskim elementom, ki jih morajo udeleţenci
usvojiti.
Zato se je Košarkarska šola »Peter Vilfan« na raznih košarkarskih seminarjih
in na Fakulteti za šport omenjala kot vzorčni primer dela z mladimi košarkarji.
-
52 52
8. SLOVSTVO IN VIRI
1. Bizjan, M.: Šport mladi