Innovation Union Competitiveness report 2011 Povzetek

© European Union, 2011. Reproduction is authorised provided the source is acknowledged.

1

Povzetek Uvod Evropska unija je v razmerah vse večjih družbenih težav in nezadostne gospodarske uspešnosti leta 2010 začela izvajati strategijo Evropa 20201, ki določa smernice za oživitev gospodarstva v Evropi ter celovito agendo za doseganje bolj konkurenčnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva. V okviru vodilne pobude Unija inovacij2, ki je osrednji del te strategije, je določeno, kako bo Evropa obvladovala „izredne razmere na področju inovacij“, s katerimi se srečuje, na podlagi strateškega pristopa, ki vključuje raziskovalne in inovacijske instrumente ter akterje. EU in države članice zavezuje k vzpostavitvi okvirnih pogojev za zagotovitev inovacijam bolj prijaznega poslovnega okolja, lažji dostop do zasebnega financiranja, dokončanje evropskega raziskovalnega prostora in obvladovanje pomembnih družbenih izzivov. Rezultat tega mora biti Unija inovacij, v kateri si hitro rastoča inovativna podjetja prizadevajo za in ustvarjajo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter v kateri se z inovacijami zagotavljajo proizvodi in rešitve, ki izpolnjujejo družbene potrebe in pričakovanja. Cilj je obvladati izziv konkurenčnosti (odpraviti zaostanek Evrope na področju inovacij) in kulturni izziv (združevanje raziskav in inovacij ter njihovo osredotočenje na družbene izzive), kar mora voditi k strukturnim spremembam v smeri gospodarskih dejavnosti z intenzivno uporabo znanja. Te prednostne naloge večinoma ustrezajo glavnim pomislekom, ki so jih v zvezi z inovacijami izrazili evropski državljani.

Slika 1: Mnenje evropskih državljanov o treh glavnih prednostnih nalogah za inovacije v Evropi, 2010

38%

25%

29%

60%

61%

66%

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70%

Zagotovitev večfinančne podpore za

raziskave

Spodbujanjesodelovanja med

raziskovalci

Preusmerjanje raziskavk novim izzivom, kot

so podnebnespremembe, energijain učinkovitost virov

Prvi odgovor Odgovori skupaj

Vir: GD za raziskave in inovacije Podatki: GD za komuniciranje, Eurobarometer 2010.

1 COM(2010) 2020. 2 Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij, COM(2010) 546 konč. Strategija Evropa 2020 vključuje tudi druge vodilne pobude za krepitev konkurenčnosti, kot so „industrijska politika za dobo globalizacije“, „program za nova znanja in spretnosti in delovna mesta“ter „digitalna agenda“.

2

Vodilna pobuda Unija inovacij poziva k vzpostavitvi močnega nadzornega mehanizma za merjenje uspešnosti inovacij in napredka pri doseganju skupnih ciljev Evrope. V tem se odražajo določbe Pogodbe3 v zvezi z rednim spremljanjem in ocenjevanjem na tem področju. V ta namen je bil razvit tristopenjski nadzorni okvir, ki ga sestavljajo:

1. Glavni cilji: kaj želimo doseči? Eden od petih glavnih ciljev iz strategije Evropa 2020 je izboljšati pogoje za raziskave in razvoj, zlasti s ciljem povečanja skupne ravni javnih in zasebnih naložb v tem sektorju na 3 % BDP. Poleg tega je Evropski svet, katerega zasedanje je potekalo 4. februarja 2011, pozval k razvoju novega enotnega integriranega kazalnika za boljše spremljanje napredka pri inovacijah. Evropska komisija v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi in OECD zdaj razvija tak kazalnik, pri čemer se osredotoča na delež pri zaposlovanju v hitro rastočih inovativnih podjetjih.

2. Sistem kazalnikov uspešnosti: kakšno je trenutno stanje? Sistem kazalnikov uspešnosti za Unijo inovacij (IUS) je bil objavljen na začetku leta 2011, pri čemer se bo vsako leto posodobil za zagotovitev primerjave uspešnosti EU in držav članic glede na 25 temeljnih kazalnikov razvoja in inovacij, za 12 od njih pa glede na večje mednarodne partnerje.

3. Analitično strateško poročilo: kakšni so vzroki in rešitve za nezadostno uspešnost? Vsaki dve leti se bo v poročilu o konkurenčnosti Unije inovacij (IUC) zagotovila poglobljena statistična in gospodarska analiza, ki bo zajemala glavne vidike učinkovitega in družbeno uspešnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. V okviru Unije inovacij bo poročilo predstavljalo ključno orodje za oblikovanje politike na podlagi dokazov.

Sedanje poročilo o konkurenčnosti Unije inovacij spremlja napredek pri doseganju glavnih ciljev EU in držav na področju raziskav in razvoja ter zagotavlja gospodarske podatke in analizo, na katerih temelji oblikovanje politike na ravni EU in nacionalni ravni v smeri Unije inovacij. Cilj tega poročila je dopolniti splošni pregled ciljev iz strategije Evropa 2020 v letnem pregledu rasti Evropske komisije z zagotovitvijo poglobljenega pogleda na cilje intenzivnosti raziskav in razvoja na ravni EU in nacionalni ravni ter predstavitvijo dokazov o dinamiki podjetja z intenzivno uporabo znanja in drugih vidikih inovacij. Poročilo prav tako razširja in dopolnjuje sistem kazalnikov uspešnosti za Unijo inovacij, pri čemer zajema celoten inovacijski cikel, vključno z vplivom raziskav in inovacij na povečanje konkurenčnosti in obvladovanje družbenih izzivov. V tem povzetku so predstavljene izbrane ključne ugotovitve iz poročila o konkurenčnosti Unije inovacij za leto 2011.

3 Člen 181(2): „Komisija lahko v tesnem sodelovanju z državami članicami daje koristne pobude za pospeševanje usklajevanja iz odstavka 1, zlasti pobude, namenjene oblikovanju smernic in kazalcev, organizaciji izmenjave najboljše prakse ter pripravi elementov, potrebnih za redno spremljanje in ocenjevanje.“

3

Ključne ugotovitve

Naložbe v prihodnost

1. EU počasi napreduje k svojemu cilju za raziskave in razvoj v višini 3 %, vendar se zlasti zaradi manjših naložb podjetij v raziskave in razvoj povečuje razkorak med EU in njenimi konkurenti na svetovnem trgu.

Naložbe v raziskave in inovacije so ključno gonilo rasti in inovativnih idej za prihodnost Evrope. Zato je povečanje naložb v raziskave in razvoj ena od petih prednostnih nalog iz strategije Evropa 2020.

V obdobju 2000–2007 se intenzivnost raziskav in razvoja v EU ni spreminjala zaradi hkratnega povečanja BDP in bruto izdatkov za raziskave in razvoj. Pozneje se je intenzivnost raziskav in razvoja v EU zaradi zmanjšanja BDP in splošnega dajanja prednosti javnemu financiranju raziskav in razvoja v proračunu skupaj s stabilnostjo zasebnih naložb v raziskave in razvoj z 1,85 % BDP v letu 2007 povečala na 2,01 % BDP v letu 2009. To je mogoče pripisati pozitivnemu učinku programa lizbonske strategije in nacionalnih reform, ki so se začele z letom 2005.

Med letoma 2000 in 2009 se je intenzivnost raziskav in razvoja povečala v 24 državah članicah, pri čemer se je v obdobju 2006–2009 okrepila v večini držav članic. Kljub temu napredku večina držav članic v letu 2009 še vedno ni dosegla nacionalnih ciljev glede raziskav in razvoja za leto 2010, ki so si jih določile leta 2005. Leta 2010 so skoraj vse države članice EU določile nove cilje glede raziskav in razvoja za leto 2020, ki so na splošno ambiciozni, ampak izvedljivi.

Med letoma 1995 in 2008 so se v EU skupne naložbe v raziskave realno povečale za 50 %. Vendar je bila uspešnost v preostalem delu sveta višja, saj je svetovno gospodarstvo doseglo bolj intenzivno uporabo znanja. V navedenem obdobju so Združene države skupne naložbe v raziskave realno povečale za 60 %, štiri azijske države z najbolj intenzivno uporabo znanja (Japonska, Južna Koreja, Singapur in Tajvan) za 75 %, države BRIS (Brazilija, Rusija, Indija, Južna Afrika) za 145 %, Kitajska za 855 % in preostali svet za skoraj 100 %. Posledica tega je, da se vse večji delež dejavnosti raziskav in razvoja na svetu izvaja zunaj Evrope. V primerjavi z 29 % v letu 1995 je bila leta 2008 manj kot četrtina (24 %) skupnih svetovnih izdatkov za raziskave in razvoj izvedena v EU. Glede na sedanji trend bo Kitajska do leta 2014 v smislu obsega izdatkov za raziskave in razvoj verjetno prehitela EU.

Nezadostne naložbe EU v raziskave in razvoj so najočitnejše v poslovnem sektorju, v katerem Evropa še bolj zaostaja za Združenimi državami in vodilnimi azijskimi gospodarstvi. Glede na BDP podjetja na Japonskem ali v Južni Koreji vlagajo dvakrat več kot evropska podjetja4.

Glavna razloga za zaostajanje v intenzivnosti raziskav in razvoja v poslovnem sektorju v EU sta dva: (i) EU ima manjši in upadajoči delež visokotehnoloških proizvodnih sektorjev v svojem gospodarstvu kot Združene države in (ii) ti sektorji so v EU manj raziskovalno intenzivni kot v Združenih državah. To je mogoče pripisati zlasti okvirnim pogojem,

4 V zadnjem desetletju so izdatki podjetij EU za raziskave in razvoj dejansko ostali nespremenjeni pri približno 1,20 % BDP (1,25 % v letu 2009), kar je veliko nižja raven kot v Združenih državah (2,01 % v letu 2008), Južni Koreji (2,45 % v letu 2007) in na Japonskem (2,68 % v letu 2007).

4

vzpostavljenim v Evropi, ki so manj ugodni za naložbe in privabljanje vlagateljev kot na primer v Združenih državah. Zaradi počasnega razvoja strukturnih sprememb v Evropi je tudi za naložbe v raziskave in razvoj v Evropi manj verjetno, da bodo usmerjene k hitro rastočim sektorjem. Zato so bile povprečne letne stopnje rasti intenzivnosti raziskav in razvoja v podjetjih na Japonskem in v Južni Koreji veliko višje kot v EU. Tudi kitajska podjetja postajajo vse bolj intenzivna na področju raziskav in razvoja, kar vodi k temu, da je bila od leta 2000 rast intenzivnosti raziskav in razvoja v podjetjih na Kitajskem 30-krat hitrejša kot v Evropi ter je leta 2008 dosegla stopnjo 1,12 %.5

Pomembne ovire, ki jih je treba premagati, vključujejo dostop do financiranja, na primer tveganega kapitala, veliko višje stroške patentiranja v Evropi, zlasti za MSP, in okvirne pogoje, potrebne za okrepitev podjetniških dejavnosti z intenzivno uporabo znanja.

2. Gospodarska kriza je močno prizadela naložbe podjetij v raziskave in razvoj. Vendar v okviru prizadevanja za reševanje krize več evropskih držav ohranja ali povečuje svoje stopnje javnega financiranja raziskav in razvoja.

Kljub gospodarski krizi so bili trendi javnega financiranja raziskav in razvoja v letih 2009 in 2010 pozitivni in stalni, pri čemer je več držav članic ohranilo svoje stopnje naložb. Sedemnajst držav članic je v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 lahko v nominalnem smislu ohranilo ali povečalo svoje proračune za raziskave in razvoj, pri čemer je v navedenem obdobju le sedem držav članic zmanjšalo svoje proračune za raziskave in razvoj6. Leta 2010 je šestnajst držav članic načrtovalo povečanje svojih proračunov za raziskave in razvoj. Vendar razpoložljivi predhodni podatki kažejo, da so se proračuni za raziskave in razvoj v letu 2010 glede na BDP zmanjšali v več državah kot v letu 2009, pri čemer se zdi, da se ta trend nadaljuje tudi v letu 2011. Ti znaki so zaskrbljujoči, saj podatki iz prejšnjih kriz kažejo, da je ohranjanje javnega financiranja raziskav in razvoja med gospodarsko recesijo ključno za zagotovitev hitrejše vrnitve k trajni gospodarski rasti.

Čeprav je kriza bolj vplivala na zasebne naložbe v raziskave in razvoj kot na javno financiranje, so se izdatki podjetij s sedežem v EU za raziskave in razvoj leta 2009 zmanjšali za polovico manj kot izdatki ameriških podjetij (–2,6 % v primerjavi z –5,1 %). Ta vpliv je bil večji v avtomobilski industriji in industriji informacijsko-tehnološke strojne opreme kot v sektorju elektronske in električne opreme ter zdravstvenem sektorju (v katerem je bilo leta 2009 dejansko zabeleženo povečanje naložb v raziskave in razvoj). Vendar je na splošno mogoče ugotoviti, da so se zasebne naložbe v raziskave in razvoj zaradi intenzivne konkurence na podlagi naložb v ustvarjanje znanja in inovacije v letu 2009 izkazale za sorazmerno stabilne in so se v Aziji celo povečale. To dokazuje odločenost poslovnega sektorja, da ohrani naložbe v raziskave in razvoj v času krize za ohranjanje konkurenčnosti v sedanjem kontekstu globalizacije.

Izziv večjega vlaganja v znanje je še naprej ključna prednostna naloga ne glede na sedanje resne proračunske omejitve v Evropi. Zato morajo države članice konsolidirati javne finance ter zavarovati sredstva za prihodnjo rast in konkurenčnost z vlaganjem v politike za povečanje rasti, kot so raziskave, inovacije in izobraževanje.

5 S povprečno letno rastjo 9,2 % v primerjavi z 0,3 %. 6 Skupno število ni 27: podatki za Grčijo niso na voljo; prekinjene serije v Španiji in na Poljskem v letu 2009 onemogočajo neposredno primerjavo proračuna za raziskave in razvoj za leto 2009 (s strani vlade odobrena proračunska sredstva ali postavke za raziskave in razvoj) z letom 2008 za navedeni državi.

5

3. V Evropi je na voljo obsežna in raznolika skupina usposobljenih človeških virov, zlasti na področju znanosti in tehnologije, kar poslovni sektor ne izkorišča v celoti ali optimalno; v smislu novih diplomantov s terciarno izobrazbo je Kitajska zdaj na isti ravni kot EU, Združene države in Japonska skupaj.

Ena od glavnih prednosti Evrope je veliko število raziskovalcev in usposobljenih človeških virov. Leta 2008 je bilo v EU 1,5 milijona raziskovalcev v ekvivalentu polnega delovnega časa v primerjavi z 1,4 milijona v Združenih državah in 0,71 milijona na Japonskem. Vendar je v absolutnem smislu svetovno prednost prevzela Kitajska z 1,6 milijona raziskovalci v letu 2008. EU bo morala ustvariti vsaj milijon novih delovnih mest na področju raziskav, če želi doseči 3-odstotno intenzivnost raziskav in razvoja. To neto povečanje števila evropskih raziskovalcev za dve tretjini do leta 2020 mora koristiti predvsem poslovnemu sektorju, v katerem se kažejo velike razlike z Združenimi državami. Poleg tega se bo veliko obstoječe delovne sile na področju raziskav do leta 2020 upokojilo. To bo skupaj s potrebo po intenzivnem prilagajanju profilov raziskovalcev novim prednostnim nalogam in tržnim zahtevam predstavljalo glavne izzive, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali nacionalni raziskovalni in inovacijski sistemi.

Več kot polovica (54 %) raziskovalcev v EU dela v javnem sektorju in le 46 % v poslovnem sektorju. Pri tem je Evropa izjema. Delež raziskovalcev, zaposlenih v zasebnem sektorju, je pri naših glavnih gospodarskih konkurentih veliko večji, in sicer 69 % na Kitajskem, 73 % na Japonskem in 80 % v Združenih državah.

Z vidika dinamičnosti vidimo, da precejšnji in vse večji delež prebivalstva EU vsako leto dokonča akademsko terciarno izobraževanje ter predstavlja enkratno priložnost za obvladanje tega količinskega in kakovostnega izziva. V EU vsako leto več kot 940 000 študentov pridobi terciarno izobrazbo na področju znanosti in inženirstva, pri čemer se je število diplom iz terciarnega izobraževanja v EU v obdobju 2000–2008 povečevalo po povprečni letni stopnji 4,9 %. Enako velja za doktorsko raven. Z 111 000 novimi doktorati, ki se podelijo vsako leto, se v EU podeli skoraj dvakrat toliko doktoratov kot v Združenih državah. Ta delež je še višji na področju znanosti in inženirstva, na katerem se v EU podeli več kot dvakrat toliko doktoratov kot v Združenih državah. Vendar glede na BDP Združene države v visoko šolstvo vložijo približno 2,5-krat več sredstev kot EU, kar je predvsem posledica veliko manjše zasebne porabe v EU. Zato izdatki za izobraževanje na diplomanta ali doktorskega kandidata v Evropi dosegajo le majhen del izdatkov v Združenih državah, s čimer količina prevlada nad kakovostjo, kar vodi k tveganju, da ne bodo izpolnjena pričakovanja poslovnega sektorja.

Kar zadeva vpis študentov, pa se je glavni premik v zadnjem desetletju zgodil na Kitajskem: leta 2009 se je na Kitajskem v dodiplomski študij vpisalo toliko študentov kot v EU, Združenih državah in na Japonskem skupaj, in sicer več kot 6 milijonov. Pred manj kot sedmimi leti se je na Kitajskem v dodiplomski študij vpisalo približno toliko študentov kot v EU (približno 3 milijone) in Združenih državah (2,5 milijona).

Osrednji dejavnik za uspeh Unije inovacij je prilagoditev sistemov (terciarnega) izobraževanja držav članic za znatno povečanje števila razpoložljivih raziskovalcev in inženirjev ter hkratno zagotavljanje boljše usklajenosti njihovih znanj in spretnosti s potrebami v poslovnem sektorju ter izboljšanje privlačnosti raziskovalnih poklicev za najboljše kadre z vseh koncev sveta.

6

4. Čeprav je Evropa še vedno pomemben akter v smislu proizvodnje znanja in znanstvene odličnosti, je vse manj konkurenčna na področju uporabe rezultatov raziskav.

EU je vodilna proizvajalka recenziranih znanstvenih publikacij na svetu, saj je njen delež leta 2009 znašal 29 % svetovne produkcije, s čimer je prehitela Združene države (22 %), Kitajsko (17 %) in Japonsko (5 %).

V smislu znanstvene odličnosti je EU kot celota v obdobju 2001–2009 povečala svoj delež v skupnem številu znanstvenih publikacij na seznamu 10 % najpogosteje citiranih na svetu z 10,4 % na 11,6 %, pri čemer svetovno povprečje po definiciji znaša 10 %. To pomeni, da zmogljivost Evrope za proizvodnjo zelo vplivnih znanstvenih publikacij, ki so kazalnik znanstvene kakovosti, za 1,6 % presega svetovno povprečje in se od leta 2000 povečuje. Nizozemska, Danska, Švica in Islandija glede tega merila dosegajo najboljše rezultate in se uvrščajo med vodilne svetovne akterje. Ta dosežek je povezan s postopnim razvojem evropskega raziskovalnega prostora ter izboljšanjem instrumentov EU in nacionalnih instrumentov za financiranje raziskav in razvoja, kar je del lizbonske strategije.

Kljub temu nedavnemu napredku so Združene države v smislu odličnosti raziskav in razvoja še vedno za tretjino boljše kot Evropa, saj je med 10 % najpogosteje citiranih publikacij na svetu 15,3 % ameriških.

Kar zadeva razvoj konkurenčne tehnologije, Evropa zaradi vse večje konkurence izgublja svoje mesto. Svetovni delež patentov v skladu s pogodbo o sodelovanju na področju patentov (PCT) je zdaj za EU, Združene države in pet vodilnih azijskih držav na primerljivi ravni (povsod 25–30 %). Vendar je bila stopnja rasti števila vlog za patente PCT na Japonskem in v Južni Koreji v zadnjih letih skoraj enkrat večja kot stopnja v EU. Glede na sedanji trend bi deleži vlog za patente PCT do leta 2020 lahko znašali 18 % za EU, 15 % za Združene države in 55 % za pet vodilnih azijskih držav.

Vloge za patente, predložene Evropskemu patentnemu uradu (EPO), sicer niso popoln kazalnik za mednarodno primerjavo s tretjimi državami, vendar kažejo nagibanje različnih držav k prevzemanju vodilne vloge v inovacijskem procesu. Delež držav članic EU pri vlogah za patente EPO se je s 44,8 % v letu 2000 znižal na 44,2 % v letu 2007. Poleg tega se je od leta 2000 v EU zmanjšalo tudi število patentov EPO glede na BDP, medtem ko se je v preostalem svetu to razmerje povečalo. Kar je še bolj zaskrbljujoče, približno polovica držav članic sploh ne izdaja visokotehnoloških patentov EPO. Zato ni presenetljivo, da so prihodki od licenc in patentov iz tujine v Združenih državah trikrat večji kot v Evropi7, kar dokazuje težave Evrope pri prevzemanju vodilne vloge na svetovnih tehnoloških trgih.

Ta položaj se lahko delno pojasni s sorazmerno visokimi stroški za predložitev vloge za patent in njegovo podaljšanje v Evropi: MSP morajo v vseh 27 državah članicah EU plačati 168 000 EUR pravnih taks za pridobitev in podaljšanje patentnega varstva. Strošek za enako dolgo obdobje varstva bi bil v Združenih državah le 4 000 EUR.

Razvoj evropskega raziskovalnega prostora, pretekle in sedanje strukturne reforme nacionalnih raziskovalnih in inovacijskih sistemov ter širjenje enotnega trga za znanje so ključni za izboljšanje odličnosti evropske znanosti. Vendar so potrebni dodatni ukrepi, zlasti v smeri bolj stroškovno učinkovite zaščite in upravljanja intelektualne lastnine, za okrepitev vodilne vloge na področju tehnologije in ponovno doseganje vodilne vloge na področju inovacij za zagotovitev prihodnje konkurenčnosti, rasti in delovnih mest v Evropi.

7 Ti prihodki dosegajo le 0,21 % njenega BDP v primerjavi z 0,53 % na Japonskem in 0,64 % v Združenih državah.

7

Evropski raziskovalni prostor za učinkovitejši raziskovalni in inovacijski sistem

5. Države članice uvajajo reforme za boljše delovanje javne raziskovalne baze ter več sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, vendar je prenos znanja v Evropi še vedno majhen.

Države članice EU so v obdobju 2000–2009 začele izvajati reforme svojih visokošolskih ustanov in organizacij, ki izvajajo javne raziskave. V več državah članicah je bilo univerzam zagotovljeno več neodvisnosti, pri čemer so razvijale institucionalne strategije za prednostno razvrščanje raziskovalnih dejavnosti in privabljanje najboljših tujih raziskovalcev. Poleg tega dodelitev javnih sredstev vse pogosteje temelji na spremljanju in oceni uspešnosti ter na konkurenčni podlagi. Razvoj tako imenovane „tretje naloge“ v zvezi z univerzami poteka v večini držav članic, in sicer zlasti z razvijanjem in pospeševanjem sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. Med 200 evropskimi univerzami, ki so bile pred kratkim vključene v raziskavo, jih je imelo 86 % pisarno za prenos tehnologije, več kot tretjina pa jih je ustanovila 10 ali več odcepljenih podjetij (angl. spin off companies).

Vendar te reforme pogosto še vedno potekajo, pri čemer se med državami članicami zelo razlikujejo. Zato je znanstveno in tehnološko sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem v Evropi večinoma še vedno nezadostno. Število skupnih publikacij zasebnih in javnih akterjev glede na prebivalstvo v EU je približno za polovico manjše kot v Združenih državah in za tretjino manjše kot na Japonskem. Vendar je v več državah članicah (Švedska, Danska, Finska in Nizozemska) veliko višje. Spodbuden znak je 20-odstotno povečanje deleža javnih raziskav in razvoja, ki jih financirajo podjetja v EU, med letoma 2000 in 2008 (kar pomeni večje povečanje kot v Združenih državah in na Japonskem). Tudi v zvezi s tem vidikom med državami članicami EU in pridruženimi državami obstajajo velike razlike, pri čemer so bile Nemčija, Finska in Islandija veliko uspešnejše od povprečja v EU.

Posodobitev sistema terciarnega izobraževanja in javne znanstvene baze v Evropi je ključna strukturna reforma za razširitev enotnega trga za znanje. Čeprav se ta reforma v večini držav članic EU ustrezno izvaja kot del prizadevanj za dokončanje evropskega raziskovalnega prostora, so potrebna dodatna prizadevanja za okrepitev sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem ter prenos znanja na primer z odpiranjem raziskovalnih ustanov in razvojem na povpraševanju temelječega pristopa k inovacijam.

6. Razvoj evropskega raziskovalnega prostora je podlaga za oblikovanje in učinkovitost znanstvenih dejavnosti v Evropi.

Evropski raziskovalni prostor še vedno ni vzpostavljen v praksi, pri čemer je bil napredek od začetka izvajanja prve pobude v letu 2000 občasno počasen. Ocenjuje se, da se je leta 2008 za nadnacionalno usklajene raziskave namenilo le 4,5 % nacionalnih proračunov držav članic EU in držav EFTA za raziskave in razvoj (4,3 % v letu 2007). Pomemben del tega financiranja je predstavljalo financiranje obsežne nadnacionalne raziskovalne infrastrukture (kot je CERN) ali pa je ustrezalo nacionalnim programom za raziskave in razvoj, usklajenim z instrumenti okvirnega programa (ERA-NET, ERANET+, skupne tehnološke pobude, pobude iz člena 185) in drugimi vseevropskimi shemami za usklajevanje raziskav in razvoja (kot sta Eureka in COST). Delež Evrope pri številu „odprtih nacionalnih programih za raziskave

8

in razvoj“ trenutno ni količinsko ocenjen 8 . Vendar prve raziskave kažejo, da je teh programov zelo malo.

Mobilnost znotraj Evrope je še vedno majhna. Leta 2008 je le 7 % evropskih doktorskih kandidatov študiralo v drugi državi članici. Kar zadeva izkušene raziskovalce, pa je 56 % raziskovalcev s stalnim prebivališčem v Evropi na svoji poklicni poti vsaj tri mesece delalo v drugi državi.

Kazalniki glede soobjav kažejo, da se raziskovalci s stalnim prebivališčem v EU vse pogosteje povezujejo v nadnacionalne mreže, kar dokazuje večja rast nadnacionalnih soobjav (znotraj EU in z državami zunaj EU) v primerjavi z rastjo publikacij v posameznih državah članicah v istem obdobju, tj. 2003–2008. Rast znanstvenega sodelovanja zunaj EU je nižja, vendar sorazmerno podobna rasti znotraj EU (povprečni letni stopnji rasti znašata 8 % in 9,8 %). Podatki torej kažejo večje povezovanje v EU v zadnjih letih in vse večjo odprtost raziskav EU do preostalega sveta. Vendar omrežne analize kažejo, da so tokovi znanja znotraj Evrope (na primer tokovi študentov, elektronske akademske povezave, soobjave in sodelovanje pri skupnem patentiranju) zelo neuravnovešeno razporejeni, saj so izrazito osredotočeni v nekaj zahodnoevropskih državah z zelo majhno udeležbo držav članic EU-12 in večine južnoevropskih držav.

Pomemben in očiten napredek k učinkovitejšemu in bolj povezanemu okolju za financiranje raziskav v Evropi predstavljata izrazito povečanje financiranja konkurenčnih raziskav na ravni celotne EU, zlasti prek sedmega okvirnega programa, ter vse večja usmerjenost strukturnih skladov k raziskavam in inovacijam. Leta 2008 je bilo skoraj 11 % celotnega proračuna EU namenjenega raziskavam in inovacijam v primerjavi z manj kot 3 % leta 1985. To pomembno vpliva na evropsko raziskovalno skupnost. V večini držav članic EU-12 strukturni skladi, usmerjeni k raziskavam, tehnološkemu razvoju in inovacijam, znašajo več kot 60 % nacionalnega proračuna za raziskave in razvoj, v nekaterih primerih pa celo presegajo 100 %. To je enkratna priložnost za te države članice, da povečajo svoje zmogljivosti na področju raziskav in inovacij. Kar zadeva okvirni program EU za raziskave, glede na predhodne ocene na vseevropski ravni predstavlja približno 20–25 % vsega financiranja na podlagi projektov v Evropi.

Razvoj okvira evropskega raziskovalnega prostora bo prispeval k večji učinkovitosti in uspešnosti evropskega raziskovalnega sistema, poleg tega pa bo pomagal pri odpravljanju ozkih grl pri prostem razširjanju znanja v Evropi. Vse večje usmerjanje financiranja raziskav in inovacij prek različnih instrumentov EU zagotavlja priložnost za izboljšanje splošne znanstvene odličnosti EU in hkratno okrepitev kohezije.

7. Evropa razširja svoje mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije ter si hkrati prizadeva za dohitevanje Združenih držav.

V globaliziranem gospodarstvu je konkurenčna prednost Evrope predvsem njena zmožnost konkurirati pri proizvodih z visoko dodano vrednostjo. Vendar se delež Evrope pri svetovni raziskovalni zmogljivosti (v smislu naložb in raziskovalcev) in rezultatih (v smislu znanstvenih in tehnoloških publikacij ter patentov) zmanjšuje, saj se preostali svet in zlasti vodilna azijska gospodarstva hitro razvijajo. Hkrati s tem dolgoročnim trendom zaradi

8 To pomeni, da so v celoti odprti za raziskovalne skupine, katerih člani niso državljani države, kjer se program začne.

9

pomembnih družbenih izzivov, kot so podnebne spremembe in staranje prebivalstva, nastajajo nove potrebe, ampak tudi globalne tržne priložnosti. Ti izzivi zahtevajo večje mednarodno znanstveno in tehnološko sodelovanje, ki je usmerjeno in strateško ter temelji na odličnem preteklem sodelovanju in visoki strokovni oceni evropske znanosti, hkrati pa tudi reševanje vprašanja primerjalno veliko slabšega tehnološkega sodelovanja. Starejša in bolj uveljavljena znanstvena in tehnološka omrežja sodelovanja na svetu (glede na soobjave in skupno patentiranje) povezujejo Združene države in EU. Možnosti za prihodnje čezatlantsko sodelovanje so dobre, kar dokazuje zlasti vse večje število evropskih študentov, ki svoj doktorski študij dokončajo v Združenih državah. V zadnjem desetletju se je število evropskih državljanov, ki so doktorski naziv prejeli v Združenih državah, povečalo za več kot 38 %. Hkrati se obe regiji s povečevanjem dvostranskega sodelovanja s hitro rastočimi gospodarstvi v Aziji prilagajata novi geografiji proizvodnje znanja in tržnih priložnosti. Kar zadeva študente, v obe gospodarstvi prihaja precej azijskih doktorskih študentov. V obdobju 2000–2009 je bilo znanstveno sodelovanje (glede na število soobjav) Združenih držav z raziskovalno intenzivnimi azijskimi državami (Japonska, Južna Koreja in Kitajska) večje kot med EU in temi državami. Kljub temu je EU v istem obdobju znanstveno sodelovanje s temi azijskimi državami povečevala hitreje (po povprečni letni stopnji rasti 12,8 %) kot Združene države (10,6 %). Enako velja za tehnološko sodelovanje, saj je absolutno število skupnih patentov Združenih držav in zgoraj navedenih azijskih držav večje v primerjavi z EU.

Nazadnje, delež udeležencev okvirnega programa iz držav zunaj Evrope se počasi povečuje, in sicer s 5,3 % v letu 2002 na 6,0 % v letu 2010, saj se v celoti mednarodno odpira. Največ udeležencev pri projektih okvirnega programa prihaja iz Rusije in Kitajske, ki jima sledijo Združene države. Med evropskimi državami z Rusijo, Kitajsko in Združenimi državami sodeluje predvsem pet največjih držav, tj. Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija, Italija in Španija. Poleg tega je glede na njuno velikost visok tudi delež Nizozemske in Švedske pri sodelovanju s temi državami.

Nadaljnje povečanje mednarodnega sodelovanja na področju raziskav in tehnologije je treba omogočiti z usmerjeno strategijo, ki zajema znanstvene in tehnološke vidike, z uporabo skupnega okvira za mednarodno sodelovanje ter nadaljnjim prizadevanjem za privabljanje študentov iz držav zunaj evropskega raziskovalnega prostora.

8. Uravnotežena zastopanost obeh spolov med evropskimi raziskovalci se izboljšuje, vendar vodilne raziskovalne ustanove še naprej vodijo in upravljajo predvsem moški.

Reforme za učinkovitejši in ustvarjalnejši raziskovalni in inovacijski sistem vključujejo tudi ukrepe za bolj uravnoteženo zastopanost obeh spolov. Leta 2007 so ženske v EU predstavljale povprečno 37 % vseh raziskovalcev v visokošolskih ustanovah, 39 % raziskovalcev v javnih raziskovalnih organizacijah in le 19 % raziskovalcev v poslovnem sektorju. Od leta 2002 je bila povprečna letna stopnja rasti števila raziskovalk višja kot stopnja rasti števila raziskovalcev. Vendar se razlike med spoloma izraziteje zmanjšujejo med znanstveniki kot na trgu dela na splošno. Vseeno so leta 2007 le 13 % visokošolskih ustanov vodile ženske, poleg tega pa je delež žensk, zaposlenih v raziskovalnih ustanovah, ki so dosegle delovno mesto rednega profesorja ali podoben položaj, še vedno zelo nizek, in sicer 7,2 % na področju inženirstva in tehnologije, 17 % na področju medicine ter 27 % na področju družbenih ved. V obdobju 2004–2007 se je delež žensk, ki so dosegle to stopnjo, nekoliko povečal.

10

Večja enakost spolov je načeloma rezultat skupnega učinka reform raziskovalnih in inovacijskih sistemov, značilnosti trga dela in veljavnih politik za enakost. Za raznolik pogled na dejavnike za dobro življenje evropskih državljanov in krepitev inovacij je treba pri raziskavah in inovacijah uravnoteženo uporabiti zmogljivosti in ustvarjalnost moških in žensk. V razumne nacionalne strategije za raziskave in inovacije je treba vključiti usmerjene ukrepe z jasnimi cilji, roki in spremljanjem enakosti spolov.

Raziskave in inovacije za trajnostno gospodarstvo in boljše življenje

9. Evropska MSP so inovativna, vendar se ne razvijajo dovolj. Združene države so v zadnjih 35 letih pokazale veliko večjo sposobnost ustanavljanja in razvoja novih podjetij v raziskovalno intenzivnih sektorjih.

Evropska MSP so inovativna. Med podjetji z inovacijskimi dejavnostmi jih je glede na raziskave leta 2008 27 % na trg dalo nove ali izboljšane proizvode. Ta delež na Švedskem dosega celo 41 %.

Glede na velikost gospodarstva MSP v Združenih državah opravijo več raziskav in razvoja kot v EU: leta 2007 so izdatki MSP za raziskave in razvoj v EU znašali 0,25 % BDP v primerjavi z 0,30 % v Združenih državah, kjer so osredotočeni v nekaterih državah, kot je Kalifornija. Vendar v več evropskih državah (Danska, Finska, Belgija, Avstrija in Švedska) MSP opravijo veliko več raziskav in razvoja (več kot 0,5 % BDP).

Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da so v smislu patentne dejavnosti mlada (manj kot pet let stara) podjetja v EU manj inovativna kot podobna podjetja v Združenih državah, razen na Norveškem in Danskem, kjer je med letoma 2005 in 2007 vlogo za patent PCT vložilo več kot 30 % mladih podjetij.

Zato se inovativna MSP in srednje velike družbe ne razvijajo dovolj, da bi postali velika podjetja, ki vlagajo v raziskave in razvoj ter so inovativna. Delež podjetij, ustanovljenih po letu 1975, je med ameriškimi podjetji, ki največ vlagajo v raziskave in razvoj, trikrat višji (54,4 %) kot med podjetji EU, ki največ vlagajo v raziskave in razvoj (17,8 %). To je posledica stalno nižje zmogljivosti EU v primerjavi z Združenimi državami v zadnjih 35 letih za ustanavljanje in razvoj novih podjetij v raziskovalno intenzivnih sektorjih. Zato industrijska struktura EU ni dovolj usmerjena k hitro rastočim gospodarskim sektorjem.

Vse vrste MSP so lahko inovativne ter jih je treba spodbujati k naložbam v raziskave in inovacije. Pomembno je tudi dejstvo, da so hitro rastoča podjetja v najbolj inovativnih sektorjih gospodarstva ključni akterji za razvoj rastočih industrij in pospeševanje strukturnih sprememb, ki jih Evropa potrebuje, da bi postala na znanju temelječe gospodarstvo s trajno gospodarsko rastjo in visoko kakovostnimi delovnimi mesti. Zato je predlog Evropske komisije za nov enotni glavni kazalnik inovacij osredotočen na delež hitro rastočih podjetij v najbolj inovativnih sektorjih v gospodarstvu. Rast, ki je posledica takega razvoja, bo koristila celotnemu gospodarstvu, vključno z MSP v nizko- in srednjetehnoloških sektorjih ter pri storitvah, ki so močno odvisne od splošnega razvoja povpraševanja.

11

10. Slabši okvirni pogoji za podjetniške raziskave in razvoj ter razdrobljen evropski trg za inovacije ovirajo zasebne naložbe v raziskave in razvoj ter škodujejo privlačnosti Evrope.

Privlačnost Evrope za tuja podjetja je odvisna zlasti od obstoja enotnega trga s 500 milijoni potrošnikov ter preglednim poslovnim okoljem, razumnimi in izvršljivimi pravili o konkurenci ter razpoložljivosti veliko usposobljenih človeških virov. Za to gospodarsko odprtost sta značilni intenzivna konkurenca znotraj EU ter odprtost za tuje naložbe in proizvode. V EU se gospodarska konkurenca v starih državah članicah v primerjavi z novimi državami članici šteje za intenzivnejšo, zlasti v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem.

Pomemben element pri opredeljevanju trgov, na katerih so podjetja naklonjena inovacijam, je raven povpraševanja strank in potrošnikov po novih proizvodih ter zlasti obstoj vodilnih uporabnikov, ki lahko zagotovijo povratne informacije in so izrazito naklonjeni inovacijam. EU je največji trg na svetu, kar mora v celoti izkoristiti s privabljanjem vlagateljev za razvoj inovacij, ki izpolnjujejo potrebe potrošnikov po vsem svetu. Vendar to možnost ovira neobstoj ustreznih okvirnih pogojev na ravni EU in nacionalni ravni za lažji dostop do trga inovativnega blaga in storitev ter spodbujanje naložb podjetij v raziskave in razvoj ter inovacije.

Dokazi na nacionalni ravni kažejo, da se okvirni pogoji za podjetniške raziskave in inovacije med državami članicami EU znatno razlikujejo. Severnoevropske države so sistematično na najvišjih mestih glede več kazalnikov, medtem ko nove države članice običajno zavzemajo slabša mesta.

Tipični primer večje ovire za inovacije se nanaša na zaščito in upravljanje intelektualne lastnine. Čeprav na evropski ravni obstaja politična pripravljenost za zagotavljanje prenosa znanja iz raziskav k tehnologiji in trgu, so potrebna nadaljnja prizadevanja za vzpostavitev pravega trga za rezultate raziskav ter patente in licenciranje. Natančneje, celotni stroški patentiranja in podaljšanja patenta so v Evropi dvajsetkrat višji kot v Združenih državah9 (40-krat višji v primeru MSP). Razlog za večji del te razlike so stroški pristojbin za podaljšanje patenta v obdobju, ki ga podjetje potrebuje za razširitev svojih dejavnosti in pridobitev sredstev za razvoj nove generacije inovativnih proizvodov.

Kar zadeva dostop do zasebnih finančnih sredstev s strani podjetij, Evropa v zvezi s tveganim kapitalom precej zaostaja za Združenimi državami. Skladi tveganega kapitala na zgodnji stopnji v EU dosegajo le četrtino ravni v ZDA (1,9 milijarde EUR v primerjavi s 4,5 milijarde EUR v letu 2009) in so pomembnejši le na Norveškem, Nizozemskem, Danskem, Portugalskem, Finskem, v Belgiji in Franciji. Le tri države članice EU izstopajo po naložbah tveganega kapitala na stopnji širitve, to so Združeno kraljestvo, Švedska in Švica. V novih državah članicah je raven tveganega kapitala nizka, poleg tega pa kljub nedavnemu napredku okvirni pogoji za zasebne raziskave in razvoj običajno niso dovolj privlačni. Zato je zanimanje in povpraševanje po domačih raziskavah in razvoju ali inovacijah majhno, saj ni zadostnih možnosti za visoko donosnost naložbe.

Na ravni EU sedanje pobude večinoma zagotavljajo spodbude za zagotavljanje inovacij v hitro rastočih sektorjih (vključno z načrtom SET, skupnimi tehnološkimi pobudami, evropskimi tehnološkimi platformam in skupnim programskim načrtovanjem), medtem ko je bilo za spodbuditev povpraševanja manj prizadevanj, ki so bila tudi manj intenzivna (na primer pobuda za vodilni trg).

9 Stroški so izračunani za obdobje 20 let za veljavno primerjavo: pristojbine za podaljšanje se v ZDA po sedmih letih odpravijo, medtem ko se v Evropi povišajo.

12

Cilj vodilne pobude Unija inovacij je torej ustvariti pravi enotni trg za znanje in vzpostaviti okvirne pogoje za privabljanje podjetnikov in poslovnih naložb ter zagotavljanje boljših javnih storitev in delovnih priložnosti za evropske državljane.

Poleg sedanjih shem spodbud je vodilna pobuda Unija inovacij namenjena vzpostavitvi poslovnega okolja, ki bo ugodnejše za podjetniške raziskave in razvoj ter inovacije, z izboljšanjem ključnih okvirnih pogojev. Sprejemajo se pobude EU za posodobitev evropske standardizacije, spodbujanje inovativnih naročil, oblikovanje vseevropskega trga za pravice intelektualne lastnine in olajšanje dostopa do zasebnega financiranja.

11. Trajnostna gospodarska konkurenčnost v sektorjih z intenzivno uporabo znanja zahteva hitrejše strukturne spremembe v Evropi.

Gospodarstvo EU je v zadnjih 15 letih postalo še bolj usmerjeno k storitvam, pri čemer se je pomen proizvodnih sektorjev zmanjšal na 20 % skupne dodane vrednosti.

Ta strukturna sprememba pomembno vpliva na raziskovalni in inovacijski sistem EU, saj vse večji pomen storitvenih sektorjev, katerih intenzivnost raziskav in razvoja je manjša, v večini držav članic EU nevtralizira nedavna povečanja intenzivnosti raziskav v proizvodnih sektorjih. Hkrati so podjetniške raziskave in razvoj osredotočeni v visoko- in srednjetehnoloških sektorjih, katerih intenzivnost raziskav se vse bolj povečuje, saj se vse več gospodarstev po svetu pomika proti tehnološki meji. Neto rezultat tega zapletenega razvoja je, da se je kljub temu, da je gospodarstvo EU od leta 2000 postalo nekoliko bolj intenzivno na področju znanja, razkorak z Združenimi državami povečal zaradi višjega deleža visokotehnoloških sektorjev v ameriškem gospodarstvu in večje intenzivnosti raziskav v posameznih sektorjih, vključno s storitvami.

Kazalnik strukturnih sprememb, ki potekajo, je tudi vse večja stopnja izobrazbe in veščin delovne sile. Leta 2009 so dejavnosti z intenzivno uporabo znanja, pri katerih ima več kot tretjina zaposlenih diplomo iz terciarnega izobraževanja, predstavljale 35 % celotne zaposlenosti v EU, pri čemer se te stopnje med državami članicami EU niso znatno razlikovale. Med letoma 2008 in 2009 so se dejavnosti z intenzivno uporabo znanja na ravni EU nekoliko povečale.

V primerjavi z Združenimi državami je mogoče doseči nadaljnja povečanja intenzivnosti raziskav v visoko- in srednjetehnološki industriji ter storitvah. Strukturne spremembe se zagotavljajo z razvojem vodilnih trgov in odpravljanjem ovir za razvoj novih tehnoloških podjetij. Strukturne spremembe z vidika intenzivnosti raziskav in razvoja je mogoče analizirati tudi na ravni podjetij. Pregled stanja na področju naložb v industrijske raziskave in razvoj v Evropi za leto 2010, ki zajema 1 000 največjih podjetij EU v smislu naložb v raziskave in razvoj v več sektorjih, kaže, da se je intenzivnost raziskav in razvoj v podjetjih EU v letu 2009 nekoliko povečala in dosegla 2,4 %.

Pregled stanja industrije po svetu kaže, da je kljub vplivu krize okolje za raziskave in razvoj po svetu ohranilo svojo sektorsko specializacijo, pri čemer Združene države prevladujejo v sektorjih z visoko intenzivnostjo raziskav in razvoja, v katerih je osredotočeno 69 % vseh poslovnih izdatkov za raziskave in razvoj, EU pa v sektorjih s srednje visoko intenzivnostjo, ki zajemajo 48 % vseh poslovnih izdatkov za raziskave in razvoj. Raziskave in razvoj so glavni dejavnik konkurenčnosti za ključne sektorje, kot so polprevodniki, programska oprema in biotehnologija. V teh sektorjih podjetja Združenih držav prevladujejo v smislu števila podjetij in skupnih naložb. Podjetja EU so povečala svoj delež pri naložbah v raziskave in razvoj na področju kemikalij, elektronske in električne opreme, programske opreme in

13

računalniških storitev, avtomobilov in avtomobilskih delov ter farmacevtskih izdelkov in biotehnologije. Pojav močnih vlagateljev v raziskave in razvoj s Kitajske in iz Indije je v pregledu stanja jasno viden. V izdaji za leto 2004 sta imeli ti državi eno oziroma nič podjetij, v letu 2010 pa 21 oziroma 17 podjetij.

Nazadnje, trend v zvezi s prispevkom z inovacijami povezane trgovine s končnimi izdelki k trgovinski bilanci je kazalnik konkurenčnosti. V obdobju 2000–2008 se je v skoraj vseh državah članicah EU povečala intenzivnost znanja pri njihovem izvozu proizvodov v smislu deleža v trgovinski bilanci. Med letoma 2002 in 2007 so države, kot so Danska, Grčija, Irska, Nemčija, Luksemburg in Nizozemska, prav tako zabeležile zelo pozitiven prispevek storitev z intenzivno uporabo znanja k trgovinski bilanci. V istem obdobju so druge države članice zabeležile trgovinski deficit storitev z intenzivno uporabo znanja.

Za izboljšanje inovacijske zmogljivosti in konkurenčnosti EU je treba povečati intenzivnost raziskav v visoko- in srednjetehnološki industriji ter konkurenčne dejavnike bolj enakomerno razporediti med različne regije. Hitrejše strukturne spremembe v Evropi zahtevajo zagotovitev, da okvirni pogoji, zlasti razpoložljivost osebja z ustreznim znanjem in veščinami ter pobude na strani ponudbe in povpraševanja, spodbujajo in pospešujejo naložbe v proizvodne trge, ki se razvijajo.

12. Evropa ima velik potencial glede tehnoloških rešitev za družbene izzive in nova globalna področja rasti, kar je mogoče uspešno izkoristiti na trgu z izvajanjem celovitega in integriranega pristopa, določenega v okviru Unije inovacij.

Glavni družbeni izzivi zahtevajo razvoj inovativnih rešitev, ki bodo po drugi strani zagotovile pomembne priložnosti na prihodnjih hitro rastočih trgih po svetu. Odstotek evropskih državljanov, ki verjamejo, da bosta znanost in tehnologija izboljšali njihovo kakovost življenja, se je v zadnjih petih letih z 78 % zmanjšal na 66 %. Zato se dejansko pričakuje, da se bodo prizadevanja v okviru znanosti preusmerila in prispevala k reševanju sedanjih družbenih izzivov.

Med globalnimi družbenimi izzivi, ki se zdaj obravnavajo, patentna dejavnost kaže, da je bil poudarek v EU na obvladovanju podnebnih sprememb; število vlog za patente PCT, predloženih v EU, glede na BDP se je med letoma 2000 in 2007 na tem področju več kot podvojilo. Evropa ima torej izrazite raziskovalne in inovacijske zmogljivosti za razvoj tehnologij za obvladovanje podnebnih sprememb in okolje. Zaradi hitrega razvoja evropske patentne dejavnosti na tem področju je EU leta 2007 zabeležila pozitivno tehnološko specializacijo v okoljske tehnologije, medtem ko je na področju zdravstvene tehnologije in drugih hitro rastočih tehnoloških smeri imela negativno specializacijo.

Leta 2007 je EU izdala 40 % vseh patentov v zvezi s tehnologijo podnebnih sprememb na svetu, pri čemer so Nemčija, Danska in Španija v letu 2009 proizvedle skoraj polovico svetovne proizvodnje vetrne energije. Po drugi strani v fotovoltaični industriji prevladujejo azijska in ameriška podjetja, saj imata le dve od desetih največjih podjetij na svetu sedež v Evropi.

Na področju zdravstvene tehnologije Evropa zaostaja za Združenimi državami, ki izdajo skoraj polovico vseh patentov na področju zdravstva na svetu, in sicer za farmacevtske proizvode in medicinsko tehnologijo. Patentiranje EU na področju zdravstvene tehnologije se je od leta 2000 nekoliko zmanjšalo. Vendar imajo posamezne države članice, kot so Danska, Nizozemska, Švedska in Nemčija, vodilno tehnološko vlogo na področju zdravstvene tehnologije.

14

Usmerjene raziskave in demonstracijske naložbe na ključnih področjih lahko skupaj z ukrepi za pomoč razvoju trga na ravni EU in nacionalni ravni vodijo k novim tehnologijam in inovacijam, ki lahko rešijo glavne družbene izzive. Ta novi, integrirani pristop, ki ga bodo podpirala zlasti evropska partnerstva za inovacije, je novi vir za prihodnjo gospodarsko rast v Evropi.