evropski svet in svet eu skozi čassvet eu, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in mu v...

EVROPSKI SVET IN SVET EU SKOZI ČASOdločanje in priprava zakonodaje v evropskem povezovanju

Obvestilo

To publikacijo je pripravil generalni sekretariat Sveta v zgolj informativne namene. Institucije EU ali države članice zanjo niso odgovorne.

Dodatne informacije o Evropskem svetu in Svetu lahko najdete na spletni strani:www.consilium.europa.euali v službi generalnega sekretariata Sveta za obveščanje javnosti na naslovu:Rue de la Loi/Wetstraat 1751048 Bruxelles/BrusselBELGIQUE/BELGIËtel. +32 (0)2 281 56 50faks +32 (0)2 281 49 [email protected]/infopublic

Več informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu www.europa.eu.

Luxembourg, Urad za publikacije Evropske unije, 2016

Print ISBN 978-92-824-5279-0 doi:10.2860/869083 QC-04-18-220-SL-CPDF ISBN 978-92-824-5284-4 doi:10.2860/75818 QC-04-18-220-SL-N

© Evropska unija, 2016 Ponovna uporaba je dovoljena ob navedbi vira.

© Archives nationales (France); © Photothèque de la Ville de Luxembourg. Photo: Batty Fischer; © Photothèque de la Ville de Luxembourg. Photo: Théo Mey Za vsako ponovno uporabo tega gradiva je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnika avtorske pravice.

Fotografija na naslovnici: Samostan Jerónimos v Lizboni na Portugalskem na dan, ko je bila tam podpisana Lizbonska pogodba (13. december 2007)

Printed in Luxembourg

www.consilium.europa.euObiščite našo spletno stran:

http://www.consilium.europa.eu

© Evropska unija

EVROPSKI SVET IN SVET EU SKOZI ČASOdločanje in priprava zakonodaje v evropskem povezovanju

© Photothèque de la Ville de Luxembourg. Photo: Théo Mey

„Svet ministrov je med drugim pristojen za usklajevanje in media-cijo. Je stičišče med dvema suverenostma, nadnacionalno in nacio-nalno. Za interese Skupnosti se mora zavzemati na enak način kot za interese posameznih držav in si prizadevati za ravnotežje, v katerem bo upoštevano oboje.“

Govor kanclerja Konrada Adenauerja na prvi seji Posebnega sveta Evropske skupnosti za premog in jeklo (8. septembra 1952 v Luxembourgu)

< Prejšnji dve strani:

Kancler Adenauer (v sredini prve vrste) in ministri na stopnišču mestne hiše v Luxembourgu pred ustanovno sejo Posebnega sveta (8. september 1952)

Januar 2016 | SL | EvrOpSki SvEt in SvEt EU SkOzi čaS 5

KAZALO

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1. Evropski svet1.1 Evropski svet v Pogodbah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111.1.1 Prva zasedanja vrha držav članic EU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111.1.2 Enotni evropski akt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151.1.3 Maastrichtska pogodba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151.1.4 Amsterdamska pogodba in Pogodba iz Nice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161.1.5 Lizbonska pogodba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171.2 Predsednik Evropskega sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191.2.1 Zasedanja Evropskega sveta po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe . . . . . 201.2.2 Zasedanja vrha držav evrskega območja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211.2.3 Dvostranska in večstranska srečanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22

2. Svet Evropske unije2.1 Svet Evropske unije v Pogodbah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252.1.1 Prve pogodbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252.1.2 Kriza zaradi „praznega stola“ in luksemburški kompromis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292.1.3 Pogodba o združitvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 302.1.4 Maastrichtska pogodba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312.1.5 Lizbonska pogodba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312.2 Priprava dela Sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332.2.1 Coreper . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332.2.2 Odbori in delovne skupine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 352.2.3 Generalni sekretariat . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36

3. prilogeI Pogodbe EU – najpomembnejše reforme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39II Širitveni proces . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43III Kronološki pregled zasedanj na vrhu ter zasedanj Evropskega sveta

in vrha držav evrskega območja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45IV Razvoj sistema glasovanja v Svetu EU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53V Generalni sekretarji Sveta EU in razvoj generalnega sekretariata . . . . . . . . . . . . . . 61

© Evropska unija

„Ob zaključku pogajanj bi morale biti vse države članice zmagovalke. (…) Kot predsednik Evropskega sveta bom vsakomur pozorno prisluhnil in zagotovil, da bodo rezultati naših posvetovanj pozitivni za vse. Veliko smo razpravljali o profilu prihodnjega predsednika, vendar je mogoč le eden, namreč tisti, ki vključuje dialog, enotnost in dejanja.“

Zahvalni govor Hermana Van Rompuya (na levi) po njegovem imenovanju za prvega stalnega predsednika Evropskega sveta (19. november 2009)

< Prejšnji dve strani:

EU je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za mir za „prispevek v minulih šestih desetletjih pri uveljavljanju miru in sprave ter demokracije in človekovih pravic v Evropi“, Oslo, Norveška (10. december 2012). Od leve proti desni, predsedniki Evropskega sveta, Komisije in Parlamenta, Herman Van Rompuy, José Manuel Barroso in Martin Schulz, so sprejeli nagrado v imenu vseh državljanov EU.


UVOD

V tej knjižici sta s pravnega in političnega vidika opisana nastanek in zgodovina Evropskega sveta in Sveta EU na podlagi Pogodb EU, od prvih začetkov v Parizu do Lizbonske pogodbe. Namenjena je vsem, ki jih zanima zgodovina evropskega povezo-vanja in zlasti akademikom, raziskovalcem in strokovnjakom s področja medijev.

Evropski svet in Svet Evropske unije, znan tudi kot Svet (ministrov) ali – neuradno – Svet EU, sta ključna akterja v postopku odločanja EU. Ne smemo ju zamenjevati s Svetom Evrope, organizacijo za človekove pravice in kulturo s sedežem v Strasbourgu. Delo in odločitve Evropskega sveta in Sveta EU vplivajo na življenje vseh evropskih državljanov, njihov vpliv pa sega daleč čez meje Evrope.

Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav ali vlad in mu predseduje stalni predsed-nik, določa politične usmeritve in prednostne naloge EU. Izhaja iz zasedanj vrha vodi-teljev držav ali vlad, prvo je bilo februarja 1961 v Parizu. Evropski svet je bil ustanovljen decembra 1974, institucija EU pa je uradno postal z Lizbonsko pogodbo. Skozi svojo dolgo zgodovino je imel odločilno vlogo pri evropskem povezovanju. Ta zgodovina odraža zgodovino Evropske unije kot celote, tj. njenih politik in ciljev, kriz in napredka.

Svet EU, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in mu v večini primerov predseduje predstavnik države članice, ki v zadevnih šestih mesecih predseduje Svetu po načelu rotacije, obravnava zakonodajo EU, se o njej pogaja in jo sprejema ter usklajuje politike. V večini primerov odloča skupaj z Evropskim parlamentom. Čeprav so postopki odlo-čanja v Uniji z 28 državami članicami včasih zapleteni, so postali vse bolj pregledni in odprti za javnost.

S političnega in upravnega vidika obstaja tesna povezava med Svetom in Evropskim svetom. Kljub temu pa Evropski svet ni samo podaljšana roka Sveta ali Svet na višji rav-ni. Obe instituciji imata svojo lastno vlogo v institucionalni strukturi EU.

Če po branju te brošure želite nadalje raziskovati zgodovino Evropskega sveta in Sveta EU ali če želite poiskati s tem povezane dokumente, lahko to storite na naši spletni strani in v našem arhivu (1).

(1) www.consilium.europa.eu/sl/documents-publications Bralce zlasti vabimo, da si ogledajo sklop treh zgodovinskih brošur in plakatov, ki jih lahko prenesejo s spletne strani Sveta: „Evropski svet – 50 let zasedanj na vrhu“ (december 2011); „Svet Evropske unije – 1952–2012: šestdeset let oblikovanja zakonodaje in odločanja“ (julij 2013); in „Unija, ki temelji na pravu: od Pariza do Lizbone – Zgodovina pogodb Evropske unije“ (marec 2012).

http://www.consilium.europa.eu/sl/documents-publications


Vrh v Parizu v Franciji (10. in 11. februar 1961)

© Archives nationales (France)

1. EVROPSKI SVET

1.1 EVROPSKI SVET V POGODBAH

1.1.1 prva zasedanja vrha držav članic EUČeprav je forum, v katerem se sestajajo voditelji držav ali vlad, šele leta 2009 postal urad na institucija EU, je bil bistvenega pomena za nastanek in nadaljnji razvoj evrop-skega povezovanja.

Voditelji šestih držav članic Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) so se na pova-bilo predsednika francoske vlade Guya Molleta sestali 19. in 20. februarja 1957 v Parizu, da bi rešili nerešena vprašanja v zvezi z osnutkoma Rimskih pogodb.

Po začetku veljavnosti Rimskih pogodb (1958) je francoski predsednik Charles de Gaulle znova dal zamisel o srečanjih na najvišji ravni. Februarja 1961 je v Parizu organizi-ral prvo zasedanje vrha voditeljev držav ali vlad šestih držav članic Evropskih skupnosti.

Njegov namen je bil „poiskati ustrezne načine za organizacijo tesnejšega političnega sodelovanja“. (2) Na tem zasedanju so lahko prestopili okvir Skupnosti in ga presegli ter obravnavali pomembna vprašanja, ki niso bila obravnavana v Pariški in Rimskih pogod-bah, kot so nekateri vidiki odnosov s tretjimi državami.

(2) Sporočilo za javnost z zasedanja na vrhu.

12 EvrOpSki SvEt in SvEt EU SkOzi čaS | SL | Januar 2016

Šesterica je julija 1961 na vrhu v Bonnu preučila zamisel o poglobljenem političnem sodelovanju in izjavila: „Voditelji držav ali vlad (…) so sklenili, da (…) se bodo redno srečevali na zasedanjih, na katerih bodo primerjali stališča, usklajevali politike in se do-govarjali o skupnih stališčih, da bi tako pospešili politično združevanje Evrope.“ (3)

Kljub tej ambicioznosti so napredek pri oblikovanju politične unije ovirale številne pre-preke, zlasti neuspeh „Fouchetovih načrtov“ (4) v letih 1961 in 1962, nesoglasja v letih 1963 in 1967 zaradi prve širitve in kriza zaradi „praznega stola“ v letih 1965 in 1966, ko Francija ni sodelovala na sejah Sveta in njegovih teles.

V takšnih težkih političnih okoliščinah se voditelji držav in vlad niso sestajali vse do maja 1967, ko so se zbrali na vrhu v Rimu, na katerem so uradno praznovali desetletni-co podpisa pogodb o EGS in Euratomu.

Vrh v Haagu decembra 1969, na katerem je prvič sodelovala tudi Komisija, je dal nov zagon in vnesel novo dinamiko v delo Skupnosti. Odločitve, sprejete na tem vrhu, so med drugim omogočile sprejetje sklepa o lastnih sredstvih Skupnosti, začetek sodelo-vanja na zunanjepolitičnem področju (evropsko politično sodelovanje, ki se je začelo na podlagi prvega „Davignonovega poročila“) ter pristop Danske, Irske in Združenega kraljestva. Ti ukrepi so skupaj pomenili „dokončanje, poglobitev in širitev“ Skupnosti. Tri nove članice so bile povabljene, naj se oktobra 1972 udeležijo vrha v Parizu, pred njihovim uradnim pristopom januarja 1973.

Na vrhu v Københavnu decembra 1973 je bilo določeno, da bodo ta zasedanja orga-nizirana, kadar koli bo to potrebno. Eno leto pozneje, decembra 1974, je bil na vrhu v Parizu, ki ga je gostil predsednik Valéry Giscard d’Estaing, ustanovljen Evropski svet in opredeljena njegova vloga.

Evropski svet je bil pozvan, naj obravnava „potrebe po celostnem pristopu do notra-njih težav pri evropskem povezovanju in zunanjih problemov, na katere se mora odzi-vati Evropa“ (5). Ta izrazito politična vloga je pomenila odmik od večinoma tehnične in ekonomske narave evropskega povezovanja od leta 1957 in njeno dopolnitev. Voditelji držav ali vlad so se skupaj z zunanjimi ministri odtlej začeli sestajati „trikrat letno in ka-dar koli, ko je bilo to potrebno“ (6).

Evropski svet je prvič zasedal marca 1975 v Dublinu. Namenjena mu je bila osrednja politična vloga pri razvoju evropskega projekta, čeprav več kot desetletje brez pravne podlage v pogodbah.

Evropski Svet je kmalu postal središče za reševanje očitno težko rešljivih kriz, ključnega pomena pri iskanju težko pridobljenih rešitev in gonilna sila pri doseganju nadaljnjega napredka pri povezovanju.

(3) Sporočilo za javnost z zasedanja na vrhu.

(4) Christian Fouchet je bil predsednik odbora, ki je bil ustanovljen februarja 1961 na vrhu v Parizu, da bi preučil težave pri evropskem sodelovanju, voditelji držav ali vlad pa so mu julija 1961 na vrhu v Bonnu dali nalogo, naj „jim predloži predloge o tem, kako bi lahko združevanju njihovih narodov čim prej zagotovili statutarni značaj“ (uradna izjava, Bonn, 18. julij 1961).

(5) Sporočilo za javnost ob zaključku vrha v Parizu.

(6) Sporočilo za javnost ob zaključku vrha v Parizu.


Zasedanje Evropskega sveta v Dublinu na Irskem (10. in 11. marec 1975)

© Evropska unija

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Evropski svet omogočil Evropi, da je lahko premagala ovire v zvezi s proračunom in kmetijstvom. Zasedanje Evropskega sveta v Fontainebleauju junija 1984 je bilo odločilnega pomena. Ne le, da mu je uspelo raz-rešiti ta vprašanja, in sicer s sprejetjem svežnja ukrepov, temveč tudi začrtati pot za nadaljnje povezovanje s tem, ko je zadolžil odbor ad hoc (7), naj „pripravi predloge za iz-boljšanje evropskega sodelovanja na ravni Skupnosti in pri političnem sodelovanju“. (8)

Evropski svet je o poročilu tega odbora razpravljal na zasedanju junija 1985 v Milanu in se z večino glasov odločil za sklic medvladne konference, na kateri bi pregledali po-godbe in poudarek namenili vzpostavitvi enotnega trga, delovanju institucij Skupnosti, svobodi gibanja ter skupni zunanji in varnostni politiki.

Čeprav se medvladna konferenca razlikuje od Evropskega sveta, sta njena sestava in narava dovolj podobni, da je mogoče njeno delo obravnavati kot nadaljevanje želja voditeljev držav ali vlad, da bi bil to ključni forum za odločanje o naravi in usmeritvi evropskega povezovanja.

(7) T. i. „odbor Dooge“, včasih imenovan tudi „odbor Spaak II“, kar se navezuje na odbor, ustanovljen z resolucijo na konferenci v Messini leta 1955.

(8) Zasedanje Evropskega sveta v Fontainebleauju junija 1984, sklepi predsedstva.


< Podpis Maastrichtske pogodbe v Maastrichtu na Nizozemskem (7. februar 1992)

1.1.2 Enotni evropski aktRezultati dela medvladne konference so bili glavna tema razprav na zasedanju Evropskega sveta v Luxembourgu decembra 1985. Politični dogovor, dosežen v Luxembourgu, je omogočil sprejetje Enotnega evropskega akta. Akt je začel veljati 1. julija 1987, v njem pa so v enem samem dokumentu zbrane spremembe pogodb Skupnosti in besedilo o sodelovanju na zunanjepolitičnem področju.

Enotni evropski akt je pomenil uskladitev s politično stvarnostjo, Evropski svet pa je z njim prvič dobil pravno podlago v pogodbah, kjer sta bila določena njegov obstoj in sestava. „V Evropskem svetu se sestajajo voditelji držav ali vlad držav članic in pred-sednik Komisije Evropskih skupnosti. Pomagajo jim ministri za zunanje zadeve in član Komisije. Evropski svet se sestane vsaj dvakrat na leto.“

V Enotnem evropskem aktu niso bile določene pristojnosti Evropskega sveta in tudi ni bil potrjen njegov institucionalni status. Vendar nobeden od teh dejavnikov ni oviral njegovega nadaljnjega prispevka k najpomembnejšim premikom pri evropskem po-vezovanju. Tako je odločilno prispeval k oblikovanju ekonomske in monetarne unije s številnimi zasedanji, na primer v Hannovru junija 1988.

1.1.3 Maastrichtska pogodbaNa zasedanju Evropskega sveta decembra 1989 v Strasbourgu je bilo določeno, da se bo decembra 1990 začela medvladna konferenca o ekonomski in monetarni uniji. Na posebnem zasedanju Evropskega sveta v Dublinu aprila 1990 so se začela priprav-ljalna posvetovanja o medvladni konferenci na temo politične unije. Obe medvladni konferenci sta se začeli ob robu zasedanja Evropskega sveta decembra 1990 v Rimu. Na zasedanju Evropskega sveta decembra 1991 v Maastrichtu je bil dosežen dogovor o novi pogodbi, imenovani Pogodba o Evropski uniji (PEU) ali Maastrichtska pogodba, ki naj bi v enem besedilu združila obe področji.

Maastrichtska pogodba je začela veljati 1. novembra 1993. Z njo je bila ustanovljena Evropska unija na podlagi okrepljenega stebra Skupnosti, ki je med drugim vključeval tudi vzpostavitev ekonomske in monetarne unije, dodana pa sta bila še dva nova steb-ra: skupna zunanja in varnostna politika (SZVP) ter sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (PNZ).

Poleg tega je v tej pogodbi določena vloga Evropskega sveta. Pravilo, da Evropskemu svetu predseduje voditelj države ali vlade tiste države članice, ki trenutno predseduje Svetu, je z njo postalo uradna praksa. Poleg tega je bilo zaradi vse pomembnejše vlo-ge Evropskega parlamenta določeno, da Evropski svet po vsakem zasedanju poroča Parlamentu in mu predloži letno pisno poročilo o napredku, ki ga je dosegla Evropska unija.


Po zaslugi Maastrichtske pogodbe pa so postale jasnejše tudi pristojnosti Evropskega sveta: „Evropski svet daje Uniji nujno spodbudo za njen razvoj, za katerega določa tu-di splošne politične smernice.“ To pojasnilo je bilo hkrati široko in zgoščeno in je uokvi-rilo vlogo Evropskega sveta od leta 1975: določanje usmeritev za razvoj Unije in vzpo-stavitev strateškega političnega okvira, v katerem naj bi delovale njene institucije. Ta vloga je bila dodatno pojasnjena v naknadni opredelitvi širših smernic gospodarske politike, ki jo je pripravil Evropski svet.

1.1.4 amsterdamska pogodba in pogodba iz niceEvropski svet je na zasedanju v Torinu marca 1996 medvladno konferenco pooblastil za revizijo Maastrichtske pogodbe. Posebno zasedanje Evropskega sveta v Dublinu oktobra tega leta je dalo pogajanjem nov zagon. Odprta vprašanja so bila rešena na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu junija 1997, kar je omogočilo, da je bila Amsterdamska pogodba podpisana 2. oktobra 1997 in je začela veljati 1. maja 1999.

V Amsterdamski pogodbi so opredeljene pristojnosti Evropskega sveta na področju SZVP: „Evropski svet določa načela in splošne smernice skupne zunanje in varnostne politike, tudi pri vprašanjih, ki zadevajo obrambo. Odloča o skupnih strategijah, ki naj jih Unija izvaja na področjih, kjer imajo države članice pomembne skupne interese.“ Pomembna vloga Evropskega sveta na tem političnem področju je bila okreplje-na zaradi dogodkov v nekdanji Jugoslaviji in se je odražala na njegovih zasedanjih v Pörtschachu (neuradno zasedanje voditeljev držav in vlad, oktober 1998), Kölnu (junij 1999) in Helsinkih (december 1999). Z Amsterdamsko pogodbo je bil uveden tudi po-ložaj visokega predstavnika za SZVP, ki zastopa EU na svetovnem prizorišču, in sprejeta odločitev, da bo generalni sekretar Sveta EU tudi visoki predstavnik. Takratni generalni sekretar Sveta Jürgen Trumpf je tako postal prvi visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko, vendar le za nekaj mesecev. Evropski svet je na zasedanju v Kölnu junija 1999 imenoval Javierja Solano za generalnega sekretarja Sveta in visokega pred-stavnika. Javier Solana je prevzel obe mesti oktobra istega leta, potem ko je odstopil s položaja generalnega sekretarja Nata.

Ko je začela veljati Amsterdamska pogodba, je bilo zasedanje Evropskega sveta v Tampereju oktobra 1999 namenjeno vzpostavitvi „območja svobode, varnosti in pra-vice v Evropski uniji“. Na njem je bilo določeno izvajanje „skupne evropske azilne in migracijske politike“ in začrtana pot k znatnemu napredku na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja; ta ambicija je postala še nujnejša po terorističnih napadih 11. septembra v Združenih državah.

Evropski svet je na posebnem zasedanju v Lizboni marca 2000 sprejel strategijo za izboljšanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. S tem namenom je med drugim uvedel novo odprto metodo koordinacije na vseh ravneh, „skupaj z močnejšo usmer-jevalno in koordinacijsko vlogo Evropskega sveta, da bi zagotovil bolj konsistentno strateško usmeritev in učinkovito spremljanje napredka“. Sklenjeno je bilo, da se bo Evropski svet vsako pomlad sestal na zasedanju, na katerem bo nadalje obravnaval to temo.


Evropski svet je leta 1999 začel proces reform, ki je bil namenjen zlasti širitvi EU. Po razpravah o teh temah na zasedanjih v Helsinkih (decembra 1999), Göteborgu (junija 2001) in Barceloni (marca 2002) je Evropski svet junija 2002 v Sevilli „izrazil strinjanje z vrsto specifičnih ukrepov, ki se uporabljajo za organizacijo in delovanje Evropskega sveta in Sveta, brez spreminjanja pogodb“. (9) Ti ukrepi se nanašajo na pripravo, potek in nadaljnje delo po razpravah Evropskega sveta in na podlagi njegovih sklepov.

V izjavi št. 22, priloženi Sklepni listini Pogodbe iz Nice z dne 26. februarja 2001, je dolo-čeno: „Od leta 2002 bo v času vsakokratnega predsedstva eno zasedanje Evropskega sveta v Bruslju. Ko bo Unija štela 18 članic, bodo vsa zasedanja Evropskega sveta v Bruslju.“ (10) Pogodba je bila sklenjena po štirih dneh pogajanj na zasedanju Evropskega sveta v Nici decembra 2000 (11). Težavna pogajanja v zvezi s pogodbo iz Nice so spod-budila pregled delovnih metod in prizadevanja za širši postopek, ki bi presegel diplo-matsko konklavo voditeljev držav ali vlad.

Evropski svet je v izjavi, ki jo je sprejel decembra 2001 v Laeknu, pozval k sklicu Konvencije o prihodnosti Evrope. Osnutek „ustavne pogodbe“, ki ga je Konvencija ju-lija 2003 predložila Evropskemu svetu, je bil izhodišče za delo medvladne konference, sklicane oktobra 2003, osnutek pogodbe o ustavi za Evropo pa je bila podpisan 29. oktobra 2004.

Vendar zaradi negativnega izida referenduma v Franciji in na Nizozemskem leta 2005 ni bila ratificirana. Zato so voditelji držav ali vlad na zasedanju Evropskega sveta junija 2005, v času luksemburškega predsedovanja, sprejeli izjavo o enoletnem obdobju za razmislek. V odziv na zasedanje Evropskega sveta junija 2006 med avstrijskim predse-dovanjem so voditelji držav ali vlad ob 50. obletnici Rimskih pogodb sprejeli Berlinsko izjavo, v kateri so sporočili, „da si bodo prizadevali za to, da bodo EU še pred naslednji-mi volitvami v Evropski parlament leta 2009 zagotovili nov skupni temelj.“ Na zaseda-nju Evropskega sveta junija 2007 med nemškim predsedovanjem so se dogovorili o sklicu medvladne konference z nalogo, da spremeni veljavne pogodbe. Rezultat tega procesa je bila pogodba, podpisana v Lizboni 13. decembra 2007.

1.1.5 Lizbonska pogodbaNova reformna pogodba je nadomestila osnutek pogodbe o ustavi za Evropo. Veljati je začela 1. decembra 2009, z njo so bile uvedene spremembe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Rimske pogodbe) in Pogodbe o Evropski uniji (Maastrichtske po-godbe). Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti je bila ob tej priložnosti preimeno-vana v Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU).

Cilj Lizbonske pogodbe je izboljšati učinkovitost in demokratičnost institucij EU. Bistvene spremembe vključujejo tudi dejstvo, da je EU postala konsolidirana pravna oseba, in vzpostavitev stalnega predsedovanja Evropskemu svetu, vključno s funkcijo predsednika, ki ga člani izvolijo za dobo dveh let in pol, z možnostjo enkratne ponovne izvolitve. Poleg tega sta bila s Pogodbo vzpostavljeni funkcija visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko (imenovanega za pet let, ki na tem položaju

(9) Zasedanje Evropskega sveta v Sevilli junija 2002, sklepi predsedstva.

(10) Zasedanje Evropskega sveta v Solunu junija 2003 je bilo zadnje, ki ni bilo organizirano v Bruslju. Pri vseh naslednjih zasedanjih sta navedena datum in predsedstvo, ne pa kraj zasedanja – do sprejetja Lizbonske pogodbe, v kateri je predviden stalni predsednik.

(11) Zasedanje Evropskega sveta v Nici je bilo najdaljše doslej.

© Evropska unija

tudi predseduje Svetu za zunanje zadeve in je podpredsednik Evropske komisije) in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD). Dodatno so bile razširjene pristojnosti Evropskega parlamenta. V Svetu je bilo uvedeno novo pravilo dvojne večine, ki se upo-rablja od 1. novembra 2014 (gl. Prilogo IV), njegova uporaba pa je bila v primerjavi s prejšnjim pravilom postopoma razširjena na več področij. Listina EU o temeljnih pra-vicah je postala pravno zavezujoča, države članice pa so prvič dobile pravni okvir za izstop iz EU (člen 50 PEU). Evropski svet je poleg tega pooblaščen, da – z navadno večino – odloča o uvedbi medvladne konference za spremembo pogodb.

Nikoli ni bilo mišljeno, da naj bi bila Lizbonska pogodba samostojno besedilo, zato so bile prečiščene različice pogodb, kakor so bile revidirane z Lizbonsko pogodbo, objav-ljene v Uradnem listu EU leta 2010 in leta 2012.

Z Lizbonsko pogodbo je Evropski svet dobil status institucije EU. S tem je bilo potrjeno dejstvo, da sta Evropski svet in Svet EU ločeni instituciji, za Evropski svet pa veljajo vse določbe, ki se uporabljajo za institucije Unije. Na primer, kadar v redkih primerih spre-jema zavezujoče pravne akte, mora upoštevati pravno podlago iz Pogodbe, njegove akte pa je mogoče izpodbijati na Sodišču. Ob zaključku procesa opuščanja neuradne-ga statusa zasedanj na vrhu je Evropski svet kot nova institucija na dan, ko je začela veljati Lizbonska pogodba, sprejel svoj poslovnik (12).

(12) Glej UL L 315, 2.12.2009, str. 51.


V institucionalni strukturi EU ima Evropski svet kot strateška in politična institucija po-seben položaj. Opredeljuje prihodnje usmeritve Unije in njene prednostne naloge ter politične in gospodarske strategije. Evropski svet pa kljub vsemu „ne opravlja zakono-dajne funkcije“ (13), kar pomeni, da v zakonodajnem postopku v skladu s svojo vlogo sodelujejo Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija.

Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe sodeluje Evropski svet pri vseh pomemb-nejših odločitvah, ki jih EU sprejema pri odzivanju na mednarodne in notranje izzive na gospodarskem, finančnem in monetarnem področju, v zvezi z azilom in priseljeva-njem, širitvijo, razvojnim sodelovanjem in mednarodnimi odnosi. Od samega začetka so njegove politične odločitve in vodenje pomagali dosegati napredek pri evropskem povezovanju, kar je bilo ključnega pomena v času kriz.

1.2 PREDSEDNIK EVROPSKEGA SVETA

Zaradi strateške vloge Evropskega sveta, ki je bila uvedena z Maastrichtsko in potrjena z Lizbonsko pogodbo, mora njegovo delo pripravljati in voditi bolj stabilno in stalno predsedstvo, kot ga lahko zagotavljajo predsedstva Sveta, ki delujejo po načelu rotaci-je. Zato je ena najpomembnejših novosti Lizbonske pogodbe uvedba položaja stalne-ga predsednika Evropskega sveta, ki je imenovan za določen čas.

Naloge (14) predsednika Evropskega sveta so predsedovanje in usmerjanje dela te in-stitucije, skrb za pripravo in kontinuiteto njenega dela ter poenostavitev povezova-nja in doseganja soglasja. Predsednik mora po vsakem zasedanju Evropskega sveta predložiti poročilo Evropskemu parlamentu. Poleg tega zastopa EU navzven, skupaj z visokim predstavnikom in/ali predsednikom Evropske komisije, odvisno od prilož-nosti (15). Evropskemu svetu in njegovemu predsedniku pomaga generalni sekretariat Sveta, vendar ima predsednik tudi svoj urad.

Na neuradnem zasedanju 19. novembra 2009 je 27 voditeljev držav ali vlad imeno-valo takratnega belgijskega premierja Hermana Van Rompuya za prvega predsednika Evropskega sveta (16).

Zasedanju Evropskega sveta 10. in 11. decembra 2009 je v okviru prehodnih uredi-tev zadnjič predsedoval predsednik ali ministrski predsednik države članice, ki je takrat predsedovala Svetu EU po načelu rotacije, in sicer švedski predsednik vlade Fredrik Reinfeldt. (17)

(13) Prečiščena različica PEU, člen 15(1) (UL C 326, 26.10.2012, str. 23).

(14) Člen 15(6) PEU.

(15) Glej tudi točko 1.2.3 o dvostranskih in večstranskih srečanjih.

(16) Na isti seji je bila Catherine Ashton (Združeno kraljestvo) imenovana za visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednico Evropske komisije (najprej je postala visoka predstavnica, nato podpredsednica).

(17) Od držav, ki so se Uniji pridružile leta 2004 in 2007, sta Evropskemu svetu kot predstavnika svojih držav članic predsedovala le voditelja države ali vlade Slovenije in Češke.


Herman Van Rompuy

Zasedanje Evropskega sveta, sejna soba

Donald Tusk

Slovesnost ob predaji poslov predsednika Evropskega sveta, Hermana Van Rompuya, Donaldu Tusku (1. december 2014)

© Evropska unija

© Evropska unija

© Evropska unija

© Evropska unija

Prvo zasedanje, ki mu je predsedoval Herman Van Rompuy, je bilo neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad v knjižni-ci Solvay v Bruslju 11. februarja 2010, na katerem so razprav-ljali o prihodnji usmeritvi ekonomske politike EU, prvo urad-no zasedanje Evropskega sveta, ki ga je vodil Van Rompuy, pa je bilo mesec dni pozneje, 25. in 26. marca. Za drugi man-dat je bil ponovno izvoljen na zasedanju Evropskega sveta 1. in 2. marca 2012. 1. decembra 2014 je Donald Tusk – ta-kratni poljski predsednik vlade – kot predsednik Evropskega sveta nasledil Hermana Van Rompuya (18).

1.2.1 zasedanja Evropskega sveta po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe

V Poslovniku Evropskega sveta, ki je bil sprejet 1. decembra 2009, je določeno, da se Svet sestane dvakrat v vsakem pol-letju, načeloma v Bruslju. Če v Pogodbah ni določeno dru-gače, sprejema odločitve soglasno. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe se lahko več operativnih sklepov, kot so sklepi o izvolitvi predsednika Evropskega sveta ter imeno-vanju Evropske komisije in visokega predstavnika, sprejme s kvalificirano večino.

Evropski svet s sprejetjem sklepov (19) na vsakem zasedanju določa politično agendo EU. V teh sklepih so obravnavana posamezna vprašanja, ki zadevajo EU, in določeni poseb-ni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, oziroma cilji, ki jih je treba doseči. V njih lahko določi tudi roke za dosego dogovora o določenih političnih vprašanjih ali za predložitev zakono-dajnih predlogov. Na ta način lahko Evropski svet vpliva na politično agendo EU in jo usmerja. Na zasedanju v Bruslju 27. junija 2014 je Evropski svet sprejel strateško agendo o prednostnih področjih za dolgoročne ukrepe in usmeritev EU. Strateška agenda bo podlaga za delo EU v naslednjih petih letih ter temelj za načrtovanje dela Evropskega sveta in izhodišče za delovne programe drugih institucij EU.

Poleg določanja političnih prednostnih nalog EU v strateški agendi in sklepih ima Evropski svet formalno vlogo tudi v letnem procesu evropskega semestra EU, ki je letni cikel EU za usklajevanje ekonomskih in fiskalnih politik.

V skladu s členom 68 Pogodbe o delovanju Evropske uni-je je Evropski svet odgovoren tudi za določanje strateških smernic za območje svobode, varnosti in pravice. To je bilo v praksi prvič udejanjeno s sprejetjem smernic junija 2014.

(18) Hkrati je bila nekdanja italijanska ministrica za zunanje zadeve Federica Mogherini imenovana za visoko predstavnico in podpredsednico Evropske komisije.

(19) Sklepi Evropskega sveta: www.consilium.europa.eu/sl/european-council/conclusions

http://www.consilium.europa.eu/sl/european-council/conclusions


Prvo uradno zasedanje Evropskega sveta, ki mu je predsedoval Herman Van Rompuy (25. in 26. marec 2010)

© Evropska unija

Oblikovane so bile v skladu s prednostnimi nalogami strateške agende, zajemajo pa vprašanja v zvezi z nadzorom meja, migracijsko in azilno politiko ter policijskim in pra-vosodnim sodelovanjem.

1.2.2 zasedanja vrha držav evrskega območjaVoditelji držav evrskega območja so se prvič sestali na zasedanju vrha držav evrskega območja 12. oktobra 2008 v Parizu, kjer so se dogovorili o usklajenem odzivanju na go-spodarsko krizo. Nadaljnja zasedanja v tej zasedbi so bila v Bruslju marca in maja 2010 ter marca, julija, oktobra in decembra 2011. V letu 2012 so bila vprašanja, povezana z evroobmočjem, obravnavana na ravni Evropskega sveta.

Ob robu zasedanja Evropskega sveta 1. in 2. marca 2012 je 25 evropskih voditeljev pod-pisalo Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (PSUU). V tej pogodbi, ki je začela veljati 1. januarja 2013, sta bili med drugim uradno določeni vloga vrha držav evrskega območja in status njegovega predsednika. Organizacija vrha držav evrskega območja in vloga predsednika sta določeni v čle-nu 12 PSUU. (20) Prvo zasedanje vrha držav evrskega območja po začetku veljavnosti PSUU je bilo 14. marca 2013, ko so bila sprejeta tudi posebna pravila za organizacijo njegovih zasedanj.

(20) PSUU je na voljo na www.consilium.europa.eu/sl/european-council/euro-summit.

http://www.consilium.europa.eu/sl/european-council/euro-summit


Na zasedanjih vrha držav evrskega območja se – najmanj dvakrat letno – sestajajo voditelji držav ali vlad evrskega območja, predsednik vrha držav evrskega območja in predsednik Evropske komisije. Trenutno vrhu držav evrskega območja predseduje Donald Tusk, ki je tudi predsednik Evropskega sveta. Čeprav usklajevanje ekonomskih in fiskalnih politik držav evrskega območja večinoma poteka v Evroskupini (21), pa lah-ko 19 voditeljev držav ali vlad, ki se sestajajo na vrhu držav evrskega območja, zaradi širokega pooblastila zagotavlja dodatne politične smernice na področjih, ki presega-jo področje delovanja finančnih ministrov. To pomaga pri usklajevanju vseh zadevnih področij, ki je potrebno za nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije. Na za-sedanjih vrha držav evrskega območja, ki jih pripravlja Evroskupina, po potrebi, vendar najmanj enkrat na leto, sodelujejo tudi voditelji držav članic, ki niso članice evrskega območja in so ratificirale PSUU. Ker so vprašanja, povezana z evrskim območjem, s političnega in gospodarskega vidika pomembna za vse države članice, se o njih tudi redno razpravlja na sestankih Evropskega sveta.

1.2.3 Dvostranska in večstranska srečanjaOd začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe predsednik Evropskega sveta tudi zastopa Unijo navzven, če je takšno zastopanje potrebno na ravni voditeljev držav ali vlad (22). Če so vprašanja povezana s skupno zunanjo in varnostno politiko EU, jo zastopa skupaj z visokim predstavnikom, na mednarodnih vrhunskih srečanjih pa običajno skupaj s predsednikom Evropske komisije.

Mednarodna srečanja, na katerih predsednik zastopa EU, vključujejo dvostranska in večstranska vrhunska srečanja, ki jih organizira EU, in mednarodna vrhunska srečanja.

Dvostranska vrhunska srečanja so organizirana med EU in njenimi strateškimi partnerji. Z državami, kot so Brazilija, Kitajska, Japonska, Rusija, Južna Afrika in ZDA, so organizi-rana redno, običajno enkrat letno. Vrhunska srečanja potekajo izmenično v Bruslju in v zadevni državi.

Večstranska vrhunska zasedanja na ravni EU vključujejo Vzhodno partnerstvo, srečanja na vrhu EU-Afrika, EU-ASEM (azijsko-evropski vrh) in EU-CELAC (Skupnost latinskoame-riških in karibskih držav). Kadar je v preteklosti ta srečanja organizirala EU, jih je običajno gostila država članica, ki je takrat predsedovala Svetu EU. Od leta 2014 pa jih praviloma organizira in jim predseduje predsednik Evropskega sveta v Bruslju. Udeležujejo se jih voditelji držav ali vlad vseh držav članic EU, predsednik Evropskega sveta, predsednik Evropske komisije in zadevni voditelji držav ali vlad sodelujočih držav.

(21) Evroskupina je neuradni organ, v okviru katerega finančni ministri držav članic evrskega območja razpravljajo o vprašanjih, ki zadevajo njihovo skupno odgovornost v zvezi z evrom.

(22) Člen 15 PEU.


Ekvadorski predsednik Rafael Correa, začasni predsednik CELAC, in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk na zaključni slovesnosti vrhunskega zasedanja EU-CELAC (10. in 11. junij 2015)

© Evropska unija

Na drugih mednarodnih vrhunskih srečanjih EU sodeluje kot članica ali pa je pova-bljena kot ključni mednarodni akter, na primer na srečanja skupin G-7, G-8 in G-20 ter zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov (GS ZN). Z resolucijo ZN A/65/276, ki je bila sprejeta maja 2011, je bila EU povabljena k sodelovanju v splošni razpravi Generalne skupščine, njenim predstavnikom pa priznana pravica, da predstavljajo stališča EU in njenih držav članic v OZN. Nato je takratni predsednik Evropskega sve-ta Herman Van Rompuy 22. septembra 2011 na zasedanju Generalne skupščine ZN v New Yorku nagovoril zbrane voditelje z vsega sveta. Pred sprejetjem te resolucije so stališča EU na zasedanju Generalne skupščine ZN izražali predstavniki predsedstva, ki je v tistih šestih mesecih predsedovalo Svetu EU.


Govor Hermana Van Rompuya na zasedanju generalne skupščine ZN (25. september 2014)

© Evropska unija


2. SVET EVROPSKE UNIJE

2.1 SVET EVROPSKE UNIJE V POGODBAH

2.1.1 prve pogodbePrva seja Sveta je bila 8. septembra 1952 v mestni hiši v Luxembourgu. To je bila dru-ga institucija, ki je začela delovati v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skup-nosti za premog in jeklo (ESPJ). S pogodbo, ki je bila podpisana leta 1951 v Parizu, je bil vzpostavljen institucionalni okvir, ki so ga sestavljali Visoka oblast, Posebni svet, Skupščina in Sodišče. Glavna vloga Sveta je bil nadzor nad dejavnostmi Visoke oblasti, ki ga je izvajal z izdajanjem mnenj.

Na seji, ki ji je predsedoval nemški zvezni kancler Konrad Adenauer, so bili prisotni zunanji ministri in ministri za gospodarstvo šestih držav članic ustanoviteljic (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije, organizirana pa je bila na podlagi inovativnega sistema, v skladu s katerim je vsaka država članica tri mesece predsedovala Svetu. Prva država, ki je predsedovala Svetu, je bila Nemčija.

Svet je na tej ustanovni seji sprejel poslovnik in ustanovil sekretariat, luksemburškega diplomata Christiana Calmsa pa imenoval za generalnega sekretarja Sveta. Ministri so se dogovorili tudi o statutu članov Visoke oblasti in Sodišča. Predsednik Visoke oblasti Jean Monnet je opisal dotedanje dosežke svoje institucije in predstavil njen delovni načrt za prihodnje mesece. Svet je razpravljal tudi o prihodnjih odnosih novousta-novljene Skupnosti z državami, ki niso bile njene članice, zlasti z Združenim kraljestvom in Združenimi državami Amerike, ter drugimi mednarodnimi organizacijami.

Na ustanovni seji Sveta so ves čas poudarjali idejo, da je Skupnost za premog in jeklo le korak na poti k nadaljnjemu evropskemu povezovanju, kar je bila glavna točka v govorih obeh predsednikov. Ministri za zunanje zadeve so se 10. septembra 1952 de-jansko sestali na konferenci ob robu seje Sveta in sprejeli resolucijo, v kateri so pozvali Skupščino, naj pripravi osnutek pogodbe o ustanovitvi Evropske politične skupnosti, ki bi imela širše članstvo in bi bila bolj nadnacionalna.

Načrtovana Evropska politična skupnost ni nikoli zaživela. Osnutek pogodbe, ki ga je pripravila Skupščina, je takoj po sklenitvi sprožil burne javne razprave in dolgotrajne diplomatske pogovore. Ko francoski narodni skupščini 30. avgusta 1954 ni uspelo ra-tificirati Pogodbe o ustanovitvi Evropske obrambne skupnosti, ki naj bi jo nadzoro-vala Evropska politična skupnosti, sta bila načrta postopoma opuščena. Šesterica se je namesto tega odločila za postopno gospodarsko povezovanje.


Slovesnost ob podpisu pogodb EGS in ESAE v Sala degli Orazi e Curiazi na Kapitolu v Rimu v Italiji (25. marec 1957)

© Evropska unija

Na medvladni konferenci o skupnem trgu in Euratomu 26. junija 1956 v Bruslju je bil ustanovljen odbor za začetek pogajanj o pogodbah, ki sta postali znani kot Rimski pogodbi – pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (ESAE), ki sta začeli veljati 1. januarja 1958. Odboru je predsedoval belgijski minister za zunanje zadeve Paul-Henri Spaak, v njem pa so sode-lovale delegacije šestih članic ESPJ.

Novi skupnosti, ki sta imeli podobno institucionalno strukturo kot ESPJ, so sestavlja-le štiri institucije: Komisija in Svet ter Skupščina in Sodišče, ki sta ju skupnosti delili z ESPJ. Vendar pa se je razmerje moči med dvema izvršnima institucijama (Svetom in Komisijo) bistveno spremenilo. Svet je dobil vlogo, ki jo ima še danes, tj. vlogo ključ-nega organa odločanja.

Skupna ustanovna seja obeh novih svetov je bila 25. januarja 1958 v Palais des acadé-mies v Bruslju. Predsedoval ji je belgijski minister za zunanje zadeve Victor Larock. Navzoči so bili tudi predsedniki treh izvršnih organov Walter Hallstein (prvi predsednik Evropske komisije), Paul Finet (predsednik Visoke oblasti ESPJ) in Enrico Medi (pod-predsednik Komisije Euratoma).

Na seji je bilo treba obravnavati številna postopkovna vprašanja, saj sta morala Sveta sprejeti odločitev o svojih poslovnikih, prvih odhodkih Skupnosti in statutu članov obeh Komisij. Ministri so se dogovorili tudi o ustanovitvi Odbora stalnih predstavni-kov (Coreper), Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Skupščine. V nasprotju s triinstitucionalno zasnovo Skupnosti sta Sveta podprla priporočilo, naj sekretariat treh


Seje Posebnega sveta Evropske skupnosti za premog in jeklo so bile v letih od 1952 do 1967 organizirane v Cercle Municipal v Luxembourgu

© Photothèque de la Ville de Luxembourg. Photo: Batty Fischer

Svetov sestavljajo uradniki istega organa (23). To je pomenilo, da bo obstoječi sekretariat Posebnega sveta ESPJ pomagal tudi obema novima institucijama.

Tako kot na ustanovni seji Posebnega sveta so glavni govorniki izpostavili idejo, da sta obe novi Skupnosti le eden od mnogih korakov na poti k ustanovitvi bolj povezane politične in socialne Evrope. Predsednik Sveta Victor Larock je dejal:

„Socialni cilji so se v celotni Pogodbi o Evropski skupnosti nekoliko porazgubili, (…) a če želimo za ideje, ki so naše vodilo, navdušiti naše državljane in ljudi po vsej Evropi, moramo te cilje postaviti v ospredje. Kakšen smisel bi imelo spodbujati proizvodnjo, trgovino in prosti pretok kapitala, če gospodarski napredek ne bi služil ljudem?“ (otvo-ritveni nagovor Victorja Larocka, belgijskega ministra za zunanje zadeve in predsedu-jočega Svetu, na ustanovni seji Svetov EGS in ESAE, ki je potekala v Bruslju 25. januarja 1958 (f/58, EGS EUR/CM/20, Priloga I)). (24)

(23) Zapisnik ustanovne seje svetov EGS in ESAE 25. januarja 1958 v Bruslju (CM 2 20/1958).

(24) Zapisnik ustanovne seje svetov EGS in ESAE 25. januarja 1958 v Bruslju, Priloga I (CM 2 20/1958), str. 4.


Italijanski plakat, ki razglaša podpis Rimskih pogodb

© Ev

rops

ka un

ija


Kriza zaradi „praznega stola“: Francija se od 1. julija 1965 do 29. januarja 1966 ni želela udeleževati nobenih zasedanj organov Skupnosti v Bruslju

© Evropska unija

2.1.2 kriza zaradi „praznega stola“ in luksemburški kompromisPotreba po usklajevanju dejavnosti treh Skupnosti nastala takoj po njihovi ustanovitvi leta 1958, do leta 1960 pa so vse institucije že razpravljale o združitvi izvršnih orga-nov. Coreper je prvo vsebinsko razpravo o tem opravil novembra 1960 (25). Pogajanja pa niso potekala brez težav. Politično ozračje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo naklonjeno kompromisom, kot je pokazala prva kriza v procesu povezovanja, torej odsotnost Francije na zasedanjih Sveta, ki je postala znana pod imenom kriza zaradi „praznega stola“.

V središču krize zaradi „praznega stola“ sta bili vprašanji denarja in vpliva. V skla-du s Pogodbami je bilo treba leta 1965 sprejeti dogovor o dveh ključnih vprašanjih Skupnosti: financiranju skupne kmetijske politike (SKP) in pogostejši uporabi glasova-nja s kvalificirano večino v Svetu.

Pravila o financiranju SKP naj bi prenehala veljati julija 1965. Eno leto prej je Svet EGS zaprosil Komisijo, naj predloži predlog o financiranju skupne kmetijske politike za ob-dobje 1965–1970. Takratni predsednik Evropske komisije Walter Hallstein je ob tej pri-ložnosti predlagal splošni pregled finančnih struktur EGS ter pristojnosti Parlamentarne skupščine in same Komisije. Predlog Komisije je omogočil vzpostavitev sistema lastnih virov Skupnosti, ki naj ne bi več temeljil na nacionalnih prispevkih držav članic. Hallstein se je zavzemal tudi za razširitev proračunskih pooblastil Skupščine ter podelitev večjih pristojnosti Komisiji.

Poleg teh razprav so se institucije EGS pripravljale tudi na tretjo fazo prehodnega ob-dobja za vzpostavitev skupnega trga. V tretji fazi oblikovanja notranjega trga, ki naj bi se začela 1. januarja 1965, je bilo predvideno pogostejše glasovanje s kvalificirano večino v Svetu.

(25) Povzetek zapisnika seje v ožji sestavi Odbora stalnih predstavnikov 10. novembra 1960 v Bruslju (CM 2 1960 RP/CRS/2), str. 4.


Skupnost z lastnimi viri, močnejša Komisija in splošna uporaba glasovanja s kvalificira-no večino so bile v nasprotju s stališči predsednika Charlesa de Gaulla o prihodnosti evropskega povezovanja. Ko se je Svet EGS 30. junija 1965 sestal, da bi razpravljal o pred-logih Komisije glede financiranja SKP, je kriza dosegla vrhunec. Francija, ki sta jo zasto-pala minister za kmetijstvo Edgar Pisani in finančni minister Valéry Giscard d’Estaing, je glasno izrazila nestrinjanje s Komisijo in drugimi petimi državami članicami. Naslednji dan, 1. julija 1965, je francoska vlada odpoklicala stalnega predstavnika iz Bruslja v Pariz in napovedala, da se ne namerava udeležiti prihodnjih sej Sveta ali sodelovati pri delu Odbora stalnih predstavnikov (Coreper) ter drugih odborov in delovnih skupin Sveta.

Politika „praznega stola“ je trajala približno šest mesecev, ko se je končno zaključila s posebno sejo Sveta v Luxembourgu, ki je trajala štiri dni (17. in 18. ter 28. in 29. janu-arja 1966). Svet je 29. januarja 1966 dal izjavo, da je šest držav članic doseglo dogovor o prihodnjih odnosih med Komisijo in Svetom ter o glasovanju s kvalificirano večino. Ta sporazum je postal znan kot luksemburški kompromis ali luksemburška sprava (26).

V skladu s tem kompromisnim dogovorom, ki je bil pozneje imenovan „dogovor o ne-strinjanju“ naj bi si Svet v primeru, če bi lahko odločitve, ki naj bi bile sprejete s kva-lificirano večino, po mnenju države članice vplivale na bistvene nacionalne interese, „prizadeval, da v razumnem času najde rešitve, ki bi jih lahko sprejeli vsi člani Sveta ob spoštovanju vzajemnih interesov in interesov Skupnosti.“ Kot je razvidno iz zapisnika, so kljub stališču Francije, da je „takrat, kadar gre za zelo pomembne interese, treba na-daljevati razprave, dokler ni doseženo soglasje“ obstajala „različna stališča o tem, kaj bi bilo treba storiti v primeru, kadar ni mogoče doseči popolnega soglasja“.

Pogosto se ocenjuje, da je luksemburški kompromis negativno vplival na proces evropskega povezovanja, saj je posameznim državam članicam dal možnost, da za-časno zamrznejo nekatere predloge, in omejil vpliv Komisije. Vendar pa v tej oceni ni upoštevan njegov ključni prispevek: čeprav je morda upočasnil proces povezovanja v primerjavi s takratnimi pričakovanji, je kompromis omogočil njegovo nadaljevanje – in proces se je nadaljeval. Ustanovne pogodbe so bile od takrat petkrat spremenjene. Z vsako spremembo so bile razširjene pristojnosti Skupnosti ter omogočeni bolj odprti in preglednejši postopki. Obenem se je spreminjalo število članic, šestim ustanovnim članicam se je v sedmih krogih širitev pridružilo še 22 drugih evropskih držav.

2.1.3 pogodba o združitviLuksemburški kompromis je utrl pot iskanju rešitve vprašanja glede usklajevanja deja-vnosti Skupnosti in njihovih institucij. Tako imenovana združitev izvršnih organov se je zgodila deset let po ustanovitvi treh Skupnosti. Pogodba o združitvi, ki je po mestu, v katerem je bila podpisana, znana tudi kot Bruseljska pogodba, je začela veljati 1. julija 1967. Z njo je bil vzpostavljen enotni Svet – Svet Evropskih skupnosti – ki je nadome-stil Svet ESPJ ter sveta EGS in ESAE. Podobno je bila vzpostavljena enotna Komisija – Komisija Evropskih skupnosti – ki je nadomestila Visoko oblast ESPJ ter komisiji EGS in ESAE. Tri Skupnosti so si že delile Skupščino in Sodišče .

(26) Zapisnik izredne seje Sveta EGS 17. in 18. ter 28. in 29. januarja 1966 v Luxembourgu (CM 2 C/12/66).


Kljub združitvi izvršnih organov ni bilo združitve Pogodb. Vsaka Skupnost je ohranila pravno neodvisnost, Svet pa je še naprej različno deloval glede na pristojnosti, ki so bile institucijam dodeljene z ustanovnimi pogodbami.

2.1.4 Maastrichtska pogodbaZ začetkom veljavnosti Maastrichtske pogodbe novembra 1993 je Svet dobil svoje se-danje ime – Svet Evropske unije. Maastrichtska pogodba je bila ključnega pomena za proces evropskega povezovanja, saj je dodala širšo politično razsežnost dotedanjemu gospodarskemu sodelovanju. Pogodba je najbolj znana po tem, da je bila z njo usta-novljena Evropska unija in vzpostavljeni njeni trije stebri: Evropska skupnost (prvi ste-ber), skupna zunanja in varnostna politika (SZVP, drugi steber) ter pravosodje in notra-nje zadeve (PNZ, tretji steber). Maastrichtska pogodba je omogočila tudi vzpostavitev evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) in uvedbo enotne valute, evra.

Kompromis, ki ga je Evropski svet dosegel v Maastrichtu, je obstoječe politične struk-ture mojstrsko združil pod skupno streho Unije. Prvi steber je združil tri obstoječe Skupnosti in dal procesu gospodarskega povezovanja širši politični domet, drugi steber je poglobil evropsko politično sodelovanje, v pogodbah prvič omenjeno v Enotnem evropskem aktu, tretji steber pa temelji na izkušnjah iz schengenskega sporazuma in konvencije o njegovem izvajanju.

Z maastrichtskim stebrnim ustrojem so bile omejene pristojnosti Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sodišča na novih področjih iz drugega in tretjega steb-ra, zaradi njune medvladne narave pa je glavno pristojnost dobil Svet. Vendar pa je v okviru prvega stebra – Evropske skupnosti – Svet prvič sodeloval v postopku so-odločanja z Evropskim parlamentom. Ta postopek soodločanja, ki je bil z Lizbonsko pogodbo decembra 2009 preimenovan v „redni zakonodajni postopek“, se je izkazal za tako pomembnega pri ravnotežju moči med evropskimi institucijami, da je v skladu s Pogodbama postal standardni postopek za sprejemanje zakonodajnih aktov in se uporablja za večino področij v pristojnosti Unije.

2.1.5 Lizbonska pogodbaZ Lizbonsko pogodbo sta bili uvedeni dve večji spremembi za Svet, in sicer nov sistem glasovanja s kvalificirano večino ter predsedovanje skupin treh držav članic (trojk), ki si skupaj prizadevajo za doseganje skupnih ciljev, po načelu rotacije v 18-mesečnih obdobjih.

Osnovna ideja v zvezi s trojkami je bila izboljšati doslednost v daljšem časovnem ob-dobju in hkrati pustiti dovolj manevrskega prostora za različne nacionalne interese, na-čine vodenja in prednostne naloge politike. Tako imenovana skupina ESBEHU (Španija, Belgija in Madžarska) je bila prva takšna trojka predsedstev, ki je sodelovala po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe od 1. januarja 2010 do 30. junija 2011.


Belgija je sodelovala v prvi trojki predsedstev – sistemu, ki je bil uveden z Lizbonsko pogodbo – in vodila zasedanja Sveta od 1. julija do 31. decembra 2010

© Evropska unija

Z Amsterdamsko pogodbo in pogodbo iz Nice se je zelo povečal obseg odločanja s kvalificirano večino (27). Z Lizbonsko pogodbo je odločanje s kvalificirano večino po-stalo standardni postopek glasovanja, ki je zamenjal soglasje na skoraj vseh področjih, razen obdavčenja in zunanje politike. S prejšnjimi spremembami Pogodb je bil uveden sistem ponderiranja, v katerem je število glasov za vsako državo članico temeljilo na relativni velikosti. V okviru tega sistema je bila odločitev sprejeta le, če je večina držav članic dosegla določen prag. Z Lizbonsko pogodbo je bil sistem glasovanja poenostav-ljen, ker je bil vzpostavljen sistem dvojne večine, v skladu s katerim je kvalificirana ve-čina pri odločanju na predlog Komisije dosežena, če vključuje vsaj 55 % držav članic (16 od 28), ki pomenijo najmanj 65 % prebivalstva. Čeprav se novi sistem uporablja od 1. novembra 2014, se prehodno obdobje, v katerem se lahko uporablja prejšnji način ponderiranja glasov, če zanj uradno zaprosi ena od držav članic, izteče 31. marca 2017 (28).

Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe se posvetovanja Sveta o zakonodajnih ak-tih, vključno z razpravami in glasovanjem, predvajajo; poleg tega je bila s Pogodbo

(27) Pravna podlaga za glasovanje s kvalificirano večino je bil najprej člen 148 Rimske pogodbe, prvi sistem se je uporabljal med letoma 1958 in 1972 (Priloga IV).

(28) Da bi pridobili zaupanje Poljske med pogajanji, je bil po sklicevanju na tako imenovani kompromis iz Ioannine vključen ta prehodni ukrep, da bi skupini držav članic, ki je s skupnimi glasovi blizu ravni manjšinske blokade, omogočili, da zaprosi za ponovni pregled sklepa, sprejetega s kvalificirano večino v Svetu.


formalizirana Evroskupina, njena vloga je določena v Protokolu št. 14 (29). Prvo takšno neuradno zasedanje finančnih ministrov držav evrskega območja je bilo 4. junija 1998 na gradu Senningen v Luksemburgu. V Lizbonski pogodbi so predvidene volitve pred-sednika Evroskupine (30); to funkcijo je prvi opravljal takratni luksemburški predsednik vlade Jean-Claude Juncker, 21. januarja 2013 pa ga je na tem položaju zamenjal nizo-zemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem, ki je bil 13. julija 2015 ponovno izvoljen za drugi mandat dveh let in pol.

Čeprav je Svet en pravni subjekt, zaseda v različnih sestavah, ki so odvisne od obravna-vane teme. V skladu z Lizbonsko pogodbo se je število sestav Sveta povečalo z devet na deset, ker se Svet za splošne zadeve in zunanje odnose odtlej se staja ločeno v dveh sestavah. Izmenično predsedovanje traja šest mesecev, izmenjuje se po načelu rotaci-je; ta predsedstva organizirajo in vodijo vse seje Sveta, razen Sveta za zunanje zadeve, ki mu predseduje visoki predstavnik.

Na splošno velja, da se je z Lizbonsko pogodbo zmanjšala prepoznavnost – ali celo pomen – menjavajočega se predsedstva Sveta, predvsem zato, ker je Evropski svet postal polnopravna institucija s svojim predsednikom in torej predsedstvo Sveta, ki deluje po načelu rotacije, ne predseduje več zasedanjem Evropskega sveta (31). Medtem ko je Evropski svet osredotočen na strateške usmeritve ter kritične razmere ali celo krizno upravljanje, je predsedstvo Sveta odgovorno za spodbujanje dela Sveta v zvezi z zakonodajo EU ter zagotavljanje kontinuitete programa EU, pravilnosti zako-nodajnih postopkov in sodelovanje med državami članicami.

2.2 PRIPRAVA DELA SVETA

2.2.1 CoreperPogodba o ustanovitvi ESPJ iz leta 1952 ni vsebovala nobenih določb o pripravljalni strukturi Posebnega sveta. Kljub temu je bil februarja 1953, približno sedem mesecev po ustanovitvi Skupnosti, zaradi zapletenega postopka odločanja v tej novi instituciji ter potrebe po obravnavi in usklajevanju stališč šestih držav članic pred uradnimi za-sedanji ustanovljen „usklajevalni odbor“ (Cocor). Cocor ni bil stalni organ, predstavniki držav članic so iz svojih držav prihajali na seje v Luxembourg, in sicer v različnih sesta-vah, odvisno od točk dnevnega reda.

Kljub spreminjajočim se sestavam odbora se je izkazalo, da je zelo uspešen pri usklaje-vanju in pripravi sej Sveta – tako uspešen, da je bila do leta 1958 v pogodbah o usta-novitvi EGS in ESAE določena možnost, da se v Poslovniku Sveta „predvidi ustanovitev odbora, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic“ (32), katerega naloge in pristojnosti določijo zadevne sestave Sveta. Manj kot mesec dni po začetku veljavnosti pogodb EGS in ESAE sta njuna sveta na ustanovni seji 25. januarja 1958 odločila, da ustanovita Odbor stalnih predstavnikov vlad držav članic (Coreper) (33).

(29) UL C 306, 17.12.2007, str. 153.

(30) Postopek za izvolitev predsednika Evroskupine je določen v Protokolu št. 14 k Lizbonski pogodbi.

(31) Model stalnega predsedstva se že uporablja za tri organe: Evropski svet, Svet za zunanje zadeve in Evroskupino.

(32) Člena 151 Pogodbe EGS in 121 Pogodbe ESAE.

(33) Zapisnik ustanovne seje svetov EGS in ESAE z dne 25. januarja 1958 v Bruslju, (CM 2 20/1958, str. 10). Kratica Coreper izhaja iz francoskega naziva „Comité des représentants permanents“.


Stalni predstavniki, ki so se stalno nastanili v Bruslju, so dejansko veleposlaniki svojih držav pri EU in izražajo stališča svojih vlad. Pomaga jim skupina nacionalnih stro-kovnjakov, začasno napotenih v Bruselj z ministrstev v domovini, v tako imenovana stalna predstavništva. Coreper je bil zadolžen za pripravo dela Svetov EGS in ESAE ter oprav ljanje drugih nalog, ki sta mu jih dodelila Sveta.

Coreper je bil prvič vključen v primarno zakonodajo 1. julija 1967 s Pogodbo o združitvi. V členu 4 Pogodbe o združitvi sta omenjena Coreper in njegova vloga odbora stalnih predstavnikov, odgovornega za pripravo dela novega enotnega Sveta. Z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993 je bila vsebina člena 4 vključena v ustanovitveno Pogodbo o Evropski uniji, z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1999 pa je Coreper dobil možnost sprejemanja postopkovnih odločitev. V Lizbonski pogodbi sta obe vlogi ohranjeni.

Coreper je delal kot en sam organ, dokler ni bil leta 1962 zaradi intenzivnega delovne-ga načrta razdeljen na dva dela: Coreper (1. del) , ki ga sestavljajo namestniki stalnih predstavnikov in obravnava bolj tehnična vprašanja, in Coreper (2. del ), ki ga sestavlja-jo stalni predstavniki in pripravlja delo, povezano s horizontalnimi političnimi in eko-nomskimi vprašanji.

Dokaj široka določitev nalog Coreperja v Pogodbah ne ustreza dejanskemu ključne-mu pomenu tega odbora pri zagotavljanju nemotenega delovanja institucije, ki ga je pridobil z leti. Čeprav Coreper ni organ odločanja EU in lahko zato Svet, ki je edini pooblaščen za sprejemanje odločitev, izrazi pomisleke o vseh dogovorih, ki jih doseže Coreper, je imel odbor od svoje ustanovitve ključno vlogo v zapletenih in napornih pogajanjih. V dolgih urah intenzivnega skupnega dela so člani Coreperja pridobili po-membne izkušnje pri iskanju kompromisov med državami članicami Unije.

COREPER (1. DEL) PRIPRAVLJA DELO ZA NASLEDNJE SESTAVE SVETA:

• zaposlovanje, socialna politika, zdravje in varstvo potrošnikov• konkurenčnost (notranji trg, industrija, raziskave in vesolje)• promet, telekomunikacije in energija• kmetijstvo in ribištvo• okolje• izobraževanje, mladina, kultura in šport

COREPER (2. DEL) PRIPRAVLJA DELO ZA NASLEDNJE SESTAVE SVETA:

• splošne zadeve• zunanje zadeve• ekonomske in finančne zadeve• pravosodje in notranje zadeve


Priprava na sejo Coreperja (28. september 1978)

© Evropska unija

Seja Coreperja (2. del) (17. december 2012)

© Evropska unija

2.2.2 Odbori in delovne skupineSvet ali Coreper ustanovi odbore in delovne skupine za usklajevanje dejavnosti Sveta na različnih področjih. Takšne skupine, ki jih sestavljajo nacionalni strokovnjaki za dolo-čena področja, so začetna točka v pogajanjih o vseh zadevah ali predlogih. Napredek v pogajanjih zagotovijo tako, da skušajo doseči dogovor, kjer je le mogoče, in ugotoviti, katera sporna vprašanja mora obravnavati Coreper.

Prvi takšen odbor je bil odbor za trgovinske zadeve. Ustanovljen je bil na ustanovni seji Posebnega sveta ESPJ 10. septembra 1952 (34), zadolžen pa je bil za reševanje vprašanj, ki se nanašajo na prehodne trgovinske določbe. Odbor za trgovinske zadeve se je prvič sestal 29. novembra 1952 v Luxembourgu.

Z leti so bili ustanovljeni še drugi odbori na visoki ravni: najbolj znani so Posebni odbor za kmetijstvo, Ekonomsko-finančni odbor, Odbor iz člena 113 (kasneje preimenovan v Odbor iz člena 133, danes pa se imenuje Odbor za trgovinsko politiko) ter Politični in varnostni odbor. Ustanovljeni so bili tudi nekateri horizontalni odbori, tesno povezani z delom Coreperja, kot sta skupini Antici in Mertens (ki pripravljata seje Coreperja (2. del) oziroma Coreperja (1. del)) in Skupina prijateljev predsedstva. Povečanje števila različ-nih pristojnosti Skupnosti se je odražalo v ustanavljanju vse večjega števila vedno bolj specializiranih skupin. Danes deluje več kot 150 visoko specializiranih delovnih skupin in odborov (35).

(34) Zapisnik ustanovne seje Posebnega sveta ESPJ od 8. do 10. septembra 1952 v Luxembourgu (CM 1 1/1952, str. 8).

(35) Glej pregled pripravljalnih teles Sveta www.consilium.europa.eu/sl/council-eu/preparatory-bodies.

http://www.consilium.europa.eu/sl/council-eu/preparatory-bodies


2.2.3 Generalni sekretariatPodobno kot Coreper tudi generalni sekretariat Sveta (GSS) v ustanovnih pogodbah Skupnosti ni omenjen. Kot že navedeno, je bil ustanovljen na ustanovni seji Posebnega sveta ESPJ 9. in 10. septembra 1952. Na ustanovni seji Svetov EGS in ESAE januarja 1958 ti dve instituciji nista dobili novih sekretariatov, pač pa je bilo potrjeno, da bodo vsem trem Svetom pomagali uradniki istega organa. Za generalnega sekretarja je bil leta 1952 imenovan Christian Calmes, njegova funkcija pa podaljšana do leta 1958. GSS je od takrat vodilo še sedem generalnih sekretarjev. Od 1. julija 2015 je na tem položaju Jeppe Tranholm-Mikkelsen (glej Prilogo V).

Generalni sekretariat Svetov je julija 1967 s Pogodbo o združitvi postal generalni sekre-tariat Sveta Evropskih skupnosti. Vendar se je GSS v ustanovnih pogodbah Evropske unije pojavil šele z Maastrichtsko pogodbo: v členu 151 PEU je potrjen njegov obstoj in določena njegova vloga, tj. pomoč Svetu.

Sekretariat je imel prvotno manj kot dvanajst uradnikov. Christan Calmes je v pismu Konradu Adenauerju z dne 17. novembra 1952 podrobno opisal sestavo sekretariata:

„Osebje sestavlja deset uslužbencev: sekretar (L), administrator (B), nadzornik (oprav-lja tudi naloge računovodje), arhivar (dela tudi kot prevajalec), dva tajnika, strojepisec (opravlja tudi delo telefonista), pisarniški asistent (se ukvarja tudi s kopiranjem), šofer (tudi kurir) in hišnik (zagotavlja tudi pisarniško pomoč).“ (36)

Ta mali? administrativni organ se je v glavnem ukvarjal z logističnimi potrebami pri or-ganizaciji zasedanj Posebnega sveta. Vloga generalnega sekretariata je od takrat posta-la bistveno pomembnejša. Poleg običajnih tajniških nalog, kot so dnevna priprava do-kumentov, prevajanje in pisanje zapisnikov, ima GSS danes tudi politične naloge: Svetu omogoča nadaljevanje dela v okviru predsedovanja po sistemu rotacije, kar vsakih šest mesecev v pogajanja vnese novo dinamiko in določi drugačne prednostne naloge delovnega načrta Sveta; poleg tega predsedstvu svetuje pri iskanju kompromisov na podlagi svojega poznavanja politik, postopkov in institucionalnih zadev.

Vse pomembnejšo vlogo GSS je potrdil Evropski svet v Helsinkih decembra 1999, ko se je Unija pripravljala na širitev (37); nato je bila priznana v členu 23 Poslovnika Sveta. V tem členu je določeno, da je generalni sekretariat „tesno in neprestano vključen v organizacijo, usklajevanje in zagotavljanje skladnosti dela Sveta“ ter predsedstvu po-maga pri iskanju rešitev (38).

(36) Generalni sekretar posebnega Sveta ministrov ESPJ Christian Calmes je 17. novembra 1952 Konradu Adenauerju, kanclerju in ministru za zunanje zadeve Zvezne republike Nemčije, poslal poročilo o stanju v zvezi z ureditvijo sredstev in osebja sekretariata (CM 1 1952–36, str. 2).

(37) Sklepi predsedstva, zasedanje Evropskega sveta 10. in 11. decembra 1999 v Helsinkih. Glej Prilogo III – učinkovit Svet za razširjeno Unijo: smernice za reformo in operativna priporočila.

(38) Sklep Sveta z dne 1. decembra 2009 o spremembi Poslovnika Sveta (UL L 325, 11.12.2009, str. 35), člen 23(3).


Osebje generalnega sekretariata na slovesnosti ob zamenjavi generalnih sekretarjev Sveta Uwa Corsepiusa in Jeppeja Tranholm-Mikkelsena (17. junij 2015)

© Evropska unija

Naloga generalnega sekretarja je pomoč Svetu in vodenje GSS. Odgovoren je za izvaja-nje storitev GSS za predsedstva Sveta in njegova pripravljalna telesa ter za predsednika Evropskega sveta, ker je generalni sekretar obeh institucij. Pristojen je tudi za uprav-no vodenje GSS z vidika kadrovskih in finančnih virov. Imenuje ga Svet s kvalificirano večino.


3. PRILOGE

I POGODBE EU – NAJPOMEMBNEJŠE REFORME

Pogodbe so temelj EU. O njihovi vsebini se pogajajo predstavniki vlad držav članic, ki se dogovorijo soglasno. Podpišejo jih vse države članice, ratificirajo pa se v skladu z njihovimi ustavnimi pravili. Veljati začnejo šele po zaključku tega postopka, potem ko so uspešno zaključene vse faze.

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) – Pariška pogodba (39),podpisana 23. julija 1952 v Parizu (Francija),je začela veljati 23. julija 1952in prenehala veljati 23. julija 2002:

Prva ustanovna pogodba:skupni trg za tedanja strateška proizvoda: premog in jeklo

Pogodba o ustanovitvi Evropske obrambne skupnosti – Pogodba o ustanovitvi EOS (40),podpisana 27. maja 1952 v Parizu (Francija),ni začela veljati (41).

Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti – Pogodba o ustanovitvi EGS (42),Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo – Pogodba o ustanovitvi ESAE ali Pogodba Euratom (43),Konvencija o nekaterih skupnih institucijah Evropskih skupnosti:Skupščina, Sodišče, Ekonomsko-socialni odbor,podpisana 25. marca 1957 v Rimu (Italija),je začela veljati 1. januarja 1958:

Ustanovni pogodbi – Rimski pogodbipostopno vzpostavljanje splošnega skupnega trga (EGS)Evropska skupnost za atomsko energijo (ESAE ali Euratom)

(39) Izvirniki pogodbe in nacionalne listine o ratifikaciji ter naknadne listine o pristopu so deponirani pri arhivu vlade Francoske republike.

(40) Glej prejšnjo opombo.

(41) Osnutek Pogodbe o ustanovitvi EOS je bil povezan z osnutkom pogodbe o statutu Evropske politične skupnosti (EPS), ki ga je 10. marca 1953 sprejela ad hoc Skupščina ESPJ (ministrom za zunanje zadeve držav članic ESPJ je bil predložen 9. marca 1953). Osnutek pogodbe o ustanovitvi EPS je z zavrnitvijo Pogodbe o ustanovitvi EOS postal ničen.

(42) Protokol o Statutu Sodišča Evropske gospodarske skupnosti so v nasprotju z drugimi protokoli, ki so bili že od začetka priloženi Pogodbi o ustanovitvi EGS, podpisali v Bruslju 17. aprila 1957.

(43) Protokol o Statutu Sodišča Evropske skupnosti za atomsko energijo, ki je bil priložen Pogodbi o ustanovitvi Euratoma, so podpisali v Bruslju 17. aprila 1957.


Konvencija o Nizozemskih Antilih,podpisana 13. novembra 1962 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. oktobra 1964.

Pogodba o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti – Pogodba o združitvi (44),podpisana 8. aprila 1965 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. julija 1967.

Pogodba, ki spreminja nekatere proračunske določbe pogodb („lastna sredstva“),podpisana 22. aprila 1970 v Luxembourgu (Luksemburg),je začela veljati 1. januarja 1971.

Pogodba, ki spreminja nekatere finančne določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti ter Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti (45) (pogodba, ki spreminja nekatere določbe),podpisana 22. julija 1975 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. junija 1977.

Pogodba, ki spreminja nekatere določbe Protokola o Statutu Evropske investicijske banke (46): pooblastilo svetu guvernerjev za spreminjanje opredelitve obračunske enote in načinov zamenjave v nacionalne valute,podpisana 10. julija 1975 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. oktobra 1977.

Pogodba o Grenlandiji (47),podpisana 13. marca 1984 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. januarja 1985.

(44) Sklep predstavnikov vlad držav članic o začasnem kraju dela nekaterih institucij in služb Skupnosti (UL ES 152, 13.7.1967) je bil podpisan oziroma je začel veljati na isti dan, kot je bila podpisana oziroma je začela veljati Pogodba o združitvi.

(45) Sklep predstavnikov vlad držav članic z dne 5. aprila 1977 o začasni lokaciji Računskega sodišča (UL L 104, 28.4.1977) je bil podpisan 5. aprila 1977 in je začel veljati 1. junija 1977.

(46) Protokol o Statutu Evropske investicijske banke je bil priložen Pogodbi o ustanovitvi EGS.

(47) Grenlandija je uradno izstopila iz EGS dne 1. februarja 1985.


Enotni evropski akt (48),podpisan 17. februarja 1986 (BE, DE, ES, FR, IE, LU, NL, PT, UK) v Luxembourgu,(Luksemburg) in 25. februarja 1986 (DK, EL, IT) v Haagu (Nizozemska),je začel veljati 1. julija 1987:

glasovanje s kvalificirano večinozačetek zakonodajnega sodelovanja med Svetom in Evropskim parlamentomvzpostavljanje obsežnega notranjega trgasodelovanje na področju zunanje politikeprva omemba Evropskega sveta

Pogodba o Evropski uniji – PEU ali Maastrichtska pogodba (49),podpisana 7. februarja 1992 v Maastrichtu (Nizozemska),je začela veljati 1. novembra 1993:

rojstvo Evropske unijeekonomska in monetarna unijapribliževanje evruskupna zunanja in varnostna politika (SZVP)pravosodje in notranje zadeve (PNZ)

Akt o dopolnitvi Protokola o Statutu Evropske investicijske banke ali Akt za ustanovitev Evropskega investicijskega sklada,podpisan 25. marca 1993 v Bruslju (Belgija),je začel veljati 1. maja 1994.

Amsterdamska pogodba,podpisana 2. oktobra 1997 v Amsterdamu (Nizozemska),je začela veljati 1. maja 1999:

območje svobode, varnosti in pravicevključitev schengenskega pravnega redaenakost med moškimi in ženskamitrajnostni razvojvisoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko zmogljivosti za krizno upravljanje

(48) Spremenil je Pogodbo o ustanovitvi ESPJ, Pogodbo o ustanovitvi EGS in Pogodbo o ustanovitvi Euratoma.

(49) Vzpostavila je Pogodbo o Evropski uniji in spremenila Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti z namenom vzpostavitve Evropske skupnosti; spremenila je Pogodbo o ustanovitvi ESPJ in Pogodbo o ustanovitvi Euratoma.


Lizbonska pogodba, ki so jo podpisali vodje držav in vlad (13. december 2007)

© Evropska unija

Pogodba iz Nice,podpisana 26. februarja 2001 v Nici (Francija),je začela veljati 1. februarja 2003:

institucionalna reforma zaradi prihodnje Unije 27 držav članic

Pogodba o Ustavi za Evropo,podpisana 29. oktobra 2004 v Rimu (Italija),ni začela veljati.

Lizbonska pogodba,podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni (Portugalska),je začela veljati 1. decembra 2009:

Evropski svet postane institucijaenakopravnost Sveta in Evropskega parlamenta pri zakonodajnih dejavnostihvključenost nacionalnih parlamentovEU pridobi pravno subjektivitetoListina o temeljnih pravicah

Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji – Pogodba o PSUU (50),podpisana 2. marca 2012 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. januarja 2013.

(50) 19 držav članic evrskega območja ter Bolgarija, Danska, Madžarska, Poljska, Romunija in Švedska so že podpisale pogodbo, Češka pa je tudi začela postopke za podpis.


II ŠIRITVENI PROCES

Prvotna Pogodba o ustanovitvi ESPJ ni bila nikoli mišljena kot ekskluzivni klub šestih ustanovnih držav članic. V členu 98 je bilo določeno, da „lahko vsaka evropska država zaprosi za pristop k sedanji Pogodbi“. Kljub podpisu novih pogodb in njihovim števil-nim spremembam je povabilo drugim evropskim državam, naj se pridružijo procesu povezovanja, zmeraj ostalo veljavno. V členu 49 Pogodbe o Evropski uniji je zdaj dolo-čeno, da „vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člen 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za članstvo v Uniji.“

Pogodba o pristopu Danske, Irske in Združenega kraljestva (51),podpisana 22. januarja 1972 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. januarja 1973.

Pogodba o pristopu Grčije (52),podpisana 28. maja 1979 v Atenah (Grčija),je začela veljati 1. januarja 1981.

Pogodba o pristopu Španije in Portugalske (53),podpisana 12. junija 1985 v Madridu (Španija) in v Lizboni (Portugalska),je začela veljati 1. januarja 1986.

Pogodba o pristopu Avstrije, Finske in Švedske,podpisana 24. junija 1994 na Krfu (Grčija) (54),je začela veljati 1. januarja 1995.

Pogodba o pristopu Republike Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške,podpisana 16. aprila 2003 v Atenah (Grčija),je začela veljati 1. maja 2004.

(51) V zvezi s pristopom k ESPJ glej Sklep Sveta Evropskih skupnosti z dne 22. januarja 1972 o pristopu Kraljevine Danske, Irske, Kraljevine Norveške ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Evropski skupnosti za premog in jeklo (UL L 73, 27.3.1972) (Dokumenti o pristopu teh držav k Evropskim skupnostim). Zaradi negativnega izida referenduma na Norveškem 25. septembra 1972 je bil za pogodbo o pristopu in druge dokumente o pristopu sprejet Sklep Sveta Evropskih skupnosti z dne 1. januarja 1973 o prilagoditvah dokumentov o pristopu novih držav članic k Evropskim skupnostim (UL L 2, 1.1.1973).

(52) V zvezi s pristopom k ESPJ glej Sklep Sveta Evropskih skupnosti z dne 24. maja 1979 o pristopu Helenske republike k Evropski skupnosti za premog in jeklo (UL L 291, 19.11.1979).

(53) V zvezi s pristopom k ESPJ glej Sklep Sveta Evropskih skupnosti z dne 11. junija 1985 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike k Evropski skupnosti za premog in jeklo (UL L 302, 15.11.1985).

(54) Norveška je po negativnem izidu referenduma 28. novembra 1994 prekinila postopek ratifikacije. Ker Norveška ni ratificirala pogodbe o pristopu, je bil za pogodbo o pristopu in druge dokumente o pristopu sprejet Sklep Sveta Evropske unije 95/1/ES, Euratom, ESPJ o prilagoditvi instrumentov glede pristopa novih držav članic k Evropski uniji (UL L 1, 1.1.1995).


BE

EL

CZ

HU

EE

MT

CY

PL

LV

SI

LT

SK

AT FI SE

ES PT

BG RO

HR

DK IE UK

DE FR IT LU NL

ŠIRITVE s 6 na 28 članic

1952

1973

1981

1986

1995

2004

2007

2013

Pogodba o pristopu Bolgarije in Romunije,podpisana 25. aprila 2005 v Luxembourgu (Luksemburg),je začela veljati 1. januarja 2007.

Pogodba o pristopu Hrvaške,podpisana 9. decembra 2011 v Bruslju (Belgija),je začela veljati 1. julija 2013.


Delovna seja na vrhu v Parizu v Franciji (9. in 10. december 1974)

© Evropska unija

III KRONOLOŠKI PREGLED ZASEDANJ NA VRHU TER ZASEDANJ EVROPSKEGA SVETA IN VRHA DRŽAV EVRSKEGA OBMOČJA

Medvladna konferenca voditeljev držav ali vlad za finalizacijo rimskih pogodb18. in 19. februarja 1957 v Parizu (Matignon), predsedujoči Guy Mollet

zasedanja vrha voditeljev držav ali vlad pred ustanovitvijo Evropskega sveta decembra 197410. in 11. februarja 1961 v Parizu (Quai d’Orsay), predsedujoči Charles de Gaulle18. julija 1961 v Bonnu (Godesberger Redoute), predsedujoči Konrad Adenauer29. in 30. maja 1967 v Rimu (Kapitol), predsedujoči Aldo Moro1. in 2. decembra 1969 v Haagu (Ridderzaal), predsedujoči Piet de Jong19. in 20. oktobra 1972 v Parizu (mednarodni konferenčni center), predsedujoči Barend Biesheuvel14. in 15. decembra 1973 v Københavnu (Bella Center), predsedujoči Anker Jørgensen19. septembra 1974 v Parizu (Palais de l'Elysée), predsedujoči Valéry Giscard d'Estaing (neuradna večerja)9. in 10. decembra 1974 v Parizu (Quai d’Orsay), predsedujoči Valéry Giscard d’Estaing


zasedanja Evropskega sveta in neuradna zasedanja voditeljev držav ali vlad od ustanovitve Evropskega sveta (55)10. in 11. marca 1975 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči Liam Cosgrave16. in 17. julija 1975 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Aldo Moro1. in 2. decembra 1975 v Rimu (palača Barberini), predsedujoči Aldo Moro1. in 2. aprila 1976 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Gaston Thorn12. in 13. julija 1976 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Joop den Uyl29. in 30. novembra 1976 v Haagu (Ridderzaal), predsedujoči Joop den Uyl25. in 26. marca 1977 v Rimu (palača Barberini), predsedujoči James Callaghan29. in 30. junija 1977 v Londonu (Lancaster House), predsedujoči James Callaghan5. in 6. decembra 1977 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Leo Tindemans7. in 8. aprila 1978 v Københavnu (Christiansborg), predsedujoči Anker Jørgensen6. in 7. julija 1978 v Bremnu (mestna hiša), predsedujoči Helmut Schmidt4. in 5. decembra 1978 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Helmut Schmidt12. in 13. marca 1979 v Parizu (mednarodni konferenčni center), predsedujoči Valéry Giscard d’Estaing21. in 22. junija 1979 v Strasbourgu (mestna hiša), predsedujoči Valéry Giscard d’Estaing29. in 30. novembra 1979 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči Jack Lynch27. in 28. aprila 1980 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Francesco Cossiga12. in 13. junija 1980 v Benetkah (Fondazione Cini), predsedujoči Francesco Cossiga1. in 2. decembra 1980 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Pierre Werner23. in 24. marca 1981 v Maastrichtu (mestna hiša), predsedujoči Dries van Agt29. in 30. junija 1981 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Dries van Agt26. in 27. novembra 1981 v Londonu (Lancaster House), predsedujoča Margaret Thatcher29. in 30. marca 1982 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Wilfried Martens28. in 29. junija 1982 v Bruslju (palača Egmont), predsedujoči Wilfried Martens3. in 4. decembra 1982 v Københavnu (Eigtveds Pakhus), predsedujoči Poul Schlüter21. in 22. marca 1983 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Helmut Kohlod 17. do 19. junija 1983 v Stuttgartu (Neues Schloss), predsedujoči Helmut Kohlod 4. do 6. decembra 1983 v Atenah (Zappeion), predsedujoči Andreas Papandreou19. in 20. marca 1984 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči François Mitterrand25. in 26. junija 1984 v Fontainebleauju (grad Fontainebleau), predsedujoči François Mitterrand3. in 4. decembra 1984 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči Garret Fitzgerald29. in 30. marca 1985 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Bettino Craxi28. in 29. junija 1985 v Milanu (grad Sforzesco), predsedujoči Bettino Craxi2. in 3. decembra 1985 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Jacques Santer26. in 27. junija 1986 v Haagu (konferenčni center ministrstva za zunanje zadeve), predsedujoči Ruud Lubbers5. in 6. decembra 1986 v Londonu (konferenčni center Queen Elizabeth II), predsedujoča Margaret Thatcher

(55) To so datumi, ki so bili uradno navedeni za vsako zasedanje. V nekaterih primerih so postopki včasih trajali dlje od navedenih datumov, če je bilo to potrebno za dosego dogovora med voditelji držav ali vlad. Zasedanja so zabeležena z označbo, ki je bila takrat navedena v sklepih ali v obvestilu o sklicu zasedanja.


29. in 30. junija 1987 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Wilfried Martens4. in 5. decembra 1987 v Københavnu (Eigtveds Pakhus), predsedujoči Poul Schlüter11. in 12. februarja 1988 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Helmut Kohl27. in 28. junija 1988 v Hannovru (Hannover Messe), predsedujoči Helmut Kohl2. in 3. decembra 1988 na Rodosu (Palati tou Megalou Magistrou), predsedujoči Andreas Papandreou26. in 27. junija 1989 v Madridu (kongresni center v Madridu), predsedujoči Felipe González18. novembra 1989 v Parizu (Elizejska palača), predsedujoči François Mitterrand (neuradno zasedanje članov Evropskega sveta)8. in 9. decembra 1989 v Strasbourgu (Palais de la Musique et des Congrès), predsedujoči François Mitterrand28. aprila 1990 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči Charles Haughey (posebno zasedanje Evropskega sveta)25. in 26. junija 1990 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči Charles Haughey27. in 28. oktobra 1990 v Rimu (palača Madama), predsedujoči Giulio Andreotti14. in 15. decembra 1990 v Rimu (palača Madama), predsedujoči Giulio Andreotti8. aprila 1991 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Jacques Santer(neuradno zasedanje Evropskega sveta)28. in 29. junija 1991 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Jacques Santer9. in 10. decembra 1991 v Maastrichtu (Provinciehuis), predsedujoči Ruud Lubbers26. in 27. junija 1992 v Lizboni (kulturni center Belém), predsedujoči Aníbal Cavaco Silva16. oktobra 1992 v Birmighamu (Birmingham ICC), predsedujoči John Major (posebno zasedanje voditeljev držav ali vlad)11. in 12. decembra 1992 v Edinburghu (Holyrood House), predsedujoči John Major21. in 22. junija 1993 v Københavnu (Bella Center), predsedujoči Poul Nyrup Rasmussen29. oktobra 1993, Bruselj (stavba Charlemagne), predsedujoči Jean-Luc Dehaene (izredno zasedanje Evropskega sveta)10. in 11. decembra 1993 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Jean-Luc Dehaene24. in 25. junija 1994 na Krfu (palača Anaktora), predsedujoči Andreas Papandreou15. julija 1994 v Bruslju (stavba Charlemagne), predsedujoči Helmut Kohl (izredno zasedanje Evropskega sveta)9. in 10. decembra 1994 v Essnu (Messe Essen), predsedujoči Helmut Kohl26. in 27. junija 1995 v Cannesu (festivalska palača), predsedujoči Jacques Chirac22. in 23. septembra 1995 na Mallorci (hotel Formentor), predsedujoči Felipe González (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)15. in 16. decembra 1995 v Madridu (kongresni center v Madridu), predsedujoči Felipe González29. marca 1996 v Torinu (Lingotto), predsedujoči Lamberto Dini21. in 22. junija 1996 v Firencah (Fortezza da Basso/razstavišče), predsedujoči Romano Prodi5. oktobra 1996 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči John Bruton (posebno zasedanje Evropskega sveta)13. in 14. decembra 1996 v Dublinu (grad Dublin), predsedujoči John Bruton23. maja 1997 v Noordwijku (Grand Hotel Huis ter Duin), predsedujoči Wim Kok (neuradno zasedanje Evropskega sveta)16. in 17. junija 1997 v Amsterdamu (Nederlandsche Bank), predsedujoči Wim Kok


20. in 21. novembra 1997 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Jean-Claude Juncker (izredno zasedanje Evropskega sveta)12. in 13. decembra 1997 v Luxembourgu (konferenčni center Kirchberg), predsedujoči Jean-Claude Juncker2. in 3. maja 1998 (56) v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Tony Blair (zasedanje Sveta v sestavi voditeljev držav ali vlad)15. in 16. junija 1998 v Cardiffu (mestna hiša), predsedujoči Tony Blair24. in 25. oktobra 1998 v Pörtschachu (Parkhotel Pörtschach), predsedujoči Viktor Klima(neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)11. in 12. decembra 1998 na Dunaju (Hofburg), predsedujoči Viktor Klima26. februarja 1999 v Bonnu (Gästehaus der Bundesregierung auf dem Petersberg), predsedujoči Gerhard Schröder (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)24. in 25. marca 1999 v Berlinu (Hotel Intercontinental), predsedujoči Gerhard Schröder14. aprila 1999 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Gerhard Schröder (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)3. in 4. junija 1999 v Kölnu (Der Gürzenich), predsedujoči Gerhard Schröder15. in 16. oktobra 1999 v Tampereju (Museokeskus Vapriikki), predsedujoči Paavo Lipponen10. in 11. decembra 1999 v Helsinkih (razstavišče Helsinki), predsedujoči Paavo Lipponen23. in 24. marca 2000 v Lizboni (Feiria Internacional de Lisboa), predsedujoči António Guterres (posebno zasedanje Evropskega sveta)19. in 20. junija 2000 v Santa Marii da Feira (kongresni center Europarque), predsedujoči António Guterres13. in 14. oktobra 2000 v Biarritzu (Casino municipal de Biarritz), predsedujoči Jacques Chirac (neuradno zasedanje Evropskega sveta)od 7. do 19. decembra 2000 v Nici (kongresni center Acropolis), predsedujoči Jacques Chirac23. in 24. marca 2001 v Stockholmu (Stockholm Mässan), predsedujoči Göran Persson15. in 16. junija 2001 v Göteborgu (Svenska Mässan), predsedujoči Göran Persson21. septembra 2001 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Guy Verhofstadt (izredno zasedanje Evropskega sveta)19. oktobra 2001 v Gentu (Sint Pietersabdij), predsedujoči Guy Verhofstadt (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)14. in 15. decembra 2001 v Bruslju (kraljevska palača Laeken), predsedujoči Guy Verhofstadt15. in 16. marca 2002 v Barceloni (kongresni center Catalunya), predsedujoči José María Aznar21. in 22. junija 2002 v Sevilli (razstaviščni in kongresni center), predsedujoči José María Aznar24. in 25. oktobra 2002 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Anders Fogh Rasmussen12. in 13. decembra 2002 v Københavnu (Bella Center), predsedujoči Anders Fogh Rasmussen17. februarja v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Costas Simitis (izredno zasedanje Evropskega sveta)20. in 21. marca 2003 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Costas Simitis

(56) To je bilo srečanje Sveta na ravni voditeljev držav ali vlad, na katerem so se odločili, katere države članice bodo vstopile v tretjo fazo ekonomske in monetarne unije. Dogovorili so se tudi o imenovanju Wima Duisenberga za prvega predsednika Evropske centralne banke.


16. aprila 2003 v Atenah (Zappeion), predsedujoči Costas Simitis (neuradno zasedanje Evropskega sveta)19. in 20. junija 2003 v Solunu (Porto Carras), predsedujoči Costas Simitis4. oktobra v Rimu (Palazzo dei Congressi), predsedujoči Silvio Berlusconi (neuradno zasedanje Evropskega sveta)16. in 17. oktobra 2003 (57) v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Silvio Berlusconi12. in 13. decembra 2003 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Silvio Berlusconi25. in 26. marca 2004 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Bertie Ahern17. in 18. junija 2004 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Bertie Ahern29. junija 2004 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Bertie Ahern (zasedanje Sveta v sestavi voditeljev držav ali vlad) (58)4. in 5. novembra 2004 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Jan Peter Balkenende16. in 17. decembra 2004 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Jan Peter Balkenende22. in 23. marca 2005 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Jean-Claude Juncker16. in 17. junija 2005 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Jean-Claude Juncker27. oktobra 2005 v Hampton Courtu (palača Hampton Court), predsedujoči Tony Blair (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)15. in 16. decembra 2005 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Tony Blair23. in 24. marca 2006 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Wolfgang Schüssel15. in 16. junija 2006 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Wolfgang Schüssel20. oktobra 2006 Lahtiju (Sibeliustalo), predsedujoči Matti Vanhanen (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)14. in 15. decembra 2006 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Matti Vanhanen8. in 9. marca 2007 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoča Angela Merkel21. in 22. junija 2007 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoča Angela Merkel18. in 19. oktobra 2007 v Lizboni (Feiria Internacional de Lisboa), predsedujoči José Sócrates (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)14. decembra 2007 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči José Sócrates13. in 14. marca 2008 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Janez Janša19. in 20. junija 2008 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Janez Janša1. septembra 2008, Bruselj (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Nicolas Sarkozy (izredno zasedanje Evropskega sveta)15. in 16. oktobra 2008 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Nicolas Sarkozy7. novembra 2008 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Nicolas Sarkozy (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)11. in 12 decembra 2008 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Nicolas Sarkozy1. marca 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Mirek Topolánek (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)19. in 20. marca 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Mirek Topolánek18. in 19. junija 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Jan Fischer17. septembra 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Fredrik Reinfeldt (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)29. in 30. oktobra 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Fredrik Reinfeldt

(57) Od oktobra 2003 so vsa uradna zasedanja Evropskega sveta v Bruslju.

(58) Ta seja Sveta na ravni voditeljev držav ali vlad je bila sklicana zato, da so imenovali Joséja Manuela Barrosa kot kandidata za predsednika Komisije in obnovili mandata Javierja Solane kot generalnega sekretarja Sveta/visokega predstavnika za SZVP in Pierra de Boissieuja kot namestnika generalnega sekretarja Sveta.


19. novembra 2009 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Fredrik Reinfeldt (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)10. in 11. decembra 2009 (59) v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Fredrik Reinfeldt11. februarja 2010 v Bruslju (knjižnica Solvay), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)25. in 26. marca 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy17. junija 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy16. septembra 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy28. in 29. oktobra 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy16. in 17. decembra 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy4. februarja 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy11. marca 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (posebno zasedanje Evropskega sveta)24. in 25. marca 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy23. in 24. junija 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy23. oktobra 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy26. oktobra 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje članov Evropskega sveta)9. decembra 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy30. januarja 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje članov Evropskega sveta)1. in 2. marca 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy23. maja 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje članov Evropskega sveta)28. in 29. junija 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy18. in 19. oktobra 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy22. in 23. novembra 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (posebno zasedanje Evropskega sveta)13. in 14. decembra 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy7. in 8. februarja 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy14. in 15. marca 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy22. maja 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy27. in 28. junija 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy24. in 25. oktobra 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy19. in 20. decembra 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy

(59) To je bilo zadnje zasedanje Evropskega sveta, ki mu je predsedoval predsednik ali ministrski predsednik države članice, ki je v zadevnem obdobju predsedovala Svetu po sistemu rotacije. Evropski svet je uradno postal institucija EU 1. decembra 2009, ko je začela veljati Lizbonska pogodba, s katero je bil tudi uveden položaj stalnega predsednika Evropskega sveta. V okviru prehodnih ureditev je zasedanju Evropskega sveta decembra 2009 predsedoval švedski predsednik vlade Fredrik Reinfeldt.


6. marca 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)20. in 21. marca 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy27. maja 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)26. junija 2014 v Ypresu (Lakenhalle); 27. junija 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy16. julija 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (posebno zasedanje Evropskega sveta)30. avgusta 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), Herman Van Rompuy (posebno zasedanje Evropskega sveta)23. in 24. oktobra 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy18. decembra 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk12. februarja 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk (neura-dno zasedanje voditeljev držav ali vlad)19. in 20. marca 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk23. aprila 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk (posebno zasedanje Evropskega sveta)25. in 26. junija 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk23. septembra 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)15. oktobra 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk12. novembra 2015 v Valletti (Sredozemski konferenčni center), predsedujoči Donald Tusk (neuradno zasedanje voditeljev držav ali vlad)29. februarja 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk (zasedanje voditeljev držav ali vlad EU in Turčije)17. in 18. decembra 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk

zasedanja vrha držav evrskega območja12. oktobra 2008 v Parizu (Palais de l'Elysée), predsedujoči Nicolas Sarkozy25. marca 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy7. maja 2010 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy11. marca 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy21. julija 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy23. in 26. oktobra 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy (60)9. decembra 2011 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy30. januarja 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy2. marca 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy29. junija 2012 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy14. marca 2013 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy24. oktobra 2014 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Herman Van Rompuy22. junija 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk7. julija 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk12. julija 2015 v Bruslju (stavba Justus Lipsius), predsedujoči Donald Tusk

(60) To je bil edino zasedanje vrha držav evrskega območja, ki je potekalo v dveh fazah na navedena datuma.


IV RAZVOJ SISTEMA GLASOVANJA V SVETU EU

Pravna podlaga: Rimska pogodba, člen 148Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 1958 do leta 1972

Država članica Glasovi

Nemčija 4

Francija 4

Italija 4

Belgija 2

Nizozemska 2

Luksemburg 1

Skupaj 17

kvalificirana večina:12 glasov pri odločanju na predlog komisije12 glasov, ki jih oddajo najmanj štirje člani, v drugih primerih


Nemčija 10

Francija 10

Italija 10

Združeno kraljestvo 10

Belgija 5

Nizozemska 5

Danska 3

Irska 3

Luksemburg 2

Skupaj 58

kvalificirana večina:41 glasov pri odločanju na predlog komisije41 glasov, ki jih odda najmanj šest članov, v drugih primerih

Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Danske, Irske in Združenega kraljestva, člen 14Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 1973 do leta 1980


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Grčije, člen 14Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 1981 do leta 1985

Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Španije in Portugalske, člen 14Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 1986 do leta 1994


Nemčija 10

Francija 10

Italija 10


Belgija 5

Grčija 5

Nizozemska 5

Danska 3

Irska 3

Luksemburg 2

Skupaj 63

kvalificirana večina:45 glasov pri odločanju na predlog komisije45 glasov, ki jih odda najmanj šest članov, v drugih primerih


Nemčija 10

Francija 10

Italija 10


Španija 8

Belgija 5

Grčija 5

Nizozemska 5

Portugalska 5

Danska 3

Irska 3

Luksemburg 2

Skupaj 76

kvalificirana večina:54 glasov pri odločanju na predlog komisije54 glasov, ki jih odda najmanj osem članov, v drugih primerih


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Avstrije, Finske in Švedske, člen 15Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 1995 do leta 2004


Nemčija 10

Francija 10

Italija 10


Španija 8

Belgija 5

Grčija 5

Nizozemska 5

Portugalska 5

Avstrija 4

Švedska 4

Danska 3

Irska 3

Finska 3

Luksemburg 2

Skupaj 87

kvalificirana večina:64 glasov pri odločanju na predlog komisije64 glasov, ki jih odda najmanj enajst članov, v drugih primerih


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške, člen 26Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od maja 2004 do oktobra 2004

Država članica Glasovi Država članica Glasovi

Nemčija 10 Avstrija 4

Francija 10 Danska 3

Združeno kraljestvo 10 Slovaška 3

Italija 10 Finska 3

Španija 8 Irska 3

Poljska 8 Litva 3

Nizozemska 5 Latvija 3

Grčija 5 Slovenija 3

Portugalska 5 Estonija 3

Belgija 5 Ciper 2

Češka 5 Luksemburg 2

Madžarska 5 Malta 2

Švedska 4

Skupaj 124

kvalificirana večina:88 glasov pri odločanju na predlog komisije88 glasov, ki jih odda najmanj enajst članov, v drugih primerih


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške, člen 12Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od novembra 2004 do leta 2006

kvalificirana večina:232 glasov „za“, ki jih odda večina članov, pri odločanju na predlog komisije232 glasov, ki jih odda najmanj dve tretjini članov, v vseh drugih primerihna zahtevo člana: preverjanje, ali države članice, ki glasujejo „za“, predstavljajo najmanj 62 % celotnega prebivalstva

Drž

ava

član

ica

Gla

sovi

preb

ival

stvo

(61)

%D

ržav

a čl

anic

aG

laso

vipr

ebiv

alst

vo%

Nem

čija

2982

500

,817

,88

Avst

rija

108

206,

51,

77

Fran

cija

2962

370

,813

,51

Dan

ska

75

411,

41,

17

Zdru

ženo

kra

ljest

vo29

60 0

63,2

13,0

1Sl

ovaš

ka7

5 38

4,8

1,16

Italij

a29

58 4

62,4

12,6

7Fi

nska

75

235,

61,

13

Špan

ija27

43 0

38,0

9,32

Irska

74

109,

20,

89

Poljs

ka27

38 1

71,8

8,27

Litv

a7

3 42

5,3

0,74

Niz

ozem

ska

1316

305

,53,

53La

tvija

42

306,

40,

71

Grč

ija12

11 0

73,0

2,40

Slov

enija

41

997,

60,

43

Port

ugal

ska

1210

529

,32,

28Es

toni

ja4

1 34

7,0

0,29

Belg

ija12

10 4

45,9

2,26

Cipe

r4

749,

20,

16

Češk

a12

10 2

20,6

2,21

Luks

embu

rg4

455,

00,

09

Mad

žars

ka12

10 0

97,5

2,18

Mal

ta3

402,

70,

08

Šved

ska

109

011,

41,

95

Skup

aj32

146

1 32

4,0

100

%

prag

62

%23

228

6 02

0,9

62

%

(61)

Poda

tki z

a ob

dobj

e od

1. j

anua

rja d

o 31

. dec

embr

a 20

06. S

klep

Sve

ta 2

006/

34/E

S z

dne

23. j

anua

rja 2

006

o sp

rem

embi

Pos

lovn

ika

Svet

a (U

L L

22,

26.1

.200

6, st

r. 32

).


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Republike Bolgarije in Romunije, člen 22Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od leta 2007 do novembra 2009Pravna podlaga: Lizbonska pogodba, Protokol št. 36 o prehodnih določbah, člen 3Kvalificirana večina, ki se je uporabljala od decembra 2009 do junija 2013

kvalificirana večina:255 glasov „za“, ki jih odda večina članov, pri odločanju na predlog komisije255 glasov, ki jih odda najmanj dve tretjini članov, v vseh drugih primerihna zahtevo člana: preverjanje, ali države članice, ki glasujejo „za“, predstavljajo najmanj 62 % celotnega prebivalstva

Drž

ava

član

ica

Gla

sovi

preb

ival

stvo

(62)

%D

ržav

a čl

anic

aG

laso

vipr

ebiv

alst

vo%

Nem

čija

2981

843

,716

,25

Avst

rija

108

443,

01,

68

Fran

cija

2965

397

,912

,98

Bolg

arija

107

327,

21,

45

Zdru

ženo

kra

ljest

vo29

62 9

89,6

12,5

1D

ansk

a7

5 58

0,5

1,11

Italij

a29

60 8

20,8

12,0

8Sl

ovaš

ka7

5 40

4,3

1,07

Špan

ija27

46 1

96,3

9,17

Fins

ka7

5 40

1,3

1,07

Poljs

ka27

38 5

38,4

7,65

Irska

74

582,

80,

91

Rom

unija

1421

355

,84,

24Li

tva

73

007,

80,

60

Niz

ozem

ska

1316

730

,33,

32La

tvija

42

055,

50,

41

Grč

ija12

11 2

90,9

2,24

Slov

enija

42

041,

80,

41

Port

ugal

ska

1211

041

,32,

19Es

toni

ja4

1 33

9,7

0,27

Belg

ija12

10 5

41,8

2,09

Cipe

r4

862,

00,

17

Češk

a12

10 5

05,4

2,09

Luks

embu

rg4

524,

90,

10

Mad

žars

ka12

9 95

7,7

1,98

Mal

ta3

416,

10,

08

Šved

ska

109

482,

91,

88

Skup

aj34

550

3 67

9,7

100

%

prag

62

%25

531

2 28

1,4

62

%

(62)

Poda

tki z

a ob

dobj

e od

1. j

anua

rja d

o 31

. dec

embr

a 20

13. S

klep

Sve

ta 2

013/

37/E

S z

dne

14. j

anua

rja 2

013

o sp

rem

embi

Pos

lovn

ika

Svet

a (U

L L

16,

19.1

.201

3, st

r. 16

).


Pravna podlaga: Pogodba o pristopu Hrvaške, člen 20Kvalificirana večina, ki se uporablja od julija 2013 do oktobra 2014

kvalificirana večina:260 glasov „za“, ki jih odda večina članov, pri odločanju na predlog komisije260 glasov, ki jih odda najmanj dve tretjini članov, v vseh drugih primerihna zahtevo člana: preverjanje, ali države članice, ki glasujejo „za“, predstavljajo najmanj 62 % prebivalstva Unije

Drž

ava

član

ica

Gla

sovi

preb

ival

stvo

(63)

%D

ržav

a čl

anic

aG

laso

vipr

ebiv

alst

vo%

Nem

čija

2981

843

,716

,20

Avst

rija

108

443,

01,

66

Fran

cija

2965

397

,912

,87

Bolg

arija

107

327,

21,

44

Zdru

ženo

kra

ljest

vo29

62 9

89,6

12,3

9D

ansk

a7

5 58

0,5

1,09

Italij

a29

60 8

20,8

11,9

7Sl

ovaš

ka7

5 40

4,3

1,06

Špan

ija27

46 1

96,3

9,09

Fins

ka7

5 40

1,3

1,06

Poljs

ka27

38 5

38,4

7,58

Irska

74

582,

80,

90

Rom

unija

1421

355

,84,

20H

rvaš

ka7

4 39

8,2

0,86

Niz

ozem

ska

1316

730

,33,

29Li

tva

73

007,

80,

59

Grč

ija12

11 2

90,9

2,22

Latv

ija4

2 05

5,5

0,40

Belg

ija12

11 0

41,3

2,17

Slov

enija

42

041,

80,

40

Port

ugal

ska

1210

541

,82,

07Es

toni

ja4

1 33

9,7

0,26

Češk

a12

10 5

05,4

2,06

Cipe

r4

862,

00,

16

Mad

žars

ka12

9 95

7,7

1,95

Luks

embu

rg4

524,

90,

10

Šved

ska

109

482,

91,

86M

alta

341

6,1

0,08

Skup

aj35

250

8 07

7,9

100

%

prag

62

%26

031

5 00

8,3

62 %

(63)

Poda

tki z

a ob

dobj

e od

1. j

anua

rja d

o 31

. dec

embr

a 20

13. S

klep

Sve

ta 2

013/

37/E

S z

dne

14. j

anua

rja 2

013

o sp

rem

embi

Pos

lovn

ika

Svet

a (U

L L

16,

19.1

.201

3, st

r. 16

in 1

7). P

odat

ki o

štev

ilu p

rebi

valst

va H

rvaš

ke, p

osle

dičn

o pa

tudi

ust

rezn

i ods

totk

i pos

amez

nih

drža

v čl

anic

in sk

upno

štev

ilo

preb

ival

cev

vseh

drž

av č

lani

c, so

oce

na.


Pravna podlaga: Lizbonska pogodba, člen 16Kvalificirana večina, ki se uporablja od 1. novembra 2014

kvalificirana večina ali „dvojna večina“:55 % držav članic, ki morajo vključevati vsaj 16 članic (od 28), pri odločanju na predlog komisije in/ali visokega predstavnika72 % držav članic, ki morajo vključevati vsaj 21 članic (od 28), v drugih primerihdržave članice, ki glasujejo „za“, predstavljajo najmanj 65 % prebivalstva Unije

Glasovanje s kvalificirano večino je najpogosteje uporabljan način glasovanja v Svetu. Uporablja se, kadar Svet sprejema odločitve po rednem zakonodajnem postopku, po-znanem tudi kot soodločanje. Za manjšino, ki lahko prepreči sprejetje, so potrebni vsaj štirje člani Sveta, ki predstavljajo več kot 35 % prebivalstva EU. Po tem postopku je spre-jetih približno 80 % vse zakonodaje EU. Drugi načini glasovanja so z navadno večino („za“ glasuje 15 držav članic) ali soglasno (vsi glasujejo „za“).

Do 31. marca 2017 lahko države članice še vedno zahtevajo, da se pri glasovanju s kvalificirano večino uporabi prejšnje pravilo – pravna podlaga je člen 20 Pogodbe o pristopu Hrvaške. V skladu s tem pravilom ima vsak predstavnik države članice do-ločeno število glasov, kot je določeno v Pogodbah EU. Ponderiranje glasov okvirno odraža število prebivalcev posamezne države članice.


V GENERALNI SEKRETARJI SVETA EU IN RAZVOJ GENERALNEGA SEKRETARIATA

Christian Calmes, LUgeneralni sekretarod 9. septembra 1952 do 14. junija 1973

Novembra 1952 je bilo v GSS zaposlenih 11 oseb.

Nicolas Hommel, LUgeneralni sekretarod 1. julija 1973 do 7. oktobra 1980

Julija 1973 je bilo v GSS zaposlenih 974 oseb.

Niels ERSBØLL, DKgeneralni sekretarod 8. oktobra 1980 do 31. avgusta 1994

Oktobra 1980 je bilo v GSS zaposlenih 1 457 oseb.


Jürgen Trumpf, DEgeneralni sekretarod 1. septembra 1994 do 17. oktobra 1999

Septembra 1994 je bilo v GSS zaposlenih 2 197 oseb.

Javier Solana, ESgeneralni sekretar in visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politikood 18. oktobra 1999 do 30. novembra 2009

Novembra 1999 je bilo v GSS zaposlenih 2 522 oseb.

Pierre de Boissieu (64), FRgeneralni sekretarod 1. decembra 2009 do 25. junija 2011

Decembra 2009 je bilo v GSS zaposlenih 3 237 oseb.

(64) Preden je postal generalni sekretar, je bil namestnik generalnega sekretarja od 18. oktobra 1999 do 30. novembra 2009.


Uwe Corsepius, DEgeneralni sekretarod 26. junija 2011 do 30. junija 2015

Junija 2011 je bilo v GSS zaposlenih 3 068 oseb.

Jeppe Tranholm- Mikkelsen, DKgeneralni sekretarod 1. julija 2015

Julija 2015 je bilo v GSS zaposlenih 3 020 oseb.

KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJE

Brezplačne publikacije:• en izvod:

na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);

• več kot en izvod ter plakati in zemljevidi: pri predstavništvih Evropske unije (http://ec.europa.eu/represent_sl.htm), pri delegacijah v državah, ki niso članice EU (http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm), pri službi Europe Direct (http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm) ali s klicem na telefonsko številko 00 800 6 7 8 9 10 11 (brezplačna številka za celotno EU) (*).

(*) Informacije so brezplačne, kakor tudi večina klicev (nekateri operaterji, telefonske govorilnice ali hoteli lahko klic zaračunajo).

Publikacije, ki so naprodaj:• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).

http://bookshop.europa.eu

http://ec.europa.eu/represent_sl.htm

http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm

http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm

http://bookshop.europa.eu

Rue de la Loi/Wetstraat 1751048 Bruxelles/BrusselBELGIQUE/BELGIËTel. +32 (0)2 281 61 11www.consilium.europa.eu

Evropski svet in Svet Evropske unije sta ključna ak-terja v postopku odločanja EU. Obe instituciji ima-ta svojo lastno vlogo v institucionalni strukturi EU, čeprav s političnega in upravnega vidika obstaja tes-na povezava med Svetom EU in Evropskim svetom. V obeh institucijah se sestajajo predstavniki držav članic. V tej knjižici sta opisana nastanek in zgodovina Evropskega sveta in Sveta EU na podlagi Pogodb EU. Pojasnjena je odločilna vloga obeh institucij v evrop-skem povezovanju in kako njuna zgodovina odraža zgodovino celotne Evropske unije, tj. njenih politik in ciljev, kriz in napredka.

Print PDFISBN 978-92-824-5279-0 ISBN 978-92-824-5284-4doi:10.2860/869083 doi:10.2860/75818QC-04-18-220-SL-C QC-04-18-220-SL-N

http://www.consilium.europa.eu

evropski svet in svet eu skozi čassvet eu, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in mu v...

Documents