Winston Churchill je nekoč dejal nekako takole: »Zemljišče je nujnost človekovega

bivanja, je prvotni izvor vsega bogastva, ki je strogo omejeno na obseg, določen z

geografskim položajem parcele«.

Torej ni naključje, da si želi večina ljudi lastiti vsaj majhen košček planeta, s

hišo - domom, ki bo sončen, zdrav, dostopen in gostoljuben, a hkrati varno

spravljen za mejami njihove posesti.

Dom pa ni le hiša, je tudi narava in vrt, je svet v malem. Je najprej parcela z naravnimi

lastnostmi, z osončenostjo, stranmi neba, drevesi in skalami, potoki in pogledi na

okolico.

Hišo zato razumem kot preudarno zamejen del parcele, z zgoščenimi lastnostmi

prostora, kamor se umaknemo ob različnih dobah dneva. Kot umetni svet, kot ujet

podaljšek vrta, prostor s klimo večne pomladi.

Tukaj ni zapovedanih oblik, je le stalno iskanje odgovora na pogoje zemljišča in

podnebja ter pričakovanja ljudi.

Prostor »hiše« gradijo in določajo stene. Stena je čudežno orodje arhitekta. Ima prav

neverjetno moč. Razdvaja notranji svet hiše in vrta od brezkončnosti krajine, razdvaja

prostore, jih preoblikuje ali ustvarja nove prostore.

A

A

A

A

B

C

A

B

Odkriva vznemirljive in prikriva neprijetne poglede v okolico. Včasih je le še pogled v

nebo edini neokrnjeni del narave.

Stena je najbolj elementaren in hkrati najbolj slikovit element arhitekture.

Omogoča vzpostavljanje intimnih odnosov med materialom in obliko, med

volumni in ljudmi, ki jih uporabljajo.

Z njeno pomočjo ustvarjamo nove značilnosti prostorov in vzpodbujamo nove

načine bivanja, ki živi v sožitju z naravo.

Podobno kot v filmu Avatar smo tudi ljudje drevesna bitja. Posaditi drevo je bila

dolžnost moža, sobivati v senci drevesa, ki diha z letnimi časi, del naše bivalne

kulture.

Zato je simbioza med drevesom, to zeleno katedralo na dvorišču hiše, od nekdaj

arhetipska stalnica v zavesti doma.

Drevesa preživijo hiše. So stoletne vrtiščne točke okoli katerih plešejo naši minljivi

domovi.

Ponuja se alternativa današnjemu urbanemu kaosu v krajini. Kultura poselitve v gozdu.

Eno drevo- en dom.

Dom, ki je, kot je predlagal ameriški arhitekt Richard Buckminster Fuller, le

lahka opna, minljiva kot so minljivi šotori skavtov v gozdu.

Drevesa pa ostajajo in so sidrišča poselitve prihodnjih rodov. Globoko ukoreninjena, a s

krošnjami med vetrovnimi oblaki.

Ali ni to podobno današnjemu človeku, ki v varnem zavetju doma pluje v viharju

telekomunikacijske dobe?

OSNOVNA ŠOLA

JEDILNICA

KUHINJA SKLADIŠČE

KABINETI

ZBORNICA

TELOVADNICA

KNJIŽNICA

10 RAZREDOV

OBSTOJEČA HIŠA

DREVO

KAPELICA

POTOK

ČRNA GRADNJA

JUG SEVER