ge vzorce, saj to že zdaj delno poč-nemo z določenimi metodami, takoz zdravili (antidepresivi, ojačevalcispomina pri demencah itd.), psiho-terapijo, nenazadnje vsaj delno zvsemi interakcijami z ljudmi, uče-njem in spoznanji. Že zdaj znamoprav tako preko neškodljivih ma-gnetnih tokov (TMS) sprožiti sti-mulacijo možganov, kjer lahkovzpodbudimo ali zavremo možgan-ske celice določenega področja. Ta-ko deloma spreminjamo/modulira-mo čustva in misli – na primer pridepresiji je to lahko precej uspešno!Zanimive so možnosti izboljševa-nja spomina in IQ. Ampak vse ome-njeno so še vedno »grobi« načini,možgani pa delujejo zelo komple-ksno in prefinjeno, na več ravneh,prepleteno, s številnimi notranjimiinterakcijami, ki stalno nihajo in sokontrolirane. Zato je »od zunaj«, sa-mo v smislu stimuliranja ali samo zeno metodo, težko premikati gore.K temu bo treba pristopiti še bolj ce-lostno in interdisciplinarno.

ZNANOST četrtek19. marca 2009znanost@delo.si

19

Pri nekaterih boleznih, med kakršne sodijo na primertiste, ki povzročajo težave s hrbtenico, je videti, da sopotrebe bolnikov prav v diametralnem nasprotju zdosegljivostjo ortopedskega zdravljenja. Bolečine vkrižu so pač ena najpogostejših težav sodobnegačloveka, ki živi dlje in v veliki meri nezdravo. Vzrokovza nastanek degenerativno bolezen hrbtenice – to je leena od številnih motečih in bolečih sprememb nazapleteni kostni strukturi, ki človeku omogočapokončno držo – pa tudi stroka (še) ne zna pojasniti ...

Dragica Bošnjak

Kot pravi prof. dr. Vane Antolič,dr. med., predstojnik Ortopedskeklinike UKC v Ljubljani in katedrena Medicinski fakulteti ter predse-dnik razširjenega strokovnega ko-legija za ortopedijo v Sloveniji, natem področju razvijajo številne de-javnosti za uvajanje novih strokov-nih in raziskovalnih pristopov,predvsem pa si prizadevajo uvelja-viti sodobne klinične poti zdravlje-nja. Strokovne smernice, ki she-matsko pregledno opredeljujejostopnje in oblike zdravljenja, so

obenem model za delitev dela medspecialisti splošne in družinske me-dicine ter sekundarno in terciarno,torej specialistično oziroma bolni-šnično ortopedijo.

Za bolečine v križu najpogostejeslišimo razlago, da gre, med dru-gim, za davek civilizaciji. Kaj vse to-rej delamo narobe in smo sami kri-vi? Kolikšen delež pa je povezan zokvarami in boleznimi na katere nemoremo bistveno vplivati?

Veliko tovrstnih težav je poveza-nih z načinom življenja, denimopogosto predolgega, morda nepri-mernega sedenja in relativne neak-tivnosti ter občasno pretirane in

neprimerne telesne dejavnosti. Bo-lečina se lahko občuti le v križu, alipa izžareva navzdol, v spodnjookončino, to je lumboishialgija, karje med ljudmi znano kot išjaz. Glav-ni vzrok za bolečine v križu je dege-nerativna bolezen hrbtenice. Po-meni, da se prostori v hrbtenici,kjer poteka živčevje, postopomaožajo. Razlog za to so spondilotičnespremembe na medvretenčni plo-ščici in spondilartrotične spre-membe na malih sklepih hrbtenice.Tako se začnejo postopno utesnje-vati kanali, kjer poteka živčevje in

to človeku povzroča bolečino. Ne-nadna utesnitev živčevja je lahkoposledica tako imenovane hernia-cije diskusa, se pravi zdrsa medvre-tenčne ploščice. Če ima bolnik obtem poleg hudih bolečin tudizmanjšano mišično moč stopala alikolena z motnjami zaznavanja, jepotrebno operativno zdravljenje.Če pa so prisotne še motnje v odva-janju vode in blata, pa je potrebnooperirati v roku 24 do 48 ur. Zaradivseh teh postopnih procesov nasta-ja nova kost v hrbteničnem kanalu,ki ga posledično utesnjuje. In ker ježivčevje stisnjeno, to povzroči bole-čine.

Dejansko torej zraste del novekosti?

Z leti se velikost medvretenčneploščice tanjša in eden od razlogovza to tiči v postopnem izgubljanjutekočine. Ta proces lahko ponazo-rim na primer z – avtomobilskopnevmatiko. Če ima primeren tlak,vemo, da teče gladko in ni težav. Koni dovolj tlaka, to opazimo tako privožnji, kot pri razširjenem odtisukolesa. Približno tako je videti vhrbtenici, kjer medvretenčne plo-ščice niso primerno napete in obli-kovane kot bi morale biti. Na priza-detih mestih nastajajo osteofiti ozi-roma izrastki na hrbtenici – dejan-sko torej zraste nova kostna masa –kajti namesto, da bi bila medvre-tenčna ploščica debela slab centi-meter, se lahko stanjša na samo ne-kaj milimetrov. Zaradi degenera-tivnih sprememb na medvretenč-nih ploščicah in ožanja medvre-tenčnega prostora ter sesedanjavretenc, se lahko človekova telesnavišian v odraslem obdobju zmanjšatudi za nekaj centimetrov.

Poleg siceršnjega načina življe-nja, so težave s hrbtenico verjetnopovezane tudi z delovnimi obreme-nitvami ...

Bolečina v križu je izredno pogo-sta bolezen, povezave z načinomdela pa niso vedno povsem jasne.Velike obremenitve pri fizičnemdelu brez dvoma prispevajo k po-spešenemu degenerativnemu pro-cesu na hrbtenici. Po drugi strani paimajo pogosto te težave tudi ljudjepri sedečem, fizično ne napornemdelu. Po nekaterih podatkih imazdaj, ko se o tem pogovarjava, sepravi, da je tako vsak trenutek, pri-bližno petina ljudi blažjo ali hujšotežavo zaradi bolečin v križu.

In potem bolniki ponavadi naj-prej iščejo pomoč pri zdravnikusplošne oziroma družinske medici-ne. V zvezi s tem ste na zadnjemstrokovnem srečanju ugotavljali,da je za bolnika zaradi čakalnih dobpot do specialista ortopeda, kot jesplošno znano, res dolga, vendar vbistvu, če ponovim vaše ugotovi-tve, prehitra, oziroma velikokratnepotrebna ...

Družinski zdravnik je pravno-formalno in strokovno usposo-bljen, na voljo ima vse metode, ra-zen operativnih, ki so povezane zmorebitnim ugotavljanjem ka-kšnih drugih razlogov za nastanekbolečine v križu. Samo v zelo red-kih primerih je potrebno človekanapotiti k specialistu na sekundar-ni ali terciarni ravni. Ravno zadnjikongres z naslovom ortopedskidnevi smo zato posvetili jasnimmednarodnim smernicam o razde-

litvi dela med družinskim zdravni-kom in specialisti na sekundarnioziroma terciarni ravni. Imamoumetne čakalne dobe. Že v primar-ni zdravstveni mreži bi lahko razre-šili veliko več teh težav, speciali-stična ortopedska obravnava oziro-ma zdravljenje v bolnišnici sta na-menjeni le za zapletene diagnostič-ne probleme in za operacije.

Pred zdravljenjem pa je sevedapotrebna diagnostika, kjer pa se vpraksi tudi neredko zatika ...

Z osnovno diagnostiko je pri bo-lečinah v križu potrebno najprej iz-ključiti morebitne prenešene bole-čine iz drugih organov, na primer iztrebušne votline oziroma organov,ki ležijo za trebušno votlino, in jihločiti od tako imenovane ortoped-ske bolečine, ki izvira iz same hrb-tenice. S poglobljenim pogovoromin orientacijskim pregledom bolni-ka, torej z dobro anamnezo, je mo-goče že precej zanesljivo ugotoviti,kdaj bolečina izvira iz križa in kdajgre morda za prenešeno bolečinozaradi kakšne druge bolezni.

Skrben ortopedski pregled po-maga oceniti stopnjo okvare hrbte-nice oziroma pokaže na druge teža-ve ortopedske narave. Naslednjediagnostično orodje je navadnorentgensko slikanje, vendar naj pritem poudarim, da namen navadne-ga rentgenskega slikanja ni v potr-ditvi diagnoze, ki jo imamo v mi-slih, pač pa izključitev drugih razlo-gov. Rentgenska slika namreč nepotrdi mehkotkivnega pritiska naživčevje pač pa izključuje druge ra-zloge, ki so lahko odgovorni za bo-lečine v križu. To so lahko vnetje,tumorji, večje degenerativne spre-membe, kot na primer spinalna ste-noza, degenerativna in prirojenanestabilnost, in drugo. Glede na kli-nično sliko, na primer pri sumu naokvaro živcev, se opravijo še nadalj-nje preiskave z magnetno resonan-co oziroma po potrebi še drugi dia-gnostični postopki. Z operacijo po-skušamo odstraniti posledice dege-nerativnih sprememb na hrbtenici,ki se kažejo s pritiskom na živčevjein povzročajo bolečine ter nelagod-je bolniku, ne poznamo pa vsehvzrokov, procesov in same bolezni.Zato je tudi ne moremo preprečitiin pozdraviti v običajnem pomenubesede.

V procesu osnovne diagnostikein iskanja vzrokov za bolečine vhrbtu, torej ne nujno le v križnemdelu, pa se včasih spregledajo red-kejše bolezni, na primer nekateritumorji. Kako pogosto take prime-re odkrijete šele pri vas na kliniki?

Na to možnost je potrebno vednopomisliti. Pri zdravnikovem delu

torej ni toliko pomembna le stati-stična verjetnost glede pogostostinekaterih bolezni, vedno je trebadopustiti tudi možnost redkejše bo-lezni. Zato naj znova spomnim napomen poglobljenega pogovora.Zdravnik nikoli ne sme preskočitite faze zanašajoč se na statistiko inrutino. Bolnika mora vedno obrav-navati celostno in tudi specialist or-toped mora pri svojem delu pomi-sliti na možne diagnoste, ki niso delnjegove ožje specialistične usmer-jenosti. Prizadevamo si torej, da nebi spregledali določenih bolezni,res pa je tudi pri tem treba imeti ve-liko znanja, izkušnje in izostren ob-čutek, da spet ne bi ustvarjali preve-likega števila napačno pozitivnihali napačno negativnih diagnoz. Privseh bolnikih kratko in malo nemoremo opraviti prav vseh prei-skav. Če bi jih delali, morda res nebi nikogar spregledali, a za kakšnoceno! Zato toliko poudarjam, kakoje ob drugem, zelo pomemben tudipoglobljen pogovor z bolnikom, karskupaj s skrbnim kliničnim pregle-dom izkušenem zdravniku precejzoži potrebo po nadaljnji diagnosti-ki.

Lahko omenite primere redkej-ših bolezni in stanj, ki so lahko vozadju navidez običajne in sicer ta-ko pogoste bolečine v križu?

To so lahko na primer metastat-ski tumorji, vnetja, primarni tu-morji, degenerativne nestabilnostihrbtenice, prenešene bolečine iztrebušne slinavke, anevrizma ab-dominalne aorte, tumorji debelegačrevesja, jeter in ledvic.

Koliko menite, da je tudi v stro-kovnih krogih pri nas znana pobu-da evropskega združenja ortope-dov, naj bodo splošni oziroma dru-žinski zdravniki bolj pozorni na to,da se za bolečinami v hrbtu lahkoskriva hematološka diagnoza, naprimer multipli mielom oziromaplazmacitom, ki se praviloma od-kriva pozno prav zaradi tega, ker sena to redko pomisli?

Multipli mielom je najpogostejšiprimarni maligni kostni tumor.Značilno se pojavlja v nekoliko viš-jih starostnih skupinah, včasih patudi pri mlajših in pomisliti je trebatudi na to diagnozo, čeprav, ali paravno zato, ker je bolezen razmero-ma redka. Težava pa je v dejstvu, daje scintigrafija v primeru multiple-ga mieloma negativna. Scintigrafijaje natančna preiskava s katero od-krivamo vnetja in tudi zelo majhnetumorje, ki še niso vidni na rent-genski sliki – na žalost pa, kot reče-no, ni dovolj v pomoč pri diagnosti-ki multiplega mieloma. Za to je tre-ba ob sumu na to bolezen poleg

ostalih preiskav opraviti tako ime-novano plazmocitomsko serijorentgenskih slik, ki natančneje po-kažejo stanje skeleta.

Ljudje iz izkušenj vemo, da si bo-lečine v hrbtenici lahko lajšamo zrazličnimi vajami in analgetiki. Silahko, razen z operacijo, te težavetrajno odpravimo, bolezen pozdra-vimo?

Degenerativna bolezen hrbteni-ce, če zdaj govorimo samo o tem inne o drugih razlogih za bolečine vkrižu, je bolezen neznanega izvora,ki ima znane posledice. Etiološkegazdravila, kot je recimo antibiotik,ne poznamo, znana so samo zdravi-la za lajšanje težav. Ne poznamo to-rej zdravila, ki bi lahko spremenilopotek same degenerativne bolezni.Po študiju številnih člankov lahkougotovimo, da pri akutni bolečini vkrižu pomagajo analgetiki, pri kro-ničnih težavah pa vaje. Ni vzročne-ga zdravljenja za degenerativno bo-lezen v križu.

Pri nadležnih bolečinah v križu simarsikdo skuša pomagati tudi z na-jrazličnejšimi pripomočki, prehran-skimi, mineralnimi, vitaminskimidodatki in tako naprej. Kaj meniteo tem?

Kot predstojnik klinike in kate-dre in človek, ki je bil izobražen vznanstvenem analitičnem duhu,vam lahko odgovorim na to vpraša-

nje samo tem smislu, kaj je o temznanega v ustrezni literaturi. Vpra-šanje je, ali se da vplivati na naravnipotek bolezni. Če bi se hotel nekoli-ko pošaliti bi lahko uporabil za pri-spodobo dojenčka in rast zobovja.Vsi vemo, da se otrok rodi brez zob.Lahko pa bi ga pol leta vozili k zo-bozdravniku, ki bi mu recimo pred-pisal kakšno kremo za mazanje dle-sni in po približno šestih mesecih bise pojavili zobje, mi pa bi bili potemzobozdravniku neskončno hvale-žni ... Hočem reči, da gre pri temvprašanju za zelo staro klasično di-lemo o razliki med zaznavno in iz-kustveno sodbo, v medicini pa ve-mo, da je treba učinkovitost posa-meznih metod dokazati s ponovlji-vimi testi. Osebno sem torej do te-ga, kar omenjate, zadržan. Menim,da je pomemben zdrav način življe-nja, priporočilo naj se ljudje izogi-bajo nepravilnim obremenitvam,naj kolikor je mogoče upoštevajoergonomijo pri opremi, si krepijoprožnost telesa z ustreznimi vajamiin primernim gibanjem. Akutnebolečine si lahko lajšamo z nekaj-dnevnim jemanjem zdravil protibolečinam, pri obsežnejši in trdo-vratni bolečini pa je treba razmislitio operaciji.

V povprečno 1,5 kilograma težkem, a zapletenem inskrivnostnem organu, je središče zavesti,intelektualnega delovanja in vpogleda v sebe,strokovnjaki pa trdijo, da ostaja veliko dejstev odelovanju možganov še vedno uganka. Tančicoskrivnosti uspešno odkrivajo nevroznanstveniki,pojasnjuje Simon Brežan dr. med. z UniverzitetnegaKliničnega Centra v Ljubljani. »Zdaj lahkoraziskujemo, kako nastajajo misli, kako so spominishranjeni v možganih, kako namere in odločitve delnoizvirajo iz nezavednega in kako vse našteto vpliva nanaše vedenje. To ima pomembne posledice ne le zaznanost in pomoč bolnikom, ampak tudi zarazumevanje bistva človeka.«

Miša Čermak

Zadnja leta ste raziskovalnousmerjeni v kognitivno nevrofizio-logijo. Kaj to pomeni?

S tem področjem se ukvarjam že6 let in se mislim tudi v prihodnje.Nevrofiziologija je veda, ki razisku-je funkcijo in procese v našem živ-čevju, torej tudi možgane, za študijnjihovega delovanja pa uporabljaspecifične slikovne in elektrofizio-loške metode. Delovanje možganovtemelji na biokemičnih in električ-nih procesih, zadnje lahko na skal-pu zaznamo v obliki spreminjajo-čih se električnih napetosti. Takolahko sklepamo o dogajanju v našihglavah na primer z znano metodoEEG (elektroencefalografija). Ko-gnitivna znanost pa ožje pomeniznanost o »spoznavanju« in obdelo-vanju informacij – vključuje takonevroznanost, filozofijo, psihologi-jo, jezikoslovje, računalniške vedeitd. »Kognicija« kot proces temeljina vseh naših višjih živčnih funkci-jah, kot so zavest, spomin, pozor-nost, čustva itd. Novejše raziskavekažejo, da se kognitivni procesi nerešujejo zaporedno, ampak prete-žno vzporedno; funkcija sloni nasinhroniziranem sodelovanju zadoločeno funkcijo specifičnih mo-žganskih predelov.

Kam gredo raziskave? Ali vse do-ločajo geni?

Gredo v več smereh: na »mikro«področje možganske celice (nevro-na), torej električnih lastnosti in ge-netike, sprememb v njihovih »sti-kih« (sinapse), prek lastnosti invzorcev kroženja električnih im-

pulzov, nato na »makro« področjenevronskih omrežij in povezovanjamed aktivnimi področji možganov(komunikacije) – verjetno je, damedsebojno povezovanje posredu-jejo usklajeni električni procesi ozi-roma koherentni možganski ritmi;in raziskave gredo celo na področje»socialne« nevroznanosti, ki seubada s tem, kako so v naših možga-nih zakodirani, na primer, morala,etika oziroma medčloveški odnosi.V možganih je okoli sto milijard ne-vronov in več trilijonov sinaptičnihpovezav (in šele v njih leži naše zna-nje, vse kar smo). Iz tega lahko skle-pamo, da relativno veliko manjšeštevilo naših genov ne more kodi-rati tega ogromnega števila infor-macij, morda le neke osnovne ab-straktne vzorce. Za možgane je zatobistveno, da so »plastični«, kar po-meni, da se z učenjem, vzgojo oziro-ma pod vplivom dražljajev iz oko-lja, nenehno spreminjajo, na novopovezujejo in s tem razvijajo.

Kljub vsej tej zapletenosti, pa sože povsem resna razmišljanja o ra-čunalniškem programu, ki bi lahkobral človeške misli.

Danes o branju misli razpravljajona prestižnih konferencah nevro-znanstvenikov. Seveda ne gre zaneposredno dostopanje do misli,ampak raziskovalci poskušajo »bra-ti misli«, tako da »berejo možgane«.

V ZDA in Nemčiji so prostovolj-cem kazali različne fotografije alibesede, in nato preko fMR »snema-li« njihove vzorce možganske ak-tivnosti ob specifičnem dražljaju.Tako so videli, kakšno je časovno-prostorsko vkodiranje določene in-

formacije. Računalnik zabeleži in sizapomni vse te vzorce, preiskovan-cu nato pokažejo enake ali podobneslike, računalnik pa na podlagi pri-merjave med trenutnimi vzorci ak-tivnosti v možganih in shranjenimiprototipi »ve«, kaj oseba trenutnogleda na zaslonu. Podobno pri dru-gih raziskavah: kaj ima v spominu,mislih ali celo kakšen gib bo izvedlaoseba, ali če in na katero podobo senekdo koncentrira. Na podlagi ta-kih računalniških programov so vpribližno 90 odstotkih le iz možga-nov »prebrali« (dekodirali), katerosliko gleda prostovoljec – podobnobi lahko poskusili dešifrirati našesanje ali ugotavljati pri bolnikih v

komi, če in kakšna je stopnja in vse-bina zavesti.

Če bi bila poskusni zajček in bigledala dve fotografiji, bi računal-nik znal razbrati, za katero se bomodločila?

Načeloma da. Zdaj so znanstve-niki s pomočjo omenjene tehnolo-gije sposobni predvideti, katero iz-med dveh slik bomo izbrali. Lahkokot dejanje, ko bo oseba premakni-la roko, ali pa se da »prebrati« na-men, včasih celo preden se bo osebazavestno odločila – očitno na »pred-zavedni« ravni.

Ali potem sploh lahko rečemo,da imamo svobodno voljo?

Veliko nevroznanstvenikov napodlagi podobnih poskusov dvomi– temu lahko rečemo iluzija svobo-dne volje. A širše gledano, tudi delimožganov, ki so vpleteni v te skriv-nostne »nesvobodne« odločitve so

del nas. Znano je, da teče velikoprocesov v možganih na podzave-dni ali predzavedni ravni – naši mo-žgani pa so skupek »vseh naših du-ševnosti«, tako skritih, bolj inti-mnih kot bolj zunanjih, odprtih, za-vednih oziroma ozaveščenih. Takoso tudi naše osebnosti sestavljene izveč sestavin, kar nas dela kvečjemubolj zanimive.

Kakšne so lahko pozitivne razse-žnosti oziroma uporabne vrednostibranja možganov oziroma misli?

Na splošni ravni je to nedvomnonadaljni napredek v razumevanjudelovanja možganov, kodiranja in-formacij in morda nekoč »digital-nega« prenosa naših misli, spomi-na, morebiti celo zavesti na raču-nalnik (film Matrica). Posledičnorazvoj novih »pametnejših« raču-nalnikov in nenazadnje bolj filo-zofski razmisleki o tem, kdo splohsmo. S temi metodami bomo mor-da lahko ugotovili, kako, če in kdajpride do zavestne zaznave pri člo-veku – in razlike glede na živali. To-rej se nam odpira pot v raziskova-nje človeške zavesti, kar je edenglavnih izzivov v moderni znanostiin za človeštvo nasploh.

Praktično pa je »branje misli« zazdaj uporabno predvsem v robotikioziroma pri vodenju gibanja le s po-močjo misli (vmesnik možga-ni–stroj, BCI). Na primer pri opicahso snemali možganske signale indosegli, da je opica samo z vgrajeni-mi elektrodami v določenih prede-lih možganov in brez roke, bila jeparalizirana, s pomočjo računalni-škega dekodiranja vodila kurzormiške po zaslonu ekrana. Opica jelahko tudi z robotsko roko segala vprostor in vzela banano. Podobnose poskuša pomagati pri tetraplegi-kih, ali pri tistih, ki zaradi bolezniali poškodbe možganov ne morejogovoriti. Oseba se je počasi naučilas pomočjo misli prek računalnikaproducirati na zaslon črke ali zvoke– torej je ponovno »spregovorila«.Gre torej za tehnologijo nevronskihprotez ali nevročipov.

Simon Brežan, dr. med., zlatimaturant, tudi dobitnikštudentske Prešernove nagrade zaraziskovalno delo in mednarodnihštipendij, avtor ali soavtor več kot30 znanstvenih alipoljudnoznanstvenih člankov,odhaja na nadaljnji podiplomskidoktorski študij kognitivnenevroznanosti v tujino.

»Ljudje bi se morali zavedati, da izmožganov (in samo iz možganov)izvirajo naši užitki, smeh in šale,pa tudi bridkosti, bolečine, bolestiin strahovi.«Hipokrat, 5. st. p.n.š.

Znanstveniki želijo tehnologijorazširiti na zavest, spomin, zazna-vanje, čustva – kar bo zelo uporab-no na primer za psihiatrične in ne-vrološke bolnike: spoznali bi lahkonjihov mentalni svet, zaznavalispremembe še pred očitnimi simp-tomi in bolezni tako predčasno od-krivali, bolje razumeli in zdravilioziroma v nekaterih primerih tudi(lažje) preprečevali.

Najbolj fantastična špekulacija,ki pa ni brez podlage, pa je, da se bodalo nekoč misli ne samo brati alispreminjati, ampak verjetno celoumetno ustvariti in jih prenesti,»vsaditi« ljudem ali digitalno na či-pe, oziroma »prežarčiti« na daljavo– kajti misli so skrite v dinamiki na-ših možganskih valov.

Kdaj se bo vse to zgodilo?Če logično sklepamo in če vemo,

da se je samo v zadnjih dvajsetih le-tih na področju možganov odkriloveč, kot prej v celotni zgodovini, bovsako leto in desetletje prinesloogromno.

Branje misli torej ni več znan-stvena fantastika. Kaj pa pomeni vetičnem smislu?

V celotni znanosti je temelj na-predka, da gledamo naprej, da ima-mo vizijo, da imamo upanje in voljospreminjati stanje, odkrivati ne-znano, nedokazano, kljub temu, dase nam nekaj zdi trenutno še nemo-goče. Legendarni revolucionar CheGuevara (ki je bil med drugim tudizdravnik), ki ga je filozof Sartreoznačil za eno najmarkantnejšihoseb v zgodovini, je rekel: »Smo re-alisti, uresničujemo nemogoče!«.Le če delaš tako, prihajaš do rezulta-tov, ki bi bili pred časom zgolj znan-stvena fantastika – pomislimo le,koliko »utopičnih« idej iz filmov inknjig se je že uresničilo.

Branje misli je seveda lahko etič-no sporno, toda namen večineznanstvenikov je kot vedno dobro-nameren. Glavni namen branja mi-sli je spoznati samega sebe in boljerazumeti delovanje možganov, nepa vdirati v intimni svet in nujnozasebnost drugega. Zato je treba pa-ziti, da posameznik vedno aktivnoin brez pritiskov pristane na tovr-stne poskuse, kajti zlorabe so vednomogoče; metodo razvija tudi ameri-ška vojska in obveščevalne službe!Dobro se sicer sliši, da bi lahko ime-li bistveno bolj zanesljive detektor-

je laži, nevarnost zlorab pa se skrivatudi v napovedovanju vedenja vna-prej – kajti potem ga je potencialnomogoče tudi usmerjati, kontroliratioziroma preprečevati (film Poseb-no poročilo). Tako imenovani ne-vromarketing pa izkorišča naše od-zive in preference možganov, da binam »vsilili« določene produkte, stovrstnim zavajanjem pa še poveča-li potrošniško mentaliteto.

Končno, vsak včasih potihem sa-njari, da bi lahko bral misli drugega,toda moramo se vprašati, kdo si že-li, da bi nekdo drug bral naše misli?Sreče ne bomo našli z branjem mislidrugih, temveč s poznavanjem inplemenitenjem svojih, sprejema-njem drugega ter z iskreno ljube-znijo do sočloveka.

Bi si z branjem misli lahko poma-gali pri čustvenih težavah, pri vzor-cih, ki se jih ne znamo rešiti? Nekdohrepeni po ljubezni, a se je boji, kerje od mame ni prejemal – se mu bodalo pomagati?

Ko bomo imeli dovolj znanja onevronskih mehanizmih pri ču-stvenih procesih, navadah, obsesi-jah, odvisnostih ipd. v možganih inko bomo znali dekodirati vse to priposamezniku, se bo zagotovo dalovplivati bolj kot do zdaj, tudi zaradiplastičnosti možganov in stalnesposobnosti spreminjanja samihsebe, nekaj pa je seveda tudi priro-jeni genetski notranji potencial.Menim, da se bo dalo še bolj spre-meniti slabe in škodljive, nepro-duktivne miselne, čustvene in dru-

Prof. dr. Vane Antolič, dr. med.

Foto

Dragica

Bošnjak

Stranski prerez hrbteničnega kanala, slikan z magnetno resonanco. Vidno jeizbočenje medvretenčne ploščice, ki pritiska na živčevje ter povzroča mišič-no slabost in motnje zaznavanja.

Intervju prof. dr. Vane Antolič, dr. med. o vzrokih in zdravljenju degenerativne bolezni hrbtenice

Operativni poseg le v skrajnih primerih,vrsto let pa si lahko pomagamo s pravimi vajami

Tudi v UKC Ljubljana so z metodo EEG koherence (delovanje možganov inkomunikacijo v njih lahko spremljajo v milisekundah) dosegli nekaj po-membnih rezultatov na področju »branja misli« in to objavili v tujini: V sode-lovanju IKN UKC Ljubljana in Fakultete za elektrotehniko in računalništvoUniverze v Ljubljani so s pomočjo posebne računalniške analize nevronskihmrež napovedali silo stiskanja prstov roke samo z branjem EEG signala mo-žganov. Pri nalogi delovnega spomina so uspeli tudi dekodirati, ali se bo pre-iskovanec odločil za odgovor da ali ne (0 ali 1).

Intervju kognitivni nevroznanstvenik Simon Brežan, dr. med., o osupljivih odkritjih delovanja možganov

Branje misli je branje možganov

Simon Brežan, dr. med.