236 1,1 1 evangelij po janezu 1 - eksegeza.neteksegeza.net/enew/images/evsebine/evangelij_po...238...

236

EVANGELIJ PO JANEZUPREDGOVOR

1 1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

6 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7 Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 10 Na svetu je bila

11 V začetku: prim. 1 Mz 1,1. V 1,1-5 evangelist verjetno privzema starejšo himno, ki ima za osnovo pripoved o stvarjenju v 1 Mz 1,1-31, zlo-govano v ritmu dveh glagolov: »Bog je rekel … in je nastalo«: Bog je ustvaril svet s svojo Bese-do (Ps 33,6-9; Mdr 9,1; Sir 42,15), posebej sve-tlobo nasproti teme (1 Mz 1,18), živa bitja (1 Mz 1,20-25) in človeka (1 Mz 1,26-27). Mogoče je, da je vrstici 1c-2a, ki sta obdani z redakcijsko po-novitvijo »pri Bogu … pri Bogu« in ki razbijata binarni ritem tega odlomka, dodal evangelist, da bi potrdil božanstvo Kristusa, učlovečene Be-sede (prim. 8,24+; 20,29; 1 Jn 5,20). V 1,9-18 se téma stvariteljske Besede razvija v sozvočju z Iz 55,10-11: poslana od Boga (1,9-11; 4,34+), v svet (1,9+), da ga oplodi (1,12+), s tem da mu razode-ne »resnico« (8,32+), se vrne k Bogu, potem ko je izvršila svoje poslanstvo (1,18; 13,3; 16,28). Nav-zočnost pri Bogu, vloga v stvarstvu, poslanje v svet, da tam poučuje človeštvo, ta skup tém zade-va tako Modrost kakor Besedo (Prg 8,22-36+; Sir 24,3-32; Mdr 9,9-12). V NZ je dejstvo učlovečenja (1,14+) omogočilo Janezu, da je spoznal osebno naravo te samostojno obstoječe in večne Besede (Modrosti). 3-4 nastalo: gr. glagol egéneto, ki ga prevajamo tako kot v 1 Mz 1,3, zelo dobro izraža

stvarjenje vsega a nihilo (prim. 17,24). Materija sama je bila ustvarjena. V svetopisemskem izro-čilu ni nobenega sledu metafizičnega dualizma, izključen pa je tudi vsak gnosticizem. – brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje. Tukaj je možna tudi drugačna postavitev ločil. V tem primeru beremo: brez nje ni nastalo nič. Kar je nastalo v njej, je bilo življenje. 5 a tema je ni sprejela: BJ prevaja: »in tema se je ni polastila« in razlaga: luč (Dobro, Beseda) uhaja prijemom teme (Zlo, moči zla; gl. 8,12+). Drugi prevajajo: »in tema je ni doumela« ali »je ni premagala« ali »je ni zadržala«. Gr. glag. ima namreč vse te pomenske odtenke. 6 Janez: gre za Janeza Krst-nika, ki je tu postavljen v nasprotje z Jezusom, v katerem je razodetje doseglo višek. – Prvotno so morale vrstice 6-8 stati neposredno pred vrstica-mi 19sl. 9 Ta vrstica se navezuje na vrstici 4-5: Beseda-luč (in ne Krstnik) je prihajala na svet (9,19; 12,46; prim. 6,14; 9,39; 11,27; 18,37), ker jo je tja poslal Bog (10,36; 17,28). Nekateri raje pre-vajajo: »… vsakega človeka, ki prihaja na svet«.10 svet: »svet« preprosto lahko pomeni ustvarje-no vesolje (17,5.24), vendar ima v skladu z ju-dovskimi izročili pogosto slabšalni pomen. Ker je podvržen Satanovi oblasti (12,31; 14,30; 16,11; 1 Jn 5,19), zavrača vero v Kristusovo poslanstvo

11

Jn 8,24+;10,30+

1 Mz 1,1-51 Jn 1,1-2

31 Kor 8,6

Kol 1,15-20Heb 1,1-3

5Jn 8,12+1 Jn 2,8

6Mt 3,1

7Jn 1,19-34.40+;

5,31+8

Jn 1,20 9

Mdr 7,26+1 Jn 1,5

101 Kor 8,6 Kol 1,16 Heb 1,2

EVANGELIJ PO JANEZU 1,1

sveto pismo.indb 236sveto pismo.indb 236 31.1.2011 10:25:2031.1.2011 10:25:20

237

in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 11 V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli. 12 Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. 14 In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice.

(16,8-11) in s svojim sovraštvom preganja Jezusa in njegove učence (15,18-19; 17,14), katerih luč razgalja njegovo sprevrženost (7,7; 3,19-21). Nje-gova hudobija je neozdravljiva (17,9), vendar ga bo Kristus premagal (16,33). Prim. slabšalni po-men »zemlje« v Raz 6,15; 13,3.8; 14,3; 17,2.5.8. Po judovskih izročilih bo temu slabemu svetu neke-ga dne sledil »prihodnji svet«; za Janeza je esha-tološki svet že navzoč »zgoraj« (8,23), pri Očetu (13,1), kjer Kristusovi učenci uživajo večno živ-ljenje (12,25). – Vendar nekatera druga besedila predstavljajo svet v bolj optimistični luči. Zmore verovati v Kristusa vpričo znamenj, ki jih ta izvr-šuje (12,19). Bog ga ljubi in je poslal svojega Si-na, da ga reši, s tem da mu dá življenje (3,16-17; 12,47; 6,33.51). Ker mu Kristus odvzema njegov greh (1,29), je odrešenik sveta (4,42). – Na svetu je bila: osebek tega in naslednjih stavkov je Bese-da (Lógos). 11 njeni: verjetno judovsko ljudstvo.12 Beseda je Božje seme (1 Jn 3,9; Lk 8,11), ki nas, ko jo sprejmemo, napravi za Božje otroke(1 Jn 3,1; 1 Pt 1,23; Jak 1,18). Po Jn 3,5-6 je naše novo rojstvo sad Duha (prim. Rim 8,14). – veru-jejo v njeno ime: vera v ime Besede, v Sinovo ime obstaja v priznavanju Sina in v zaupnem klica-nju njegove (po)moči. Ime izraža osebo (prim. 2,23; 3,18; 1 Jn 3,23; 5,13); vera je oklepanje Kri-stusa, ki ga priznavamo za Božjega Sina in pri-našalca polnosti razodetja. 13 in se niso rodili: branje v množini je izpričano v množici grških rokopisov. Različica: »in se ni rodil«. V apokrifni Henohovi knjigi 15,4 je očitek angelom, ki so se združili z ženskami po 1 Mz 6,1-5: »V krvi ženske ste se omadeževali in v krvi mesa ste spočeli in v krvi ljudi ste poželeli.« Branje v ednini, ki pozna to judovsko izročilo, hoče pokazati, da Jezus ni bil spočet kakor velikani s strani padlih angelov, ampak: »iz Boga« (prim. Lk 1,34-35). – iz krvi: po grških predstavah človek nastane iz očetove-ga semena in materine krvi. 14 meso: prim. 1 Jn

4,2; 2 Jn 7; Rim 1,3. – »Meso« označuje človeško naravo v njenem stanju slabotnosti in umrljivo-sti (1 Mz 6,3; Ps 56,5; Iz 40,6-8; Jn 3,6; 17,2). S tem ko je Božja Beseda oblekla našo človeško naravo, je privzela vse slabosti, vključno s smrtjo (Flp 2,6-8). Besedilo je najbrž odgovor na nauk doketov, ki so učili, da se je Beseda le navidezno učlovečila (1 Jn 4,2). – naselila db. ušotorila, gr. eskénosen, prim. skené, »šotor«. Namig na sve-ti šotor, hebr. miškán, ki je ob izhodu iz Egipta simboliziral Božjo navzočnost (2 Mz 26,1+); ta se je očitno pokazala z vdorom Božjega veliča-stva vanj ob njegovi postavitvi (2 Mz 40,34-35). Beseda, Edinorojeni iz Očeta, v katerem prebiva strahospoštljivo ime »Jaz sem« (2 Mz 3,14-15; Jn 8,24+), ki se blešči od tega veličastva, katero ima od Očeta, v novi zavezi uresničuje to Božjo nav-zočnost, ki zagotavlja odrešenje Božjega ljudstva (2 Mz 34,9). Resnično je Emanuel, »Bog z nami«, ki ga napoveduje Iz 7,14; Mt 1,23. – slavo: slava je bila jamstvo Božje navzočnosti (2 Mz 24,16+). Ni je bilo mogoče videti v njej sami (2 Mz 33,20+), vendar se je razodevala s čudežnimi deli, ki jih je izvrševal Bog v prid svojemu ljudstvu (2 Mz 15,7; 16,7). Enako bo z učlovečeno Besedo, ka-tere »znamenja« razodevajo njeno slavo (2,11+; 11,40) v pričakovanju najodličnejšega »zname-nja«, vstajenja (2,18-19; 17,5). Kakor je Božja sla-va odsevala na Mojzesovem obličju po teofaniji na Sinaju (2 Mz 34,29.35), tako je tudi Kristusovo obličje zablestelo ob spremenitvi (ki je podobna teofaniji na Sinaju; prim. Mt 17,1+) in njegovi učenci so tako mogli videti odsev njegove slave (Lk 9,32; 2 Pt 1,16-18). – polna milosti in resnice: obrazec, ki se nanaša na Besedo, je podoben ti-stemu v 2 Mz 34,6+: »bogat v dobroti in zvestobi« (v hebr. hésed in ’emét), v opredelitvi, ki jo Bog dá o samem sebi Mojzesu. Vladavini postave sledi vladavina neminljive Božje ljubezni, ki se razo-deva v Kristusu (1,17).

12Jn 1,18+

121 Jn 5,13

131 Jn 5,18

14Jn 17,5+Iz 40,51 Jn 1,1-3



238

15 Janez je pričeval o njej, klical in govoril: »Ta je bil tisti, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«

16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

JEZUSOVO DELOVANJE

1. OZNANILO NOVE OJKONOMIJE

A. UVODNI TEDEN

Pričevanje Janeza Krstnika19To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruza-lema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, 20je priznal in ni tajil, priznal je: »Jaz nisem Kristus.«

21In vprašali so ga: »Kaj torej? Si mar Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« 22Rekli so mu torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« 23De-jal je:

Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Zravnajte Gospodovo pot,

16 milost za milostjo tj. milost, ki ustreza milosti (ki je v edinem Sinu) ali milost (milost nove zave-ze) namesto (druge) milosti (milosti stare zave-ze). Drug prevod: »milost na milost«. 17 je prišla db. je nastala, se je zgodila; »resnica« za Janeza ni stvar misli, ampak stvar Božjega dogodka, njego-vega zgodovinskega prihoda v Jezusu Kristusu.18 Boga ni nikoli nihče videl: človek je absolutno nezmožen sam priti do neposrednega spoznanja Boga (5 Mz 4,12; Ps 97,2). K temu lahko le te-ži. – edinorojeni Bog razl. »edinorojeni Sin«: V SZ izraz »Božji sin« ni imel presežnega pomena in je lahko označeval: bodisi člane Božjega ljudstva (Oz 2,1), bodisi njihovega kralja (Ps 2,7; 2 Sam 7,14), bodisi preganjanega pravičnega, ki priča-kuje Božjo pomoč (Mdr 2,16-18; Mt 4,3+). Tudi Janez to sprejema (10,32-36) in zato se oprime izraza »edinorojeni« (1,14.18; 3,16.18; 1 Jn 4,9), ki ne dopušča nobenega dvoumja (prim. Prg 8,24).19 Judje: v Janezovem evangeliju ima ta izraz več

pomenov. Včasih označuje privržence judovstva, katerega obredi so razloženi bralcem poganske-ga izvora (prim. 2,6.13; 18,20 itd.); razlikujejo se od Samarijanov in poganov (prim. 4,9; 18,35). Najpogosteje pa ima beseda strokovni pomen in označuje Jezusu sovražne verske oblasti (8,37+), vélike duhovnike in farizeje: prim. 18,3 z 18,12 in 18,24.28 z 18.31). Včasih pa, končno, označuje farizeje, ki so bili sodobniki redakcije evangeli-ja in torej predstavljajo judovstvo po letu 70 na-sproti svojemu tekmecu krščanstvu: prim. 9,22 z 12,42. 20 Kristus ali Mesija. 21 Elija: glede pri-čakovane vrnitve Elija prim. Mal 3,22-23 in Mt 17,10-13. – prerok: na podlagi 5 Mz 18,15 (gl. op.) so Judje pričakovali Mesija kot novega Mojzesa (Preroka v odličnem pomenu, prim. 4 Mz 12,7+), ki bo stokratno obnovil čudeže iz Druge Mojze-sove knjige (prim. Jn 3,14; 6,14.30-31.58; 7,40.52; 13,1+; Apd 3,22-23; 7,20-44; Heb 3,1-11. Gl. tudi Mt 16,14+).

15=Jn 1,30

3,22+Zah 3,11Mt 3,11

16Ef 1,23;

3,19; 4,13

Kol 2,9-1017

Jn 1,21+Rim 5,21;

6,14 18

Jn 3,11+; 6,46;

17,6+2 Mz 33,20+

Sir 43,31Lk 16,22 Kol 1,15

1 Tim 6,161 Jn 4,12

19Jn 5,33

20Lk 3,15

Apd 13,2521

Mt 16,14+;17,10-13+

23Iz 40,3¦Mt 3,3Mr 1,3 Lk 3,4



239

kakor je rekel prerok Izaija.« 24Odposlanci pa so bili iz vrst farizejev. 25Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« 26Janez jim je odgovoril in rekel: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, 27tisti, ki pride za me-noj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih.« 28To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

29Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. 30Ta je tisti, o katerem sem rekel:

Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.

31In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodene Izraelu.« 32In Janez je pričeval in rekel: »Vi-del sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33In jaz ga nisem poznal; toda tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl, da se spušča Duh in ostaja nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ 34In jaz sem videl in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Prvi učenci 35Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učen-cev. 36Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje

25 Kristus ali Mesija. 28 v Betaniji (11,1.18) razl. »v Bet Abari«: pomeni »kraj prehoda«, kar spo-minja na prehod čez Jordan ob koncu izhoda iz Egipta (Joz 3). Janez krščuje še »onkraj Jordana«, vendar ta krst pokore pripravlja Božje ljudstvo na »prehod« v Obljubljeno deželo. 29 odjemlje: gr. glagol pomeni vzdigniti, zato lahko prevedemo vzeti nase, nositi ali odvzeti, odnesti, uničiti. Janez navadno uporablja besedo v tem zadnjem po-menu (prim. 2,16; 5,8-12; 10,18; 1 Jn 3,5). – greh sveta: »greh« (v ednini) je v tem, da ljudje nočejo priznati Kristusa za Božjega poslanca (15,22.24; 16,9; 8,21), njega, ki nam je prišel razodet »resni-co« (8,32+); to pomeni: »slepi« so do te mere, da ne vedo, kaj je Božja volja glede človeka (9,39-41; Mt 15,14; 23,16-26; Rim 2,17-24), in zavračajo novega Mojzesa (9,28-34). Kot trpeči Služabnik (Iz 42,1-4, prim. Jn 1,59+), ki ga prerok primerja jagnjetu, katero peljejo v zakol (Iz 53,7+), »nosi greh množic« in prosi zanje (Iz 53,4-5.10-12). Nekateri so zato mislili, da je izraz »jagnje« slab prevod hebrejskega izvirnika, ki pomeni tudi »služabnik«. – Janezovsko izročilo morda po-zna targumsko razlago »zvezanja« Izaka (1 Mz 22,2.6-9, prim. Rim 8,32) in vidi v Izaku predpo-dobo Kristusa (prim. Jn 3,16; 8,56). – Za Janeza je Jezus tudi velikonočno »Jagnje« (18,28+; 19,36), ki s svojo smrtjo prejme oblast nad ljudmi (12,31+; Raz 5,12) in torej odvzame »greh« sveta.

– Za Prvo Janezovo pismo je Jezus prišel odvzet naše grehe in grehe vsega sveta (1 Jn 2,2; 3,5).31 Izraelu: po judovskih izročilih je moral Mesi-ja, ki ga nič ni razlikovalo od drugih ljudi, ostati neznanec do dne, ko ga bo kot Mesija razkril Eli-ja, ki se bo vrnil na zemljo (Mal 3,23-24; Jn 5,35+). Na to témo spominjata vrstici 1,26.31 (prim. 7,27), ki sta si v starejši redakciji morda sledili.33 s Svetim Duhom: ker Duh počiva na njem (Iz 11,2; 42,1; 61,1), ga bo Kristus mogel posredovati drugim in tako uresničiti prerokbo Ezk 36,26-27 (prim. novo zavezo v Jer 31,31+). Vendar se bo to izlitje Duha zgodilo šele, ko bo Kristus »poveličan« (7,39; prim. 20,22-23) ali »povišan« na Božjo de-snico (Apd 2,33) na binkoštni dan (Apd 1,5; 2,4).34 Božji Sin: po uskladitvi z Mt 3,17. Namesto Sin imajo nekateri rokopisi različico Izvoljenec: namig na Iz 42,1+ (prim. Lk 9,35; 23,35): Jezus je Služabnik, na katerega je Bog položil svojega Duha (prim. 1,29). Janez predstavi podatke pri-povedi o Kristusovem krstu (Mr 1,9-11); tisti, ki vidi prihajati Duha, ni več Jezus, ampak Krstnik; za Kristusa ne pričuje več glas iz nebes, ampak Krstnik (prim. 1,31+). 35-36 Ti dve vrstici in vr-stica 33a sestavljajo dvojnico z vrsticama 29 in 31a. Izhajajo iz dveh vzporednih janezovskih iz-ročil, evangelist pa jih je zlil v eno. Možno je, da se je vrstica 15, dvojnica vrstice 30 zunaj sobese-dila v prologu, prvotno brala za vrsticama 35-36.

25Jn 1,21 Mt 21,11

26Mt 3,6+;7,27+

27Mr 1,7vzp.

28Jn 10,40

291 Sam 9,171 Jn 3,5

30Jn 1,1+;8,58Mt 3,11

32Iz 11,2; 61,1Mt 3,16vzp.Mr 1,10 Lk 3,22

33Jn 3,5Mt 3,11+

34Iz 42,1Mt 4,3 Lk 9,35;23,35

35Jn 1,29

36Jn 1,29.42



240

Božje!« 37Tista dva učenca sta slišala, kar je rekel, in šla za Jezusom. 38Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je rekel: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« 39Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in vi-dela, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure.

40Eden izmed dveh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezu-som, je bil Andrej, brat Simona Petra. 41Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pome-ni Kristus). 42Privedel ga je k Jezusu. Jezus se je ozrl nanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa«, kar pomeni Peter.

43Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« 44Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andreje-vega in Petrovega mesta.

45Filip je našel Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o kate-rem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« 46Natánael mu je rekel: »Iz Nazareta more biti kaj dobre-ga?« Filip mu reče: »Pridi in poglej!« 47Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Glejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« 48Natánael mu je rekel: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odgovoril in rekel: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvi-nim drevesom, sem te videl.« 49Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« 50Jezus je odgovoril in mu rekel: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še kaj večjega kot to boš videl.« 51In rekel mu je: »Resnično, resnično,

37 Prim. Mr 1,18. Janezovska pripoved o poklicu Petra in Andreja ima s pripovedjo v Mr 1,16-18 = Mt 4,18-20 (ki je Lk ne pozna) skupen samo izraz »odšla za Jezusom«, značilen za učenca. Zdi se, da janezovsko izročilo zasluži prednost. V Mar-kovem in Matejevem evangeliju je poklic Petra in Andreja posnetek poklica Jakoba in Janeza, ki ponuja prvotnejše poteze. 39 okrog desete ure tj. okrog štirih popoldne. Vsa pripoved je stilizirana, da opiše položaj Kristusovega učenca. Nekdaj je bilo treba iskati Boga, da si ga našel (5 Mz 4,29; Iz 55,6), pri Janezu pa je Kristus tisti, ki ga moramo »iskati« in »najti« (v. 38 in 41, prim. Mt 7,7-8); in ker učenec »hodi za« Jezusom (v. 37-38), pride tja, kjer stanuje (v. 39; prim. 12,26; 14,3; 17,24). Judje, ki zavračajo vero v Jezusa, so nasprotje učencev (7,34; 8,21; prim. Oz 5,6; Prg 1,28). 40 za Jezu-som dodano. – Drugega učenca so pogosto isto-vetili z apostolom Janezom. Toda mar ne bi bil to prej Filip, običajni Andrejev tovariš (6,7-9; 12,21-22), ki se bo spet pojavil od vrstice 43 dalje? K te-mu navaja tekstna različica vrstice 41: »Ta, prvi, sreča ...« Po 1,7 bodo vsi verovali zaradi Krstni-kovega pričevanja, najprej Andrej in Filip (1,35-37), nato po njuni zaslugi semitski svet (1,41-42; 1,45-49), zatem poganski svet (12,21-22). 42 Si-mon: Jezus skrivnostno pozna vse, ki se mu pri-bližajo (1,48; 2,25; 4,16-19). Ko je dal Simonu novo ime (aram. Kefá, gr. Pétros), mu je pode-lil novo poslanstvo (Mt 16,18; prim. 1 Mz 17,5).

43 Jezus dodano; osebek ni jasno določen. Lahko gre za Jezusa, pa tudi za Andreja ali Petra, na ka-terega se Jezus obrača v prejšnji vrstici. Tako bi videli verigo učencev, ki drug drugega pritegujejo k Jezusu. 44 Betsajde prim. Mt 11,21+. 48 pod smokvinim drevesom: verjetno namig na življe-nje, posvečeno preučevanju Svetega pisma. Izraz je dobro znan tudi v rabinskem slovstvu, kjer se smokvino drevo primerja z drevesom spozna-nja dobrega in hudega. – sem te videl: poznanje skritih stvarnosti je ena od značilnosti prerokov (4,16-19; Lk 7,39). Natánael tedaj spozna, da je Jezus Prerok-Kralj (prim. 6,14-15), o katerem mu je govoril Filip (1,45; prim. 5 Mz 18,18). O tem Kristusovem nadnaravnem védenju prim. še: 2,24sl.; 6,61.64.71; 13,1.11.27.28; 16,19.30; 18,4;21,17. 49 Božji Sin: tukaj preprosto mesijanskinaziv, podobno kot »Izraelov kralj« (prim. Mt 4,3+).51 Te Jakobove sanje (1 Mz 28,10-17) se bo-do uresničile, ko bo Sin človekov »povzdignjen« (3,14+). – nad Sinom človekovim: kakor v sinop-tikih se tudi v Janezovem evangeliju Kristus ime-nuje Sin človekov. Vendar je njegov eshatološki vidik, kakor ga ima v mislih Dan 7,9-15 in ka-kor ga napoveduje Jezus v sodnem procesu pred vélikim zborom (Mr 14,62; Mt 26,64), v Janezo-vem evangeliju prisoten že zdaj: zaradi Jezusove navzočnosti na zemlji so nebesa odprta (Iz 63,19; Mr 1,10; Lk 2,9-13) in občestvo z Bogom postaja za verujoče trajna resničnost.

38Jn 1,49 Mt 23,7

41Jn 4,25

1 Sam 2,10Ps 2,2

Dan 9,25 42

Jn 21,15-17Mt 16,18-19+

Mr 3,1644

Jn 12,21 Mt 9,9

45Jn 1,21+;

5,39+5 Mz 18,18+Apd 26,22+

46Jn 7,41-42.52 Mt 13,54vzp.

47Ps 32,2

48Rim 2,29

49Jn 6,15;

12,13 51

1 Mz 28,10-17

Mt 8,20+



241

povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim.«

Svatba v Kani

2 1Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. 2Na svatbo pa so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci.

3Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« 4In Je-zus ji je rekel: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« 5Nje-gova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«

6Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; dr-žali so po dve ali tri mere. 7Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. 8Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 9Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je starešina poklical ženina 10in mu rekel: »Vsak človek postreže naj-prej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 11Tako je Jezus v Kani Galilejski naredil prvo od znamenj in razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj. 12Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.

21 Tretji dan: tri dni po srečanju s Filipom in Na-tánaelom; evangelij se tako začenja s celotnim tednom, naštetim skoraj dan za dnem, in se dopolni z razkritjem Jezusovega veličastva. Tre-tji dan pa ima tudi teološki pomen in kaže na veliko noč: v Kani je Jezus razkril del tega, kar je v polnosti razodel na veliko noč; že za prve kristjane je bil tretji dan drug izraz za veliko noč (prim. veroizpoved: tretji dan od mrtvih vstal). – Jezusova mati: Marija je navzoča pri prvem ču-dežu, ki razodene Jezusovo slavo ali veličastvo, in znova pod križem (19,25-27). Po očitnem na-menu se več potez ujema v obeh prizorih. 4 Kaj imam s teboj db. Kaj meni in tebi?, precej pogost semitizem v SZ (Sod 11,12; 2 Sam 16,10; 19,23;1 Kr 17,18 itd.) in v NZ (Mt 8,29; Mr 1,24; 5,7; Lk 4,34; 8,28). Uporablja se, ko hočemo preprečiti poseg, ki se zdi nepravšen, ali tudi komu sporo-čiti, da nočemo imeti opravka z njim. Sobesedilo sámo omogoča določitev natančnega odtenka. Tukaj Jezus ugovarja svoji materi z razlogom, da »njegova ura še ni prišla«. – žena: ta naslovitev, nenavadna za sina, ki se obrača na svojo mater, se bo ponovila v 19,26, kjer se njen pomen raz-jasni kot spomin na 1 Mz 3,15.20: Marija je nova Eva, »mati živih«. – Moja ura še ni prišla ali Še ni prišla moja ura?: Jezusova »ura« je ura njegovega poveličanja, njegove vrnitve na Očetovo desnico. Evangelij zaznamuje njeno bližanje (7,30; 8,20; 12,23.27; 13,1; 17,1). Ker jo je določil Oče, se ne more prehiteti. Čudež, dosežen po Marijinem

posredovanju, pa bo vendar simbolna napoved te ure. 10 ljudje dodano. 11 naredil prvo od zna-menj db. storil začetek znamenj: kakor Mojzes(2 Mz 4,1-9.27-31) mora Jezus delati »znamenja« v dokaz, da ga je poslal Bog, kajti samo Bog more imeti v oblasti naravne zakone (Jn 3,2; 9,31-33). V svojem zemeljskem življenju jih bo naredil šest (2,1.11; 4,46.54; 5,2sl.; 6,5.14; 9,1.16; 11,1sl.; prim. 12,18); zadnje je obuditev Lazarja, ki je predpodoba njegovega lastnega vstajenja, zna-menja v najodličnejšem pomenu (2,18-19; prim. 10,17-18). Ta znamenja in veliko drugih, ki niso izrecno opisana, morajo vzbuditi vero v Kristu-sovo poslanstvo (2,23; 4,45; 6,2; 7,31; 10,40-42; 20,30-31). Vendar se prvi del evangelija sklene z razočarano pripombo (12,37). V 4,48 (prim. 20,25.29), verjetno poznejše redakcije, Jezus oči-ta svojim sogovornikom, da potrebujejo »zname-nja« za vero. Če odmislimo to besedilo, besedo »znamenje« uporablja evangelist v zvezi z Jezu-som; Jezus sam pa govori o »delih«, tako o svojih (5,36+) kot o delih učencev (14,12). 12 dol: od Kane dalje se pokrajina spušča proti Genezare-škemu jezeru, ki leži 208 m pod morsko gladino. Ta odhod v Kafarnáum, tako slovesno oznanjen, se zdi brezpredmeten. Številni avtorji so mnenja, da je bila v prvotnem dokumentu, ki ga je privzel evangelist, pripoved 4,46b in naprej neposredno nadaljevanje te vrstice (prim. 4,46a+). Ta rešitev bi zbližala vzporedne formulacije v 2,11 in 4,54. – bratje: brat v semitskih jezikih lahko pomeni bližnjega ali daljnega sorodnika.

21

Jn 1,29.35.43; 2,11; 4,46; 21,2Mt 12,46

2Jn 1,40-49; 2,12.17.22; 3,224Jn 7,6.8.30; 8,20; 19,261 Mz 3,15.20Mt 8,29Raz 12,1

51 Mz 41,55Mt 12,46

6Mr 7,3-4

9Jn 4,46

10Mt 26,29vzp. Lk 5,37-39vzp.

11Jn 1,14+;4,54;12,372 Mz 4,30-31Iz 66,19

12Jn 2,2Mt 4,13;12,46+Apd 1,15+



242

B. PRVA VELIKA NOČ

Jezus očisti tempelj (Mt 21,12-13; Mr 11,11.15-17; Lk 19,45-46)13Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. 14V tem-plju je našel prodajalce volov, ovc in golobov in menjalce denarja, ki so sedeli tam. 15In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja sku-paj z ovcami in voli. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, 16prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mo-jega Očeta ne delajte tržnice!« 17Njegovi učenci so se spomnili, da je zapisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva.

18Judje so odgovorili in mu rekli: »Kakšno znamenje nam poka-žeš, ker takó delaš?« 19Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tem-pelj in v treh dneh ga bom postavil.« 20Judje so tedaj rekli: »Šestinšti-rideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« 21On pa je govoril o templju svojega telesa. 22Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

Jezus v Jeruzalemu 23Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi začeli ve-rovati v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal. 24Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal 25in ker ni potrebo-val, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Pogovor z Nikodémom

3 1Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. 2Ta je prišel ponoči k Jezusu in mu rekel: »Rabi,

vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« 3Jezus je odgovoril in mu rekel:

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«

14 templju: gr. izraz v Janezovem evangeliju oz-načuje tempeljski »dvor poganov«. 19 Kristus v Janezovem evangeliju rad uporablja besede, ki poleg svojega naravnega pomena (ki ga njegovi sogovorniki edinega razumejo) zmorejo nositiše kak drug, nadnaraven ali prenesen pomen(prim. 2,21: tempelj; 3,3: prerojenje; 4,15: živa vo-da; 4,32: hrana; 6,34: živi kruh; 7,35: iti k; 8,33+: sužnost; 11,11sl.: zbuditi; 12,34: povzdigniti; 13,9: umiti; 13,36sl.: odhajati; 14,22: razodeti se). Odtod zaničevanje, ki daje Kristusu priložnost, da razvije svoj nauk (prim. 3,11). 20 Šestinštiri-deset let: obnova templja se je začela leta 19 pr.

Kr. To postavlja prizor v veliko noč leta 28. 23 v njegovo ime tj. vanj.

31 Nikodém: član vélikega zbora, ki bo previdno branil Jezusa (7,48-52; 12,42) in sodeloval pri nje-govem pogrebu. 3 od zgoraj: Janez uporablja gr-ško besedo ánothen, ki pomeni tudi »znova, od začetka« (prim. 3,7.31). – Božjega kraljestva: v Janezovem evangeliju poleg vrstice 5 edini pri-mer tega izraza, ki je pogost v sinoptikih (gl. Mt 4,17+). Judovskemu pojmu Božjega kraljestva ustreza pri Janezu »življenje« ali »večno življenje«.

13Neh 13,7sl.

15Mal 3,1-4

16Zah 14,21

Mt 21,12 Lk 2,49

17Ps 69,10

18Jn 6,30

Mt 12,38 Mr 8,11

1 Kor 1,2219

Mt 26,61+;27,40

Mr 14,58; 15,29

Apd 6,14 20

Jn 1,19Mt 12,6+.38-

4021

Jn 1,14+22

Jn 5,39+;14,26+

Rim 4,2423

Jn 7,48.50-52;12,42-43

24Jn 1,48+

25Jn 1,42.47;

6,61.64; 13,11

Mt 9,4

31

Jn 7,26.50-52;12,42-43;

19,39 Lk 18,18

2Jn 2,11+

Apd 2,22; 10,38

3Jn 1,12+Mt 18,3Mr 9,47

Lk 18,182 Kor 5,17

1 Pt 1,23



243

4Nikodém mu je rekel: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič iti v telo svoje matere in se roditi?« 5Jezus je odgovoril:

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. 6 Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7 Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. 8 Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

9Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« 10Je-zus je odgovoril in mu rekel: »Ti si učitelj v Izraelu, pa tega ne veš?

11 Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. 12 Če ne verujete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? 13 Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. 14 In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,

5 Če se kdo ne rodi: vrstice 6-8 kažejo, da pouda-rek ni na vodi, ampak na Duhu. Pri prerokih in v Kumranu je voda pogost simbol Duha (prim. Iz 44,3; Ezk 36,25+.27; Zah 12,10; 13,1; 14,8). Te-matiko ponovnega rojstva srečamo še v Tit 3,5;1 Pt 1,23; 1 Jn 2,29; 3,9; 4,7; 5,1. 8 Veter: stari so ra-di primerjali skrivnostno delovanje vetra s skriv-nostnostjo Božjega delovanja (Prg 30,4; Prd 11,5; Sir 16,21). Povezovanje je toliko bolj naravno, ker ista hebr. in gr. beseda pomeni veter in duh.11 kar smo videli: to, kar je Kristus videl pri Očetu (8,38; prim. 3,31-32, kar je dvojnica 3,11-13). Kri-stus se lahko tako izraža, ker je učlovečena Bese-da (1,14.18). Obrazec »slišati od Očeta« (8,26.40; 15,15) ni tako močan in bi se lahko uporabil za navadnega preroka. 12 o zemeljskih stvareh … o nebeških: zemeljske stvari pomenijo dogaja-nje na svetu (rojevanje ljudi za življenje po Sve-tem Duhu); toda Nikodém se mora odpreti tudi skrivnosti Jezusovega božjega sinovstva in njego-vega povišanja na križ. 13 Nihče ni šel v nebesa: ne gre za vnebohod (glagol v pretekliku). Kristus namiguje na takšna besedila, kot so 5 Mz 30,12;

Bar 3,29; Prg 30,4; prim. Rim 10,6; ker je prišel iz nebes, nam lahko razodene skrivnosti Božje vo-lje (prim. Mdr 9,16-17). 14 Sin človekov: v Dan 7,13-14+ se »Sin človekov« povzpne k Bogu, da bi tam prejel kraljevsko čast. Za Janeza mora bi-ti Sin človekov »povzdignjen« na križ (3,14; 8,28; 12,34), vendar je to prvi korak, ki ga bo popeljal k Bogu (12,33+), v poveličanje (12,23; 13,31; prim. 1,51+), kjer bo kraljeval, potem ko bo vrgel s pre-stola vladarja tega sveta (12,31-32). Ko se bo Sin človekov povzpel v nebesa, bo samo znova zase-del svoje lastno mesto (6,62), znova našel svoje veličastvo, ki ga je imel pred stvarjenjem vesolja (17,5; prim. 3,13; 1,14+). – V tej miselni smeri lahko razumemo vzporednico med 3,14-15 in4 Mz 21,4-9. Hebrejci so morali pogledati brona-sto kačo, ki jo je Mojzes postavil za »znamenje«, da bi jim Bog odpustil njihov greh (v. 7) in bi mogli ostati pri življenju (v. 9). Tako bomo zara-di povzdignjenja Sina človekovega na križ mogli spoznati, da se je lahko potegoval za Božje ime »Jaz sem« (8,24+), in se torej izognili temu, da bi umrli zaradi grehov. Verovati v »povzdignjenega«

4Jn 2,19+

5Jn 1,33+;3,3Iz 44,3Ezk 36,25-27 Mt 3,5;19,24; 21,31 Ef 5,26Tit 3,5

6Jn 1,14+;6,631 Mz 6,31 Kor 15,44-50

71 Kor 15,44-50

8Jn 8,14+Ps 78,39;135,7Prd 11,5Iz 32,15;44,3;59,21Ezk 37,9Jl 3,1-2

10Ezk 11,9Lk 2,46; 5,17 Apd 5,34

11Jn 3,32

12Jn 6,60-62Mdr 9,16-17Flp 3,19sl.

13Jn 1,18;20,17+5 Mz 30,12 Prg 30,4Mt 8,20Apd 2,34Rim 10,6Ef 4,8-9

14Jn 8,28;12,32.344 Mz 21,4-9Mdr 16,5-7Mt 8,20



244

tako mora biti povzdignjen Sin človekov, 15 da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje. 16 Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. 18 Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že obsojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. 19 Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. 20 Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. 21 Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči; tako se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Jezusovo delovanje v Judeji. Zadnje Krstnikovo pričevanje 22Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko vodá. Ljudje so prihajali in se dajali kr-stiti. 24Janeza namreč še niso vrgli v ječo.

25Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpra-

Sina človekovega pomeni verovati v ime edino-rojenega Božjega Sina (3,18), pomeni torej vero-vati v ljubezen Očeta, ki je dal svojega lastnega Sina, da bi bili rešeni (3,16 in vzporednica 1 Jn 4,9-10; prim. Rim 8,32). Če ne verujemo, da je Sin človekov Edinorojeni, kako naj bi spoznali Oče-tovo ljubezen do nas? Najhujši greh je ne več ve-rovati v Ljubezen. 16-21 Te vrstice imajo vzpo-rednico v 12,46-50. Ista janezovska téma (prihod luči na svet, prim. 3,19; 12,46) se je razvila na dva različna načina. Tukaj je Jezus predstav-ljen kot Božji Sin (v. 17), njegov Edinorojeni(v. 18). V 12,46-50, ki razlaga 5 Mz 18,15.18, pa je Jezus preprosto predstavljen kot novi Mojzes.18 v ime ... Sina tj. v Sina 21 se ravna po resni-ci db. dela resnico. 22 krščeval: krst, istoveten

s tistim, ki ga je podeljeval Janez Krstnik (Apd 19,1+); Jezus je bil verjetno eden njegovih učen-cev po 1,15.30 (učenec je hodil za učiteljem) in po 3,30 (naziv »rabi« pomeni »moj véliki«; Janez prepušča naziv »véliki« Jezusu). Sinoptiki ne po-vedo ničesar o tej Kristusovi dejavnosti, izpod-bija pa jo tudi glosa v Jn 4,2. 23 v Enónu: verje-tno v Ain Farahu, severovzhodno od današnjega Nablusa. Krstnikova dejavnost sredi Samarije pripravlja spreobrnjenje Samarijanov (4,36-38; prim. 4,1+). Bizantinsko izročilo bo postavilo Enón v Jordansko dolino, nekaj kilometrov juž-no od Skitopolisa. 25 nekim Judom razl.: »Judi«. Najbrž spremenjeno besedilo. Najbrž so brali: »Jezusom« ali »Jezusovimi učenci«. – glede očišče-vanja: verjetno glede krsta.

15Jn 1,21+;

12,32+1 Jn 5,11-13

161 Mz 22

Mt 21,37vzp.Rim 8,32

1 Jn 4,917

Jn 1,1+9+;4,34+;12,47

Lk 19,10Apd 4,12

2 Kor 5,191 Jn 4,14

18Jn 1,18+;

2,23;5,24

Mr 16,16 1 Jn 4,9

19Jn 1,9+;

8,12+1 Jn 1,7

20Jn 7,7

Job 24,13-17Ef 5,13

21Jn 8,32+Tob 4,6

Mt 5,14-161 Jn 3,19

22Jn 4,1-2

24Mt 3,6+Lk 3,20

25Jn 2,6



245

vljanje glede očiščevanja. 26Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, glej, ta krščuje in vsi hodijo k njemu.« 27Janez je odgovoril in rekel:

»Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes.

28Vi sami ste mi priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Kristus, temveč sem poslan pred njim.‹

29 Kdor ima nevesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati. 31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar njegovega pričevanja nihče ne sprejme. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.«

28 Kristus ali Mesija. 29 Kdor ima nevesto, je že-nin: poročna podoba se v SZ navezuje na odno-se med Bogom in Izraelom (Oz 1,2+). Jezus si jo je prilastil (Mt 9,15vzp.; 22,1sl.; 25,1sl.). Pavel jo je spet privzel (Ef 5,22sl.; 2 Kor 11,2). Jagnjetova svatba (Raz 19,7; 21,2) se je že začela v mesijan-skem veselju (tukaj v. 29, prim. 2,1-11). – poslu-ša tj. sliši in obenem uboga. 31 je nad vsem ali je nad vsemi manjka v pomembnih rokopisih.34 kajti on ne daje Duha na mero ali ki mu daje Duha brez mere: osebek stavka je verjetno Bog, lahko pa tudi tisti, ki ga je Bog poslal, Jezus; Ja-nez tako razlikuje Jezusa od prerokov, ki so bili

le delno deležni Božjega Duha (prim. Heb 1,1).35 mu je vse dal v roko: po Očetovi volji je vse »v roki«, v oblasti Sina (3,35; 10,28-29; 13,3; 17,2; prim. 6,37-39; Mt 11,27; 28,18); v tem je temelj njegove kraljevske oblasti (12,13-15; 18,36-37), ki jo bo razodel na dan svojega »povzdignjenja« (12,32+; 19,19; Apd 2,33; Ef 4,8), medtem ko se bo kraljevanje vladarja tega sveta končalo (12,31).36 Vera, ki je človekovo zaupno oklepanje osebe Sina, je edini pogoj za prejem večnega življenja; odklonitev vere pa, nasprotno, pušča človeka brez zaščite pred sodbo ali Božjo jezo.

261,32 Mt 23,7

27Jn 19,111 Kor 4,7Heb 5,4Jak 1,17

28Jn 1,19-27Mal 3,1Mt 11,10

29Mt 9,15+

31Jn 8,23 Mt 28,18 1 Kor 15,471 Jn 4,5

32Jn 3,111 Jn 5,10

33Jn 7,28;8,261 Jn 5,10

34Jn 1,1+.32;3,11+ Mt 12,18 Lk 4,18 Apd 1,2; 10,38

35Jn 5,20Mt 11,27;28,18

36Mt 3,7+Ef 5,6



246

Jezus pri Samarijanih

4 1Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – 2čeprav Jezus sam ni krščeval, am-

pak njegovi učenci –, 3je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. 4Mo-ral je iti skozi Samarijo. 5Prišel je torej v samarijsko mesto, imenova-no Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. 6Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k stu-dencu. Bilo je okrog šeste ure.

7Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« 8Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrane. 9Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, ki sem Samarijanka, naj ti dam piti?« (Judje namreč nimajo stikov s Samarijani.) 10Jezus je odgovoril in ji rekel:

»Če bi poznala Božji dar in vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«

11Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je glo-bok. Od kod imaš torej živo vodo? 12Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13Jezus je odgovoril in ji rekel:

»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda,

41-42 Po mnenju številnih avtorjev naj bi bila pr-votna pripoved predelana s postranskimi prvina-mi (to pa ne pomeni, da so nezanimive), zlasti s posegom učencev (v. 8.27.31-38) in s poukom o bogočastju v duhu (v. 20-24 ali celo 20-26). Za nekatere je prav tako drugoten pogovor o živi vo-di (v. 10-15). Sestava prvotne pripovedi se tedaj jasno pokaže. Njen okvir sestavljajo vrstice 5-7 in 28-30b.40, ki se literarno navdihujejo pri 1 Mz 24,13-14 (prim. 24,43 in 24,28-32). Središče (4,16-18+) je namig na 2 Kr 17,24sl. in Oz 2,18-19; iz-vor napol malikovanja Samarijanov in napoved njihovega spreobrnjenja. Srečanje pri vodnjaku je uvod v sklep poroke (prim. tudi 1 Mz 29,1sl.; 2 Mz 2,15sl.); če se bo Samarija spreobrnila, bo obnovila svojo zakonsko vez, ki jo je združeva-la z Bogom (Oz 1,2+). 1 Jezus razl.: »Gospod«.5 Sihár: bodisi starodavni Sihem (v aramejščini Sihara) bodisi današnja vas Askar ob vznožju gore Ebál, kak kilometer oddaljena od »Jakobo-vega vodnjaka«. Ta vodnjak ni omenjen v 1 Mz.

6 studenec teče po dnu vodnjaka in je globok pri-bližno 32 metrov. SZ ga ne omenja. – šeste ure tj. poldneva. 9 Besedilo v oklepaju manjka v neka-terih rokopisih. – Judje so sovražili Samarijane (Sir 50,25-26; Jn 8,48; Lk 9,52-55, prim. Mt 10,5; Lk 10,33; 17,16) in razlagali njihov izvor (2 Kr 17,24-41) s prisilno naselitvijo petih poganskih plemen, ki so deloma ostala zvesta svojim bogo-vom; te bogove simbolizira »pet mož« iz vrstice 18.10 vedela dodano. – žive vode db. vode življenja.14 vode, ki teče v večno življenje: namig na Prg 18,4 (Septuaginta): »Globoka voda je beseda v človekovem srcu, reka, ki teče, izvir življenja« (prim. Iz 58,11). Voda, ki jo daje Kristus, je torej njegova beseda, njegov nauk, poln Božje modro-sti (Sir 15,3; 24,21; Iz 55,1-3). Kdor ohranja to be-sedo, ne bo nikoli videl smrti (Jn 8,51), živel bo na veke (12,50; 5 Mz 30,15-20; Prg 13,14). V 7,37-39 voda simbolizira Duha (prim. Iz 44,3; Jl 3,1). Janez z živo vodo verjetno označuje celoto Jezu-sovega razodetja, poleg tega pa ima zanj simbo-lizem vode tudi zakramentalni, krstni sopomen.

41

Jn 3,222

Jn 2,2;3,22.26

1 Kor 1,17 5

4,121 Mz 33,18-

20;48,21-22+Joz 24,32

Lk 9,52-55 6

Jn 19,145 Mz 33,28

71 Mz 24,20

Iz 12,38

Jn 19,289

Lk 10,29-37;17,11-19

Apd 10,28 10

Jn 2,19+;3,16;

Apd 8,20+Raz 7,17;

21,6; 22,1

11Jn 6,31-32

12Jn 8,53

14Jn 6,3;

7,37-39Iz 58,11



247

ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

15Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sèm zajemat.« 16Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svo-jega moža in pridi sèm.« 17Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹, 18kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To, kar si povedala, je res.« 19Žena mu je rekla: »Gospod, vidim, da si ti prerok. 20Naši oče-tje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« 21Jezus ji je rekel:

»Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici; prav takšnih častilcev si namreč želi Oče. 24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

25Žena mu je rekla: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko ta pride, nam bo vse razkril.« 26Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govo-rim s teboj.«

27Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žen-sko, vendar nobeden ni rekel: »Kaj bi rad?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28Tedaj je žena odložila svoj vrč, tekla v mesto in pripovedovala lju-dem: 29»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem sto-rila. Kaj, če je on Kristus?« 30Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

18 pet mož: petero mož simbolizira bogove, ki jih je uvozilo pet poganskih plemen po 2 Kr 17,24. Bog Kánaancev se je imenoval Baal, vendar je to ime postalo splošno ime za oznako vseh lažnih bogov. V semitskih jezikih pa beseda bá‘al pome-ni tudi (zakonskega) moža; tukaj bi torej imeli besedno igro, ki je v grščino neprevedljiva in naj bi ponavljala Oz 2,18-19, besedilo, ki napoveduje spreobrnjenje Samarije. 20 Boga dodano. – na tej gori: gora Gerizím, na kateri so Samarija-ni sezidali tempelj, ki je tekmoval z jeruzalem-skim. Janez Hirkan ga je porušil leta 129 pr. Kr.23 v duhu in resnici: Duh (14,26+), počelo nove-ga rojstva (3,5), je tudi počelo novega bogočastja,

duhovnega bogočastja (prim. 2,20-21+ in Rim 1,9+). To bogočastje je »v resnici«, ker samo ono ustreza razodetju, ki ga Bog uresničuje po Jezusu.25 razkril: raje kakor »oznanil«. V apokaliptič-nem jeziku ta glagol pomeni »razkriti«, »razloži-ti« (prim. Dan (Teodotion) 2,2.7.11; 5,12.15; 9,23; 10,21; 11,2; prim. tudi Jn 16,13-15). 26 Jaz sem: Jezus s tem ne priznava in razodeva le svojega mesijanstva, temveč skrivnostno obrača na-se Božje ime (2 Mz 3,14). 28 tekla: prim. 1 Mz 24,28. Pripoved nam živo stopi pred oči, če vrstici 28-29 povežemo z vrsticami 16-18 (prim. 4,1+). – Različica: »odšla«, matejevski glagol, ki ga dru-god Janez ne pozna. 29 Kristus ali Mesija.

15Jn 2,19+;6,34

17Jn 1,48+

19Mt 16,14+

205 Mz 12,5+

21Jn 4,23; 5,25.28; 16,32 Mal 1,11Apd 6,14 1 Tim 2,8

222 Kr 17,27-33Iz 2,3Rim 9,4-5

23Jn 8,32+

255 Mz 18,18-22

26Jn 8,24+;9,37Iz 52,6

27Jn 4,8

29Jn 4,17; 7,26 Mt 12,23



248

31Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« 32On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« 33Učenci so te-daj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« 34Jezus jim je rekel:

»Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. 35 Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, povem vam: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. 36 Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. 37 V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. 38 Jaz sem vas poslal, da boste poželi, za kar se niste trudili; drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

39Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj za-radi besede žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« 40Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. 41Zaradi njegove besede jih je še veliko več za-čelo verovati. 42Ženi pa so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično od-rešenik sveta.«

Jezus v Galileji 43Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. 44Jezus je sicer sam izpri-čal, da prerok nima časti v svojem domačem kraju, 45toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeru-zalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik.

34 ki me je poslal: kakor Mojzesa (12,49+), ka-kor Jeremija (10,36+) je tudi Jezusa poslal Bog, katerega imenuje »Tisti, ki me je poslal« (4,34; 5,23.24.30.37 idr.). Vse njegovo življenje je torej posvečeno izpolnjevanju volje tistega, ki ga je poslal (5,30; 6,38-40; prim. Ps 40,8-9; Heb 10,9), dokončanju Božjega dela, ki je odrešenje človeš-tva in podaritev večnega življenja (17,4). Ta po-korščina ga bo privedla do smrti (12,27; Lk 22,42; Rim 5,19) in zadnja beseda umirajočega Kristu-sa na križu bo spoznanje, da je »vse dopolnjeno« (19,28-30+). 35 žetev: duhovna žetev, katere pr-

venci so Samarijani, ki prihajajo k Jezusu (v. 30).41 Zaradi njegove besede: niso potrebni čudeži, da se oklenemo Kristusa in verujemo v njegovo poslanstvo (4,48), beseda, ki nam jo prinaša od Boga (12,49+), mora zadoščati, da nas prepriča (6,66-69; 15,22). 42 odrešenik sveta: v heleni-zirani Samariji so kot »odrešenike« označevali bogove in heroje. Janez edini uporablja to bese-dno zvezo (1 Jn 4,14), ki poudarja vesoljnost Kri-stusovega odrešenja. Postavljena je na konec te pripovedi in kaže na njeno simbolno razsežnost.

31Jn 1,38.49;

3,26; 9,2; 11,8

Mt 23,7; 26,25.49 Mr 9,5;

11,21 34

Jn 1,1+;6,38-40;

17,4;19,30

5 Mz 8,3+35

Mt 9,37-38Lk 10,2

Raz 14,1536

3,36 Ps 126,5-6

38Jn 17,18;

20,21Apd 8,14-17

39Jn 4,5.29-30

42Jn 1,9+

43Jn 4,40

44Mt 13,57vzp.;

16,14+45

Jn 2,23



249

Drugo znamenje v Kani. Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika (Mt 8,5-13; Lk 7,1-10)46Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolne-ga sina. 47Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je od-pravil k njemu in ga prosil, naj pride dol in mu ozdravi sina, ki že umira. 48Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« 49Kraljevi uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, pre-den moj otrok umre.« 50Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je veroval besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. 51Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu povedali, da njegov sin živi. 52Povprašal jih je, ob kateri uri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je vročica pustila.« 53Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.

54To, že drugo znamenje pa je Jezus naredil, ko je iz Judeje prišel v Galilejo.

2. DRUGI PRAZNIK V JERUZALEMU

(PRVA ZAVRNITEV RAZODETJA)

Ozdravljenje bolnega v kopeli Betésda

5 1Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. 2V Je-ruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje

Betésda in ima pet pokritih stebrišč. 3V njih je ležalo veliko bolnikov:

46-53 Številni avtorji menijo, da je ta epizoda prvotno sledila neposredno pripovedi o svat-bi v Kani. To je bil čudež, izvršen »na daljavo«, vendar je bil, kakor v vzporedni pripovedi v Mt 8,5-13, Jezus sam v Kafarnáumu (2,12+). Evan-gelist naj bi dodal vrstici 46a in 54b in nekoliko priredil besedilo, da bi ga prilagodil novi situa-ciji. 46 kraljevi uradnik tj. uradnik četrtnega oblastnika Heroda Antípa. 48 Ta vrstica je verje-tno evangelistova glosa; dodal je tudi vrstico 49, ki »ponavlja« podatek iz vrstice 47, da obnovi nit pripovedi. Ta očitek se slabo prilega očetu bolne-ga otroka, čigar približanje Jezusu že dokazuje vero (v. 47); velja evangelistovim sodobnikom.50 Mož db. Človek. 51 med potjo db. med tem, ko se je spuščal dol. 52 ob sedmih tj. ob enih po-poldne. 53 O koncu prvotne pripovedi se raz-pravlja. V sedanji pripovedi obstajata dva deja vere otrokovega očeta: prvi pred ugotovitvijo ču-deža (v. 50), drugi po njej (v. 53). Najobičajnejša rešitev je pripisati vrstice 51-53 prvotni pripove-di in iz vrstice 50 narediti evangelistov dodatek. Vendar bi bilo obrnjeno bolj logično: vrstica 50 je namreč v smeri vrstice 47, medtem ko bi vr-stice 51–53 mogle biti dodane, da bi opravičile Jezusov očitek v vrstici 48.

51 judovski praznik razl.: »praznik«. Evangelist ne pove, za kateri praznik gre; mišljen je lahko šo-torski praznik, velika noč (neka različica se gla-si celo naravnost: »praznik, se pravi velika noč«) ali pa praznik tednov (binkošti). 2 Betésda: kraj, ki je ležal v severnem delu Jeruzalema; različici »Bezata«, »Betsajda«. Grška »Probatiké« in ara-mejska »Betzata« se obe navezujeta na »ovce«. Aleksandrijsko besedilo bi dalo: »pri Ovčjih (vra-tih) kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betsajda« (prim. 1,44; Neh 3,1.32; 12,39). – po hebrejsko: beseda, ki sledi, ni iz hebrejščine, temveč iz ara-mejščine, jezika Palestine Jezusovega časa; prav tako v 19,13.17; 20,16. – pet pokritih stebrišč: ta opis je le približen. Debel zid je res delil četve-rokotnik v dva bazena, vendar ob izkopavanjih niso našli nobene sledi stebrov, ki bi sestavljali starodavno »stebrišče«. Vzhodno od teh dveh ba-zenov, globokih 13 metrov, so bili še drugi manj-ši bazeni, ki so izpričevali navzočnost poganske-ga svetišča – zdravilišča. Medtem ko so poganski bogovi ozdravljali samo telo (o resničnosti teh ozdravljenj ne gre dvomiti), pa Jezus lahko oz-dravi »celega človeka« (7,23; prim. 5,14).

46Jn 2,1-11

47Jn 2,1.9 Lk 4,23

48Jn 20,29Mt 12,38vzp.

50Mt 8,10+

52Apd 28,8

53Apd 18,8

54Jn 2,11+

51

Jn 2,135 Mz 16,1



250

slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, 4kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, naj je imel katero koli bolezen. 5Tam pa je bil neki človek, ki je bil bolan osemintrideset let. 6Jezus ga je videl, kako leži, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« 7Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, ni-mam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, stopi vanjo pred menoj kdo drug.« 8Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« 9In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. 10Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« 11On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« 12Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi‹?« 13Ozdrav-ljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14Pozneje ga je Jezus našel v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« 15Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« 18Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil sobote, ampak je tudi Boga imenoval svojega Očeta in se delal enakega Bogu.

Govor o delovanju Božjega Sina19Jezus je tedaj odgovoril in jim rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, razen tega, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. 20 Oče ima namreč Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam; in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili.

4 je prihajal v kopel Gospodov angel: ali tudi, po verjetno prvotnem branju: »angel se je kopal«. – Konec vrstice 3 in vrstice 4 aleksandrijsko izroči-lo izpušča: preveč čudna se jim je zdela misel, da bi se angel »kopal« v kopeli. Vendar je vrstica 4 nujno potrebna za razumevanje pripovedi (v. 7). Omemba »Gospodovega angela« bi mogla imeti za cilj »pojudenje« poganskega svetišča. 14 Be-sedilo ne pravi, da obstaja povezava med gre-hom in boleznijo (prim. 9,3; 11,4), ampak naka-zuje, da se Jezusovo delovanje ne omejuje le na telesno ozdravljanje. Čudežno ozdravljeni mora odslej živeti v skladu z darom, ki ga je prejel.

16 Besedilo, ki je bilo odrinjeno v 7,19-23, je se-stavljalo prvotni sklep te epizode. Sklep 5,17-18 je torej iz poznejše redakcije. 17 Judovska misel se je trudila uskladiti Božji počitek po stvarjenju, počitek, katerega podoba je sobota (1 Mz 2,2sl.), z njegovo nenehno dejavnostjo v vodenju sve-ta. Razlikovali so Stvarnikovo dejavnost, ki se je končala, in Sodnikovo dejavnost, ki se nikoli ne konča. Jezus istoveti svojo dejavnost z dejavnos-tjo vrhovnega Sodnika. Odtod ogorčenje Judov in govor, s katerim Jezus upravičuje svojo oblast (prim. Lk 6,5; in zlasti Mt 12,1-8 itd.).

4Mt 1,20+

55 Mz 2,14

Lk 8,297

Jn 5,4 8

Mt 9,69

Jn 9,142 Mz 28,8+

10Jer 17,21-27

11Jn 9,11

13Mt 8,18Mr 7,17

14Mt 9,2+Mr 2,5

17Jn 7,23;

9,418

Jn 2,16;7,1.19.25;

10,33; 11,53

Mdr 2,16Flp 2,6

19Jn 8,28-29+

Mt 26,39 20

Jn 3,35



251

21 Kakor namreč Oče obuja mrtve in jih oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. 22 Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, 23 da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. 24 Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. 25 Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. 26 Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. 27 In oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. 28 Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. 29 In tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali húdo, bodo vstali k obsodbi. 30 Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 31 Če jaz pričujem o sebi,

22 sodi: oblast nad življenjem in smrtjo je tudi izraz vrhovne sodne oblasti. – dal vso sodbo Si-nu: to besedilo je težko uskladiti z odlomki, kot so 3,17-18; 12,47-48: ni Kristus tisti, ki sodi; sodba ali ločitev med ljudmi je že izvršena (5,24) s samim dejstvom, da sprejmejo ali zavržejo Kristusa-Luč (3,19-21). Besedila o sodbi dejansko sodijo v raz-lične redakcijske plasti: eshatološka sodba posled-nji dan (prim. 5,27-29) in že uresničena sodba.25 mrtvi: v tem odlomku se Janez poigrava z več-

pomenskostjo »smrti«. Mrtvi mu namreč zdaj po-menijo mrtve v običajnem smislu besede, drugič pa tiste, ki živijo ločeno od Boga in od oživljajoče Besede, duhovno mrtve. 27-29 Te vrstice zadnje-ga redaktorja (prim. Uvod) znova razlagajo vrsti-ci 24-25 v duhu Dan 12,2, klasičnega mesta, ki potrjuje vstajenje mrtvih ob koncu časov. 30 ka-kor slišim: Jezus posluša Očeta. 31 Nasprotno v 8,13-14.18. Ti besedili izhajata iz različnih izro-čil. – Vsak prerok je moral biti zmožen izpričati,

21Jn 3,35+5 Mz 32,391 Sam 2,62 Kr 5,7

22Jn 5,27 Apd 10,42+

23Jn 17,6+

24Jn 3,11+.18;10,27;18,371 Jn 3,14

25Jn 11,25-26

26Jn 3,35+

275 Mz 7,13-22-14Mt 8,20+

28Jn 3,11+;11,43-44

29Dan 12,2Mt 16,27;25,46Apd 24,15

30Jn 4,34+;6,38Lk 22,42

31Jn 8,13-14



252

moje pričevanje ni resnično. 32 Drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. 33 Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. 34 Jaz pa ne sprejemam pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. 35 On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. 36 Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal Oče, da jih dokončam, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. 37 In Oče, ki me je poslal: on je pričeval o meni. Vi nikoli niste slišali njegovega glasu in nikoli niste videli njegove podobe; 38 in tudi nimate njegove besede, da bi ostala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. 39 Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni; 40 toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. 41 Ne sprejemam slave od ljudi; 42 sicer pa vas poznam, da v sebi nimate Božje ljubezni.

da ga res pošilja Bog (2 Mz 4,1-9; prim. Jn 6,30). Jezus tukaj zbere različna »pričevanja« v svoj prid, ki vsa izhajajo od Boga (v. 32): pričevanje Krstnika (v. 33-35), čudežev (v. 36), Očeta (v. 37-38) in Svetega pisma (v. 39). Kljub tem pričeva-njem Judje zavračajo vero vanj (v. 40-44); tožil jih bo Mojzes sam, v katerega upajo (v. 45-47). Ko bo Kristus spet šel k svojemu Očetu, bo pri-čeval Duh (15,26; prim. 16,7-11) in njegovemu pričevanju se bo pridružilo pričevanje učencev (15,27; 21,24; Apd 5,32). 32 drug: ker je glagol, ki sledi, v sedanjiku, gre za Očeta (prim. 8,18) in ne za Krstnika, kot bi hotela različica »veste« namesto »vem«. 35 svetilka, ki gori: namig na Sir 48,1: Krstnik igra vlogo Elija, ki se vrne na zemljo, da razodene Jezusa kot Kristusa (1,31+; prim. Lk 1,17, ki navaja Mal 3,1.23). 36 dela: ko Jezus omenja svoje čudeže, ne govori o »zname-njih« (2,11+), ampak o »delih«, v povezavi s 4 Mz 16,28. Kakor Mojzes jih ne izvršuje »sam od se-

be«; le posnema Očeta (5,19), celo v tem, da vra-ča življenje mrtvim (5,20-21). Ta dela torej priča-jo, da je Bog tisti, ki deluje v Kristusu in po njem (10,25.37-38; prim. 9,3-4). Ne verovati kljub Kri-stusovim »delom« ali kljub njegovim besedam je največji greh (15,22.24). 37 je pričeval: tukaj glagol v pretekliku nasprotuje sedanjiku v vrstici 32; namig na preteklo dejanje: Oče je pričeval za Kristusa ob njegovem krstu (Mt 3,17). – vendar dodano. – podobe (gr. eîdos) tj. lika, videza: po-dobo Boga je mogoče zaznati prek Jezusa; tisti, ki verujejo vanj in se ravnajo po njegovih bese-dah, vidijo Očeta (14,9) in je postanejo deležni.39 večno življenje: »Pisma« so vir življenja, ker nam predajajo Božjo besedo (prim. 5 Mz 4,1; 8,1.3; 30,15-20; 32,46sl.; Bar 4,1; Ps 119 itd.). – prav ta pričujejo o meni: Jezus je središče in cilj Svetega pisma (prim. 1,45; 2,22; 5,39.46; 12,16.41; 19,28.36; 20,9).

33Jn 1,19-28 Mt 11,7-

11vzp.34

Jn 5,32 1 Jn 5,9

35Jn 1,8

2 Sam 21,17Sir 48,1Mr 1,5

2 Pt 1,1936

Jn 1,1+37

Jn 6,44-4538

Jn 8,37 1 Jn 2,14

41Jn 5,44

421 Jn 2,15



253

43 Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. 44 Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? 45 Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu. Vaš tožnik je Mojzes, v katerega vi zaupate. 46 Če bi namreč verovali Mojzesu, bi verovali tudi meni, saj je on pisal o meni. 47 Če pa ne verujete njegovim spisom, kako boste verovali mojim besedam?«

3. VELIKA NOČ KRUHA ŽIVLJENJA

(PONOVNA ZAVRNITEV RAZODETJA)

Pomnožitev kruha (Mt 14,13-21; Mr 6,32-44; Lk 9,10-17)

6 1Potem je Jezus odšel na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijske-ga morja. 2Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja,

ki jih je delal na bolnikih. 3Jezus pa se je povzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. 4Blizu je bila velika noč, judovski praznik.

5Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« 6To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. 7Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadošča-lo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega.« 8Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9»Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« 10Jezus je rekel: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko tra-ve. Možje so torej sedli, kakih pet tisoč po številu. 11Tedaj je Jezus vzel

44 Globoka korenina nevere tiči v iskanju oseb-ne slave in v sprejemanju sveta, v katerem se slava pridobiva in deli. Vera pa, nasprotno, pred-postavlja, da se brez pridržka podredimo Bogu in da slavo pričakujemo samo od njega, kakor je delal Jezus (7,18; 8,50-54; 12,23.28.43; 13,31-32; 17,1; 1 Kor 1,29.31; 3,21; 4,7). – edinega Boga ali edino od Boga; različica: »Edinega«.

61–15 Pripoved sinoptičnega izročila, ki jo je pri-vzel Janez, se je literarno navdihovala pri podob-ni pripovedi v zvezi z Elizejem (2 Kr 4,42-44). Od te prvotne pripovedi je Janez ohranil poda-

tek o ječmenovih hlebih (v. 9.13). Vendar dodaja podrobnosti, ki spominjajo na epizodo z Moj-zesom, ki nahrani Božje ljudstvo med izhodom iz Egipta (prim. 6,5 in 4 Mz 11,13; 6,7 in 4 Mz 11,22). Jezus deluje kot novi Mojzes; zato mu vzklikajo kot Preroku v odličnem pomenu (6,14; prim. 2,11+). Toda kruh, ki ga tukaj daje Jezus, je simbol Modrosti; izroča jo človeštvu, kakor bo to razložil govor, ki sledi (prim. 5 Mz 8,3). 11 se zahvalil: Janez poudarja evharistično simboliko te pripovedi: pomnožitev je predpodoba evhari-stije; osvetliti hoče obilje nebeških darov, ki zmo-rejo nasititi verujoče (prim. v. 35).

43Jn 1,11Mt 24,5.24+

44Jn 12,43Rim 2,291 Kor 4,51 Tim 1,17

455 Mz 31,26Rim 2,17

46Jn 5,39+5 Mz 18,15Mt 8,10+

47Jn 1,17;6,32Lk 16,29-31 2 Kor 3,14-16

61

Jn 2,23; 21,1 Mt 4,18 Lk 5,1

54 Mz 11,13Iz 55,1-2

7Jn 1,43 4 Mz 11,22Mr 6,37

8Jn 1,40

92 Kr 4,42-44

10Mt 14,21Mr 6,39

11Jn 6,9.23; 21,9.10.13 Mt 15,36 Raz 4,9



254

hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. 12Ko so se nasitili, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« 13Pobrali so jih torej in napolnili dva-najst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14Ko so ljudje videli znamenje, ki ga je storil, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« 15Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Jezus gre po morju do učencev (Mt 14,22-33; Mr 6,45-52)16Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k morju. 17Stopili so v čoln in se peljali na drugo stran morja v Kafarnáum. Stemnilo se je že, vendar Jezus še ni prišel k njim. 18Morje pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. 19Ko so prevozili kakih petindvajset ali trideset stadijev, so videli Jezusa, kako hodi po morju in se bliža čolnu. Ustra-šili so se, 20on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« 21Hoteli so ga vze-ti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli.

Govor v shodnici v Kafarnáumu22Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani morja, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odšli sami. 23Iz Tiberije so pripluli še drugi čol-ni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. 24Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, šli v Kafarnáum in iskali Jezusa. 25Ko so ga našli na drugi strani morja, so mu rekli: »Rabi, kdaj si prišel sèm?« 26Jezus jim je odgovoril in rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. 27 Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom potrdil Oče, Bog.«

15 s silo odvesti db. ugrabiti. – umaknil različi-ca: »je zbežal«. 20 Jaz sem. Ne bojte se: »Jaz sem« kliče v spomin Božje ime (2 Mz 3,14-15), ki pre-biva v Jezusu (8,24+). Prav v môči tega imena je Jezus zmožen premagati sile zla (18,5+), ki jih simbolizira razburkano morje (Mt 14,22+). 22-59 V teh dialogih sta zliti dve janezovski izro-čili. Po enem je Oče tisti, ki daje resnični kruh, namreč Jezusa-Modrost ali Božjo Besedo (6,28-51a; 6,60sl.); po drugem, mlajšem, pa ta kruh, namreč svoje telo (6,26-27; 51b-59), daje Jezus.

Obe izročili sta enako sestavljeni. Opozarjamo tudi na dvojnico, ki jo sestavljata vrstici 22 in 24. 23 jedli kruh: dodatek: »potem ko se je Go-spod zahvalil«. Te besede poudarjajo evharistič-no naravo celotnega odlomka; nekateri rokopisi, zlasti antični prevodi, jih izpuščajo. 27 bo dal razl.: »daje«. – s svojim pečatom: pečat Duha, znamenje potrditve in odobritve, ki ga je prejel pri krstu (Mt 3,16+; prim. Rim 4,11+), je Božja moč, da izvršuje »znamenja« (prim. Mt 12,28; Apd 10,38; Ef 1,13; 4,30; 2 Kor 1,22).

132 Kr 4,44

14Jn 1,21+;

2,11+5 Mz 18,15.18

15Jn 18,36

Mr 1,34+16

Ps 107,2317

Jn 6,24.59Mr 6,45

18Ps 107,25

20Ps 107,30Mt 14,27

22Jn 6,2.15

23Jn 6,1.11 Lk 7,13

24Jn 6,17.59Mt 14,34 Mr 6,53

25Mt 23,7

26Jn 2,11+

272 Mz 16,20

Iz 55,2Mt 8,20+



255

28Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« 29Jezus je odgovoril in jim rekel: »Božje delo je to, da verujete v tiste-ga, ki ga je on poslal.« 30Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej ti naredil, da bomo videli in ti verovali? Kaj boš storil? 31Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano:

Kruh iz nebes jim je dal jesti.«

32Jezus jim je tedaj rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes; 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

34Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35Jezus jim je rekel:

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikakor ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, ampak vse to obudim poslednji dan. 40 To je namreč volja mojega Očeta,

29 Božje delo: »delom« Judov Jezus postavlja nasproti vero v Božjega poslanca. 31 mano: na mano iz 2 Mz 16,1+ so gledali kot na hrano me-sijanskega ljudstva in največji čudež ob izhodu iz Egipta (Ps 78,23-24; 105,40; Mdr 16,20-22+). Judje so v poslednjih časih, časih »drugega iz-hoda«, od Boga pričakovali novo mano. 35 Jaz sem: prva od sedmih (število, ki nakazuje celo-to) prispodob, s katerimi Jezus opredeli samega sebe. On je: resnični kruh (6,35.48.51), resnična luč (8,12), vrata (10,7.9), dobri pastir (10,11.14), vstajenje (11,25), pot (14,6), resnična vinska tr-ta (15,1.5). – kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen: kot Modrost (Prg 9,1sl.) Jezus vabi ljudi k svojemu obedu. Za Janeza je Jezus tista Božja

Modrost, ki jo je svetopisemsko razodetje sku-šalo poosebiti (prim. 1,1+). To prepričanje se opira na Kristusov nauk, opazen že v sinoptikih (Mt 11,19; Lk 11,31vzp.), a tu veliko bolj poudar-jen: Jezus, sam skrivnostnega izvora (Jn 7,27-29; 8,14.19; prim. Job 28,20-28), edini pozna skrivno-sti Boga in jih razodeva ljudem (3,11-12.31-32; prim. Mt 11,25-27vzp.; Mdr 9,13-18; Bar 3,29-38), živi kruh, ki poteši lakoto (6,35; prim. Prg 9,1-6; Sir 24,19-22; Mt 4,4vzp.; prim. 5 Mz 8,3). 37 pri-de k meni: »priti k Jezusu« je isto kot verovati.40 gleda Sina: »gledati« Sina pomeni jasno vi-deti, da je resnično Sin, poslan od Očeta (prim. 12,45; 14,9; 17,6+).

281 Kor 15,58

29Mt 8,10+

30Jn 1,21+;2,11+Mt 16,1-4Mr 15,32Lk 11,29-32

312 Mz 16,4sl.Ps 78,24

32Jn 6,49.58

33Jn 6,41.51

34Jn 2,19+

35Jn 4,10+.14Prg 9,1-6Iz 55,1-3Sir 24,19-22

36Jn 2,11+

37Jn 9,34-351 Mz 3,23-24Raz 7,14;19,9;22,14.17

38Jn 4,34; 5,30;12,27+;14,31

39Jn 3,35+;10,28-29;11,24-26;17,12



256

da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

41Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« 42in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njego-vega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel‹?« 43Jezus je odgovoril in jim rekel:

»Ne godrnjajte med seboj. 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45 Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu dá poučiti, pride k meni. 46 Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta; samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. 47 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. 48 Jaz sem kruh življenja. 49 Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. 50 To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51 Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.«

52Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« 53Jezus jim je tedaj rekel:

41 godrnjali nad njim: kakor Hebrejci v puščavi (prim. 2 Mz 16,2sl.; 17,3; 4 Mz 11,1; 14,27; 1 Kor 10,10). 51 Če kdo jé od tega kruha, bo živel ve-komaj: povzema 1 Mz 3,22: »... jedel in živel na veke«. S svojim naukom nam Kristus-Modrost znova daje dostop do drevesa življenja, ki je bil Adamu odvzet (Prg 3,18). Ne bomo več vrženi iz raja (6,37; prim. 1 Mz 3,23-24). – moje meso: miš-ljeno je: »ki se daje« ali »izroča« (kakor je jasno izraženo v mnogih rokopisih). To zgoščeno izra-žanje spominja na 1 Kor 11,24: »To je moje telo, ki je za vas« (prim. Lk 22,19). Namig na Jezusovo trpljenje. Vendar Janez besedo »telo« nadomesti z »meso«, ki je označevalo človeka v njegovem sta-

nju šibkosti in umrljivosti (1,14+). V judovstvu je imel celovitejši izraz »meso in kri« isti pomen (Mt 16,17; 1 Kor 15,50; Ef 6,12; prim. tudi vrstici 56 in 57). – za življenje sveta: Janez po svoje ohra-nja tradicionalni obrazec, ki izraža odrešenjsko razsežnost Jezusove smrti. Obstaja vez med dej-stvom, da je Jezus vir večnega življenja, in dej-stvom njegove smrti, zato govori o »kruhu«, ki ga bo dal (prim. 10,11.15; 11,50-52; 15,13; 17,19; 18,14; 1 Jn 3,16). 53 mesa ... krvi: »meso in kri« je hebraizem, ki pomeni celotnega človeka, ce-lotno osebo: v okviru Janezove teologije gre za evharistični sopomen izraza.

42Mt 13,54-57

Mr 6,1-644

Mt 16,1745

Iz 54,13Jer 31,33sl.1 Jn 2,20.27

46Jn 1,18;

7,292 Mz 33,20+

1 Jn 4,1249

1 Kor 10,3-550

Jn 8,5151

Lk 22,19vzp.1 Kor 11,24

53Jn 1,14+;Mt 8,20+



257

»Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes; ne, kakršnega so jedli očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

59To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu. 60Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta bese-

da. Kdo jo more poslušati?« 61Ker pa je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? 62Kaj pa, če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej?

63 Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.

64Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. 65Govoril je: »Za-radi tega sem vam rekel, da nihče ne more priti k meni, če mu ni

56 ostane v meni in jaz v njem: »biti v« ali še več »ostati v« je, z več različicami v osebkih in pred-metih, ena od značilnosti janezovskega jezika. Odnos notranje navzočnosti, ki se tako izraža, očitno določa narava stvarnosti ali oseb, za kate-re gre: ena je vselej večja od druge, zlasti če gre za Božjo osebo. Stvar je posebno pomembna, če je odnos vzajemen, kakor tukaj (10,38; 14,10.20; 15,4-7; 17,21-23.26; 1 Jn 2,24; 3,24; 4,12-16).57 živel po meni: evharistija podeljuje vernikom življenje, ki ga ima Sin od Očeta. 58 očetje doda-tek: »mano« ali: »v puščavi«. 60 Veliko njegovih učencev: tukaj se nadaljuje dialog o Jezusu-Mo-drosti, ki je bil prekinjen z vstavitvijo v ožjem pomenu evharističnega odlomka. Učenci se po-

hujšujejo zaradi Jezusove trditve, da je prišel iz nebes (6,51a; prim. 6,41); Jezus odgovori s tem, da napove svoj vnebohod, ki bo dokazal njegov resnični izvor (v. 62). 63 duh in življenje: ko Ja-nez postavlja Duha proti mesu, ne deli človeka v dva dela, ampak opisuje dvojni način bivanja in dojemanja. Jezusove besede o nebeškem kruhu razodevajo božansko resničnost, katere umeva-nje (prim. 14,26+) more dati samo Duh (prim. 1,33+) in ki je za človeka vir življenja. 64 ne ve-rujejo: vera, ki se spotika nad Jezusovimi trditva-mi, je nezadostna in končno prazna (prim. 2,24-25; 12,41-43). Še več, tisti, ki zapustijo Jezusa, so-delujejo pri njegovi izročitvi v smrt (13,11.18.21-30; Mr 14,18-21; Heb 6,6).

54Jn 6,39.40.44

55Kol 2,16

56Jn 15,4-5

57Jn 5,26

58Jn 3,17;5,26;6,29.38 Mt 16,16

59Jn 6,24Mt 4,23

60Jn 3,11+

61Jn 1,49+

62Jn 12,32+Mt 8,20+

63Jn 3,11+;12,49-50;20,27+1 Kor 15,452 Kor 3,6

64Jn 1,48+

65Jn 6,44



258

dano od Očeta.« 66Po tistem je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili z njim.

Petrova izpoved (Mt 16,13-20; Mr 8,27-30; Lk 9,18-21)67Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« 68Simon Peter mu je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš 69in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« 70Je-zus jim je odgovoril: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« 71Govoril pa je o Judu, sinu Simona Iškarijota; ta – eden izmed dvanajsterih – ga je namreč pozneje izdal.

4. ŠOTORSKI PRAZNIK

(VELIKO MESIJANSKO RAZODETJE. VELIKA ZAVRNITEV)

Jezus gre v Jeruzalem na praznik in uči

7 1Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel ho-diti, ker so ga Judje skušali umoriti. 2Bil pa je blizu judovski šotorski praznik. 3Njegovi bratje so mu te-

daj rekli: »Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci vi-deli tvoja dela, ki jih opravljaš. 4Nihče namreč ne deluje na skrivnem, če hoče sam biti znan. Če delaš take reči, se pokaži svetu!« 5Kajti niti njegovi bratje niso verovali vanj. 6Jezus jim je tedaj rekel: »Moj čas še ni prišel. Vaš čas pa je vedno pripravljen. 7Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudob-na. 8Vi le pojdite na praznik, jaz pa na ta praznik ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.« 9To jim je povedal in ostal v Galileji. 10Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi sam, ne očitno, ampak na

69 verujemo: resnična vera pa je, nasprotno,brezpogojno oklepanje njega, čigar besede obljubljajo in posredujejo večno življenje: on je dejansko poslanec, ki ga je Bog posvetil (prim. 10,36; 17,19). Glagol v perfektu pomeni, da vera, ki se je začela v preteklosti, še vedno traja. Ta prizor spominja na Petrovo izpoved v Cezareji (Mt 16,16-23; Mr 8,27-33; zlasti pa Lk 9,18-22). – Sveti od Boga tj. Božji poslanec in izvoljenec, posvečen in združen z njim na odličen način, Mesija (prim. 10,36; 17,19; Mr 1,24+). – Različi-ca: »Ti si Kristus, Božji Sin« ali: »Sin živega Boga« (prim. Mt 16,16). 70 hudič: Jezusova izbira dva-najsterih (15,16) ne odvzema njihove svobode in ne ukinja možnosti, da ga eden izmed njih iz-da. Tisti, ki izdaja, je dejansko postal Satanovo orodje (13,2.27; prim. 8,44). 71 Ta zgodnja na-poved Judovega izdajstva mora biti iz istega ja-nezovskega izročila kakor evharistični dialog v vrsticah 51b-59 (prim. Lk 22,14-23).

71 ni hotel različica: »ni imel moči«. 2-7 Ta od-lomek je zunaj konteksta (prim. že Bultmann). Predpostavlja, da Jezus še ni izvršil nobenega ču-

deža v Jeruzalemu, čemur nasprotuje 2,23 in zla-sti 5,1sl. Težko ga je uskladiti tudi s 7,10. Prvotno bi utegnil biti postavljen za pripovedjo v 4,46sl. Kri-stusova »dela« ga razkrivajo kot Mesija (5,36+).2 šotorski praznik so obhajali v septembru, v ča-su trgatve (prim. 3 Mz 23,33-44; 5 Mz 16,13-16; 2 Mz 23,16), od 15. do 22. tišríja; trajal je osem dni (4 Mz 29,12-39; 2 Mkb 10,6). Bil je spomin na Božje odrešenjsko delovanje ob izhodu iz Egipta in obenem zahvala za letne pridelke. Imel pa je tudi preroško razsežnost in je napovedoval bla-goslove mesijanske dobe (Zah 14,16-19). 6 Moj čas (gr. kairós) tj. odločilni trenutek Jezusovega delovanja; določil ga je Oče, ki ga je poslal, še po-sebno čas odločilnega dejanja, ki ga Jezus ime-nuje »moja ura« (2,4; 5,25.28; 7,30; 8,20; 12,23.27; 13,1; 17,1; Mr 14,35-41). Nasprotno pa tisti, ki so od tega sveta, sami razpolagajo s časom. 8 na ta praznik ne grem razl.: »na ta praznik še ne grem«; Jezus je pozneje kljub temu šel na pra-znik, o katerem so govorili bratje; praznik mu bržkone pomeni novozavezno veliko noč, čas njegove smrti, vstajenja in vnebohoda. 10 na skrivaj različica: »kakor na skrivaj«.

66Jn 2,2;

7,3; 6,60.64

685 Mz 8,3Apd 7,38

69Apd 3,14+

70Jn 13,18

71Jn 13,2.27

71

Mr 9,30vzp.2

2 Mz 23,14+Zah 14,16-19

3Jn 5,36Mt 5,15

4Jn 14,22Mt 5,15

6Jn 2,4+

5 Mz 7,22Mt 26,18

7Jn 1,10+;

3,198

Jn 8,20 10

Jn 7,3.5Mt 12,46 Mr 3,21



259

skrivaj. 11Judje so ga med praznikom iskali in govorili: »Kje je tisti?« 12Med množico je bilo veliko razpravljanja o njem. Nekateri so go-vorili: »Dober je«, drugi pa so govorili: »Ni, temveč zavaja množico.« 13Nobeden pa ni javno govoril o njem zaradi strahu pred Judi.

14Šele sredi praznika je stopil Jezus v tempelj in učil. 15Judje so se začudili in govorili: »Kako ta pozna spise, ko se ni učil?« 16Jezus pa jim je odgovoril in rekel:

»Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. 17 Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal glede nauka, ali je ta od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe. 18 Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo; kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice. 19 Ali vam ni Mojzes dal postave? Pa nihče izmed vas postave ne izpolnjuje.

Zakaj me skušate umoriti?« 20Množica je odgovorila: »Hudega duha imaš. Kdo te skuša umoriti?« 21Jezus jim je odgovoril in rekel: »Eno delo sem storil in vsi se čudite. 22Mojzes vam je dal obrezo – ne, kakor da bi bila od Mojzesa, ampak je od očakov – in v soboto obrezujete človeka. 23Če človek prejme obrezo v soboto, ne da bi se kršila Mojzesova postava, zakaj se jezite nad menoj, ker sem celega človeka ozdravil v soboto? 24Ne sodíte po videzu, ampak sodíte s pra-vično sodbo.«

Prepiri med ljudmi o Kristusovem izvoru 25Nekateri izmed Jeruzalemčanov so tedaj govorili: »Ali ni ta tisti, ki ga skušajo umoriti?

26In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji re-snično spoznali, da je on Kristus? 27Toda o njem vemo, od kod je; ka-

14-52 Ta del je sestavljen iz različnih kosov, ki jih povezuje skupna téma: obstaja negotovost glede Jezusovega izvora: 1) Njegov človeški izvor zagrinja njegov božanski izvor: kako pozna spise, če ni bil v rabinski šoli? (v. 14-18). Poznajo nje-govo otroštvo, ne more biti Kristus (v. 25-30). 2) O njem mislijo, da je rojen v Nazaretu, ne more biti Kristus (v. 40-52). Téma Jezusovega »odho-da« (v. 33-36, prim. 8,21-23) se povezuje s témo o božanskem izvoru: Kristus-Človek odhaja tja, kjer je vedno bil (po svojem božanstvu, prim. v. 29 in 34). – Vrstice 19-23, ki so sklep 5,1-16, so zunaj konteksta. 16 Jezus ni odvisen od izroči-la judovskih učiteljev niti ne uči sam od sebe: njegov nauk izhaja iz neposrednega in popolne-ga poznanja Očeta (prim. 3,11-13.31-36; 5,19-23;

12,49-50). 23 ozdravil celega človeka db. naredil zdravega: pridevnik hygiés, »zdrav«, najdemo pri Janezu sedemkrat (prim. 5,4.6.9.11.14.15). Tukaj je sedma in zadnja raba, podkrepljena s pridev-nikom »cel«, da podčrta popolnost ozdravitve, ki jo je prispeval Jezus (prim. 5,2). Jezus uporabi dokazovanje rabinskega tipa, qal wahómer ali a fortiori: če obrezo, za katero so verjeli, da »oz-dravi« posamezni ud, lahko opravijo v soboto, je tem bolj dovoljena ozdravitev »celega človeka«.26 voditelji različica: »véliki duhovniki« ali »sta-rešine« ali »oni«. 27 Dobro so vedeli, da mora biti rojen v Betlehemu (prim. v. 42; Mt 2,5sl.), vendar je bila splošna vera, da mora ostati skrit na neznanem kraju (prim. Mt 24,26; nekateri so govorili: v nebesih) do dneva svojega prihoda. S

11Jn 7,13.15.35; 11,56

12Mt 27,63

13Jn 9,22;12,42;19,38

14Jn 7,28Mt 26,55

15Mt 7,28;13,54-57Apd 4,13

16Jn 3,11+;14,24

18Jn 8,50Ps 92,16

19Jn 8,37-41Rim 2,17-23

20Jn 8,48.52;10,20

21Jn 5,1-9Mt 12,24-27vzp.

221 Mz 17,10+Apd 7,8Rim 4,11

23Mt 12,1-5.11-12Lk 13,15sl.;14,5

24Jn 8,15 Iz 11,3Zah 7,9

26Jn 3,1Lk 23,13

27Jn 6,42; 7,41; 9,29



260

dar pa pride Kristus, nihče ne bo vedel, od kod je.« 28Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel:

»Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Vendar nisem prišel sam od sebe, ampak je tisti, ki me je poslal, resničen; njega vi ne poznate. 29 Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«

30Tedaj so ga skušali prijeti, toda nobeden ni stegnil roke po njem, ker njegova ura še ni prišla.

Jezus naznani svoj bližnji odhod 31Med množico pa jih je precej začelo verovati vanj in so govorili: »Bo mar Kristus, kadar pride, storil več znamenj, kakor jih je storil ta?« 32Farizeji so slišali, kaj množica razpravlja o njem. In véliki duhovniki in farizeji so poslali služabnike, da bi ga prijeli. 33Jezus je tedaj rekel:

»Še malo časa sem z vami in nato pojdem k njemu, ki me je poslal. 34 Iskali me boste in me ne boste našli; in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.«

35Judje so tedaj govorili med seboj: »Kam namerava iti ta, da ga mi ne bomo našli? Mar namerava iti k razkropljenim med Grke in bo učil Grke? 36Kaj pomeni ta beseda, ki jo je rekel:

›Iskali me boste in me ne boste našli; in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti‹?«

Obljuba žive vode 37Na zadnji, véliki dan praznika je Jezus vstal, zaklical in rekel:

svojim nebeškim izvorom Jezus ustreza tej ve-ri, toda njegovi sogovorniki tega ne vedo (prim. 1,31). 28 Njihova nesposobnost, da bi Jezusa priznali za odposlanca, je znamenje, da dejansko ne poznajo Boga. 33 V Janezovem evangeliju ni napovedi Jezusovega trpljenja, kot jih omenja-jo sinoptiki (prim. Mr 8,31-33vzp.; 9,30-32vzp.; 10,32-34vzp.), ampak Jezus napove svoje pov-zdignjenje (3,14; 8,28; 12,32) in svojo vrnitev k Očetu (tu; 8,21; 13,33). 34 Iskali me boste in me ne boste našli: neverni farizeji so tipi »protiučen-cev« (1,39+). Ker so judovski voditelji zamudili ugodni čas, bodo odrešenje prejeli Grki, to je po-

gani (prim. v. 35; 12,20-21; 12,35-36+). 35 k raz-kropljenim med Grke: Grki se tu lahko imenuje-jo helenistični Judje, ki so živeli med pogani, ali prozeliti (prim. 12,20; Apd 6,1; 9,29; 11,20), ali pa pravi (helenizirani) pogani. 37 Na zadnji, véli-ki dan praznika: na sedmi ali morda osmi dan šotorskega praznika. Procesija se je vsako jutro spustila do vodnjaka Gihón na jugovzhodni stra-ni tempeljskega griča, kjer je duhovnik zajel vo-do, ki so jo slovesno odnesli v tempelj. – k meni: to določilo v nekaterih rokopisih manjka. Jezus kliče k sebi, kakor dela Modrost (prim. 6,35+).

28Jn 6,46;

8,19.26.46.5519,9+

29Jn 1,1+

30Jn 2,4+;

7,44;8,20

Lk 4,29sl.31

Jn 11+32

Jn 5Mt 12,14;

26,58 33

Jn 1,1+;8,21-22

34Jn 1,39+

36Jn 2,19+

37Prg 1,20Iz 55,1.3

Raz 21,6;22,7



261

»Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, 38kdor veruje vame.

Kakor pravi Pismo: ›Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode.‹«

39To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj. Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan.

Novi prepiri o Kristusovem izvoru 40Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je re-snično prerok.« 41Drugi so govorili: »Ta je Kristus.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Kristus iz Galileje? 42Ali ne pravi Pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz Betlehema, kraja, kjer je bil David?« 43Tako je med množico zaradi njega nastal razdor. 44Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni stegnil rok po njem.

45Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« 46Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni noben človek tako govoril.« 47Farizeji so jim odgovori-li: »Ste se mar tudi vi dali zavesti?« 48»Je kdo izmed voditeljev sprejel vero vanj ali kdo od farizejev? 49Toda ta množica ne pozna postave – ti so prekleti!« 50Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: 51»Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« 52Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne vstane noben prerok.«

53In šli so vsak na svoj dom.

38 iz njegovega osrčja: literarni (razpravljanje o Jezusovi istovetnosti in izvoru, pogl. 7–8) in litur-gični (slovesna razglasitev na »veliki« dan prazni-ka) okvir govorita za to, da je tu mišljeno Jezuso-vo osrčje (»trebuh«, gr. koilía kakor v 3,4; prim. Iz 55,1 in vzporednico v Raz 22,17). Tako to razume najstarejše izročilo. Neko drugo izročilo povezu-je »kdor veruje v mene« z nadaljevanjem in raz-laga »iz osrčja verujočega« (prim. Iz 58,11; Prg 18,4), vendar je to tukaj manj utemeljeno kakor v Jn 4,14. – reke žive vode: bogoslužje šotorskega praznika je vsebovalo molitve za dež (prim. Zah 14,17); obredni spomin na čudež z vodo simbo-lizira dar Tore (2 Mz 17 in še ponekod; prim.1 Kor 10,4) in branja prerokb, ki napovedujejo, kako bo studenec prerodil Sion (Iz 12,3; Zah 14,8; Ezk 47,1sl.). Navedeni stavek ne ustreza natanč-no nobeni vrstici SZ, vendar lahko mislimo na vrsto podobnih navedkov: »iz njegovega osrčja bodo tekle reke« (prim. 2 Mz 17,6; Ps 78,16.20) in ustrezni targumi; »žive vode« (prim. Zah 14,8: »tisti dan bodo iz Jeruzalema privrele žive vode«).39 Duh: voda simbolizira Duha in ne več Bož-je besede (4,14+) kakor v Iz 44,3-4 (prim. Ezk 36,25-27). A prav Duh, tako kakor Modrost, omo-goča spoznanje Božje volje (Mdr 9,17-18). – po-veličan ali (pro)slavljen: v Janezovem evangeliju je Jezusova slava (veličastvo) to, kar ga razode-

va kot edinega Sina (1,14), ki ga je poslal Oče. Ne prejema je od ljudi (5,41), temveč od Očeta (1,14; 8,54), »preden je bil svet« (17,5). Razode-va se že med Jezusovim zemeljskim delovanjem (1,14; 2,11; 11,4), najvišji trenutek njegove slave pa sta njegova smrt in vstajenje (7,39; 12,16.23; 13,31-32; 17,5), to pa Janez na več mestih celos-tno označuje z izrazoma povzdigniti, povzdignje-nje (prim. 8,28). Očetova slava ves čas žari na Sinu, Sinova pa na Očetu (11,4; 12,23.28; 13,31-32; 14,13; 17,1). 42 Betlehema: množice so mis-lile, da je Jezus po rodu iz Nazareta v Galileji (1,46). 43 razdor: razodetje Boga, ki sicer »raz-kropljene Božje otroke združuje v eno« (prim. 11,52), povzroča razdor med tistimi, ki verujejo, in tistimi, ki ne verujejo. 45-52 Ves ta odlomek kaže prezir uradnih jeruzalemskih krogov do Galileje in Galilejcev. Tem niso priznavali no-bene vloge v zgodovini Izraela (prim. 1,46). Ne smemo pozabiti, da so kristjane njihovi judovski nasprotniki pogosto nazivali Galilejce. 7,53–8,11 Ta perikopa, ki jo najstarejše priče (roko-pisni prevodi in cerkveni očetje) izpuščajo, druge pa postavljajo drugam, v slogu sinoptične bar-vitosti, ne more biti izpod peresa svetega Jane-za samega. Pripisati bi jo mogli svetemu Luku (prim. Lk 21,38+). Njena kanoničnost, navdih-njenost in zgodovinska vrednost pa so nesporne.

38Jn 4,+14Iz 44,3 1 Kor 10,4+

39Jn 1,33+

40Jn 1,21+Mt 21,11

41Jn 1,46; 7,52

422 Sam 7,12+Mt 2,5sl.;9,27+Rim 1,3

43Jn 9,16; 10,19

44Jn 7,30

45Jn 7,32

46Mt 13,54-56

47Jn 7,12

48Jn 7,26;12,42 Lk 23,13

49Jn 3,1+Jer 5,4-5

515 Mz 1,16sl.;17,4Apd 5,35

52Jn 1,46;5,39Mt 16,14+



262

Prešuštnica

8 1Jezus pa je šel na Oljsko goro. 2Zjutraj je spet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k nje-

mu; in sédel je ter jih učil. 3Pismouki in farizeji pa so pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju; postavili so jo v sredo 4in mu re-kli: »Učitelj, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. 5Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« 6To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. 7Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« 8Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. 9Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. 10Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« 11Ona pa je rekla: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več.«

Jezus, luč sveta 12Spet jim je Jezus spregovoril in rekel:

»Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«

Razpravljanje o Jezusovem pričevanju o sebi13Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« 14Jezus je odgovoril in jim rekel:

»Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično,

86 s prstom pisal po tleh: smisel tega početja osta-ja nejasen. 9 v sredi tj. tam, kjer je stala prej, ko jo je obkrožala množica. 12 luč sveta: v NZ se téma luči razvija v treh glavnih smereh, ki so bolj ali manj razločne: 1. Kakor sonce razsvetlju-je pot, tako je »luč« vse, kar osvetljuje pot k Bogu: nekdaj postava, Božja Modrost in beseda (Prd 2,13; Prg 4,18-19; 6,23; Ps 119,105); zdaj Kristus (Jn 1,9; 9,1-39; 12,35; 1 Jn 2,8-11; prim. Mt 17,2; 2 Kor 4,6), podoben svetlemu oblaku iz Druge Moj-zesove knjige (Jn 8,12; prim. 2 Mz 13,21sl.; Mdr 18,3sl.); končno vsak kristjan, ki razodeva Boga v očeh sveta (Mt 5,14-16; Lk 8,16; Rim 2,19; Flp 2,15; Raz 21,24). 2. Luč je simbol življenja, sreče in veselja; temà simbol smrti, nesreče in solza (Job 30,26; Iz 45,7; prim. Ps 17,15+); nasprotje temè ujetništva je torej luč rešitve in mesijanske-ga odrešenja (Iz 8,22–9,1; Mt 4,16; Lk 1,79; Rim 13,11-12), ki sega tudi do poganskih narodov (Lk 2,32; Apd 13,47), s Kristusom-Lučjo (Jn: prim. zgoraj navedena besedila; Ef 5,14), da se dovr-ši v nebeškem kraljestvu (Mt 8,12; 22,13; 25,30; Raz 22,5; prim. 21,3-4). 3. Dvojnost »luč – temà«

zato označuje dva nasprotna si svetova Dobrega in Zla (prim. esenska besedila iz Kumrana). V NZ tako nastopata dve »kraljestvi«, pod oblastjo Kristusa in Satana (2 Kor 6,14-15; Kol 1,12-13; Apd 26,18; 1 Pt 2,9), ki se trudita, da bi prema-gali ena drugo (Lk 22,53; Jn 13,27-30). Ljudje se ločujejo v »sinove luči« in »sinove temè« (Lk 16,8;1 Tes 5,4-5; Ef 5,7-8; Jn 12,36) glede na to, ali živi-jo pod vplivom svetlobe (Kristusa) ali temè (Sa-tana) (Mt 6,23; 1 Tes 5,4sl.; 1 Jn 1,6-7; 2,9-10), in se prepoznavajo po svojih delih (Rim 13,12-14; Ef 5,8-11). Ta ločitev (sodba) med ljudmi se je razkrila s prihodom Luči, ki vsakega obvezuje, da se izreče zanjo ali proti njej (Jn 3,19-21; 7,7; 9,39; 12,46; prim. Ef 5,12-13). Perspektiva ostaja optimistična: temà se bo morala nekega dne od-straniti pred lučjo (Jn 1,5; 1 Jn 2,8; Rim 13,12).14 od kod sem prišel in kam grem: svetopisem-ski obrazec (1 Mz 16,8; Sod 19,17), s katerim so povpraševali tujca po njegovi istovetnosti, se pra-vi, kateremu rodu pripada. Farizeji ne poznajo Jezusove resnične istovetnosti; on pa jo pozna in vé, da je Edinorojeni od Očeta (1,18+).

81

Lk 21,37-382

Jn 8,20Mt 26,55

3Lk 7,37-50

53 Mz 20,10

5 Mz 22,22-24

75 Mz 17,7

Mt 7,1-510

Jn 8,7 11

Jn 5,14 Ps 103,8.13-

14Ezk 33,11;

18,3212

2 Mz 13,21Ps 27,1;

36,10;89,16

Mdr 7,26+Iz 9,1;60,19Ef 5,8

1 Jn 1,513

Jn 5,31 14

Jn 3,11+;5,31;14,28



263

ker vem, od kod sem prišel in kam grem; vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar; 16 če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.«

19Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril:

»Ne poznate ne mene ne mojega Očeta; če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.«

20Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

21Jezus jim je spet rekel:

»Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.«

22Judje so tedaj govorili: »Mar si bo vzel življenje, ker pravi: ›Ka-mor jaz odhajam, vi ne morete priti.‹« 23In govoril jim je:

»Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel: ›Umrli boste v svojih grehih.‹ Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih.«

15 Vi sodite po mesu: farizeji (v. 14) sodijo Jezusa po videzu, ki je videz navadnega človeka, »v me-su ne vidijo odsevati slave Božjega Sina« (sv. Av-guštin). Nadaljevanje Jezusovega govora se bere v vrstici 18. Vrstice 15b-17 uvajajo drugo témo, v kateri glagol »soditi« dobi pravni pomen, ki ga v vrstici 15a nima. – jaz ne sodim: »obsojam«, po semitski rabi te besede. 18 Načelo, ki ga pri-znava postava, je končno upoštevano, vendar na način, ki ga poslušalci niso kaj dosti pripravlje-

ni razumeti. – Jaz sem, ki pričujem: verjetno spet namig na Božje ime. 21 Jezus dodano. – umrli boste v svojem grehu: ker Judje zavračajo Jezusa, se pogubljajo brez upanja; grešijo proti resnici (v. 40.45sl.). To je greh proti Duhu (Mt 12,31vzp.; prim. Jn 7,34+). 24 jaz sem: obrazec, ki se bo ponovil v vrstici 28 in v 13,19 (prim. 8,58; 6,20+; 18,6+); navdihuje se pri Iz 43,10sl. (prim. Iz 45,18; 5 Mz 32,39), besedilu, ki namiguje na Bož-je ime, razodeto Mojzesu po 2 Mz 3,14.

15Jn 7,24;12,14Rim 7,5

16Jn 5,30; 8,29;10,30+

174 Mz 35,305 Mz 17,6;19,15

18Jn 5,32.371 Jn 5,9

19Jn 12,45;14,7+.9

20Jn 2,4+;7,30Mr 12,41+

21Jn 7,34+;13,33.365 Mz 24,16Ezk 18,20;33,12-20

22Jn 3,19+

23Jn 1,9+;3,31;17,14

24Jn 1,1+2 Mz 3,14+Iz 43,11



264

25Tedaj so mu govorili: »Kdo si ti?« Jezus jim je rekel:

»To, kar vam govorim od začetka. 26 Mnogo imam o vas govoriti in soditi; toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in kar sem slišal od njega, to govorim svetu.«

27Vendar niso spoznali, da jim je govoril o Očetu. 28Jezus jim je te-daj rekel:

»Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. 29 In on, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.«

30Ko je to govoril, so mnogi začeli verovati vanj.

Jezus in Abraham31Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj:

»Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci, 32 in spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«

25 To, kar vam govorim od začetka: zelo tež-ko besedilo, različno prevedeno: »Kako, da vam sploh govorim?«; »Zakaj bi vam govoril?«; »Naj-prej, kar vam pravim«; »Absolutno, kar vam pra-vim.« Naš prevod ohranja časovni odtenek, ki pripravlja drugi »tedaj« v vrstici 28: Judje imajo zdaj priložnost, da spoznajo Jezusa po njegovi besedi; ko bodo spoznali »povzdignjenega«, bo prepozno. – Prevod Vg: »(Jaz sem) Počelo, ki vam govori« je globok, a netočen. 28 povzdignili: s povzdignjenjem na križ bo Jezus povzdignjen tudi v slavo (3,14-15; 12,32.34) in njegovo božan-stvo se bo razodelo vsem; hkrati se bo izkazala resničnost njegovih besed. – jaz sem: glede po-mena tega izraza prim. vrstico 24+. V nadalje-vanju vrstice 28 in v vrstici 29 se Jezus predstavi kot novi Mojzes, s tem da si prisvoji izraze, ki drugače veljajo za Mojzesa (4 Mz 16,28; 2 Mz 4,12 in 3,12; prim. 2 Mz 15,26). 29 On, ki me je poslal, je z menoj: Jezus obrača nase starozavezni obrazec; ta izraža navzočnost in pomoč, katero Bog zagotavlja tistim, ki jim naloži poslanstvo (2 Mz 3,12; Joz 1,5; 1 Sam 10,7; Jer 1,8; Am 5,14); vendar ta obrazec dobiva zdaj odličnejši pomen (prim. 16,32); po drugi strani pa kaže, da je Je-

zus ves v službi svojega Očeta (4,34; 5,30; 6,38).32 resnico: resnica je izraz Božje volje za člo-veka, kakor nam jo je predal Kristus (8,40.45; 17,17). »Spoznamo« jo v tem (semitskem) pome-nu, da ostaja v nas (2 Jn 1-2) kot počelo moral-nega življenja: »hodimo« (= živimo) po njenih navodilih (3 Jn 3-4; Ps 86,11), »delamo resnico« (= se ravnamo po njej) (3,21; 1 Jn 1,6; prim. Tob 4,6). Postavlja se torej nasproti »svetu« (1,9+) kot neke vrste etično okolje: tisti, ki so »od sveta«, ne morejo drugega kot sovražiti (15,19; 17,14-16), kateri so »iz resnice«, pa so poslušni oznanilu ljubezni, ki nam ga je Kristus predal po naročilu Boga (18,37; 1 Jn 3,18-19). Posvečujeta jih tako resnica kakor Kristusova beseda (17,17; 15,3). Ker nam je ta resnica dana po Kristusu, ta lahko trdi, da je Resnica, ki nas vodi k Očetu (14,6+), kakor bo po njegovi vrnitvi k Očetu Duh tisti, ki nas bo uvedel v vso resnico (16,13) in bo Resnica (1 Jn 5,6) ali Duh resnice (14,17+). – osvobodi-la: gre za osvobojenost od laži/greha (8,44) in od smrti (8,24.51), ki nas usposablja za življenje v polnosti (10,10), v občestvu s Sinom in z Očetom (17,3). Ta eshatološka svoboda je dar, ki je pove-zan z resnico, ki jo dosežemo v Jezusu.

26Jn 7,28;

12,48-5028

Jn 3,14+.11+;8,24+

Mt 8,20+29

Jn 10,30+;16,32

1 Jn 3,2230

Jn 7,31 31

Jn 3,11+



265

33Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« 34Jezus jim je odgovoril:

»Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. 35 Suženj pa ne ostane pri hiši vedno, sin ostane vedno. 36 Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. 37 Vem, da ste Abrahamovi potomci; in vendar me skušate umoriti, ker moja beseda v vas ne najde prostora. 38 Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu; vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.«

39Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je rekel:

»Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. 40 Zdaj pa me skušate umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Tega Abraham ni storil. 41 Vi opravljate dela svojega očeta.«

Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« 42Jezus jim je rekel:

»Če bi bil Bog vaš oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel.

33 Abrahamovi potomci: Abraham je pravzor vere v Boga in njegovo besedo (prim. 1 Mz 15,6; Sir 44,20-21; Rim 4,3.18.20; Heb 11,8-19; Jak 2,21-24). Odslej so njegovi resnični potomci tisti, ki ve-rujejo v Jezusa (prim. Mt 3,9; Rim 4; Gal 4,21-31).34 suženj: ker je »od sveta« in je zasužnjen vla-darju tega sveta (12,31+), ki ga obvladuje (1 Jn 5,19). Pokorava se hotenjem hudiča, ki ne živi v resnici, ampak v laži (8,44). – greha: dodatek, pod vplivom Rim 6,16.20. 35 sin ostane vedno: namig na 1 Mz 21,10. Tudi Abrahamovi sinovi (Izmael!) so lahko sužnji in kot taki oropani de-diščine, ki jo obljublja Bog (o nasprotju sin – su-ženj prim. Jer 2,14–3,22; Gal 4,1-9; 5,1). 36 Svo-boda je en vidik sinovstva, ki je nasprotje sužno-sti. Greh, ki je nepoznanje Boga in ločitev od nje-ga, povzroča stanje zasužnjenosti in odtujenosti. Samo Sin je zaradi svojega občestva z Očetom

dokončno in zanesljivo v njegovi hiši; na svet je prišel zato, da bi to omogočil tudi tistim, ki veru-jejo vanj. 37 Vem: huda obtožnica, ki se vleče do konca poglavja, velja judovskim oblastem, ki so bile Jezusu sovražne, in ne »Judom, ki so vero-vali vanj« (8,31; prim. 1,19+), kakor predpostav-lja sedanje besedilo evangelija. Vez med obema sklopoma, ki pa je umetna, sestavlja téma Judov, ki so izšli iz Abrahama (v. 33 in 39). Tudi nada-ljevanje ni enovito: vrstice 37-39 so dvojnica z vr-sticami 40-42 (prim. v. 37b in 40a; 38 in 40b-41a; 39a in 41b; 39b in 42a). Ista téma se je v janezov-skih izročilih razvila v dve različni smeri: ker Judje hočejo Jezusa ubiti, niso Abrahamovi po-tomci, niso Božji potomci. 41 iz prešuštva: pre-šuštvo označuje pri prerokih versko nezvestobo, čaščenje malikov (prim. Oz 1,2+). Judje torej tu-kaj zatrjujejo, da so zvesti Bogu zaveze.

33Jn 2,19+

34Jn 2,19+Rim 6,16-19

35Jn 14,2-31 Mz 21,10Jer 2,14sl.Gal 4,30sHeb 3,5-6

36Jn 8,32 2 Kor 3,17

37Jn 5,38Mt 21,33-46

38Jn 3,11+

3940

1 Mz 15,6;17,12sl.

412 Mz 4,225 Mz 32,6

42Jn 1,1+Mr 1,38+1 Jn 5,1



266

Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal. 43 Zakaj ne razumete mojega govorjenja? Ker ne zmorete poslušati moje besede. 44 Vi imate hudiča za očeta in hočete uresničevati želje svojega očeta. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži. 45 Toda ker govorim resnico, mi ne verujete. 46 Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verujete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede; vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.«

48Judje so odgovorili in mu rekli: »Ali ne govorimo prav, da si ti Sa-marijan in da imaš hudega duha?« 49Jezus je odvrnil:

»Jaz nimam hudega duha, temveč častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.«

52Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ 53Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« 54Jezus je odgovoril:

»Če jaz sebi dajem slavo,

43 ne zmorete poslušati moje besede: ker so pod-ložni hudiču, sovražniku resnice (prim. 18,37).44 morilec ljudi: nasprotovanje Bogu se izraža v hotenju, uničiti življenje, ki je dano človeku (prim. 1 Mz 3, kakor ga razlagajo Mdr 1,13-16; 2,24; Rim 5,12; 1 Jn 3,8-15). Poskusi, da bi Jezusa umorili, izvirajo iz te želje, da bi uničili življenje. – ni obstal različica: »se ni ohranil«. – oče laži ali oče lažnivca. Laž, nasprotje besede (1,1+) in

resnice (8,32+), je povezana z ničem in z zlom (prim. Rim 1,25; 2 Tes 2,9-12 itd.). Judje, ki zavra-čajo Jezusovo resnico (v. 40; prim. 1 Pt 2,22), so podložni poglavarju vseh sovražnikov te resni-ce (prim. 12,31+; 13,2+; 1 Jn 2,14). 46 dokazati greh tj. nezvestobo Bogu v poslanstvu, ki ga je prejel od njega. 48 Samarijan je bil v očeh Ju-dov odpadnik od izvoljenega ljudstva in značilen primer izprijenega človeka.

441 Mz 2,17;

3,1sl.Mdr 1,13;

2,24Mt 4,1+

Rim 5,121 Jn 3,8-15

46Heb 9,14-28

1 Pt 1,191 Jn 3,5

47Jn 10,26+

1 Jn 4,648

Jn 4,9+; 7,20+

50Jn 7,18

51Jn 3,11+;5,25-28;11,25-26

52Jn 7,20+

53Jn 4,12

54Jn 7,39;

8,50;17,5



267

moja slava ni nič. Moj Oče je, ki mi daje slavo, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam; in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan, in videl ga je in se razveselil.«

57Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abraha-ma?« 58Jezus jim je rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Preden je bil Abraham, jaz sem.«

59Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj; Jezus pa se je skril

in odšel iz templja.

Jezus ozdravi sleporojenega

9 1Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. 2Nje-govi učenci so ga vprašali in rekli: »Rabi, kdo je grešil, on ali nje-

govi starši, da se je rodil slep?« 3Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.

4 Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal; pride noč, ko nihče ne more delati. 5 Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

56 moj dan: Jezusov prihod. Jezus si tukaj pri-svoji še ta izraz, ki je v SZ pridržan Bogu: »Ja-hvejev dan« (prim. Am 5,18+). – videl ga je in se razveselil: Abraham je videl Jezusov »dan« (kakor je Izaija »videl njegovo slavo«, 12,41) »iz daljave« (prim. Heb 11,13; 4 Mz 24,17), v prero-škem dogodku – Izakovem rojstvu, ki je izzva-lo Abrahamov »smeh« (1 Mz 17,17+). Jezus se predstavlja kot resnični predmet obljube Abra-hamu, pravi vzrok njegovega veselja, duhovni Izak (prim. 1 Mz 12,1+). 57 Še petdeset let nimaš: v ozadju tega očitka se verjetno skriva judovski nauk, da vsak pravični malo pred smrtjo uzre nebeški svet. – si videl Abrahama različica: »in je Abraham videl tebe«. 58 Prim. 8,28; 13,19; 1,1-3; izrecna potrditev preeksistence (poprejšnjega bi-vanja) večnega Sina glede na človeka Abrahama.59 vrgli vanj: to, da si Jezus lasti Božji način bi-

vanja, je v očeh Judov bogokletje, kazen zanj pa kamnanje (3 Mz 24,16).

92 Po zelo razširjenem pojmovanju v starem sve-tu je obstajala tesna povezava med grehom in telesnimi boleznimi (2 Mz 9,1-12; Ps 38,2-6; Ezk 18,20). Če je šlo za prirojene bolezni, so neka-teri rabini krivdo pripisovali staršem, drugi pa otroku samemu med nosečnostjo. 3 Božja dela: »znamenja« (prim. 2,11+). 4 moramo različi-ca: »moram«. – noč ... delati: Jezusovo življenje je kakor delovni dan (5,17), ki se konča z nočjo smrti (prim. Lk 13,32). 5 Ta izjava vnaprej poka-že smisel čudeža (prim. 9,37). Očetovo zveličav-no delovanje se v Jezusu razodeva v blagor vseh ljudi; v njem je dana edina možnost zveličanja (8,12; 12,35).

55Jn 7,29

56Jn 5,39+1 Mz 17,17Mt 13,17sl.Lk 17,22

57Jn 1,19

58Jn 1,1+;8,24+

59Jn 10,31.39Lk 4,29sl.

91

Apd 3,22

Jn 5,14+Lk 13,2

3Jn 5,36+

4Jn 4,34;11,9-10;12,35-36

5Jn 8,12+



268

6Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči 7in mu rekel: »Pojdi in se umij v kopeli Síloa« (kar pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

8Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« 9Nekateri so govorili: »On je«, medtem ko so drugi govorili: »Ne, ampak podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« 10Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odpr-le?« 11On pa je odgovoril: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem torej tja, se umil in spregledal.« 12Rekli so mu: »Kje je tisti?« Rekel je: »Ne vem.«

13Tistega, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. 14Bila pa je tisti dan sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. 15Farizeji so ga torej spet spraševali, kako je spregledal. Rekel jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« 16Nekateri izmed farizejev so te-daj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. 17Slepemu so tedaj znova rekli: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

18Judje pa mu niso verjeli, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. 19Vprašali so jih in rekli: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« 20Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; 21kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« 22To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bo izobčen iz shodnice, kdor ga bo priznal za Kristusa. 23Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«

24Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj slavo Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« 25On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« 26Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je od-prl oči?« 27Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemú hočete znova slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?« 28In ozmerjali so ga in rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojze-

6 s slino: v starem veku je veljalo, da ima sli-na zdravilne moči; Jezus uporabi znano kret-njo in ji dá novo učinkovitost (prim. Mr 7,33; 8,23). 7 Poslani: Ezekijev predor je bil pozabljen (prim. 2 Kr 20,20+) in Síloa je veljala za izvir, ki je čudežno »poslan«. Iz nje so zajemali vodo na šotorski praznik (prim. Jn 7,38+). Za Janeza je Jezus Očetov »Poslanec«. 14 naredil blato: delo, ki je bilo na sobotni dan prepovedano. Prepove-dano je bilo tudi zdravljenje, razen v hudih pri-merih (prim. 5,9). 17 Prerok je: to je prvi korak v razlaganju znamenja: slepi prizna Jezusa za Božjega moža, obdarjenega z močjo, ki presega

človeške zmožnosti (Lk 24,19). 18 da je bil slep ... spregledal razl.: »da je bil ta človek slep in da je spregledal«. 21 Njega vprašajte v nekaterih rokopisih manjka. 22 izobčen iz shodnice: iz-raz aposynágogos najdemo samo tu in v 12,42; 16,2. Evangelist prenaša v Jezusov čas ukrep izobčevanja kristjanov, ki ni izpričan pred kon-cem prvega stoletja. Prim. tudi 1,19 (konec op. o »Judih«) in Raz 2,9+. 24 Daj slavo Bogu: sveto-pisemski obrazec rotenja koga, naj pove resnico in popravi žalitev Božjega veličanstva (prim. Joz 7,19; 1 Sam 6,5).

7Iz 8,6

8Apd 3,2.10

11Jn 9,7

14Mt 12,10vzp.Lk 13,10sl.;

14,1sl.15

Jn 9,10 16

Jn 3,217

Mt 16,14+18

Jn 1,19.22 22

Jn 7,13+;16,2

23Jn 9,21

24Jer 13,16sl.

27Jn 5,25;

9,15 28

Jn 5,45 Rim 2,17



269

sovi učenci. 29Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« 30 Oni človek jim je odgovoril in rekel: »To je res čudno, da vi ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa je bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. 32Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo sleporojenemu odprl oči. 33Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« 34Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

35Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Ali veruješ v Sina človekovega?« 36In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« 37Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« 38Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod« in se je pred njim poklonil do tal.

39In Jezus je rekel:

»Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi spregledali tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

40To so slišali nekateri izmed farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo mar tudi mi slepi?« 41Jezus jim je rekel:

»Če bi bili slepi, ne bi imeli greha; ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«

Dobri pastir (Jer 23,1-3; Ezk 34,1-31)

10 1»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo drugod, ta je tat in ropar. 2Kdor

pa pride skozi vrata, je pastir ovc. 3Njemu vratar odpre in ovce poslu-šajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. 4Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. 5Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujcev.« 6Jezus jim je povedal to prispodobo, oni pa niso spoznali, kaj jim je govoril.

31 Bog … usliši: to je splošna resnica (Iz 1,15; Ps 66,18; 109,7; Prg 15,29; Job 27,9; 35,13; Jn 16,23-27; 1 Jn 3,21-22). – Kdor pa je bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo: Janez združuje grško značilnost pobožnosti in njen svetopisemski ide-al, ki bolj poudarja poslušnost Bogu. 32 Čudež sleporojenega je morda za evangelista simbol krsta, novega rojstva z vodo in Duhom (3,3-7). Podobnosti med 3,1-21 in poglavjem 9 so števil-ne. 33 od Boga: nov korak na poti vere nekdaj slepega (prim. v. 17+), ki zdaj izjavi, da v Izra-elu še ni bilo takšnega Božjega moža, kot je Je-zus; ta stopnja že presega vse stare naslove. 38-39a Manjka v nekaterih rokopisih. 38 Zadnji

korak: čudežno ozdravljeni prizna Jezusa za Si-na človekovega, tj. za tistega, ki prihaja iz nebes, da zbere ljudi in jih dvigne k deležnosti pri Bož-jem življenju (1,51; 3,14-15; 6,62-63). 39 tisti, ki vidijo: samozadostneži, ki se zanašajo na svoje videnje (prim. v. 24.29.34), v nasprotju s ponižni-mi, katerih predstavnik je slepi (prim. 5 Mz 29,3; Iz 6,9sl.; Jer 5,21; Ezk 12,2).

103 po imenu ali vsako posebej. 6 jim: zaslepljenim farizejem (9,40). Ne razumejo, da prilika meri nanje. – prispodobo ali pregovor (gr. paroimía); beseda v gr. prevodu SZ večkrat prevaja hebr.

29Jn 8,14 2 Mz 33,114 Mz 12,2-8

31Ps 15,29Prg 15,29

33Jn 3,2

34Jn 7,49

35Mt 8,20+

36Rim 10,14

37Jn 4,26;9,5+

38Mt 8,10+

39Jn 1,1+;8,12+Mt 13,13

40Mt 15,14

41Jn 3,36;12,48Mt 23,16sl.

101

Mr 6,342

Jn 10,11Mih 2,13

3Jn 21,16Ps 95,7

4Mih 2,13

6Jn 16,25.29 2 Pt 2,22



270

7Jezus je znova rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. 8 Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. 9 Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. 10 Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in pokončuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. 11 Jaz sem dobri pastir; dobri pastir dá svoje življenje za ovce. 12 Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. 13 Ker je najemnik, za ovce ni v skrbeh. 14 Jaz sem dobri pastir; poznam svoje in moje poznajo mene, 15 kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta; svoje življenje dam za ovce.

mašál, ki pomeni vse vrste govora v prispodo-bah. S to besedo Janez uvaja način razodevanja, ki je značilno za Jezusovo zemeljsko poslanstvo; njen polni pomen se bo v vsej jasnosti razkril šele v dokončnem razodetju po vstajenju in daru Duha. 7 vrata k ovcam db. vrata ovc, kar lahko pomeni tudi vrata za ovce: tisti, ki odpira dostop k ovcam. Kdor hoče zakonito voditi čredo, mo-ra iti skozi Jezusa (21,15-17). Za Janeza je Jezus s svojim učlovečenjem kraj odkrivanja in spre-jemanja Božjih darov. 8 pred menoj manjka v nekaterih rokopisih. – tatovi in roparji: ne gre za starozavezne preroke, temveč za Jude, ki so hoteli z lastnimi sredstvi prinašati rojakom in poganom spoznanje Božjih stvari in odrešenje.Verjetno so mišljeni zlasti farizeji (prim. Mt 23,1-36; Lk 11,39-52 in Mt 9,36; Mr 6,34). 9 vrata: v judovskem izročilu pogosto srečamo prispodobo vrat, ki omogočajo dostop do nebeških stvar-

nosti (prim. Henohova knjiga 72,75). – noter in ven: v Jezusu bo našel svobodo in varnost (prim. 8,32.36). 10 življenje: večno življenje, ki ga Jezus daje (3,16.36; 5,40; 6,33.35.48.51; 14,6; 20,31) ve-likodušno (prim. Raz 7,17; Mt 25,29; Lk 6,38).11 dobri pastir: Bog, sam pastir svojega ljudstva, mu bo po prerokbi dal v mesijanskih časih pa-stirja po svoji izbiri (prim. Ezk 34,1+). Ko Jezus izjavi, da je dobri pastir, zahteva od poslušalcev, da ga priznajo za Mesija. 14 poznajo: V Svetem pismu (prim. Oz 2,22+) »poznanje« ne izhaja iz zgolj umske dejavnosti, temveč iz »izkustva«, navzočnosti (primerjaj Jn 10,14-15 in 14,20; 17,21-23; prim. 14,17; 17,3; 2 Jn 1-2); (s)poznanje se nujno razcveti v ljubezen (prim. Oz 6,6+ in1 Jn 1,3+). »Poznanje«, ki veže Jezusa z njegovi-mi, ima svoj izvor in svojo polnost v ljubezni, ki povezuje Sina in Očeta. Smrt na križu je najvišji izraz te ljubezni (13,1; 15,13).

7Jn 10,1.9

Ps 118,208

Jer 23,1-3Ezk 34,2

9Jn 3,17

1 Mz 28,17Ps 23,1-3

Iz 49,9-10Ezk 34,14

10Jn 5,40

11Ezk 34,11+

12Jer 23,1sl.

Ezk 34,3-8Zah 11,17

15Jn 15,9

Mt 11,25-27vzp.



271

16 Imam še druge ovce, ki niso iz te staje; tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. 17 Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. 18 Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga jaz dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem; to naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

19Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. 20Mnogi iz-med njih so govorili: »Hudega duha ima in blazni. Kaj ga poslušate?« 21Drugi pa so govorili: »To niso besede obsedenca. Mar more hudi duh odpreti oči slepim?«

5. PRAZNIK TEMPELJSKEGA POSVEČENJA

(SKLEP O JEZUSOVI USMRTITVI)

Jezusova resnična istovetnost22Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. 23Jezus je hodil v templju gor in dol po Salomonovem stebrišču. 24Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam odkrito povej!« 25Jezus jim je odgovoril:

»Rekel sem vam, pa ne verujete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovc.

16 pripeljati: ne jih pripeljati v judovsko stajo, temveč jih pridružiti čredi, ki jo Jezus »vodi« v večno življenje. – čreda različica: »ovčja staja«.18 ga jaz dajem sam od sebe: Kristus ima življe-nje v samem sebi (3,35+) in nihče mu ga ne mo-re vzeti (7,30.44; 8,20; 10,39): svobodno ga daje (10,18; 14,30; 19,11); odtod ta mirna veličastnost, ta polna svoboda vpričo smrti (12,27; 13,1-3; 17,19; 18,4-6; 19,28). 22 praznik tempeljskega posvečenja so obhajali proti koncu decembra. Vpeljal ga je Juda Makabejec (leta 165 pr. Kr.) v spomin na očiščenje in novo posvečenje jeruza-lemskega templja, ki ga je s podobami malikov oskrunil sirski kralj Antíoh IV. Epifán (prim.

1 Mkb 4,36-59; 2 Mkb 1,9.18; 10,1-8). Praznik so imenovali hanukkáh in je bil nekakšen posne-tek šotorskega praznika. Pri obredju so bile sre-diščni simbol luči, ki so osvetljevale Jeruzalem in bližnjo okolico. 25 Rekel sem vam: Jezus se je v svojih poprejšnjih izjavah dovolj jasno izpri-čal za Božjega poslanca (4,34+). 26 niste izmed mojih ovc: če hočemo verovati v Jezusa, mora-mo biti z njim notranje uglašeni: biti »od zgoraj« (8,23), »od Boga« (8,47), »iz resnice« (18,37), biti izmed njegovih ovc (10,14). Vera predpostavlja duhovno sorodnost z resnico (3,17-21; prim. Apd 13,48+; Rim 8,29sl.).

16Jn 5,25 Iz 56,8Jer 23,3;31,10Ezk 34,23;37,22Mih 2,13Ef 2,14sl.;4,4sl.

17Jn 3,35;8,29

20Jn 3,11+;7,20+

21Jn 3,2;9,30-33Iz 42,7

221 Mkb 4,36+

23Apd 3,11+

24Jn 8,25Lk 22,67

25Jn 5,36+

26Jn 10,3-4.14Prg 28,51 Kor 2,14



272

27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno.«

31Judje so spet pograbili kamne, da bi ga kamnali. 32Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« 33Judje so mu odgo-vorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokle-tja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« 34Jezus jim je odgovoril:

»Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste? 35 Če je imenoval bogove tiste, ki jim je bila namenjena Božja beseda – in Pisma ni mogoče ovreči –, 36 boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal v svet, rekli: ›Bogokletno govoriš,‹ ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ 37 Če ne opravljam del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; 38 če pa jih opravljam, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in verovali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«

39Spet so ga torej skušali zgrabiti, pa se je umaknil njihovi roki.

29 Moj oče … je večji od vseh razl.: »Moj Oče, kar mi je dal, je večje ko vse« ali »Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh«. 30 V skladu s sobesedilom ima ta trditev pred očmi najprej skupno Jezusovo in Očetovo moč/oblast; toda namenoma nedolo-čena daje slutiti skrivnost večje in globlje e(di)nosti. Judje se ne motijo, ko v tem vidijo Jezuso-vo zahtevo po priznanju, da je Bog (v. 33; prim. 1,1; 8,16.29; 10,38; 14,9-10; 17,11.21 in 2,11+).34 Jaz sem rekel: bogovi ste: ta beseda se nanaša na sodnike, ki so metaforično imenovani »bo-govi« zaradi svoje službe, kajti »sodba je Božja«(5 Mz 1,17; 19,17; 2 Mz 21,6; Ps 58). Z dokazova-njem a fortiori rabinskega tipa bo Jezus iz tega sklenil, da je čudno, če vpijejo, da je bogokletje, ko Sveti in Poslani od Boga pravi o sebi, da je Božji Sin. – Okrog tega naziva »Božji Sin« (v. 36, prim. 5,25; 11,4.27; 20,17.31) se bo zdaj odigrala Jezusova usoda (prim. 19,7; Mt 4,3+). 36 Bož-

ji Sin sem: Janez ne govori o sodnem procesu pred vélikim zborom, preden je bil Jezus izro-čen Pilatu (prim. 18,31). Podatke o njem prenese sèm (prim. 10,24b.25a in Lk 22,67; 10,36 in Lk 22,70; 10,33 in Mr 14,64). Véliki zbor se bo de-jansko sešel in odločil za Jezusovo smrt, a veliko pred njegovim prijetjem in v njegovi odsotnosti (11,47-53). Po Luku naj bi sinedrij obsodil Jezusa na smrt, ker je izrekel bogokletje, ko se je imeno-val »Božji Sin« (Lk 22,70; prim. Mt 26,64-66; Mr 14,62-64). Tukaj Jezus opozarja, da ima v Sve-tem pismu (prim. v. 34-35) izraz »Božji Sin/sin« ohlapen pomen in ne predstavlja bogokletja. Po njegovem vstajenju ga bodo kristjani razumeli v polnem pomenu, presežnem in tudi Božjem, to pa bo izzvalo prelom z judovstvom. 39 Spet manjka v nekaterih rokopisih. – roki: ironičen kontrast z vrsticama 28-29.

27Jn 10,3-4.14

28Jn 10,10Jer 23,4

Rim 8,33-3929

Jn 3,35+5 Mz 32,39;

33,3Mdr 3,1Iz 43,13;

51,1630

Jn 1,1;17,11.21

31Jn 8,59

33Jn 5,18

Lk 22,70-7134

Ps 82,6Rim 3,19+

35Mt 5,18

Lk 16,1736

Jer 1,537

Jn 10,25; 15,24

38Jn 5,36+;

14,11;17,21

39Jn 8,59Lk 4,30



273

Jezus se umakne čez Jordan 40Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. 41Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo vse, kar je Janez povedal o njem, resnično.« 42In veliko jih je tam začelo verovati vanj.

Jezus obudi Lazarja

11 1Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z di-

šavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. 3Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« 4Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

5Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. 6Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil.

7Potem pa je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« 8Učenci so mu rekli: »Rabi, pravkar so te skušali Judje kamnati, pa greš spet tja?« 9Je-zus je odgovoril:

»Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; 10 če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

11To je povedal in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« 12Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« 13Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govo-ri o navadnem spanju. 14Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je

40 odšel čez Jordan: Jezus se je umaknil v Perejo (prim. 1,28).

111 Betanije: tu ni več mišljeno naselje v Pereji (prim. 1,28), ampak mesto na vzhodnem poboč-ju Oljske gore, 3 kilometre vzhodno od Jeruzale-ma. Morda je Janez pozoren na simbolični po-men imena tega kraja, saj aram. bet-‘anijjáh po-meni ›hiša stiske‹. – Marije in njene sestre Marte: ti dve sestri, ki ju bomo spet srečali ob nekem obe-du, prirejenem Jezusu (12,1sl.), sta verjetno tisti, o katerih govori Luka v 10,38-42. V obeh pripove-dih je Marta gospodinja, ki skrbi za postrežbo (Jn 12,2; Lk 10,40). Marija sedi pri Jezusovih nogah (Jn 11,20; 12,3; Lk 10,39). V janezovski pripovedi opažamo notranjo napetost: v vrstici 1 in zlasti 45 se zdi glavna oseba Marija. Vendar v teku pri-povedi in posebno v vrstici 5 prevzame prvo me-sto Marta; v vrstici 32 Marija le ponavlja besede, ki jih izgovarja Marta v vrstici 21. 2 obrisala no-ge s svojimi lasmi: po vsej verjetnosti to ni gre-

šnica iz Lk 7,37. 3 Jezusu dodano. 4 da bo po njej poveličan Božji Sin: izraz z dvojnim pomenom: Jezus bo poveličan po čudežu samem (prim. 1,14+); vendar bo ta čudež imel za posledico (11,46-54) njegovo lastno smrt, ki bo tudi njego-vo poveličanje (13,32+). 8 kamnati: prim. 10,31; 5,18; 7,1.19-20.25; 8,37.40. Pot, na katero se Jezus odpravlja, vključuje smrtno nevarnost, s katero se sooča zavestno in v popolni svobodi (10,18).9 dvanajst ur: delovni dan, ki traja od sončne-ga vzhoda do zahoda, obsega dvanajst ur; Jezus mora nadaljevati uresničevanje svojega poslan-stva do konca, ki ga je določil Oče, do ure, ko bo nastopila noč in z njo oblast teme (7,8.33; 13,30; 17,1; Lk 22,53). – vidi luč: Jezus prinaša luč, ki nam omogoča varno hojo (8,12; 9,5; 12,46), no-tranjo luč (prim. Mt 6,23; Lk 11,35) milosti, ki nas trga iz teme greha in osvobaja za življenje odrešenega človeka. Za razodetje so odprti le otroci luči (prim. 3,19-21). 12 spi: učenci, kakor pogosto pri Janezu, ne morejo razumeti, da gre le za prispodobo. – bo ozdravel ali bo rešen.

40Jn 1,28Mt 19,1Mr 10,1

41Jn 1,27.30.34;2,11;3,27-30Mr 10,1

42Jn 7,31

111

Jn 12,1-8Lk 10,38sl.

2Jn 11,21.32;12,1-8;13,13 Lk 7,13.38

4Jn 1,14+;2,11;10,34+

5Jn 11,1 5 Mz 33,3Mr 10,21

7Jn 10,40

8Jn 8,59;10,31

9Jn 8,12+

10Mt 6,23Lk 11,351 Jn 2,11

11Jn 2,19+

12Mt 9,24vzp.

13Mt 9,24 Lk 8,52



274

umrl. 15Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« 16Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj re-kel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

17Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. 18Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. 19Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi brata. 20Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. 21Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl; 22a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.« 23Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« 24Marta mu je rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« 25Jezus ji je rekel:

»Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?«

27Rekla mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

28In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skri-vaj ji je rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.« 29Ko je ta to slišala, je hitro vstala in se napotila k njemu.

30Jezus še ni dospel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je pri-šla naproti Marta. 31Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so vi-deli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da gre h grobu, da bi tam jokala.

32Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« 33Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so pri-

15 da boste verovali: Lazarjeva smrt je priložnost za čudež, ki bo utrdil njihovo vero. 16 součen-cem: tu je v besedilu grška beseda symmathetaí namesto običajne mathetaí, »učenci«. To je edini primer v vsem Svetem pismu. 21 Gospod manj-ka v nekaterih rokopisih. 22 Marta ima vero v Jezusa; vendar se ustavi, kakor na pragu nemo-goče prošnje. 25 vstajenje: v vrsticah 23-26 Janez uporablja literarno metodo, ki je pri njem klasič-na (2,19+), da predloži nauk o vstajenju. Marta razume glagol (v. 23) v smislu judovske eshato-logije, podedovane od Dan 12,2: ob smrti človek sestopi v še’ól (4 Mz 16,33+) kot senca brez življe-nja, vendar bo vstal poslednji dan. Jezus popravi to idejo v smislu že uresničene eshatologije: on sam je vstajenje (v. 25). Tisti, ki veruje vanj, ve-komaj ne bo umrl (v. 26; prim. 8,51), je že prešel iz smrti v življenje (5,24; 1 Jn 3,14), je že vstal v Kristusu spričo novega življenja, ki je v njem (Rim 6,1-11; Kol 2,12-13; 3,1). Smrt, kot jo je poj-moval Daniel, je odpravljena. To novo gledanje

predpostavlja razlikovanje med dušo, ki ne umr-je, in telesom, ki se razkroji v zemlji. 25-26 V teh vrsticah je znova uporabljen obrazec »jaz sem«, ki uvaja definicijo Kristusa (6,35+). Vendar se tukaj Kristusov odgovor zdi preveč zapleten (nasproti 8,12 npr.), z redakcijsko ponovitvijo, ki jo predstavlja izraz »vame veruje«. Prvotno bese-dilo se je moralo glasiti samo: »Kdor vame veru-je, vekomaj ne bo umrl.« Tej trditvi (prim. prejš-njo op.) se zdi, da nasprotuje človeško izkustvo, od tod glosa. – vsak, kdor živi: lahko je mišljeno naravno ali duhovno življenje ali pa oboje hkrati.27 Božji Sin: kakor za Natánaela (1,49) je tudi za Marto izraz »Božji Sin« samo preprost mesijan-ski naziv (prim. tudi Mr 15,39 in Mt 4,3). Evan-gelist mu daje polnejši pomen (prim. 10,34 in op. k 10,36). 33 je bil v duhu ganjen ali se je vznemi-ril, razsrdil; grški glagol lahko pomeni ganjenost zaradi splošne žalosti (prim. v. 38) ali pa nejevo-ljo zaradi smrti oz. zaradi joka Judov, če se je v njem kazalo pomanjkanje upanja.

15Jn 2,11+

16Jn 14,5;

20,24-29Mr 10,32

17Jn 11,39

18Jn 11,45;

12,9,9-11.17-1920

Lk 10,39sl.21

Jn 11,3222

Jn 9,31-3323

Jn 2,19+25

Jn 6,35+Mt 22,23+

26Jn 5,24

1 Jn 3,1427

Jn 1,9-10+;10,34+

28Jn 11,30;

13,13Mt 26,18 Mr 14,14 Lk 22,11

31Jn 11,19.33

32Jn 11,21

33Jn 11,38;

13,21



275

šli z njo, je bil v duhu ganjen in je vzdrhtel. 34In rekel je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« 35Jezus se je zjokal. 36Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« 37Nekateri iz-med njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« 38Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. 39Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je rekla: »Go-spod, že dehni, saj je že četrti dan.« 40Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« 41Odstranili so torej kamen; Jezus pa je povzdignil oči in rekel:

»Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. 42 Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš; toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

43In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« 44In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«

Judovski voditelji sklenejo Jezusa umoriti 45Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo ve-rovati vanj. 46Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil Jezus. 47Véliki duhovniki in farizeji so sklicali véliki zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. 48Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.« 49Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil ti-sto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste 50in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« 51Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot véliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; 52pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v

35 se je zjokal: evangelist uporablja dva različna glagola: klaíein »jokati, tarnati« za Marijo in Jude (11,31.33) in dakrúein »pretakati solze« – edina raba v NZ – tukaj za Jezusa. Nekateri vidijo v tem namig na Jezusov smrtni boj (prim. Heb 5,7).39 četrti dan: ta podrobnost je dana kot dokaz za resničnost smrti in torej za resničnost obu-ditve (prim. 19,35). 42 vselej uslišiš: ker je ob-čestvo Očeta in Sina stalno, Oče v vsakem tre-nutku posluša in uslišuje Jezusa; v Jezusu se že uresničuje to, kar je napovedano njegovim kot eshatološka možnost (prim. 14,3; 15,7.16; 16,23-24; 1 Jn 3,21-22; 5,14-15). 44 s povoji: najbrž se ni treba spraševati, ali so Judje imeli navado povijati roke in noge umrlih, ko so jih pokopa-

vali. Janez hoče nakazati, da je Lazar osvobo-jen vezi smrti: Razvežite ga (Ps 116,3; prim. Ps 18,6; Apd 2,24). 48 sveti kraj db. kraj: bodisi Je-ruzalem, bodisi vso judovsko deželo, bodisi ver-jetneje sveti kraj v odličnem pomenu, tempelj (Mt 24,15; prim. Iz 60,13; 2 Mkb 1,29; 2,18; Apd 6,13). 49 Kajfa je bil véliki duhovnik od leta 18 do leta 36 (Lk 3,2; Apd 4,6; prim. Jožef Flavij JS 18,35); njegovo vlogo poudarjata Mt 26,3.57 in Jn 18,13-14.24.28. 52 razkropljene Božje otroke zbral v eno: s svojim povzdignjenjem na križ bo Kristus pritegnil vse ljudi k sebi, ker ga bodo vsi priznali za resničnega Božjega poslanca in spre-jeli njegov nauk »resnice« (12,31+).

35Jn 11,33 Lk 19,41 Heb 5,7

36Jn 11,3.19

37Jn 9,10.14.17.21.26.30.32;10,21

39Jn 11,17

40Jn 1,14+;2,11+

41Jn 17,1Mt 14,19vzp.

42Jn 1,1+;9,31;12,30

43Jn 5,27-29Iz 49,9

44Jn 19,40;20,6-7

45Jn 1,19+

47Jn 10,22+

49Jn 18,13Lk 3,2+

50Jn 18,14 2 Kor 5,14

51Jn 18,13 1 Mz 50,204 Mz 27,21

52Jn 4,42+;10,165 Mz 30,3



276

eno. 53Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga umorijo. 54Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v po-krajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci.

6. KONEC JAVNEGA DELOVANJA IN PRIPRAVA NA ZADNJO VELIKO NOČ

Velika noč je blizu 55Bližala pa se je judovska velika noč. Veliko jih je šlo s podeželja pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. 56Iskali so torej Je-zusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Ali ne bo prišel na praznik?« 57Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli.

Maziljenje v Betaniji (Mt 26,6-13; Mr 14,3-9)

12 1Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. 2Tam so mu pripravili

večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. 3Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. 4Juda Iška-rijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: 5»Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in dali ubogim?« 6Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in je izmikal, kar so dajali vanjo. 7Jezus je rekel: »Pusti jo, saj ga je prihranila za moj pogrebni dan. 8Uboge imate na-mreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

9Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in niso prišli le za-radi Jezusa, ampak da bi videli tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. 10Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, 11ker je zaradi njega veliko Judov odhajalo in verovalo v Jezusa.

Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem (Mt 21,1-9; Mr 11,1-10; Lk 19,28-38) 12Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus

54 Efraím: Efraím (2 Sam 13,23) ali Ofra (Joz 18,23) je današnji Et Taijibe, 25 kilometrov seve-ro-severovzhodno od Jeruzalema, na meji Judej-ske puščave. 55 judovska velika noč: to je tretja velika noč, ki jo omenja Janez; ob prvi (2,13) je šel Jezus v Jeruzalem, ob drugi (6,4) pa je verje-tno ostal v Galileji. Janez ne bo nehal poudarjati povezanosti Jezusove smrti z veliko nočjo (13,1; 18,28; 19,14.42). S poudarkom, da je ta velika noč judovska, jo razlikuje od Kristusove. – pred veli-ko nočjo manjka v nekaterih rokopisih. – obre-dno očistili: udeležba pri prazniku je predpostav-ljala stanje obredne čistosti, ki so si jo pridobili na različne načine (2 Mz 19,10-15; 4 Mz 9,9-14;

2 Krn 30,1-3.17-20; Apd 21,24-26; 24,18; Jn 18,28).

121 Šest dni pred veliko nočjo: zadnji teden Jezu-sovega javnega življenja, enako skrbno začrtan (12,12; 13,1; 18,28; 19,31) kakor prvi (2,1+). Oba se končata z razodetjem Jezusovega veličastva. Toda nismo več kakor v Kani v času »znamenj« (2,4.11); »prišla je ura, da se Sin človekov pove-liča« (12,23; 13,31sl.; 17,1.5). 7 Jezus vidi v Ma-rijinem dejanju vnaprejšnjo počastitev svojega mrtvega telesa. S to simbolno gesto se bo ujemal (19,38sl.) dejanski Jezusov pokop.

53Jn 5,18+;Mt 12,14

54Jn 7,1

55Jn 2,13;

6,44 Mz 9,6-13

56Jn 7,11;

11,47

121

Jn 11,1.43-44;12,20

Mt 21,17 3

Jn 11,2+4

Jn 6,71 Mt 10,4

5Jn 6,7

Mt 19,216

Jn 13,29Lk 8,3

7Jn 19,40

85 Mz 15,11

Mt 26,11 Mr 14,7

9Jn 11,43;

12,1.17Mr 12,37

11Jn 7,31

11,4512

Jn 12,1



277

prihaja v Jeruzalem. 13Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzkli-kali:

»Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, in Izraelov kralj!«

14Jezus je našel oslička in sédel nanj, kakor je zapisano:

15 Ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču.

16Njegovi učenci sprva tega niso razumeli. Ko pa je bil Jezus pove-ličan, so se spomnili, da je bilo to zapisano o njem in da so mu to sto-rili. 17Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričevala. 18Zato mu je množica tudi prišla naproti, ker so slišali, da je naredil to znamenje. 19Farizeji pa so govo-rili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim.«

Jezus s svojo smrtjo oznani svoje poveličanje 20Med tistimi, ki so na praznik prišli molit, je bilo tudi nekaj Grkov. 21Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, ga prosili in re-kli: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« 22Filip je šel in povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta šla in povedala Jezusu. 23Jezus jima je odgovoril in rekel:

»Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo meni služi, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče. 27 Zdaj je moja duša vznemirjena.

13 Hozana prim. Mt 21,9+. – Izraelov kralj: mesijanski kralj. Téma mesijanskega kralja se prepleta skozi ves evangelij, zlasti pa v poroči-lu o Jezusovem trpljenju (1,49; 6,15; 18,33.37.39; 19,3.12.14.15.19.21). 20 Grkov: po eni razlagi so mišljeni Judje, ki so sprejeli grško kulturo, po drugi razlagi pravi prozeliti (tj. spreobrnjenci v

judovstvo), »Nejudje«, pridobljeni za monotei-zem Izraela in v neki meri za izpolnjevanje Moj-zesove postave: »bogaboječi« iz Apd 10,2+. 25 so-vraži gl. op. k Lk 14,26. 26 kjer sem jaz: v Očeto-vi slavi (prim. 14,3; 17,24). 27 Zdaj je moja duša vznemirjena: prizor, ki v več potezah spominja na Getsemani: tesnoba pred uro, ki se bliža, klic

13Jn 1,49;6,151 Mkb 13,51Raz 7,9

15Iz 35,4Zah 9,9sl.

16Jn 4,39+;14,26+Mr 4,13+

17Jn 11,42Lk 19,37

18Lk 19,37

19Jn 11,47-48

20Zah 14,16Apd 8,26sl.

21Jn 1,40+.44;6,40+

22Jn 1,44

23Jn 2,4+;3,14+Mt 8,20+

24Iz 53,10-12

25¦Mt 16,25¦Mr 8,35¦Lk 9,24

26Jn 1,10+;7,34;14,3;17,24Mt 16,24

27Jn 11,33;13,21;18,11Ps 22,20-24Lk 22,40-46vzp.Heb 5,7-8



278

In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zaradi tega sem vendar prišel v to uro. 28 Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.«

29Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila, da je zagrme-lo. Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« 30Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.

31 Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven; 32 in jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi.«

33To pa je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl. 34Množica mu je odgovorila: »Mi smo slišali iz Postave, da Kristus

ostane vekomaj; kako torej lahko rečeš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?«

35Jezus jim je rekel:

»Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč,

k Očetovemu usmiljenju, sprejetje žrtve, tolažba, ki prihaja iz nebes (prim. Luka). Vendar so tu-di razlike: Kristus ostaja pokonci, njegov klic k usmiljenju ostaja v stanju notranjega pogovora (Janez); »padel je na kolena« (Luka); »padel je na obraz« (Matej, Marko); prim. Jn 18,4-6; 10,18+.28 svoje ime razl.: »svojega Sina«; »ime« označuje sámo osebo Očeta. Jezus se ponudi, da umrje in tako izvrši delo, ki bo poveličalo Očeta in razode-lo njegovo ljubezen do sveta (17,6+). – Poveličal ... poveliča: Božje ime je bilo že poveličano zaradi »znamenj«, ki jih je izvršil Jezus (11,4); poveliča-no bo s Kristusovim povišanjem v slavi, najodlič-nejšim »znamenjem« (2,11+). 30 Ta dogodek je kakor Božji vnaprejšnji pečat na Jezusovo smrt.31 izgnan ven razl.: »vržen dol«; čeprav Jezus ni prišel sodit, ampak reševat (v. 47; 3,17-21), je ven-dar s svojo smrtjo na križu premagal Satana in odstranil njegovo gospostvo nad svetom. Satanov padec je, kot v Lk 10,18 in Raz 12,9, nasprotje Kri-stusovega povzdignjenja, ki ga moramo razume-ti v dveh dopolnjujočih se pomenih: povzdignje-nje na križ in povzdignjenje na Očetovo desnico. Satanovo kraljevanje nad svetom (14,30; 16,11;1 Jn 5,19) se bo končalo in prepustilo mesto Kri-stusovemu kraljevanju (Raz 12,9-10). To dvojno kraljevanje moramo razumeti v etični perspek-tivi. Hudič je lažnivec po naravi. Od vsega začet-ka je varal ljudi glede Božjih zapovedi, kar jim je prineslo smrt; je torej morilec ljudi (8,44b;1 Mz 3; Mdr 2,24). Judovske oblasti, ki hočejo ubi-ti Jezusa, to delajo na hujskanje hudiča (8,44a), kakor nekdaj Kajn (1 Jn 3,12). Prav vladar tega

sveta je s svojimi lažmi vzrok vsega moralnega nereda (prim. Ef 2,1-3; 6,10-17; 2 Kor 4,4). Njego-vo kraljestvo je kraljestvo zla in rojeva smrt. Kri-stus pa je bil nasprotno poslan od Boga, da nam pove resnico (8,45 v nasprotju z 8,44), tisto re-snico, ki nas osvobaja suženjstva hudiču (8,34+), ker nam jasno sporoča, kakšna je Božja volja do nas (8,32+). Prav s Kristusovim povzdig njenjem pa bomo dobili odlično »znamenje«, ki nam bo dokazalo, da je bil res poslan od Boga (2,11+; 3,14+) in da nam predaja njegove besede. Kri-stus bo tedaj pritegnil k sebi vse človeštvo (12,32) v tem smislu, da bodo vsi prišli k njemu in spre-jeli njegov nauk (6,35.45; Iz 55,1-3; Sir 24,19-22), ki ni nauk sovraštva, temveč medsebojne ljubezni (13,34-35; 1 Jn 3,11-12). Kristusovo kraljevanje je kraljevanje ljubezni in rojeva živ-ljenje (12,49-50; 5,24; 8,51; 1 Jn 3,14-15). 32 vse (ljudi) različica: »vsakega človeka« ali »vse« (ed., sr. spol). 33 Ko bi bili Judje sami usmrtili Kri-stusa, bi ga bili kamnali, potem ko so ga hoteli »pahniti« z vrha previsa (Lk 4,29). Ker pa so ga usmrtili Rimljani, je bil »povzdignjen« na križ, prvi korak, ki ga je pripeljal na Očetovo desnico. Način, kako je bil Kristus usmrčen, je imel torej simbolno vrednost (18,31-32). 34 iz Postave: Po-stava tu pomeni vse judovske svete spise, mor-da pa tudi nezapisano izročilo. – povzdignjen: te besede Jezus izreče v 3,14. Nekateri zato predla-gajo, da se 12,34-36a postavi za 3,14-15 ali 3,14-18. 35 Hodíte: Jezus spodbuja Jude, naj verujejo vanj, preden bo prepozno (prim. 7,34+).

28Jn 1,14+;

2,11+;17,5+

29Lk 22,43

30Jn 11,42

31Jn 1,10+;

3,19Lk 10,18Raz 12,9;

20,1-632

Jn 3,35+33

Jn 18,32;21,19

34Jn 2,19+

2 Sam 7,16Ps 110,4

Iz 9,6Mt 8,20+

Rim 3,19+35

Jn 8,12+



279

da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne vé, kam gre. 36 Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.«

To je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi.

Sklep: vera v besedo37Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj, 38da se je izpolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija:

Gospod, kdo je veroval našemu oznanilu, in Gospodova roka, komu se je razodela?

39Verovati niso mogli zato, ker je Izaija tudi rekel:

40 Oslepil je njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi z očmi videli, da ne bi v srcu razumeli in se ne spreobrnili in da jih jaz ne bi ozdravil.

41To je rekel Izaija, ker je videl njegovo slavo in je spregovoril o njem.

42Vendar so tudi mnogi izmed voditeljev začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice. 43Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo.

44Jezus je zaklical in rekel:

»Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. 45 Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. 46 Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi. 47 Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna,

36 sinovi luči: ta izraz označuje ljudi, ki so po veri stopili v območje luči in živijo skladno z njo (Ef 5,8; 1 Tes 5,5). V kumranskih spisih pa po-meni izvoljence, ki preučujejo postavo in jo tan-kovestno izpolnjujejo. – se skril pred njimi: ker Judje nočejo verovati v Jezusa (12,37), se ta »skri-je«, da ga ne bi mogli več najti (1,39+). 41 ker je videl njegovo slavo razl.: »ko je videl«. Namig na Izaijevo videnje v templju (Iz 6,1-4+), ki ga Janez razlaga kot preroško videnje Kristusovega

veličastva (prim. 8,56+). 44–50 Ta razdelek je zunaj konteksta, po tem, kar se odigra v 12,36+. Razvija isto témo kakor 3,16-19, toda s prepro-stejšo kristologijo, osredotočeno na témo Jezusa novega Mojzesa: vrstice 47-50 podvajajo besedilo iz 5 Mz 18,18-19 (z zamenjavo téme), vrstica 49a pa je odmev na besedilo iz 4 Mz 16,28 (prim. Jn 8,28-29+). Odlomek predstavlja sklep prvega de-la evangelija, v katerem se Jezus javno razglaša za Božjega poslanca.

36Jer 13,16

37Jn 2,11+5 Mz 29,1-3

38Iz 53,1Rim 10,16

39Mt 13,13+

40Iz 6,9sl.+

41Jn 5,39+

42Jn 7,13;9,22

43Jn 5,44

44Jn 13,20

45Jn 14,7-9

46Jn 1,1+;8,12+

47Jn 3,11+.17Mt 13,18-23vzp.Lk 8,21vzp;11,28



280

ga jaz ne sodim; nisem namreč prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil. 48 Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. 49 Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim; 50 in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.«

JEZUSOVA URA.VELIKA NOČ BOŽJEGA JAGNJETA

1. JEZUSOVA ZADNJA VEČERJA Z UČENCI

Umivanje nog

13 1Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je pri-šla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil

svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. 2Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že po-

ložil v srce, naj Jezusa izda. 3Ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, 4je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. 5Nato je vlil vode v

48 beseda (gr. lógos); Jezus v Janezovem evan-geliju svoji besedi pripisuje to, kar je judovstvo govorilo o postavi: po judovskem nauku bo nam-reč ob sodbi Bog sodil svet po postavi (prim. Mr 8,38). – poslednji dan: ta izraz bi utegnil doda-ti zadnji redaktor (6,39+). Glagol pred njim bi se tedaj moral prevesti s sedanjikom: »ga sodi« (prim. 3,18).

131-20 Pripoved o umivanju nog ni enovita. Pr-votno je opozarjala na zgled ponižnosti in »slu-ženja« bližnjemu, ki ga je Kristus dal učencem(v. 4-5 in 12-15; prim. Lk 22,24-27). To pripoved je dopolnil dodatek (v. 6-10), ki naj bi ji dal za-kramentalni pomen (verjetno krst). V tej novi perspektivi se očiščenje prejme z udeležbo pri Kristusovi daritvi (v. 8; prim. 1 Jn 1,7; 1 Pt 1,2) in ne z dejanjem poslušnosti njegovi besedi (15,3; 17,17-19). – Prim. 6,22.60+. Tudi vrstice 1-3 se zdijo predelane; že vrstica 2 pove to, kar bo po-vedano v vrstici 27. 1 pojde s tega sveta k Očetu: judovsko izročilo je besedo »velika noč« (»pa-sha«; prim. 2 Mz 12,11+) razlagalo v smislu »pre-

hoda«, v povezavi s prehodom čez Rdeče morje(2 Mz 14). Kristus (in mi z njim) bo »prešel« s tega sveta, ujetnika greha, k Očetu, v Obljubljeno deželo (prim. 1,21+; 11,55+). To bo Kristusova velika noč, ki bo nadomestila judovsko pasho. – ljubil svoje: tukaj Janez prvič izrecno prikaže Jezusovo življenje in smrt kot izraz njegove lju-bezni do svojih. To je kot skrivnost, katere pol-no razodetje je prihranjeno za zadnje trenutke (13,34; 15,9.13; 17,23; 1 Jn 3,16; Rim 8,35; Gal 2,20; Ef 3,19; 5,2.25). – do konca: do dokonča-nja dela, ki ga je hotel Oče (4,34+; 19,30). 2 Med večerjo: ne gre za velikonočno večerjo, o kateri govorijo Mt 26,17sl. in vzp. (prim. 13,29). – hudič Judu ... že položil v srce različica: »hudič že polo-žil v (njegovo) srce, da ga bo Juda Iškarijot izdal«, ali: »se je položil v srce ...«, ali: »ko je Satan vsto-pil v Judovo srce, da bi ga izdal«. – Jezusa dodano. – Jezusovo trpljenje je drama, v kateri je udele-žen nevidni svet: za ljudmi je na delu satanska moč (prim. 6,70sl.; 8,44; 12,31; 13,27; 16,11; Raz 12,4.17; 13,2; Lk 22,3; 1 Kor 2,8). 5 učencem umi-vati noge: vedênje in opravilo, značilni za sužnja (prim. 1 Sam 25,41).

48Jn 8,37.47

5 Mz 31,26-29

Lk 20,16Heb 4,12sl.

49Jn 1,1+;

3,11+50

Jn 6,63

131

Jn 1,10+.48+;2,4+;

10,18+Mt 26,17+

2Mt 4,1+;

26,20vzp.3

Jn 1,1+;3,35+

4Lk 12,37;

17,7-10



281

umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.

6Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi boš noge umival?« 7Jezus je odgovoril in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« 8Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« 9Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« 10Jezus mu je rekel: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je na-mreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« 11Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

12Ko jim je umil noge in vzel svoje vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? 13Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. 14Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. 15Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

16 Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kakor njegov gospodar in poslanec ne večji kakor tisti, ki ga je poslal.

17Če to veste, blagor vam, če boste to delali! 18Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo:

Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni. 19 Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da jaz sem. 20 Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

8 nimaš deleža z menoj: hebraizem: ker Peter ne razume duha svojega Učitelja, se izključi iz vsa-ke povezanosti z njim, iz vsake deležnosti pri nje-govem delu in pri njegovi slavi. 10 ves je namreč čist: Peter je Jezusov odgovor (v. 8) razumel v po-vršinskem smislu, kot da Jezus uvaja neki obred očiščevanja. Jezus odgovarja, da je to očiščenje pridobljeno zaradi njegove žrtve (prim. 15,2-3;1 Jn 1,7; Heb 10,22). Pomen tega svojega deja-nja bo razložil v vrsticah 12-15. – čisti: ista bese-da v grščini pomeni »snažen« in »čist/nedolžen«.13 Učitelj in Gospod: z obema nazivoma (aram. rab, mar) so v tedanjem judovstvu poimenovali verske učitelje. 15 Zgled sem vam namreč dal:

prim. 1 Jn 2,6; 3,16. O tej praksi v prvi Cerkvi prim. 1 Tim 5,10. 16 Kristusove besede, ki jih bomo našli spet v 15,20, v povezavi s preganja-njem kakor v Mt 10,24 (prim. Lk 6,40). Tukaj neupravičeno ločujejo vrstici 15 in 17. 18 Ta vrstica napoveduje Judovo izdajstvo v zelo zgo-ščeni in prvotni obliki (prim. Mr 14,18). Pripoved v vrsticah 21-30 bo razvila to témo in se pribli-žala pripovedi sinoptikov. Kar zadeva Kristusovo besedo, navajano v vrstici 20, predpostavlja isto misijonarsko sobesedilo (prim. Mt 10,40) kakor pripoved, ki je bila vstavljena v vrstici 16. – vzdi-gnil svojo peto: v znamenje, da bi ga rad pohodil; znamenje sovraštva.

6Mt 3,14

7Jn 14,26+

8Jn 2,19+

10Jn 15,3

11Jn 1,48+

13Mt 23,8-12

15Jn 13,34;15,12Lk 22,24-30Ef 5,2Flp 2,5.8

16Mt 10,24Lk 6,40

17Iz 56,2Jak 1,25

18Jn 6,70Ps 41,10

19Jn 8,24+;14,29;16,4

20¦Mt 10,40¦Mr 9,37¦Lk 9,48



282

Napoved Judovega izdajstva (Mt 26,21-25; Mr 14,18-21; Lk 22,21-23) 21Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel:

»Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.«

22Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. 23Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je bil za mizo zraven Jezusa. 24Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. 25Ta se je torej sklonil k Jezusovim prsim in mu rekel: »Gospod, kdo je?« 26Jezus je odgovoril: »Tisti je, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. 27In tedaj, po grižljaju, je šel Satan vanj. Jezus mu je torej rekel: »Kar misliš storiti, stôri brž.« 28Nobeden izmed ti-stih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. 29Ker je nam-reč Juda imel denarnico, so nekateri mislili, da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik« ali da naj dá kaj ubogim. 30Ko je torej oni vzel grižljaj, je šel takoj ven. Bila pa je noč.

Slovo31Ko je torej šel ven, je Jezus rekel:

»Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le še malo časa bom z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor jaz grem, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam,

23 zraven Jezusa db. v Jezusovem naročju, en to(i) kólpo(i) (prim. 1,18, eis ton kólpon). »Uče-nec, ki ga je Jezus ljubil« se tukaj prvič pojavi pod to skrivnostno oznako (prim. 19,26; 20,2; 21,7.20.24). Izročilo ga je enačilo z aposto-lom Janezom, Zebedejevim sinom (prim. Mr 1,19.29; 3,17; 5,37). 27 je šel Satan vanj: Satan, vladar tega sveta, je tisti, ki vodi boj proti Kri-stusu (13,2; Lk 4,13) prek vrinjenega posre-dnika. Hoče braniti svoje kraljestvo, ki mu ga Kristus začenja ugrabljati, s tem da pripravlja Jezusu smrt; toda po ironiji Božjega načrta ga bo Kristus premagal prav s tem, da bo šel na križ (12,31+). 30 Bila pa je noč: Janez omenja to podrobnost, ker vidi v njej simbolni pomen:

Juda, v katerega je pravkar vstopil Satan, zdaj pripada svetu temè (Lk 22,53). 31 Zdaj: Jezuso-vo trpljenje se je že začelo, ker je Juda, ki ga je gnal Satan, pravkar šel ven; Jezus že slavi svoje zmagoslavje kot izvršeno (prim. 16,33). 32 Če je Bog poveličan v njem manjka v nekaterih roko-pisih. – v sebi tj. v Bogu Očetu. Ta bo poveličal Sina človekovega s tem, da ga bo vzel s seboj v slavo (prim. 17,5.22.24). 33 Judom: Jezusovo po-veličanje je vezano na njegov odhod. Za Jude bo ta ločitev dokončna (8,21); za učence začasna (14,2-3). – ne morete priti: razen s smrtjo (prim. v. 36; 21,19.22sl.). 34 Novo zapoved: prim. Mt 25,31-46. Z idejo Kristusovega »odhoda« (v. 33), ki pripravlja napoved Petrove zatajitve (v. 36-38),

23-24Jn 19,26;

20,2;21,7.20

Lk 8,51+25

Jn 21,20 26

Jn 6,71 27

Jn 1,48+;13,2+

Lk 22,329

Jn 12,630

Jn 8,12+31

Mt 8,20+32

Jn 1,14+33

Jn 1,1+;8,21

34Jn 15,12.173 Mz 19,18

Mt 19,19;22,39

Lk 10,26sl.



283

da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj. 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«

36Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam greš?« Jezus mu je odgo-voril: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, šel pa boš za menoj pozneje.« 37Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Svoje življenje dam zate.« 38Jezus je odgovoril: »Svoje življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

14 1 »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte. 2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč; če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? 3 Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. 4 In za pot, kamor jaz grem, veste.«

5Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?«

6Jezus mu je rekel:

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

evangelist povezuje zapoved ljubezni (v. 34-35), Kristusovo oporoko. Ta zapoved, navzoča že v Mojzesovi postavi, je »nova« zaradi popolnosti, h kateri jo Jezus vodi, in ker je postavljena kot razločilno znamenje novih časov, ki so se začeli in razodeli z Jezusovo smrtjo. – med seboj: v pri-merjavi s sinoptiki Janez ne govori izrecno o lju-bezni do bližnjega nasploh, ampak le o medse-bojni ljubezni učencev, ki pa seveda ne izključu-je, ampak zahteva ljubezen do vseh in vsakogar.36 šel pa boš za menoj pozneje: zakrita napoved Petrovega mučeništva. 37 Gospod manjka v ne-katerih rokopisih.

141-2 Ti vrstici se navdihujeta pri 5 Mz 1,19-33: v trenutku »prehoda« v Obljubljeno deželo (13,1+) se ni treba bati sovražnikov (5 Mz 1,29), tukaj sveta, podvrženega Satanu (13,27; 16,33), ampak moramo imeti zaupanje v Boga (v nasprotju s Hebrejci, 5 Mz 1,32), kajti kakor je Bog določil, Kristus odhaja kot prvi, da »pripravi« (Targum) prostor učencem (5 Mz 1,33; prim. Heb 6,19-20;

2 Kor 5,1). 1 tudi vame verujte; v gr. ista gla-golska oblika izraža povedni in velelni naklon: verujte ali verujete. Vera je zaupno opiranje na Boga, ki se razodeva in zagotavlja svojo pomoč, zato mora premagati tesnobo. Odslej bo tudi in najprej vera v Jezusa, učlovečenega Sina, ki nam prinaša najvišje razodetje (prim. 5,38; 8,46-47).2 bi vam rekel drug prevod: »ali bi vam rekel (da odhajam ...)«. 3 bom spet prišel: vse pričakovanje Cerkve se opira na to obljubo (prim. 1 Tes 4,16sl.; 1 Kor 4,5; 11,26; 16,22; Raz 22,17.20; 1 Jn 2,28). Kakor na samem začetku krščanstva se zdi, da so Kristusovo vrnitev pričakovali v sorazmerno bližnji prihodnosti; vrstice 1-3 so torej iz dokaj stare redakcije (nasproti 14,18+; 16,7+; 16,16+).6 pot, resnica in življenje: ti trije nazivi označu-jejo Kristusa v povezavi z dobrinami, ki jih pre-jemamo po njegovi zaslugi. Ker nas uči resnico o našem moralnem življenju, je resnica (8,32+). Ker nas uči, kako hoditi po poti, ki vodi k Očetu (8,12; 11,9-10; 12,35) in nam daje sam zgled (1 Jn 2,6; Jn 13,15), je pot. Ker bomo, če bomo hodili po tej poti, prejeli življenje (12,50), je življenje.

355 Mz 28,9-10Apd 4,32

36Jn 2,19+;8,21;21,18-19

37¦Lk 22,31-34

38¦Mt 26,33-35¦Mr 14,29-31

141

Jn 10,28-30;14,275 Mz 1,29

2Jn 8,35;16,335 Mz 1,33

3Jn 7,34;12,26;17,24Heb 6,19-20

4Jn 7,34

5Jn 11,16;13,36;20,24-29

6Jn 1,4Heb 10,19-20



284

7 Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta; že zdaj ga poznate in videli ste ga.«

8Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« 9Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spo-znal?

Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta‹? 10 Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe, ampak Oče, ki prebiva v meni, opravlja svoja dela. 11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ne, verujte zaradi del samih. 12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. 13 Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. 14 Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil. 15 Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta

7 Če ste spoznali mene, boste ... različica: »če bi spoznali mene, bi ...« Treba je vedeti, da je Jezus Edinorojeni, če naj spoznamo, da je Bog »Oče«, ki nas ljubi (3,14+). 10 Mar ne veruješ: samo ve-ra razloči Sinovo navzočnost v Očetu in Očetovo v Sinu. Filip je na napačni poti, ko zahteva očitno razodetje Očeta. 12 Služba razodetja in odreše-nja, katere znamenja so bili čudeži (2,11+), se bo podaljšala v delih učencev. Duha, počelo ka-rizem, ki jih bodo deležni, bo poslal Kristus, po-veličan na Očetovi desnici (7,39; 16,7). 13 v mo-jem imenu: ime tukaj označuje Kristusovo osebo v njenem poveličanem stanju in hkrati pomeni duhovno moč, ki preoblikuje življenje ljudi. Učenci bodo izvrševali napovedana velika dela, če se bodo opirali na Jezusa in ga prosili, naj jih izvrši (prim. 15,16; 16,23-24.26, kjer je poudarje-no, da moramo tudi k Očetu moliti s klicanjem Jezusovega imena, tj. sklicevaje se nanj oziroma »po njem«; 1 Jn 5,14 pa pravi, da moramo prosi-ti »po njegovi volji«). 15 se boste držali različica: »se držite«. Jezus kot Bog sam potrjuje svojo pra-vico, da ga ljubimo in smo mu poslušni. 16 dal vam bo drugega Tolažnika ali drugega, Tolažni-ka (gr. parákletos); beseda »paraklet« je vzeta iz

pravnega jezika in pomeni zagovornika (advoka-ta), pomočnika, branitelja, posrednika. Izhaja iz glagola, ki v Septuaginti večkrat pomeni tolažiti, tako da jo smemo prevajati tudi kot »tolažnik«. V govoru po zadnji večerji gre za prvo od petih be-sedil o Duhu (Tolažniku, Duhu resnice, Svetem Duhu). Ko ga bo poslal Oče (ali Kristus) po Jezu-sovem odhodu (16,7; 7,39; Apd 2,33), bo za vselej ostal pri učencih (14,15-17), da bo klical v spo-min in dopolnil Kristusov nauk (14,25-26), vodil učence po potih resnice (8,32+) in jim razlagal smisel prihodnjih dogodkov (16,12-15; prim. 2,22; 12,16; 13,7; 20,9). Poveličal bo Kristusa (16,14) v smislu pričevanja (15,26-27; 1 Jn 5,6-7), da je njegovo poslanstvo res prihajalo od Boga in da se je svet, zapeljan od svojega vladarja, »očeta laži« (8,44), motil, ko ni veroval vanj (16,7-11). V 1 Jn 2,1-2 nas je v soglasju z judovskimi izro-čili Kristus-Tolažnik (= Zagovornik) branil pred Očetovim sodnim stolom proti obtožbam Sata-na, Tožnika (Zah 3,1+; Raz 12,10), v moči svoje spravne žrtve (Raz 12,9-11). V govoru po zadnji večerji pa Duh-Tolažnik opravlja bolj »parakle-zo« – pobude, omenjene v Apostolskih delih in Pavlovih pismih (Apd 9,31; 13,5+).

7Jn 8,19;

12,452 Kor 4,4

82 Mz 33,18+

9Jn 1,18;

12,45;17,6+

10Jn 1,1+;

5,36;12,49

11Jn 10,38

12Mt 8,10+;

21,2113

Jn 15,16;16,24.26

Mt 7,7-11 14

Apd 3,16+15-16

5 Mz 6,4-9;7,11;11,1

Mdr 6,181 Jn 2,1;

5,3



285

in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl. Vi pa me boste videli, ker jaz živim, in tudi vi boste živeli. 20 Tisti dan boste vi spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, tisti me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče; tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

22Juda, ne Iškarijot, mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« 23Jezus je odgovoril in mu rekel:

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. 24 Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed. In beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 25 To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. 26 Tolažnik pa, Sveti Duh,

17 Duha resnice: ta izraz je znan v Kumranu, kjer so postavljali v nasprotje »duha resnice« in »duha zmote« (prim. 1 Jn 4,6+), s katerima so označevali dve težnji, ki sta prisotni v človeku. Tukaj je Duh resnice (8,32+) poosebljen (prim. nasprotno 2 Jn 1,1-2, besedilo, pri katerem se navdihuje Jn 14,17c). 18 prišel bom k vam: ne gre več za Kristusovo vrnitev, kakor je bila poj-movana v 14,1-3+, ampak za čisto duhovno navzočnost Kristusa-Modrosti (v. 21+) v družbi Očeta (v. 23). 20 Tisti dan: preroki so tako ozna-čevali čas velikih Božjih posegov (prim. Iz 2,17; 4,1sl. itd.). »Dan« lahko tu označuje ves čas, ki bo sledil Jezusovemu vstajenju, s katerim se zače-

njajo poslednji časi. Verujoči imajo delež pri Je-zusovem vstajenju: bistveno jim je dano že zdaj, perspektiva dovršitve pa ostaja odprta. – vi v me-ni in jaz v vas: odnosi med Jezusom in njegovimi učenci so podobni odnosom, ki ga združujejo z Očetom (6,57; 10,14-15; 15,9 itd.). 21 V tej vrsti-ci govori Kristus-Modrost (prim. Prg 8,17; Mdr 6,12.18; 7,28; Sir 2,15-16; 4,14). 22 Juda: Jakobov brat iz Lk 6,16 in Apd 1,13; Tadej iz Mt 10,3 in Mr 3,18. 23 se bo držal moje besede: svet pa se je ne drži (8,37.43.47). – prebivala db. postavila pre-bivališče. 26 v mojem imenu: tukaj in v 14,16+ Tolažnika pošilja Oče na Kristusovo prošnjo; v 15,26-27 in 16,7-11 pa ga bo poslal Kristus sam.

17Jn 1,10+2 Jn 1,2

18Ps 27,10Iz 49,14-15

19Jn 6,57;7,34;8,21;16,16

20Jn 10,30+;17,11.21-22

21Jn 16,27;17,26Sir 4,14

22Jn 2,19+;7,4

23Jn 3,11+Apd 3,20

24Jn 1,1+;3,11+

26Jn 14,16+



286

ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. 27 Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. 28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. 29 In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. 30 Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, 31 vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

Prava vinska trta

15 1 »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. 2 Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu. 3 Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.

27 Mir vam zapustim: kljub zankam sveta (16,2) in njegovega poglavarja, ki se jih ni treba bati (16,33; 14,30). Pri Janezu je mir vedno povezan s Kristusovo osebo in z njegovo navzočnostjo.28 Oče večji od mene: ker Kristus vedno izpolnju-je voljo Očeta, ki ga je poslal (14,31; prim. 4,34+; 5,30; 6,38; 8,28; 12,27+), in ker se drži njegovih zapovedi (10,18; 12,49-50; 15,10). Poslanec ni več-ji od tistega, ki ga pošilja (13,16). A na to stanje Sinovega ponižanja bo Oče odgovoril z njegovim poveličanjem, ki je vir duhovnih dobrin za učence.30 Meni sicer ne more nič db. In v meni nima nič: svet in tisti, ki mu vlada, nimata nobene mo-či nad Jezusom, ker je brez greha (8,46; 17,14). Jezusovo trpljenje je torej dejanje njegove pol-ne svobode in hkrati izraz njegove popolne po-slušnosti in ljubezni do Očeta (4,34; 5,30; 6,38).31 pojdimo od tod: v starejšem stanju evangelija

se je nadaljevanje besedila bralo v 18,1, ali mor-da v 17,1.

151 resnična vinska trta: o podobi vinske trte prim. Jer 2,21; Iz 5,1+. V sinoptikih jo Jezus upora-blja kot priliko nebeškega kraljestva (Mt 20,1-8; 21,28-31.33-41 in vzp.) in iz »sadu vinske trte« napravlja evharistijo nove zaveze (Mt 26,29vzp.). Tukaj se sam razglaša za resnično vinsko trto, katere sad, resnični Izrael, ne bo razočaral Božje-ga pričakovanja. 2 sadu: sad je svetost življenja, zvestega zapovedim, posebno zapovedi ljubezni (v. 12-17; prim. Iz 5,7; Jer 2,21). Deležnost pri Božjem življenju zavezuje verujočega, da živi in ravna v skladu z novostjo, ki jo je razodel Jezus.3 čisti ali obrezani. Isti koren označuje v grščini obrezovanje (dreves) in čistost (prim 13,10).

27Jn 14,1-3Rim 5,1

Ef 2,14-182 Tes 3,16

29Jn 13,19;

16,430

Jn 1,10+;10,18+;12,31+;

13,2+31

Jn 6,38+Mt 26,46vzp.

151-2

Iz 5,1+Sir 24,17

1Iz 5,1+

2Iz 18,5

Mt 15,133

Jn 3,11+;13,10



287

4 Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. 5 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. 6 Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši; take poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. 7 Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. 8 V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. 9 Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. 10 Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. 12 To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

4 Ostanite: pomeni trdno in dejavno se drža-ti tega, kar jim je bilo dano v preteklosti, se te-ga oklepati v sedanjosti in v luči tega gledati v prihodnost. Prav v tem smislu verujoči ostaja v Jezusovi besedi (8,31), v ljubezni (15,9-10), v luči (1 Jn 2,10), v Bogu (1 Jn 4,13-16). Za Boga ali Jezusa pa ostati izraža stalnost odrešenjskih darov, ki jih prejemajo verujoči (1 Jn 2,27; 3,9.15; 4,12-15). V zvestobi verujoči neomajno povezuje svoje življenje s Kristusom, v katerem so mu za vselej podeljeni Božji darovi. Ta zvestoba vklju-čuje dejavno sožitje z njim in vedno globlje spo-znavanje Boga. 8 poveličan db. bil proslavljen; gr. aorist (ki ustreza našemu dovršniku) se tu

lahko nanaša na prihodnost (bo zagotovo poveli-čan) ali pa izraža brezčasno resnico. – postanete moji učenci razl.: »tedaj boste moji učenci«. Oče je tedaj »poveličan v Sinu« (14,13; prim. 21,19).11 moje veselje: veliko mesijansko veselje, veselje Božjega Sina. Že v SZ je bilo veselje značilnost odrešenjske dobe in eshatološkega miru (Iz 9,2; 35,10; 55,12; 65,18; Sof 3,14; Ps 126,3-5). Ta téma nastopi spet v evangelijih (Mt 25,21.23; Lk 1,14; 2,10). V Janezovem evangeliju so veselja vstale-ga Kristusa že zdaj deležni učenci, ki živijo no-vo življenje; doživljati ga morejo tudi v trpljenju (16,20-24; 14,28).

4Jn 6,56-57

5Jn 1,3;15,16

6Ezk 15,1-8Mt 3,10vzp.;13,30.40

7Jn 14,13+1 Jn 5,14

8Mt 5,16Rim 7,4

9Jn 3,35+;10,14-15+;13,1+;17,23

10Jn 6,38+;8,29

11Jn 3,29;16,21-22;17,131 Jn 1,4

12Jn 13,34



288

13 Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje. 14 Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. 15 Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. 16 Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane, da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. 17 To vam naročam, da se ljubite med seboj.«

Učenci in svet 18 »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. 19 Če bi bili od sveta, bi vas svet ljubil kot svoje; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži. 20 Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo držali tudi vaše. 21 Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.

16 sem jaz vas izvolil: čeprav prijateljstvo pred-postavlja obojestransko izbiro, Janez vendar po-udarja absolutno prvenstvo Jezusove izbire. S tem nadaljuje pomembno starozavezno témo (5 Mz 7,6-8; Am 3,2; Iz 41,8; 43,20; 44,2; 45,4; 65,9.15.22), ki jo tudi sinoptiki dobro poznajo (Mr 3,13; Lk 6,13). Pri Janezu je Jezusova izbira, ki posebej zadeva učence (prim. 6,70), izraz Oče-tove izbire (6,44; 17,2). Večna izvolitev se izraža v poklicanosti, na katero človek odgovori z vero. – obrodite sad: poslanstvo apostolov je posredovati

ljudem večno življenje, ki se jim naklanja v Jezu-su (prim. 4,36). – prosili v mojem imenu: zaupna molitev, ki prikliče Jezusovo pomoč, je bistveni vidik prijateljstva in poslanstva. Učinkovitost apostolske dejavnosti je odločilno odvisna od nje (prim. 14,13; 16,24-26). 17-18 Medsebojni lju-bezni učencev Jezus postavlja nasproti sovraštvo, ki jim ga namenja svet. Njihova usoda bo isto-vetna z usodo Učitelja in Jezusa samega bo svet preganjal v njih (prim. Apd 9,5; Kol 1,24). 19 od-bral db. izvolil.

13Rim 5,6-81 Jn 3,16

152 Mz 33,1

Lk 12,416

Jn 14,13+;15,2+

5 Mz 7,6+Rim 6,20-23

1 Jn 4,1017

Jn 13,3418

Mt 10,221 Jn 3,12-13

19Jn 1,10+ ;17,14-16

20Jn 13,16

Mt 10,23-241 Tes 2,14+

21Jn 8,19

Apd 5,41



289

22 Ko ne bi prišel in jim ne bi govoril, ne bi imeli greha; zdaj pa za svoj greh nimajo opravičila. 23 Kdor sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. 24 Ko ne bi bil storil del med njimi, ki jih ni storil nihče drug, bi ne imeli greha; zdaj pa so jih videli, in vendar sovražijo mene in mojega Očeta. 25 Toda naj se izpolni beseda, ki je zapisana v njihovi Postavi: Sovražili so me brez vzroka. 26 Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. 27 Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka z menoj.

16 1 To sem vam povedal, da se ne pohujšate. 2 Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja daritev Bogu. 3 In to bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. 4 To pa sem vam rekel, da se boste, ko pride ura za to, spominjali, da sem vam jaz povedal.«

Prihod Tolažnika »Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil z vami. 5 Zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ›Kam greš?‹ 6 Ker pa sem vam to rekel, vam je žalost napolnila srce.

23 Najhujši greh je zavračanje Boga, ki se raz-odeva v Jezusu (po njegovih besedah in delih) (prim. 8,21.24.34; 9,41; 16,9; Mt 12,31-32; Mr 3,28-29; Lk 12,10). Nevera se bo izražala v sovraš -tvu. 26 ga bom jaz poslal od Očeta: »poslanje« Duha v svet, prej kot njegovo »izhajanje« iz Očeta v naročju Trojice.

161 da se ne pohujšate: gl. Mt 16,23+. Jezus apostole vnaprej opozarja na preizkušnje, ki jih čakajo, da se njihova vera zaradi njih ne bi omajala (prim. 13,19). 5 Kam greš: ne sodi na isto redakcijsko ra-ven kakor 13,36. 6-7 Ti vrstici ponavljata témo iz 14,1-3, vendar tu stopi v ospredje poslanje Tolaž-nika in »nadomesti« eshatološko vrnitev Kristusa, ki je ne pričakujejo več v bližnji prihodnosti.

22Jn 8,21-24+;16,9

23Jn 10,30+

24Jn 2,11+;6,36

25Ps 35,19;69,5Rim 3,19+

26Jn 14,16+Mt 10,19-20Apd 1,8+;2,33+;5,32

27Mt 10,18Lk 1,2Apd 1,8+

161

Jn 15,18-27 Mt 11,6

2Jn 9,22Mt 10,17Apd 26,9.11

3Jn 8,19;15,21

4Jn 13,19;14,29;17,12Mr 13,23

5Jn 1,1+;13,36;14,5

6Jn 14,1;16,22



290

7 Toda jaz vam govorim resnico: za vas je bolje, da jaz odidem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa grem, vam ga bom poslal. 8 Ko pride on, bo prepričal svet glede greha, glede pravičnosti in glede sodbe: 9 glede greha, ker ne verujejo vame, 10 glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli; 11 glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen. 12 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. 13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in prihodnje reči vam bo oznanjal. 14 On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. 15 Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da iz mojega jemlje in bo vam oznanjal.«

8 prepričal svet ali ovrgel svet ali dokazal svetu, da se moti, dokazal svetu krivdo: poseg Svetega Duha (ki določa zlasti pričevanje učencev: 15,26-27) bo razkril, da je Bog Jezusa z njegovo smrtjo poveličal, in dokazal, da je bila njegova stvar pra-vična in upravičena; s tem bo neovrgljivo potrdil greh sveta in obsodbo tistega, ki mu vlada. 9 ker ne verujejo vame: svet noče verovati, da je Kristu-sa poslal Bog, kljub očitnosti »del« (15,24; 5,36+; 2,11+) in odličnosti njegovega nauka (15,22). V tej slepoti je njegov greh (1,29+; 9,41; 12,40).10 glede pravičnosti: »udejanjati pravičnost« po-meni ljubiti in ne sovražiti (1 Jn 2,29; 3,7.10-11), kakor nas je učil Kristus. Ko se bo ta vrnil k Oče-tu, bo to dokaz, da nam je res govoril v imenu Boga (3,14+). 11 Vladar tega sveta nas uči le sovraštva (8,44; 1 Jn 3,8.10-11). Toda Kristuso-vo povzdignjenje na križu in nato pri Očetu je

zaznamovalo hudičevo obsodbo in poraz in zato zmagoslavje ljubezni nad sovraštvom (12,31+). To so tiste tri točke, ki nam jih bo dal doumeti Tolažnik (16,13+). 13 vas bo vodil k vsej resnici: prim. Ps 25,5. Različica: »vas bo uvedel v vso re-snico«. – oznanjal vam bo prihodnje reči: »raz-kril« vam bo, kakor v 4,25+ in v duhu vrstic 8-11. »Prihodnje reči« so dogodki, ki se bodo zvrstili do Kristusove smrti (18,4). Duh bo dal doume-ti, da bo Kristusovo povzdignjenje na križ tudi njegovo povzdignjenje v slavo. V tem smislu bo »poveličal« Kristusa (v. 14). Janez pripisuje Duhu to, kar Luka pravi o vstalem Kristusu v 24,25-27.14 Sveti Duh poveličuje Kristusa s tem, da posto-poma vodi učence k spoznanju resničnosti, ki se razodeva v njem, hkrati pa dopolnjuje njegovo delo, to je poveličevanje in razodevanje Očeta. Zato je razodetje tako nerazdružna enota.

7Jn 1,33+;

14,16+8

Jn 1,10+9

Jn 8,21.24;15,22

10Jn 13,33

11Jn 12,31+

13Jn 14,16+

Ps 25,5;86,11

14Jn 7,39

15Jn 7,10

Lk 15,31



291

Napoved skorajšnje vrnitve 16 »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli.«

17Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: »Kaj je to, kar nam pravi: ›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli,‹ in kaj: ›Grem k Očetu‹?« 18Govorili so torej: »Kaj je to, kar pravi – ›malo‹? Ne vemo, kaj govori.« 19Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se sprašujete med seboj, ker sem rekel:

›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli‹. 20 Resnično, resnično, povem vam: Vi boste jokali in žalovali, svet pa se bo veselil. Vi se boste žalostili, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, se ne spominja več stiske zaradi veselja, ker se je človek rodil na svet. 22 Tudi vi ste zdaj žalostni; toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne bo vzel. 23 In tisti dan me ne boste nič spraševali. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. 24 Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno. 25 To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. 26 Tisti dan boste prosili v mojem imenu,

16 videli ... videli: v gr. ne gre le za dva različna časa, ampak tudi za različna glagola. Janez hoče poudariti razliko med načinom gledanja Jezusa v času, ki se izteka (14,19), in v času, ki bo nasto-pil za učence po Jezusovem poveličanju (20,18+; prim. 16,22 in 20,20). Téma iz 14,1-3 je presta-vljena: ni več govora o pričakovanju skorajšnje eshatološke vrnitve. 18 kar pravi manjka v ne-katerih rokopisih. 20 vaša žalost se bo spremeni-la v veselje: žalost ob Jezusovem trpljenju, vese-

lje, da spet vidijo vstalega Kristusa (prim. 20,20).21 Tradicionalna svetopisemska podoba, ki ozna-čuje boleči prihod novega, mesijanskega sveta (prim. Mt 24,8+). 24 Do zdaj niste ničesar pro-sili v mojem imenu: ker Jezus še ni bil poveličan (prim. 14,13sl.). 25 jasno oznanjal: z vstajenjem in s prihodom Duha se bo začelo popolnejše uvajanje v skrivnost Boga, ki se bo končalo v gle-danju Boga, »kakršen je« (1 Jn 3,2). 26 in ne pra-vim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas razl.: »in

16Jn 7,33;14,19

17Jn 16,5.16

19Jn 1,48+

20Lk 6,21Raz 11,10

21Iz 26,17-18;66,7-14Mih 4,9-10

22Jn 14,19;15,11;20,20Iz 66,14

23Jn 14,13+

24Jn 15,11

25Mt 13,34-35vzp.

26Jn 14,20.23;16,19.23.30



292

in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. 27 Oče sam vas ima namreč rad, ker imate tudi vi mene radi in verujete, da sem jaz izšel od Boga. 28 Izšel sem od Očeta in prišel na svet; spet zapuščam svet in grem k Očetu.«

29Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš jasno in ne upora-bljaš nobene prispodobe. 30Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da te kdo sprašuje. Zato verujemo, da si prišel od Boga.« 31Jezus jim je odgovoril:

»Zdaj verujete? 32 Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. 33 To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, vendar bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Jezusova molitev

17 1To je Jezus povedal; nato je povzdignil oči proti nebu in rekel:

»Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, 2 kakor si mu dal oblast nad vsem živim, da bo dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. 3 Večno življenje pa je v tem,

ne bom prosil Očeta«. Jezus še vedno ostaja edini srednik (prim. 10,9; 14,6; 15,5; Heb 8,6), vendar bo učence, ki so eno z njim po veri in ljubezni, ljubil Oče: Jezusovo sredništvo bo tako doseglo svoj polni učinek. 30 Zdaj vemo, da vse veš: do te izpovedi »odločne« vere je prišlo le malo pred po-begom učencev; značilna »janezovska ironija«.

171 Oče: prim. vrstice 5.11.21.24.25; 11,41; zlasti 12,27 in Mr 14,36. – ura: judovsko upanje je bi-lo usmerjeno k uri, ko bo Bog ob koncu časov dokončno posegel v zgodovino (Dan 8,17-19; 11,35.40.45; Mt 24,36.44.50). Ta ura, ki jo je do-ločil Oče, je nenehno na obzorju Jezusove dejav-nosti (2,4; 5,25; 7,6.30; 8,20; 11,9). Jezus jo po-zna in svobodno sprejema (12,23.27). To je ura

poveličanja Sina človekovega (prim. Mt 19,28; 25,31; Mr 8,38; 13,26; Rim 8,18). A to poveličanje se izvrši v popolni pokorščini, z ljubeznijo v po-nižanju na križu. – poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe: če Jezus prosi za svoje poveličanje, to ne pomeni, da išče svojo slavo (prim. 7,18; 8,50); njegova in Očetova slava sta namreč eno (prim. 12,28; 13,31). 2 nad vsem živim db. nad vsem mesom (prim. 1,14+). 3 spoznavajo: spo-zna(va)nje v svetopisemskem pomenu (prim. 10,14+). – Jezusa Kristusa: prim. 1 Jn 5,20, kjer je Jezus sam imenovan »resnični Bog in večno življenje«. Za nekatere je Jn 17,3 poznejši od pi-sma in zavrača njegovo kristološko drznost in ime Bog raje prihrani za Očeta. Za druge pa1 Jn 5,20 razvija Jn 17,3 in poudarja Kristusovo božanstvo.

27Jn 14,23

28Jn 1,1+

29Mr 4,11;

8,3230

Jn 1,48+;16,19

32Jn 8,29

Zah 13,7Mt 26,31vzp.

33Jn 1,10+;

12,31;14,27+.30

1 Jn 2,14+

171

Jn 2,4+;11,41

2Jn 3,35+

3Jn 14,7-9Mdr 15,3Jer 24,7;31,31-34

Ezk 36,25-28Oz 2,22

1 Jn 5,20-21



293

da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. 4 Jaz sem te poveličal na zemlji, s tem da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. 6 Razodel sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; 8 kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal. 9 Jaz prosim zanje; ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih ohranil v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo.

5 s slavo, ki sem jo imel pri tebi razl.: »s slavo, ki je bila pri tebi« ali »s slavo, od katere sem bil« ali »s slavo pri tebi«. – preden je bil svet: bodisi slavo, ki jo je Jezus imel v svojem prvotnem bivanju pri Očetu, bodisi slavo, ki jo Oče vso večnost prihra-nja zanj (1,14+). 6 tvoje ime: Jezus nam je, kakor Mojzes (2 Mz 3,14-15), razodel Božje ime, ki je ime »Oče« (17,1+), ki vključuje neminljivo ljube-

zen (17,23.26; 3,14+). 8 so jih sprejeli in resnično spoznali: prevajajo tudi: »so jih resnično sprejeli, ker sem izšel od tebe.« 9 svet tu pomeni vse tiste ljudi, ki zaprti v svojo samozadostnost, zavračajo Boga; Jezusova molitev zajema tiste, ki so bili od-brani od sveta in sestavljajo skupnost Jezusovih učencev (prim. 1,10; 15,19). 11 ki si mi ga dal razl.: »tiste, ki si mi jih dal«. Enako v vrstici 12.

4Jn 1,1+;4,34+

5Jn 1,14+;17,24Flp 2,6-11

6Jn 3,11+.35+;17,262 Mz 3,13

8Jn 12,445 Mz 18,18

9Jn 1,10+;4,34

10Jn 16,15Lk 15,312 Tes 1,10

11Jn 1.1+.10+;3,35+4 Mz 6,24

12Jn 6,39;10,28;13,18-19+Ps 41,9-10Apd 1,16.20



294

13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. 14 Jaz sem jim izročil tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 15 Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. 16 Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 17 Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica. 18 Kakor si mene poslal v svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. 19 Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. 20 Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, 21 da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. 22 In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: 23 jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno, da bo svet spoznal, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil. 24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal,

13 veselje, ki se rojeva iz poslušanja Jezusove be-sede (3,29), dosega svojo polnost v tem smislu, da svet z ničimer ne more zares ogroziti kristjano-vega občestva z Očetom (prim. 15,11; 16,20-24).15 obvaruješ hudega ali varuješ pred hudičem (prim. Mt 6,13). 17 Posveti: glagol dobesedno pomeni: oddeliti za Boga, nameniti Bogu (prim. Apd 9,13+). 18 Posvečenje usposablja učence za poslanstvo (prim. 10,36; Jer 1,5; Sir 45,4), ker od-bira iz sveta tiste, ki so poslani, da oznanjajo Bož-

jo besedo (za pričevanje jih bo usposobil Sveti Duh; prim. 15,26-27; 20,21-22). 19 Jezus se po-svečuje, ko se predstavlja pred Očetom, da bi bil eno z njim, in pred ljudmi kot popolno razodetje. Prosi, da bi njegovi učenci živeli v Božji resnici, posvečeni z vero v Očeta, ki jim ga je razodel.20-26 Jezus tu na koncu prosi za Cerkev veru-jočih. 23 da si jih ljubil razl.: »da sem jih lju-bil«. 24 pred stvarjenjem ali pred začetkom, pred utemeljitvijo.

13Jn 15,11+

14Jn 3,11+;

15,1915

1 Jn 5,19+16

Jn 8,2317

3 Mz 17,1+Apd 9,13+

1 Pt 1,2218

Jn 10,3619

Jn 8,32;10,18+

2 Mz 28,36.38

Heb 10,10-1420

Jn 10,30+22

Jn 1,14;17,5+

23Jn 15,9

24Jn 14,3;

17,5+Ef 1,4



295

ker si me ljubil pred stvarjenjem sveta. 25 Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. 26 In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

2. TRPLJENJE IN SMRT

Jezusa primejo (Mt 26,30.36; Mr 14,26.32; Lk 22,39)

18 1Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel prek Cedron-ske doline, kjer je bil vrt, v katerega je šel sam in njegovi učen-

ci. 2Tudi njegov izdajalec Juda je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. 3Juda je torej vzel četo in služabnike pri vélikih duhovnikih in farizejih in jih privedel tja z baklami, s svetilkami in z orožjem. 4Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim rekel: »Koga iščete?« 5Odgovorili so mu: »Jezu-sa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda.

6Ko jim je rekel: »Jaz sem«, so stopili nazaj in padli po tleh. 7Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« 8Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« 9da bi se izpolnila beseda, ki jo je povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.«

10Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabni-ku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. 11Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?«

Jezus pred Anom in Kajfom. Peter Jezusa zataji 12Tedaj so četa, poveljnik in služabniki Judov zgrabili Jezusa in ga zvezali. 13Peljali so ga najprej k Anu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil

25 Pravični Oče: kadar se beseda pravičen na-naša na Boga, pomeni pravilnost in popolnost njegove sodbe (Ps 119,137; 5 Mz 32,4); poudar-ja lahko tudi njegovo zvestobo in usmiljenje (Ps 7,18; 9,5; 96,13; 116,5; 129,4; 145,17). Najbrž je tu mišljen prav ta vidik (prim. Rim 3,26; Raz 16,5).

183 četo: oddelek rimske posadke v Jeruzalemu. Vendar izraz speîra lahko označuje tudi judovske

čete in zlasti tempeljsko stražo (Jdt 14,11; 2 Mkb 8,23; 12,20-22). 6 Jaz sem: namig na Božje ime, ki ga Jezus nosi v sebi (8,24+) in katerega veli-častnost podre njegove nasprotnike. Če je Jezus prijet, je torej zato, ker sam to hoče (10,17-18; prim. Mt 26,53). 11 keliha: kelih ali čaša brid-kosti v SZ večkrat pomeni najhujše preizkušnje (Iz 51,17.22; Jer 25,15.17.28; 49,12; Žal 4,21; Ezk 23,31-32). Jezus s tem izrazom označuje svoje tr-pljenje (Mt 20,22-23; Mr 10,38-39).

25Jn 1,1+.10+

26Jn 17,6+2 Mz 3,13

181

¦Mt 26,30.36¦Mr 14,26.32¦Lk 22,39

2Lk 21,37; 22,39

3¦Mt 26,47-56 ¦Mr 14,43-52¦Lk 22,47-53

4Jn 1,48+;12,27+

5Jn 8,24+

6Ps 27,2;35,4

7Jn 18,4

9Jn 6,39;10,28;17,12

10Mt 26,51 Mr 14,47Lk 22,36.38

11Mt 26,39vzp.

13Lk 3,2



296

tisto leto véliki duhovnik, 14Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.«

15Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti uče-nec je bil znan vélikemu duhovniku in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, 16Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki je bil znan vélikemu duhovniku, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. 17Tedaj je dekla vratarica rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je rekel: »Nisem.« 18Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. 19Véliki du-hovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in o njegovem nau-ku. 20Jezus mu je odgovoril: »Jaz sem javno govoril svetu; vedno sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič govoril. 21Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem povedal.« 22Ko je to rekel, je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, Jezusa udaril po licu in re-kel: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« 23Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me bi-ješ?« 24Nato ga je Ana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu.

25Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« On je tajil in rekel: »Nisem.« 26Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter od-sekal uho, je rekel: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?«

27Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Jezus pred Pilatom (Mt 27,2.11-26; Mr 15,1-15; Lk 23,1-7.13-25)28Od Kajfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno večerjo. 29Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« 30Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« 31Tedaj jim je Pilat rekel: »Vzemite ga vi in ga sodite po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« 32S tem se je izpolnila Jezusova beseda, ki jo je izrekel in z njo nakazal, kakšne smrti bo umrl.

15 Janez ne pove kaj več o judovskem sodnem procesu, ker ta proces dejansko napolnjuje ves njegov evangelij, od zasliševanja Janeza (1,19) do odločitve, da usmrtijo Jezusa (11,49-53). – ne-ki drug učenec: ne vemo, na koga misli Janez. Po eni razlagi je mišljen drugi učenec iz 20,2, torej učenec, ki ga je Jezus ljubil, vendar gre lahko tu-di za kakega drugega izmed dvanajsterice ali za sicer neznanega učenca. 24 O tem, zakaj Janez molči glede Jezusovega procesa pred vélikim zborom, prim. 10,22-39+. 28 sodno hišo: sodišče rimskega upravitelja. – zgodaj zjutraj: gr. izraz morda v ožjem smislu pomeni zadnjega od šti-rih delov rimske razdelitve noči, od tretje do še-

ste ure zjutraj. – omadeževali: vstop v poganovo hišo je pomenil postavno nečistost (prim. Apd 11,2sl.). – Po Janezu judovska velika noč še ni prišla; Jezus bo usmrčen v času, ko so v templju žrtvovali jagnjeta, na predvečer praznika (19,14; prim. 19,31.42: on je resnično velikonočno jag-nje, 19,36+; 1 Kor 5,7). Sinoptiki predpostavljajo drugačno kronologijo: Jezus naj bi bil usmrčen na velikonočni dan (prim. Mt 26,17sl.). – večer-jo ali jagnje. 31 Mi ne smemo nikogar usmrtiti: Rimljani so vélikemu zboru odvzeli pravico do smrtne kazni. Po judovski zakonodaji bi bil Jezus kamenjan (prim. 8,59; 10,31) in ne križan (»po-vzdignjen«).

14Jn 11,50

15¦Mt 26,58.69-

75¦Mr

14,54.66.72 ¦Lk 22,54-62

17Jn 18,25

Apd 12,13 18

Jn 18,3; 21,9

Mr 14,54.67 20

Jn 6,59;7,14.28;

8,20Iz 45,19;

48,16Lk 22,53

22Apd 23,2

23Mt 5,39

Apd 23,2-5 24

Jn 18,13 25

Jn 18,18 26

Jn 18,1.10 27

Jn 13,38 28

Jn 11,55Mt 26,17+

31Apd 18,15

32Jn 12,33



297

33Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« 34Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« 35Pilat je odvrnil: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« 36Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« 37Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš: Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.« 38Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?« Ko je to rekel, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. 39Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč nekoga izpustim. Hočete torej, da vam izpustim judovske-ga kralja?« 40Spet so zavpili in rekli: »Ne tega, ampak Baraba!« Bara-ba pa je bil razbojnik.

19 1Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. 2Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim

plaščem. 3In prihajali so predenj in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali.

4Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.« 5Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je re-kel: »Glejte, človek!« 6Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili in rekli: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.« 7Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.«

8Ko je Pilat slišal to besedo, se je še bolj zbal. 9Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. 10Te-daj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, te oprostiti, in imam oblast, te križati?« 11Jezus mu je odgovoril: »Nobe-ne oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh.«

33 kralj: Jezus tega naslova ni uporabljal sam zase, saj se je zavedal možnosti politične zlorabe mesijanskega pojma, večkrat pa so mu ga pri-pisovali drugi; tudi Pilat ga je gotovo razumel v tem smislu (prim. 19,19vzp.). Za Janeza Jezus šele v času svojega trpljenja, povzdignjenja na križ paradoksno razkrije, kakšna je pravzaprav njegova kraljevska oblast. 38 na njem manjka v nekaterih rokopisih; različica: »proti njemu«.

195 Pilat dodano. 9 Od kod si ti: večpomensko vprašanje: »Kje je tvoj skrivnostni izvor? Kdo si?« Za ljudmi iz Kane (2,9), Samarijanko (4,11), apo-stoli, množico (6,5) judovskimi voditelji (7,27sl.;8,14; 9,29sl.) se tudi Pilat znajde pred Jezuso-vo skrivnostjo (16,28; 17,25), predmetom vsega evangelija (1,13). 11 ki me je tebi izročil: judov-ski voditelji in še posebej Kajfa, 11,51sl.; 18,14, a tudi Juda, ki ga je »izročil« le-tem (6,71; 13,2.11.21; 18,2.5).

33Jn 19,14sl.19-22

36Jn 1,10+;6,15+;8,23;12,31+.32;18,10-11

37Jn 3,35+;8,32+;10,26+1 Jn 3,19+

38Lk 23,22+

40Apd 3,14

191

¦Mt 27,26-31 ¦Mr 15,15-20

2Mt 27,29Lk 23,11

3Jn 18,22Iz 50,6Mt 27,29 Mr 15,18

4Jn 18,33.38; 19,6 Lk 23,4

5Jn 1,29.36

6Jn 18,3.38; 19,4 Mt 26,58 Lk 23,4

7Jn 5,18; 10,22+ 3 Mz 24,16Mt 26,63-66

9Jn 18,34-37Mt 26,63; 27,12.14

11Jn 3,27;8,21.44;10,18+Mdr 6,3



298

Smrtna obsodba 12Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so zavpili in rekli: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se dela kra-lja, nasprotuje cesarju.« 13Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pri-peljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstro-tos, po hebrejsko Gabatá. 14Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« 15Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« 16Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.

Križanje (Mt 27,31.33.37-38; Mr 15,20.22.25-27; Lk 23,33.38) Vzeli so torej Jezusa. 17Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imeno-vanemu Kraj lobanje, ki se po hebrejsko imenuje Golgota. 18Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. 19Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« 20Ta napis je bralo veli-ko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. 21Judovski véliki du-hovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« 22Pilat je odgovoril: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Razdelitev oblačil (Mt 27,35; Mr 15,24; Lk 23,34)23Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. 24Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava naj bo«, da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi:

12 cesarjev prijatelj: verjetno uradni naslov, ki so ga prejeli rimski senatorji in zaslužne osebnosti. S tem so Judje obtožbo spet speljali na politič-no področje. 13 Litóstrotos: sestavljenka iz gr. líthos »kamen« in strotós »pogrnjen, razgrnjen«; kamniti tlak, narejen iz kamnitih (marmorna-tih) plošč, ali mozaik. Tak kamniti tlak so odkri-li pod samostanom sionskih sester na cesti Via Dolorosa v Jeruzalemu. – Gabatá tj., se zdi, »vi-šina«, »vzpetina«. 14 dan pripravljanja na veliko noč: ta dan so pripravljali velikonočni obed, ki je moral potekati po sončnem zahodu (prim. 2 Mz 12,6+), in vse, kar je bilo potrebno, da so preživeli praznik v počitku, ki ga je predpisovala posta-va. – okrog šeste ure: okrog poldneva, ure, ko je vse, kar je bilo kvašenega, moralo izginiti iz hiš in napraviti prostor velikonočnemu nekvašene-mu kruhu (opresnikom) (prim. 2 Mz 12,15sl.). Znotraj jeruzalemskega templja so tedaj klali jagnjeta, glavno jed velikonočnega obeda. Janez,

tako kot apostol Pavel (1 Kor 5,7), vidi v tem uje-manju simbolično naravo Jezusove smrti. – Pilat dodano. 15 zavpili razl.: »rekli«. – Nimamo kra-lja razen cesarja: s tem ko so judovski oblastniki zavrgli Jezusa, so hkrati priznali vrhovno in iz-ključno oblast rimskega cesarja: v tem odločil-nem trenutku so torej uradno zatajili absolutno oblast Boga nad Izraelom (Sod 8,23; 1 Sam 8,7).17 Golgota prim. Mt 27,33+. 18 dva druga: Mr 15,27; Mt 27,38; Lk 23,33 povedo, da je šlo za raz-bojnika; za Janeza pa sta to samo nesrečnika, s katerima je Jezus delil usodo. 23 Suknja pa je bila brez šiva: Janez razlikuje vrhnja oblačila in spodnjo tuniko, ki je bila iz enega kosa; verjetno je to namig na duhovništvo Kristusa na križu: obleka vélikega duhovnika je morala biti brez šiva (prim. 2 Mz 28,4; 3 Mz 16,4). Mesto lahko razložimo tudi v ekleziološkem smislu, kot izraz enosti in edinosti Cerkve.

12Apd 17,7

13Jn 5,2;

19,17.20 Mt 27,19

14Jn 4,6

Mt 26,17+15

Sod 8,231 Sam 8,7

Lk 23,18 16

Mt 27,26 Mr 15,15 Lk 23,25

171 Mz 22,6

18Iz 53,12

19Jn 12,31-33

20Jn 19,13

Heb 13,12-1322

1 Mz 43,14 Est 4,16

232 Mz 28,32

Mt 27,35Mr 15,24Lk 23,34Apd 12,4

24Ps 22,19



299

Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.

In vojaki so to storili.

Jezus in njegova mati (Mt 27,55-56; Mr 15,40-41; Lk 23,49)25Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. 26Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« 27Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Jezusova smrt (Mt 27,48-50; Mr 15,36-37; Lk 23,46) 28Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse dopolnjeno, in da bi se izpol-nilo Pismo, rekel:

»Žejen sem.«

29Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nata-knili na hizop in mu jo podali k ustom. 30Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha.

Preboden s sulico 31Ker je bil dan pripravljanja in da telesa čez soboto ne bi ostala na križu – kajti tisto soboto je bil velik praznik –, so Judje prosili Pilata, da bi jim strli noge in jih sneli. 32Prišli so torej vojaki in strli noge pr-vemu in drugemu, ki sta bila križana z njim. 33Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, 34ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. 35Ti-sti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On vé, da

25 njegova mati: Janez edini omenja njeno nav-zočnost (prim. 2,1+). – sestra njegove matere: bo-disi Saloma, mati Zebedejevih sinov (prim. Mt 27,56vzp.), bodisi, če povežemo to oznako s tem, kar sledi, »Marija Klopájeva«. 26-27 Žena ... tvo-ja mati: svetopisemsko sobesedilo (v. 24.28.36.37) in edinstvenost naziva »Žena« se zdi, da naka-zujeta, da evangelist vidi tukaj dejanje, ki pre-sega preprosto sinovsko spoštljivost: razglasitev duhovnega materinstva Marije, nove Eve, glede na verujoče, ki jih predstavlja ljubljeni učenec (prim. 15,10-15). 29 hizop: zdi se nemogoče, pritrditi gobo na hizopovo vejico (gr. hussópo), ampak na kopje (gr. hussó). Omemba hizopa pa bi vendar utegnila imeti simbolno vrednost, ker so to rastlino, največ dober meter visoko, upora-bljali pri obredih očiščevanja (prim. 3 Mz 14,4.6; 4 Mz 19,18; Ps 51,9). 30 Dopolnjeno je: Očetovo delo, kakor je bilo napovedano v Svetem pismu: odrešenje sveta s Kristusovo daritvijo. Janez ne

poroča o kriku zapuščenosti iz Mt 27,46 in Mr 15,34; ohraniti je hotel samo vedro veličastnost te smrti (prim. Lk 23,46; Jn 12,27+). – izročil du-ha: drug prevod: »predal Duha«, Jezusova smrt je uvod v izlitje Duha (1,33+; 20,22). 31 strli noge: da bi tako pospešili smrt. 33 videli razl.: »so ga našli«. 34 kri in voda razl.: »voda in kri«. Smisel tega dogodka bosta pojasnili dve svetopisemski besedili (v. 36sl.). Kri (3 Mz 1,5+; 2 Mz 24,8+) izpričuje stvarnost daritve jagnjeta, darovanega za odrešenje sveta (6,51), voda, simbol Duha, pa njegove duhovne rodovitnosti. Številni cerkve-ni očetje so ne brez utemeljenosti videli v vodi simbol krsta, v krvi pa simbol evharistije in v obeh zakramentih znamenje Cerkve, nove Eve, ki se rojeva iz novega Adama (prim. Ef 5,23-32). 35 Tisti, ki je videl: ljubljeni učenec iz vr-stice 26, na čigar pričevanju temelji janezovsko izročilo (21,24). – On: bodisi priča bodisi Bog (ali Kristus), na katerega naj bi se priča sklicevala.

26Jn 2,4+;13,23

27Jn 1,11; 16,32 Lk 18,28 Apd 21,6

28Jn 5,39+Ps 22,16;69,22

292 Mz 12,223 Mz 14,4Ps 51,9;69,22

30Jn 4,34+;10,18+;17,4Mt 8,20

31Jn 7,37;9,14;19,145 Mz 21,23Gal 3,13

32Jn 19,18

34Jn 1,33+;7,37-39Ezk 47,1+1 Jn 5,6-8

35Jn 15,27; 21,24



300

govori resnico, da bi tudi vi verovali. 36To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo:

Nobene kosti mu ne bodo zlomili.

37In spet drugo Pismo pravi:

Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Jezusov pogreb (Mt 27,57-60; Mr 15,42-46; Lk 23,50-54) 38Potem je Jožef iz Arimateje – ki je bil Jezusov učenec, toda naskrivaj, iz strahu pred Judi – prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. 39Prišel pa je tudi Ni-kodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. 40Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. 41Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. 42Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

3. DAN VSTAJENJA

Prazen grob (Mt 28,1-8; Mr 16,1-8; Lk 24,1-11)

20 1Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od gro-

ba. 2Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

3Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 4Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi pri-šel h grobu. 5Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. 6Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, 7in prtič, ki je bil na njegovi gla-vi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. 8Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in

36 Nobene kosti mu ne bodo zlomili: zlitje vrstice iz psalma, ki opisuje Božje varstvo preganjanega pravičnega (prim. Mdr 2,18-20), katerega vzor je »Jahvejev služabnik« iz Iz 53, in obrednega pred-pisa, ki zadeva velikonočno jagnje (prim. 1,29+ in 1 Kor 5,7). 37 Gledali bodo vanj, ki so ga pre-bodli: »gledali bodo« v janezovskem pomenu »vi-deti, razumeti« (prim. 3,14+). Rimski vojak za Ja-neza simbolizira pogane, ki se bodo oklenili vere (prim. 12,20-21.32 in op.). Ista ideja v Mt 27,54+ in Mr 15,39+ (prim. še Lk 23,47.48; Mt 24,30; Raz 1,7). 38 Jezusu dodano. – mire in aloje: mira je aromatična gumijasta smola, ki so jo uporabljali

za balzamiranje mrličev (prim. Mt 2,11); aloja se uporablja kot dišava (Prg 7,17; Ps 45,9). – sto fun-tov je 32,7 kilogramov.

201 Prvi dan tedna: ki je postal »Gospodov dan«, krščanska nedelja (prim. Raz 1,10). – še tema: oznaka je nedvomno (tudi) simbolična. 5 ven-dar ni vstopil: učenec priznava Petru neko pred-nost (prim. 21,15-17). 8 V nasprotju z Marijo Magdaleno vidi ta učenec v praznem grobu in skrbno zloženem prtiču znamenje, ki mu bo po-magalo, da bo v veri spoznal Jezusovo vstajenje.

362 Mz 12,46

Ps 34,2137

Zah 12,1038

Jn 7,13+39

Jn 3,1;7,50

40Jn 11,44

201

Mt 28,10 2

Jn 18,153

Jn 20,3-10Lk 24,12

7Jn 11,44;

19,40Lk 24,12



301

videl je in veroval. 9Nista še namreč doumela Pisma, da mora vstati od mrtvih. 10Nato sta se učenca vrnila domov.

Jezus se prikaže Mariji Magdaleni (Mt 28,9-10; Mr 16,9-11) 11Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob 12in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. 13Rekla sta ji: »Žena, kaj jokaš?« Rekla jima je: »Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga položili.« 14Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa, ki je stal tam, pa ni vedela, da je Jezus. 15Jezus ji je rekel: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Ona je mislila, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz vzela.« 16Jezus ji je rekel: »Marija!« Ona se je obrnila in mu po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). 17Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Oče-tu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« 18Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla« in to, kar ji je povedal.

Jezus se prikaže učencem (Mr 16,14-18; Lk 24,36-49) 19Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril:

9 Pisma: evangelist ne navaja nobenega be-sedila. Poudariti hoče stanje nepripravljenosti učencev glede velikonočnega razodetja, kljub Svetemu pismu (prim. Lk 24,27.32.44-45). 16 se je obrnila razl.: »ga je prepoznala«. – Rabuní: slo-vesnejši naziv kot rabi; pogosto se uporablja pri obračanju na Boga. Približuje se torej Tomaževi izpovedi vere (v. 28). 17 Ne oklepaj se me ali Ne dotikaj se me: Marija se je vrgla k Jezusovim no-gam, da bi jih objela (prim. Mt 28,9). – mojim bratom razl.: »bratom«. – odhajam gor k svojemu Očetu: ta trditev ni v nasprotju s pripovedjo Apd 1,3sl. Kristusov »vzpon« k Očetu, njegov telesni vstop v veličastvo (Jn 3,13; 6,62; Ef 4,10; 1 Tim 3,16; Heb 4,14; 6,19sl.; 9,24; 1 Pt 3,22; prim. Apd 2,33+.36+), se uresniči na sam dan vstajenja (Jn 20,17; Lk 24,51). Prizor vnebohoda štirideset dni pozneje (Apd 1,2sl.9-11) bo pomenil, da je ob-dobje domačih pogovorov s Kristusom končano, da Jezus zdaj »sedi« na Božji desnici in se ne bo več vrnil pred paruzijo. 18 sem videla: ta glagol

»videti«, uporabljen v aktivu ali pogosteje v pasi-vu, se redno uporablja, ko je govor o prikazova-njih vstalega Kristusa (20,18.25.29; Lk 24,34; Apd 9,17; 13,31; 1 Kor 15,5-8). To je glagol, ki se upo-rablja, ko je govor o prikazanjih Boga (1 Mz 12,7; 17,1; Apd 7,2), angelov (2 Mz 3,2; Lk 1,11; 22,43; Apd 7,30) in nebeških bitij (Mr 9,4; Lk 9,31). Vsta-li Kristus se je vrnil v nebeški svet (prim. 17,5+).19 zaklenjena db. zaprta. – Mir vam bodi: obi-čajni judovski pozdrav (prim. Sod 19,20; 2 Sam 18,28; Lk 10,5). Ta pozdrav se ponovi v vrstici 21, kar morda kaže, da sta vrstici 20-21a poznejši vrinek, pod vplivom vzporedne pripovedi v Lu-kovem evangeliju. 20 pokazal roke in stran: Lk 24,39 ima bolj pred očmi apologetični vidik Je-zusovega prikazanja apostolom, Janez pa tu pou-darja enovitost med Jezusom, ki je trpel, in vsta-lim Jezusom, ki je za vselej z njimi (prim. Heb 2,18). 22 dihnil: Jezusov dih simbolizira Duha (v hebrejščini: dih), počelo življenja (6,63). Isti redki glagol kakor v 1 Mz 2,7 (prim. Mdr 15,11):

9Jn 5,39;14,26+1 Kor 15,4

11Jn 20,5Mr 16,5

12Mt 28,2-5Mr 16,5 Lk 24,4 Heb 1,14Raz 3,5

13Vp 3,1-3

14Lk 24,16+

15Jn 20,13Lk 24,16

16Jn 10,3-4Vp 3,4Mr 10,51

17Jn 1,1+;12,32+Ps 89,27

18Jn 20,1 Mr 16,10 Lk 24,10.23

19Jn 7,13; 14,27; 20,21.26 Lk 24,36

20Jn 14,27;15,11;16,22Lk 24,16

21Jn 17,18Mt 28,19Mr 16,15Lk 24,36

22Jn 1,33+Lk 24,47sl.Apd 1,8+



302

vstali Kristus dá učencem Duha, ki izvrši ne-kakšno novo stvarjenje človeštva. Ker ima člo-vek odslej to počelo življenja, je prešel iz smrti v življenje (5,24), vekomaj ne bo umrl (8,51). To je počelo že uresničene eshatologije. Za Pavla (vsaj v njegovih prvih pismih) se bo to »ponovno stvarjenje« uresničilo šele ob Kristusovi vrnitvi (1 Kor 15,45, ki navaja 1 Mz 2,7). 24 Tomaža: to drugo Kristusovo prikazanje učencem je literar-no posneto po prvem. Kristus tu očita Tomažu, da ni verjel pričevanju drugih učencev in je za verovanje zahteval, da »vidi« (v. 24 in 29). Kakor 4,48+ (prim. v. 25b) se ta pripoved obrača na kris -tjane druge generacije. 27 v mojo stran: Janez ob koncu svojega evangelija ponovno obrne po-

gled verujočega k rani na Jezusovi strani (prim. 19,34+). 29 Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali: o pričevanju apostolov prim. Apd 1,8+; razl.: »začeli verovati«.

211-23 V tej pripovedi sta zliti prvotno različni epizodi: čudežni ulov (prim. Lk 5,4-10) in pove-likonočni obed (prim. Lk 24,41-43), ki ju vrsti-ca 10 skuša povezati. V vrsticah 1 in 14 je glagol »razodeti«, ki se nanaša na Kristusa, strokovni izraz, podedovan iz judovskih izročil, ki ozna-čuje razodetje Kristusa (1,31+) kot takšnega (na-sproti glagolu »biti viden« za prikazanja vstalega Kristusa: 20,18+). To bi moglo nakazovati, da je

»Prejmite Svetega Duha. 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

24Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25Drugi učenci so mu torej pri-povedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« 26Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Je-zus je prišel pri zaklenjenih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 27Potem je rekel Tomažu: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neve-ren, ampak veren.« 28Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« 29Jezus mu je rekel:

»Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

4. PRVI ZAKLJUČEK30Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; 31ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, Božji Sin, in da bi s tem, ko verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

SKLEP

Jezus se prikaže na obali Tiberijskega morja

21 1Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem mor-ju. Razodel pa se je takóle:

23Mt 16,19+;

18,18+24

Jn 11,16;14,5

25Jn 19,34;

20,20 Mr 16,11

26Jn 14,27;20,19.21 Lk 24,36

27Jn 19,34

29Lk 1,45

30Jn 2,11+

5 Mz 34,10-1231

Apd 3,16+

211

Jn 1,31+;11,16;

14,5



303

bil v janezovskih izročilih čudežni ulov prvotno dogodek v zvezi z začetkom Jezusovega delova-nja, kakor pri Luku. 6 niso mogli več izvleči: pre-obilje, ki spominja na Kano (2,6) in pomnožitev kruha (6,11sl.). 11 Kakor Lk 5,10 tudi Janez daje pripovedi simbolno vrednost. Ribe predstavljajo prihodnje Jezusove učence. 153 je trikotno šte-vilo (vrsta izračunavanja, ki je bilo v starem ve-ku zelo znano), katerega osnova je 17, to je 10 + 7, ki pomenita množico in celoto. Mreža, ki se ne raztrga, simbolizira Cerkev, katere pastir bo Peter (v. 15-17). 15 Pasi moja jagnjeta db. Hrani moja jagnjeta: Jezus je hkrati Očetov poslanec in edini pastir (prim. 10,14-16). Na temelju ljube-zni, ki jo je Peter izpovedal in jo bo v življenju potrdil, mu Jezus zaupa pastirsko skrb za čredo (prim. 10,1-16). Kakor ima apostolsko poslanstvo svoj pomen samo, če je povezano s poslanstvom učlovečenega Sina (17,17; 20,21), tako se pastir-ska služba veže na njegovo (Mt 10,6; Apd 20,28-

29; 1 Pt 5,1-4). Brezpogojna ljubezen do Kristusa je duša in gibalo tega služenja. Katoliško izročilo je zlasti na podlagi tega besedila polagoma iz-oblikovalo nauk o službi apostolskega zbora in papeža, ki temu zboru predseduje (prim. Mt 16,17-19; Lk 22,31-32). 17 se je užalostil: v tem je videl opomin za svojo trojno zatajitev (13,38; 18,17.25-27). – Ali me imaš rad in ali me ljubiš (v. 15-16) sta tudi v izvirniku izražena z dvema različnima glagoloma, vendar ni gotovo, da je to menjavanje tukaj kaj drugega kot slogovni uči-nek, tako kot menjavanje »jagnjet« in »ovc« ter »pasi« in »hrani«. – Pasi moje ovce db. Hrani moje ovce: na trojno izpoved Petrove navezanosti Je-zus odgovarja s trojnim ustoličenjem. Petru zau-pa skrb, da v njegovem imenu vodi čredo (prim. Mt 16,18; Lk 22,31sl.). Mogoče je, da je trojna ponovitev znamenje obveze, pogodbe v ustrezni, zahtevani obliki, po semitskem običaju (prim.1 Mz 23,7-20).

2Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz Kane Galilejske, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. 3Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Rekli so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

4Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso ve-deli, da je Jezus. 5Jezus jim je tedaj rekel: »Otroci, imate kaj prigrizni-ti?« Odgovorili so mu: »Nič.« 6On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. 7Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, bil je namreč slečen, in se vrgel v morje. 8Drugi učen-ci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev.

9Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. 10Jezus jim je rekel: »Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar uje-li!« 11Simon Peter je tedaj stopil ven in potegnil mrežo na kopno, polno velikih rib, sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni str-gala. 12Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Nobeden izmed učencev pa si ga ni drznil vprašati: »Kdo si?« Vedeli so namreč, da je Gospod. 13Jezusje prišel, vzel kruh in jim ga dal; prav tako tudi ribo. 14To je bilo že tre-tjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

15Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« 16Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« 17Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: ›Ali me imaš rad?‹ in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce!

2Jn 1,45

3Lk 5,4-10

4Lk 24,16+

5Lk 24,41-43

7Jn 13,23;20,8;21,20

9Jn 6,9.11;18,18; 21,10.13 Lk 24,41-43

10Jn 6,9.11; 21,9.13

12Jn 4,27

13Jn 6,11;21,9-10 Mt 14,19Mr 6,41;8,6Lk 9,16

14Jn 20,19-23.26-29

17Jn 1,48+;6,68sl.;13,37-38;18,17.25-27Mt 16,17-19



304

18 Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.«

19To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!«

20Peter se je obrnil in videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in se je pri večerji sklonil k njegovim prsim in rekel: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« 21Ko ga je torej Peter zagledal, je rekel Je-zusu: »Gospod, kaj pa ta?« 22Jezus mu je rekel: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« 23Tedaj se je med brati razširila ta govorica, da tisti učenec ne bo umrl. Toda Jezus mu ni rekel, da ne bo umrl, ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pri-dem, kaj ti to mar?«

Zaključek24To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično.

25Je pa še veliko drugega, kar je storil Jezus. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi jih bilo treba napisati.

19 s kakšno smrtjo: z mučeništvom. – Hôdi za menoj: obrazec, s katerim Jezus vabi človeka, da postane njegov učenec (1,43; Mt 8,22; 9,9; 19,21). Kakor v Lk 5,10-11 se pripoved o čudež-nem ulovu konča s klicem k hoji za Jezusom. A tukaj je Peter poklican, da hodi za njim vse do smrti (v. 18; prim. 13,36). 22 dokler ne pridem tj. do Jezusovega drugega prihoda, paruzije (prim.

1 Kor 11,26; 16,22; Raz 1,7; 22,7.12.17.20). 23 kaj ti to mar manjka v nekaterih rokopisih. 24 ve-mo: najbrž tu govori skupina učencev. 25 Več rokopisov to vrstico izpušča. Napisani dokument ne more poročati o vsem in osvetliti vsega, kar je Jezus storil, zato nas usmerja k samemu Kri-stusu.

18Lk 22,31-32

19Jn 12,33;

13,36;17,1

20Jn 13,25;

19,26;20,2

23Mt 16,27

24Jn 15,27;

19,3525

Jn 20,30



236 1,1 1 evangelij po janezu 1 - eksegeza.neteksegeza.net/enew/images/evsebine/evangelij_po...238...

Documents